sobota, 31. avgust 2013

Vse najboljše za 1. rojstni dan.


Pred točno enim letom sem napisala svojo prvo objavo.

Ponosna na 80 objav, hvaležna za 17.753 ogledov, cenim vseh 239 komentarjev in se zahvaljujem vsem 14 spremljevalcem. :)





Cilj je manj pomemben kot prisotnost v vsakem trenutku na poti proti cilju.

(G. Anderson)



sreda, 28. avgust 2013

Nkar na hodte na obisk.

... ka nimama capat pr bajt!

:)



ponedeljek, 26. avgust 2013

Vikend športa in zabave.

Za mano je aktiven vikend, preživet v dobri super družbi. V petek smo proslavili rojstvo punčke Karoline, ki se je rodila najinima prijateljema Sonji in Davidu. Žur je bil tak kot se zagre. :) Z veliko ljudmi, harmoniko (!), ogromno hrane in pijače, darili, ... Prav lušno je bilo. :)

V soboto pa smo se odpravili na en tak mini pohodek. Zame, ki nisem ne vem kako aktivna, niti ni bil tako mini. Ampak v dobri družbi je vsak kilometer lažje prehojen. :) Izgubljene kalorije je bilo potrebno seveda takoj nadoknaditi. Z doma narejeno pico, ki je bila zavseprsteobliznit dobra. :)




Nedelja. Dan, ko sem dopoldne prejela klic nečaka Tjaša (star je 2 leti in pol):
"Petla, a gliš z mana u bazen?"
Kako naj človek odkloni tako povabilo? :) In smo šli. 

Kakšen plavalec je ta naš škrat. Takoj v bazen in vse pokazat teti Petr(l)i. Kako zna plavat, se odrivat od roba bazena, skakat (še bam skaču so bile najpogostejše besede malega plavalca), se potapljat, plavat mrtvaka, ... Več časa je preživel v vodi kot na kopnem. Ampak čas za malico si je pa vzel. To pa ja. :)









torek, 20. avgust 2013

* pINTEREStki *


Današnji dan je idealen za ustvarjanje. Sive oblake, dež in mraz lahko preženete z ustvarjanjem in s končnim izdelkom prinesete sonce in toplino v vaš dom. Pri nama doma je že sonce. :) 










torek, 13. avgust 2013

Ustvarjanje.

Ko je zunaj (pre)vroče in ko se bližajo rojstni dnevi malih škratkov je čas za ustvarjanje. :) Nastali so na roke zašiti srčki, polnjeni z naribanim sivkinim milom iz Provanse ter kroglicami iz stiroporja. Glede na to, da sem prvič nekaj na roke sešila (razen šivanje odpadlih gumbov), sem s končnim izdelkom kar zadovoljna. :)




 
 

En srček je romal v najino kopalnico, drugi trije na Travnik k punčki Eli in tretji v Ajdovščino k fantku Črtu. Le da zadnji trije niso bili srčki, pač pa oblački. Fotografij žal ni, ker sem bila bitko s časom, da je rojstnodnevni slavljenec Črt dobil darilo za rojstni dan. :)
 

petek, 9. avgust 2013

Žana.

Žana, 19. dan

ENA SAMA LJUBEZEN
(T. Pavček)

Prišla je, bolj žalostna kot vesela,
na ta svet, da bi pela.
Prišla je polna upov in praznih rok
na poletni praznik otrok.
Prišla je majhna, drobcena, uboga
in zatrobila v srebrni rog.
In pesem ne žalostna, a čudno mila
se je čez svet potočila,
da so prisluhnile v gozdu ptice
in vztrepetale bajalice,
da so se odtajale hude zmrzali
na strmi previsni skali,
da so obstali hrasti in bori
med hojo po temni gori
in so ljudje, začudeni, vsak po svoje
ugibali, kdo neki to poje.
Ona pa je rekla samo: To ni pesem,
to je ena sama ljubezen. 


sreda, 7. avgust 2013

Berem: Ti povem zgodbo?

Na naslovnici knjige piše: Zgodbe, ki so me naučile živeti. 
  
V knjigi mlad fant Demian obiskuje psihoterapevta Jorgeja, ki pa ni navaden psihoterapevt. Demianu poskuša, s pripovedovanjem kratkih zgodbic, pomagati poiskati odgovore na vsakdanja vprašanja, ki si jih zastavlja sleherni med nami. Gre za preproste zgodbe z močnim sporočilom.

Jorge Bucay, avtor knjige je eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu.

Če citiram Milivojevića, gre za čarobno knjigo, polno zdravilnih zgodb. :)

 In res je. Mene je navdušila.

Z vami delim eno izmed zgodb iz knjige, ki se me je še posebej dotaknila ...


Priklenjeni slon

Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. V njem so mi bile najbolj všeč živali, še posebej slon, ki je bil, kot sem izvedel pozneje, ljubljenec vseh otrok. Med predstavo je velika žival razkazovala svojo spretnost in neverjetno moč. A po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno stopil v areno, je imel eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla. Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov v tla. Čeprav je bil slon nanj privezan z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki bi z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi kotliček in pobegnila.
Ni mi bilo jasno, kaj ga je zadrževalo. Zakaj ni zbežal?
Star sem bil pet ali šest let in sem še verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da je udomačen. Naslednje vprašanje se je ponujalo samo: "Zakaj pa je priklenjen, če je udomačen?"
Ne spomnim se, da bi dobil kak uporaben odgovor. Sčasoma sem pozabil na skrivnost slona in njegovega količka in se nanjo spomnil le občasno, kadar sem srečal koga, ki se je spraševal isto kot jaz. 
Pred nekaj leti pa sem na srečo le naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel odgovor na moje vprašanje:
Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na količek priklenjen že vse od najzgodnejše mladosti. 
Zaprl sem oči in si predstavljal nebogljenega slonjega mladička, priklenjenega na količek. Prepričan sem, da je tedaj slonček vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil. A kljub vsem naporom mu to ni uspelo. Količek je bil takrat zanj res prečvrst. 
Prisegel bi, da je utrujen zaspal in naslednji dan znova poskusil, pa tudi dan potem in še naslednji dan ... Dokler ni nekega dne, nekega zanj groznega dne, sprejel svojo nemoč in se vdal v usodo.
Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega ne zmore. V spomin se mu je utisnila tista nemoč, ki jo je začutil kmalu po rojstvu.
In najhuje je, da se nikoli več ni resno vprašal o tem spominu.
Nikoli, nikoli več ni ponovno preizkusil svoje moč.


Vsi smo malo podobni temu cirkuškemu slonu. Po svetu hodimo priklenjeni na stotine količkov, ki nam omejujejo svobodo. Ker smo nekoč, ko smo bili še majhni, poskusili in nam ni uspelo, živimo v prepričanju, da številnih stvari ne zmoremo. V spomin smo si vtisnili "ne zmorem in nikoli mi ne bo uspelo." Zrasli smo s tem sporočilom in ga ponotranjili, zato se nikoli več nismo skušali osvoboditi količka. Ko občasno začutimo verigo, skrivaj pogledamo količek in pomislimo:
"Ne zmorem in nikoli mi ne bo uspelo!"

Edini način, da izvemo, ali zmoremo je, da znova poskusimo z vsem svojim srcem ... Z vsem svojim srcem!
In ja. Zmoremo! In pika. :)


P.s.: Beseda zmorem bi morala postati nekakšna mantra. Vsaj zame. Za določene stvari. :)


nedelja, 4. avgust 2013

Piknik v Beli.

Vsako poletje imamo v Beli piknik. Tradicionalni piknik s sorodniki, ki vedno traja v Beli in vedno traja 2 dni. :) In ta piknik smo imeli prejšnji vikend. Preživeli smo ga tako kot vsako leto. Lepo. :)







 



četrtek, 1. avgust 2013

Sreča.

Ko sem v službi poslušam Val 202. Ko sem v avtu poslušam Val 202. Kako gre zgodba naprej verjetno veste. Všeč so mi njihovi napovedovalci, oddaje, izbor glasbe, ... Skratka, moj najljubši radio. :)

V njihovi oddaji Evropa osebno je bilo prejšnji teden govora o sreči z Leom Bormansom, belgijskim pisateljem, novinarjem in ambasadorjem sreče. Oddaja me je takoj priteknila k poslušanju in 17 minut, kolikor oddaja traja, je minilo čisto prehitro. Tako hitro in tako zelo zanimivo je bilo, da sem jo takoj poslušala še enkrat. Tokrat sem v roke vzela pisalo in list papirja ter si ob predvajanju posnetka pridno delala zapiske. Tiste "ta pomembne". :)

Kaj je sreča?

Pri sreči ne gre za zabavo, za užitek, gre za življenjsko zadovoljstvo. Na nas vpliva 5 bistvenih dejavnikov, ki določajo ali bomo srečni ali ne. To so: kakovost naših odnosov, delo, zdravje, denar in svoboda. Prav tako je 50% kako gledamo na svet odvisna od naših genov, 10% je odvisnih od zunanjih okoliščin (služba, odnosi, ...) in 40% od nas samih! Sami se odločamo ali bomo optimisti ali pesimisti. In ta del, teh 40% lahko spremenimo, saj se optimizma lahko priučimo. In če bomo optimisti bomo živeli dlje in tudi bolj uspešni bomo. Dokazano. Bormans meni, da lahko srečo izboljšamo in to bo posledično izboljšalo naša življenja in življenja naših bližnjih.

Če vam je ta tema zanimiva in bi radi poslušali celotno oddajo, kliknite tukaj.

Najpomembnejše se mi zdi dejstvo, da se optimizma lahko priučimo, da lahko naša razmišljanja, pa če so še tako negativno naravnana, spremenimo v pozitivno smer. Vsi poznamo zakon privlačnosti, ki pravi, da podobno privlači podobno. Teorija je preprosta. Če razmišljamo pozitivno, privlačimo več pozitivnih stvari v svoje življenje. Čeprav se včasih ne zdi tako, ta teorija še kako drži.

Zase lahko rečem, da sem optimist, z občasnimi izpadi negativizma :) in da sem srečna. Zdaj ko sem sama brez Tineta, malo manj, ampak na splošno sem srečna. :)