Ena na hitro.

... da prebijem ta mrk na blogu. Za mojo odsotnost imam prepričljive razloge:

•  po treh mesecih bivanja v Kanadi, se je za tri tedne domov vrnil moj Tine,
• močno in glasno sem navijala v Stožicah za naše košarkaške junake,
• se podala na pohod(ek), ki se je kmalu zaključil s poležavanjem na bližnjem travniku,
• za vedno izgubila dvojko in z (dokaj :)) dvignjeno glavo in z, od sreče solznimi očmi (ne ker sem tako vesela, da sem jih končno dočakala, pač pa zaradi zlatih ljudi, ki me obkrožajo), zakorakala v trideseta,
•  fotkala kjut družinico,
• v varstvo in nočitev sprejela simpatičnega prvošolčka Eneja,
• piknikirala, ...

 Nima smisla da naštevam, ker ste mi verjetno odsotnost opravičili že pri prvi točki. :)

So dnevi, so leta in so pomladi,

ko se imamo preprosto radi;

so trenutki, ko je treba na novo začeti

in so ljudje, ki jih je potrebno preprosto objeti. 

(T. Pavček)

Gledam: Labirint, film mojega otroštva.

Poznate film Labyrinth, z Davidom Bowiem in Jennifer Connelly v glavni vlogi? Za ta film, iz leta 1986, lahko rečem, da je film mojega otroštva. Če rečem, da sem si ga ogledala vsaj dvakrat, bi se krepko zlagala. Če rečem, da vsaj petkrat, še vedno lažem. Nekje pri desetih ogledih in več bi se številka verjetno ustavila. Tako zelo mi je bil všeč in mojim prijateljicam tudi. Pa ne zaradi Davida. :) Ok, malo tudi zaradi njega, saj se spomnim, kako smo mu s prijateljicami v otroški sobi, vsaka v svojem kotičku, pisale ljubezenska pisemca podkrepljena z veliki rdečimi srčki. :) Poslale jih seveda nikoli nismo.

Ta otroški, fantazijski film sem si ogledala včeraj zvečer. Po skoraj 30 letih je film še vedno zanimiv in kljub temu, da so efekti in grafika za današnje razmere dokaj slabi, sem si ga z lahkoto ogledala, kar za nekatere "stare" filme ne velja in jih enostavno ne moreš več pogledati. Možnost, da mi je film še vedno všeč zaradi Davida, lahko takoj izključim, saj je v tistih oprijetih, sivih pajkicah in bundes frizuro videti precej smešen in niti malo privlačen. :) Verjetno mi je všeč zaradi občutkov in čustev, ki sem jih ob tem filmu ponovno občutila. In glasba. Glasba v filmu je čudovita in je delo Davida Bowieja.

Se zavedam dejstva, da film verjetno marsikomu ne bo všeč, prav zaradi zastarelih efektov, ampak prevzemam odgovornost in vam ga vseeno priporočam. :)

Sem Petra in sem vegetarijanka.

Vsake toliko kliknem na blog Veganske iniciative. Pa ne zato, ker bi bila veganka. Niti ne zato, ker sem vegetarijanka. Preprosto zato, ker mi ni vseeno za živali, ker mi ni vseeno za okolje in ker mi ni vseeno za prihodnost vseh nas, ljudi in živali. 

Glede na nekatere pretekle objave, ste verjetno že ugotovili, da imam izredno rada živali, jih spoštujem in menim, da imajo prav tako kot mi pravico do življenja in jih iz tega razloga ne jem. 

Že kot majhni punčki mi meso ni dišalo in kljub nekaterim poskusom staršev, da bi le pojedla kakšen zrezek ali kaj podobnega, jim le to ni uspelo. Hvalabogu imam razumevajoče starše in so mojo odločitev, da ne bom jedla mesa sprejeli in spoštovali. Priznam, da sem do zgodnjih najstniških let občasno, ampak res občasno pojedla kakšen košček šunke (na pici), pršuta ali kakšen čevapčič (na pikniku). Sedaj pa že približno 15 let nisem pojedla ničesar kar ima glavo. Tak odgovor namreč podam vsakemu, ki izve da sem vegetarijanka, saj največkrat sledi vprašanje: "A ribe pa ješ?" V izogib takim in podobnim vprašanjem, ki verjemite skoraj vedno sledijo, najraje odgovorim tako. In veste katero vprašanje skoraj vedno sledi, ampak res skoraj vedno? Nadvse zoprno in do konca zlajnano vprašanje: "Ja kaj pa potem ješ?" Ob tem vprašanju se mi vse dlake postavijo pokonci. Dobesedno. Upam si trditi, da ga ni bolj zoprnega vprašanja za nas vegetarijance in vegane. Naj povem ... Hrane, ki izključuje dele telesa živega čutečega bitja, je ogromno. Živimo v svetu, ki nam nudi vegetarijanske in veganske hrane v izobilju. Imamo svobodno izbiro in iz spoštovanja in sočutja se lahko odrečemo ubijanju živali. Ni potrebno, da ostanemo lovci in nabiralci kot na začetku, saj se razvijamo dalje, še posebno moralno in etično. Živali ne morejo protestirati in nimajo izbire, jaz pa jo imam.

Namen objave ni, da vas prepričam, da postanete vegetarijanci ali vegani. Niti vas ne želim obsojati, če jeste meso. Objava bo dosegla namen, če boste pričeli razmišljati o tem kaj jeste. Z ozaveščanjem in izobraževanjem o tej temi  si odpirate oči in dušo. Sama si trenutno odpiram oči glede mlečne industrije ...

To objavo bi lahko pisala in pisala, saj je še ogromno tem, ki si zaslužijo objavo (mlečna industrija, testiranje na živalih v kozmetične in farmacevtske namene, preprodaja živali, lovstvo, ...). 

Če zaključim ... Vesela in hvaležna bom za vsakega, ki se bo odločil zmanjšati porabo meso in za vsakega, ki me ne bo več spraševal kaj jem, če ne jem mesa. :)

O tej temi sem že pisala:

- Cena lepote

- Svetovni dan živali

- Na predstavitvi knjige Večna Treblinka

Nekatere izmed objav na strani Veganske iniciative:

- Obisk slovenske klavnice

- Lov - tako iz mode kot krzneni plašč

- Kako lahko pomagamo, da bo evropska državljanska pobuda STOP VIVISECTION uspešna

Popravek.

Moram, res moram popraviti oziroma malce spremeniti prejšnjo objavo. Pisala sem o začetku jeseni, kako dobesedno trka na vrata. No, ni ravno tako. Poletje je še kako tu, temperature so še vedno dokaj visoke in še vedno mi je večino dneva (pre)vroče. Mojemu zapisu je verjetno botrovalo malce slabše počutje in dejstvo, da si tako zelo zelo močno želim, da bi bil Tine čimprej doma. In hočem prehiteti čas. :)

Torej ... Ponovno sem si privoščila hladen in ne topel tuš. Ponovno na klubski mizici stoji kozarec vode in ne čaj. Ponovno sem zalivala od sonca pregreto zemljo na mojem vrtičku. In ponovno je zimsko pižamo zamenjala bolj lahkotna, poletna različica. Edino svečka na klubski mizici ostaja. Ta ni pogojena z letnim časom. :)

Še 11x spat! :)

Pozdravljen september.

Letos mi je mesec september še posebno ljub. Ne samo zato, ker s septembrom pride moj najljubši čas ali ker mi bo letošnji september prinesel 30ko (not!). Posebno ljub mi je zato, ker po 99 dneh pride končno nazaj moj dragi Tine. :) Že res, da le za 3 tedne, ampak bolje to kot nič. :)

Da je poletja skoraj že konec in da se jesen res bliža, sem opazila danes. Namesto običajnega, dokaj hladnega tuša, sem si po dolgem času privoščila toplo, skoraj že vročo kopel. Na klubski mizici namesto kozarca vode ali cedevite, stoji skodelica toplega zeliščnega čaja. Namesto da bi v hladnih večernih urah, vrtičkala in zalivala od sonca pregreto zemljo, sedim na kavču v dolgi, zimski pižami. Namesto da bi v sobo kukali še zadnji sončni žarki, na mizici gori svečka in oddaja prijetno toplino in vonj po vaniliji. Ja, brez dvoma, jesen je pred vrati. In še malo, še čisto malo pa bo pred vrati še nekdo. :)

Še 14x spat in bo tu. Juhuhu! :)

Aja že gleda od kje bo prišel :)