Prepričana sem bila, da ga ne bom dočakala.
Prav tako moje punce, saj so mi na eni izmed igric na
baby showerju
vse napovedale, da bom rodila prej.
Priznam, da me stiska.
Že kar nekaj časa in živčki igrajo svojo igro.
Nešteto vprašanj se mi mota po glavi.
Pa mi pravijo, ne obremenjuj se, sprosti se in prepusti.
Ja, lažje reči, kot storiti.
Počutje je tako tako.
Energije nimam prav veliko oziroma postanem dokaj hitro utrujena.
Tudi takoimenovan sindrom gnezdenja pred porodom me ni obiskal.
Ta je bil na obisku kakšen mesec nazaj.
Spanje ni tako dobro. Ne vem, kdaj sem nazadnje prespala celo noč.
Na noč se zbudim in obvezno obiščem wc več kot 5x. Manj je že redkost.
Tiščanje navzdol, zatekanje nog, bolečine na levi strani križa,
ščipanje ter občasni krči so kar stalnica.
A tako pač je.
Zgodbe s trebuščkom se počasi zaključujejo in
prepuščajo pot drugačnim zgodbam.
Takim z malim zakladkom v naročju.