40. teden

Prepričana sem bila, da ga ne bom dočakala.
Prav tako moje punce, saj so mi na eni izmed igric na baby showerju
vse napovedale, da bom rodila prej.

Priznam, da me stiska.
Že kar nekaj časa in živčki igrajo svojo igro.

Nešteto vprašanj se mi mota po glavi. 

Pa mi pravijo, ne obremenjuj se, sprosti se in prepusti.

Ja, lažje reči, kot storiti.

Počutje je tako tako.

Energije nimam prav veliko oziroma postanem dokaj hitro utrujena.

Tudi takoimenovan sindrom gnezdenja pred porodom me ni obiskal.

Ta je bil na obisku kakšen mesec nazaj. 

Spanje ni tako dobro. Ne vem, kdaj sem nazadnje prespala celo noč.

Na noč se zbudim in obvezno obiščem wc več kot 5x. Manj je že redkost.

Tiščanje navzdol, zatekanje nog, bolečine na levi strani križa,

ščipanje ter občasni krči so kar stalnica. 

A tako pač je. 

Zgodbe s trebuščkom se počasi zaključujejo in 

prepuščajo pot drugačnim zgodbam.

Takim z malim zakladkom v naročju.

Se jih veselimo. :)

Baby shower.

"Petra, si zrihtana? Greva no, greva!", so bile besede Tineta, ki me je prejšnji četrtek dobesedno preganjal iz stanovanja na še eno nosečniško fotografiranje. Priznam, da mi je bilo malce čudno, ko se je hotel ponovno slikati, a nikakor tako čudno, da bi posumila, da se nekaj dogaja. :)

Fotografiranje sva izpeljala na čudovitem nepokošenem travniku na Gorah, ki se je že večkrat izkazal kot odlična destinacija za fotografiranje nosečnic in družin. Ena fotka samo trebušček, ena z Ajo, pa ena skupna, ... in po dobri uri poziranja pred objektivom je bil čas za odhod proti domu. Tine se je odločil, da gre še na obisk k stari mami, jaz pa bi nama v tem času pripravila večerjo. Ko sem stopila pred vhodna vrata in jih hotela odkleniti pa se ključ ni in ni hotel obrniti. Verjetno sem prej v naglici pozabila zakleniti, sem si mislila in vstopila. Najprej me je "zmotil" močan ženski parfum, nato pa sem skozi priprta vrata v dnevno sobo zagledala še prijateljico. Smo bili kaj zmenjeni, da se dobimo, pa sem pozabila? Ko sem vstopila in zagledala viseče zastavice in sobo polno mojih predragih prijateljic, mi je bilo takoj jasno - baby shower! :)

Kakšno presenečenje! Nič nisem posumila, popolnoma nič! Vsi so odlično izpeljali svoje naloge. :) In kako zelo so se potrudile. Dnevna soba je bila okrašena, miza je bila polna dobrot, pripravile so mi veliko zabavnih igric, spominčkov, dobrih želja, ... Predvsem pa so mi pripravile večer, ki ga ne bom nikoli pozabila.

Punce, najboljše ste! Hvala vam! ♡

37. teden

260 dni nosečnosti je za mano in +/- 20 dni pred mano. 

Kam je čas zbrzel, ne vem. 

Vem le, da gre vse skupaj čisto prehitro. 

Pogrešala bom nežne premike, kot tudi konkretne brce. 

In valovanje trebuha. 

Pa instinktivno božanje trebuščka ob najmanjšem premiku.

Pogrešala bom pozornost, ki sem jo deležna s strani domačih in okolice. 

Prijaznih besed in toplih pogledov.

Pa trenutke, ko si brez slabe vesti lahko vzamem čas zase.  

Za počitek ali kar tako. 

Zagotovo pa ne bom pogrešala zgage, zatečenih nog, tiščanja navzdol, 

neštetih obiskov stranišča, občasnih bolečin v križu in vratu, okornosti, ...

Suma sumarum:

Pogrešala bom moj okrogli trebušček, 

a se hkrati tudi veselim, da spoznam to naše malo bitjece, 

ki je včeraj končno dokončno dobilo ime. 

♡

Fotografija: Andrija Majsen

Morski oddih.

Po dolgem času sva prvomajske praznike preživela doma. Ne ravno doma doma, ampak doma v Sloveniji, natančneje na slovenski obali. Ponavadi so bili zadnji aprilski in prvi majski dnevi rezervirani za kakšen roadtrip po Evropi, tokrat pa sva morala plane prilagoditi mali pikici, ki pridno raste v trebuščku. 

Tako sva nekaj dni preživela v privat stanovanju v Luciji, ko pa je bila napoved vremena malce slabša sva se za par dni preselila v hotel Žusterna in tam pridno koristila vse prednosti, ki jih le ta ponuja. Predvsem prednosti, ki se tičejo samopostrežnega zajtrka in večerje. :) Za bivanje v hotelu nisva izbrala ravno najbolj primernega časa, saj je bil le ta nabito poln, kar je bilo predvsem občutiti v bazenskem kompleksu. Razigrani otroci, željni vodnih dogodivščin so dobesedno zasedli celoten kompleks. Šolske počitnice v kombinaciji s  prostimi dnevi in slabim vremenom očitno veliko ljudi izkoristi za obisk bazena.  Bomo vedeli za drugič.

Zaradi napovedi lepšega vremena in želje ostati na morju še malce dlje, sva najin oddih podaljšala. Spakirala sva kovčke in se ponovno preselila v Lucijo. Če bi lahko, bi ga podaljšala še za enkrat toliko, a obveznosti so naju v četrtek zvečer pripeljale nazaj domov, v realnost. 

Bilo je kratko, a sladko. Naslednjič pa na oddih v troje. :)

 

 

Fotografije: Tine Mažgon

32. teden

Pikica lepo raste in pridobiva na teži. Kot tudi njena mami (9,5 kg +).

Aktivno pleše. Najbolj v večernih urah. Takrat moj trebuh valovi in dobiva različne oblike. 

Linee negre (še) ni. Tudi strij (še) ne.

Spanje je kar dobro. S pomočjo kita glavača (beri blazine za dojenje). Največkrat na levem boku ali na hrbtu. Nočni obiski stranišča so pogosti. Tudi dnevni niso redki.

Občasno mi ponagaja zgaga. Hvalabogu za Donat.

Noge so kdaj pa kdaj zatečene. Predvsem takrat, ko pozabim, da sem noseča in sem preveč aktivna. Takrat boli tudi hrbet. 

Utrujenost in pomanjkanje energije me zadnje čase kar pogosto spremljata. 

Legofer je še vedno na jedilniku dvakrat na dan.

V službo še hodim. Še kakšnih 14 dni. 

Z obiskovanjem vadbe pilates pa sem zaključila. Že v 30. tednu. Z obljubo, da bom vadila doma. Do danes mi še ni uspelo. Je pa v planu. 

Maa, lepo mi je in dobro se počutim. Kljub nekaterim zgoraj napisanim težavicam. 

♡

Medvedek.

En tak lušten medvedek je trenutno pri nas.

Nima stalnega doma, saj se seli od ene srečke nosečke do druge. 

Spoznal je že eno pikico in dva pikca, zdaj pa potrpežljivo čaka, da spozna še našo. 

Medvedek, četudi te radi gostimo, ne ostani predolgo pri nas. :)

Prvič.

Sem tudi jaz dobila rože za materinski dan. Take male bambino, ker pravzaprav še nisem mamica. :) Ampak tudi če so male, pomenijo ogromno. 

Hvala M.

Lansko leto. Letos.

Če sem pred točno enim letom kupila letalsko karto, sem letos oblačilca za našo Pikico. :)

Sometimes the smallest things take up the most room in your heart.

 ♡

8. marec

Prva rožica za našo rožico v trebuščku. :) ♡

Ko še nismo vedeli spola, je nekdo "vedel" že od vsega začetka. :)
Hvala M.

S trebuhom za ... zadnjimi sončnimi žarki.

"Jest čem mit kešna lipa zimska fotka trebuščka", sem kar nekaj časa govorila Tinetu. "Pa pridn se snih stapi!" In tako sva se prejšnji vikend po kosilu, na vrat na nos, odpravila na Gore. Na hitro sva spakirala vso opremo in odhitela zadnjim sončnim žarkom naproti.

Ker sva bila pozna in je sonce že zahajalo, sva morala najin fotošuting opraviti brzinsko. Moj "zatik" v snegu je botroval k temu, da sva res morala pohiteti, saj mi je sneg zasul snežke in mi pognal mraz po celem telesu. :) "Ti pejt zej ki u snig, na sred travnka", so bila navodila fotografa. Vse za dobro fotko, sem si mislila. Pogumno in odločno, da hočem lepo fotko, sem stopila v sneg, naredila par korakov, nato pa se mi je kar naenkrat udrlo do kolen in sneg me je dobesedno zasul. Ker sem bila na rahli vzpetini se nikakor nisem mogla pobrati. Nisem vedela ali naj se jezim in jočem od mraza ali smejim. Tine je itak umiral od smeha in ni mi ostalo drugega, kot da se celotni situaciji nasmejim tudi sama. :) Reševanje je zaradi smeha potekalo kar nekaj časa. Tako da razne ohinsplohdihjemajoče slike, imajo lahko zelo zanimivo in burno ozadje. :)

 

Moja vadba, pilates.

Z vadbo pilates sem se prvič srečala konec septembra lansko leto, ko je lokalno športno društvo organiziralo teden brezplačnih predstavitvenih vadb in med drugim je bila tudi predstavitev pilates vadbe. Če povem po pravici, me tista prva ura ni najbolj prepričala. Polna telovadnica gibanja željnih ljudi, slab zrak, ogromno nekih novih informacij glede dihanja (včasih sem hodila na jogo in je dihanje tam popolnoma drugačno in tudi vaje se izvajajo drugače) in po vrhu vsega je (bilo) potrebno še ves čas stiskati mišice medeničnega dna. Od vadbe sem odšla zmedena in mešanih občutkov. Prijateljica, ki pilates obiskuje že več let, me je prepričala z njeno navdušenostjo nad vadbo in pozitivnih dejstvih, ki jih le ta prinaša. Tako sem čez dva dni ponovno široko vdihnila v rebra in izdihnila skozi sproščujoča usta. Seveda sem ob vsem tem tudi stiskala medenično dno. :)

Ko sem ravno dobro spoznala vadbo in jo vzljubila, sem izvedela, da v meni raste novo bitjece. :) Novičko sem zaupala vaditeljici pilatesa in skupaj sva se nato odločili, da je mogoče bolje, da vadbo za nekaj časa prekinem in počakam, da "kritični meseci" minejo. 

Ko so trije meseci minili in so bili vsi pregledi brez posebnosti oziroma brez kakršnegakoli tveganja, sem z novim letom ponovno pričela obiskovati vadbo. In jo, po dobrem mesecu dni (niti enkrat jo še nisem izpustila :)), z veseljem obiskujem 2x na teden. In tudi v 5. mesecu nosečnosti migam, diham, stiskam, skupaj z dojenčkom. :) In bom, dokler mi bo vzhajajoči trebuh to dopuščal, ker mi vadba res ustreza. Toje ura, ko se umirim, sprostim, se posvetim dihanju, svojemu telesu in preprosto uživam. To je moja ura.

Pilates je celostna telesna vadba, ki nosi poudarek na težje dostopnih, manjših in šibkejših mišicah, ki pripomorejo k pravilni in zdravi telesni drži, krepitvi mišic in kardiovaskularnega sistema, izboljšani telesni pripravljenosti in koordinaciji, ter bolj povdarjenemu samozavedanju. Trening vključuje vaje za moč, raztezanje in dihanje. Podlaga vsej vadbi je treniranje telesnega centra (powerhouse), ki zajema mišice spodnjega dela trupa: medenične, trebušne in hrbtne. Vse vaje se izvajajo počasi in tekoče, z upoštevanjem pravilnega dihanja.

Teden presenečenj.

Ta teden je bil res poln prijetnih presenečenj. Začelo se je z darilom novega soseda v ulici, kjer delam. Za dobre medsosedske odnose je rekel, ko mi je podaril ročno izdelano ogrlico. 

Isti dan zvečer me je presenetil še moj dragi Tine s prekrasnim šopkom rož. Ker sem najboljša in najlepša nosečka, je pisalo v sporočilu. :)

Naslednji dan pa je presenečenje prispelo po pošti. Od drage Urške. Kajne, da je čarobno, je pisalo. In ja, res je čarobno.

Hvala. ♡

 

Prvo darilo.

Medvedek za našega pikca/našo pikico. :)

Hvala družina PP. :)

Preteklo leto.

Leto 2o14 je bilo neverjetno. Bilo je leto preizkušenj, pomembnih odločitev, samospoznanja in predvsem leto takih in drugačnih zmag. Sama sebe sem namreč kar nekajkrat premagala in si s tem dokazala, da sem močna in pogumna. Da zmorem. 

Danes (ja, malo sem pozna), ko izpolnjujem Anejin delovni zvezek vidim, da je bilo preteklo leto res sanjsko. Seveda so bili vzponi in padci, bili so porazi, tudi solze in skrbi, a pomembno je, da se je tehtnica prevesila k zmagam in solzam sreče. 

Da je bilo preteklo leto tako uspešno, se je potrebno najprej vrniti še eno leto nazaj, torej v leto 2o13. Takrat se je namreč zgodilo nekaj, kar se mi je takrat zdelo kot nekaj najhujšega kar se lahko zgodi, a se je na koncu izkazalo za nekaj najboljšega. Moj Tine se je za leto dni, s trebuhom za kruhom, odselil v Kanado in s tem uresničil svoje dolgoletne sanje. Sama takih sanj nisem imela, zato se mu na potovanju nisem pridružila. Z njegovim odhodom sem bila tako nekako prisiljena odrasti in se soočiti s svetom. Sama, brez skrivanja v senci nekoga drugega in brez potuhe. 

Na začetku je bilo grozno. Res. Polno vprašanj in dvomov vase. Da o tiščanju v prsih in o neznanskem pogrešanju ljubljene osebe sploh ne zgubljam besed. Ob močni podpori družine in prijateljev sem se počasi sestavila nazaj in pričela z delom na sebi. V tistem času mi je bil v veliko podporo tudi moj terapevt Ivo, ki mi je pomagal pri odkrivanju in spoznavanju same sebe in usmerjanju na pravo pot. Na pot, ki me je čez nekaj mesecev, popolnoma pripravljeno, popeljala na drugo stran sveta, k Tinetu v Kanado. 

Vse se je izteklo kot v sanjah. Čez lužo sem preživela nepozaben mesec in pol, s super sopotniki, se uspešno distancirala od vseh možnih zapletov in se prepustila ter zaupala življenju. Verjetno prvič v življenju. 

Nazaj domov sva se sredi junija vrnila oba. Srečna in hvaležna za izkušnjo, ki naju je nedvomno na trenutke preizkušala, a na koncu zbližala.

Ko se zdaj obračam nazaj na leto 2o14, se lahko le nasmehnem in se s toplino v srcu spominjam vseh dogodkov. Dobrih in tistih malo manj dobrih. Zaradi vseh teh dogodkov sem namreč danes tukaj, kjer sem in taka kot sem. 

In če sem leto 2o14 pričela sama, sem letošnjega skupaj s Tinetom in z malo pikico v trebuščku. :)

Nekaj lepega se dela.

Šivanka le urno 

obračaj se ti,

ker šivati meni

se sila mudi.

Nikar me ne zbadaj,

mi tekaj gladko.

In nitka ne trgaj,

se mi ne zmikuj,

nikar ne nagajaj,

gosto zavezuj.

In sonce skoz okno

sijaj mi svetlo,

da nitko udeti

bom mogla urno.

(B. Ipavec)

 

 

Hvaležnost.

Gratitude makes sense of our past,

brings peace for today

and creates a vision for tomorrow.

(M. Beattie)

 ♡ ♡ ♡