Današnje počutje.

* pINTEREStki *

 

PETke se predstavijo.

Kje? Povsod! :)

 
Tukaj in tukaj in tukaj pa tukaj. Aja, pa tukaj tudi. In verjetno še kje. :)

Kaj naj rečem ... Dober glas seže v deveto vas. :)

Ponosna in pika.
:)

Misija nemogoče?

Pozdrav iz horizontale. :/ Že približno 14 dni se borim s povišano vročino in glavobolom. Žal bolj neuspešno kot uspešno. Nekaj dni sem preležala doma v prepričanju, da se borim s standardno gripo in prehladom, a ker se stanje v nekaj dneh ni spremenilo, sem se odločila, da obiščem svojega zdravnika. Standarden pregled in diagnoza: sinusitis. Čeprav sem še vedno imela povišano temperaturo, a naj ne bi bila "kužna", mi je zdravnik bolniško zaključil in z delom sem pričela že naslednji dan. 

Dan je bil res pravljičen. V službi sem skozi okno opazovala ples snežink, se jih veselila kot majhen otrok in sklenila sem, da se domov odpravim peš. Ulice so bile polne ljudi in otrok, ki so jih starši vozili s sankami in prav užitek je bilo gledati pristno otroško veselje. :) Na poti domov sem kar naenkrat v srčku začutila hvaležnost, pomirjenost, srečo. Nazadnje sem tak občutek doživela na božični večer, ko sva se s Tinetom odpravljala na božično večerjo v krogu domačih. To je bil tisti trenutek. Trenutek, ko se ti naenkrat zazdi, da vse poteka prav, tako kot mora, da si srečen. Res da so ti trenutki redki, a so, takrat ko pridejo, toliko bolj intenzivni. :)

A žal ta moja ekstaza ni trajalo dolgo, saj me je iz blažene hvaležnosti, na realna tla postavil poškodovani srnjaček, ki se je ujel v obrežje reke Idrijce. To nesrečno bitje je baje padlo preko slapa, kar nekaj metrov in pristalo v reki Idrijci, iz katere je potem splezal na obrežje, a dlje mu žal ni uspelo. Do ceste je namreč kar nekaj metrov visok zid, ali pa bi moral preskoči še en potoček in nato premagati kupe snega, ki ločijo cesto in obrežje reke. Dogodek sem opazila, ker so se na drugi strani ceste zbirali ljudje in gledali v reko. Nisem se imela namena ustaviti in tudi sama pofirbcati, a ko je nekdo dejal, uboga žival, takrat so se mi misli ustavile in začele plesti povsem drugo zgodbo. Stekla sem na drugo stran ceste in tam zagledala ubogo, prestrašeno žival. Ljudje so odkimavali z glavo, razglabljali kako je do tega prišlo, da itak nima možnosti za preživetje in podobno (sranje). Moje prvo vprašanje je bilo, če je katera od pristojnih služb že obveščena o nesreči. Baje da ja, da pridejo gasilci, je bil odgovor. A ker jaz pač ne bi bila jaz, sem poklicala gasilca, ki ga osebno poznam, in mu opisala situacijo in ga prosila, če lahko gasilci pridejo kar se da hitro in pomagajo tej ubogi živali. Vmes sem poklicala tudi prijateljico, ki je velika zagovornica, zaščitnica in borka za pravic živali ter tudi njej opisala nastalo nesrečo. Pomagala mi je z nasveti in tudi sama urgirala, tako da je poklicala lovskega skrbnika. Med tem se je na kraju dogodka zbralo še nekaj gledalcev, ki so želeli videti ubogo žival iz samega firbca, ne pa iz želje po pomoči. Prišel je tudi starejši gospod, ki je menil, da je najbolje tako žival ubiti in nato iz nje narediti golaž. Zraven pa pojesti žlikrofe (tradicionalno idrijsko jed), ki odlično pašejo zraven. Te besede so meni dobesedno odprle pokrov! Ne, sem rekla, niti približno. Ubiti nedolžno žival?! Ni govora. Seveda sem to izrekla v sami evforiji in z glasom, ki bi lahko bil malo nižji, a take reči so zame pač nesprejemljive in pika.

Nekaj časa je trajalo do prihoda gasilcev, a roko na srce, prišli so dokaj hitro, to je potrebno priznati. A naslednji šok je bil ta, ko gasilec vidi ubogo žival in ležerno reče, da se ji žal ne da pomagati. Brez da bi vsaj malo premislil o možnostih, ki bi omogočale rešitev srnjačka iz nezavidljivega položaja. Ne da se ji pomagati. Konec za gasilca, a ne zame. Napadla sem ga z hudimi obtožbami, da če bi šlo za človeka, bi verjetno drugače reagirali in bi z veliko vnemo pričeli z reševanjem. Vmes se je vmešal še drugi gasilec in začel groziti meni, naj se pomirim in naj pazim kaj govorim. Obema sem na lep način povedala, da gre za čuteče bitje, ki čuti. Zabolel me je njun odnos in ker nista bila pripravljena niti malo razmisliti o možnostih, ki bi omogočale rešitev srnjačka. Takoj brezbrižnost, brezčutnost. Vmes je gasilec tudi dejal, da bi bilo najbolje, da se ga ustreli. Seveda naj se ga ustreli, če je pa gospod gasilec tudi lovec. Kaj pa drugega. Nisem se dala, niti približno. Klicala sem tudi veterinarja, ga seznanila z vsemi dejstvi, a nič. Odgovor je bil, da žal ne more pomagati, ker za to ni pristojen. O žal, gospod veterinar dolžni ste pomagati, ne glede  na to, za katero žival gre.

Zakon o zaščiti živali, 8. člen: Bolne, poškodovane in onemogle živali morajo biti takoj ustrezno oskrbljene. 32. člen: Zapuščenim, bolnim in poškodovanim živalim mora veterinar nuditi potrebno nujno veterinarsko pomoč. Neozdravljivo bolnim ali poškodovanim, težko prizadetim in poginjajočim zapuščenim živalim, mora veterinar zagotoviti takojšnjo usmrtitev. 

Kodeks veterinarske etike, 5. člen: Veterinar mora pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti nuditi strokovno pomoč pravočasno, strokovno pravilno, vestno, pošteno, učinkovito in razsodno. Vedno mora pomagati po svojih najboljših močeh in ne sme odkloniti nujne veterinarske pomoči. Veterinarjevo delo mora temeljiti na pravilih stroke in trenutnem stanju veterinarske znanosti.

Nato je končno prišel tudi lovski čuvaj, pogledal situacijo in podal svoje strokovno mnenje. Rogovje naj bi imel poškodovano od padca skozi strugo reke in naj bi se samo pozdravilo nazaj. Srnjačka naj se pusti pri miru, da si nabere moči in ko se bo popolnoma umiril, bo imel dovolj moči, da se sam reši in zbeži nazaj v naravo.

Še vedno nisem mogla sprejeti dejstva, da ne bomo storili ničesar in da ga bomo pustili samega poškodovanega ležati v snegu. Z nekaj pregovarjanj s strani lovcev in ostalih prisotnih sem popustila in (poskušala) verjeti besedam lovca. Sam si bo pomagal, le mir potrebuje.

Sprašujem se, zakaj so potem, ko naj bi srnjaček potreboval mir in naj se ga ne bi vznemirjalo, gasilec, policaj in nekaj lovcev prižgali cigareto in pričeli z debato v neposredni bližini srnjačka? Kaj niste ravno dejali, da vse kar potrebuje je mir?

Takrat sem odšla domov. V solzah in z občutkom, da nisem storila dovolj. Ves večer sem razmišljala o bogem srnjačku in o tem, če mu bo uspelo. Uspelo se rešiti in pobegniti v naravo, tam kjer je doma. Stran od ljudi in njihove brezbrižnosti. 

Naslednje jutro srnjačka ni bilo več tam. Upam, da mu je uspelo. Ne. Verjamem, da mu je.

Jaz pa sem se zbudila s slabim počutjem in s še večjo vročino. Skakanje in zmrzovanje na snegu pač ni priporočljivo, ko si še na pol bolan in na antibiotikih. Tako da sem ostala doma in sem še vedno doma, na bolniški, z celo vrečo zdravili. Baje, da si moram odpočiti in preležati še nekaj dni. Upam, da bo res tako, ker sem sita horizontale in gledanja snega le skozi okno. Mogoče, če bom dovolj dolgo gledala skozi okno,  zagledala srnjačka kako svobodno uživa v naravi. Mogoče. :)

Vas pa prosim, če vidite ranjeno žival ali ujeto žival, ne glejte stran oz. ne ostanite brezbrižni, pomagajte! Pokličite 112, kjer vas bodo povezali z azilom ali lovci. Pojdite na veterinarsko ambulanto, saj so dolžni pomagati. Obrnite se na zavetišče, saj so dolžni pomagati. Za poškodovane divje živali je po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah dolžen poskrbeti Azil za živali prosto živečih vrst, po Zakonu o divjadi in lovstvu pa so za divjad dolžne poskrbeti za tisto območje pristojne lovske družine.

Pomembne telefonske številke (za Goriško):

• Pristojno zavetišče Oskar Vitovlje: 05/30 78 570
• Veterine: LOGATEC: 01/ 756 41 67, VIPAVA: 041/671 170, AJDOVŠČINA: 05/366 23 00, POSTOJNA: 040/674 600
• Prijava mučenja živali: lokalna enota VURS-a NOVA GORICA: 05/330 22 70 ali POLICIJA 113
• Najdba mrtve živali: Veterinarsko higienska služba (SEVERNO PRIMORSKA): 05/338 37 03

 
The greatness of a nation and its moral progress
can be judged by the way its animals are treated.

(M. Gandhi)

DIY - mačje/pasje ležišče.

Pred kratkim sem na strani Vse si lahko naredite sami opazila eno super idejo, kako narediti mačje/pasje ležišče iz starega puloverja. Ideja je res dobra, izvedba hitra, izdelek pa nadvse uporaben in prisrčen. Če bo res uporaben bomo šele videli, prisrčen pa je zagotovo. Vsaj meni. :)

Potrebujemo:
- star pulover/majico
- stare krpe/brisače/majice
- blazino
- sukanec in šivanko
- trak

Ko imamo vse "sestavine" se delo lahko prične. Najprej moramo skupaj sešiti zgornji del majice (če bo vaša žrtev star pulover, morate najprej odstriči ovratnik), da dobimo povezano celoto in da nam blazina, ne bo na drugi strani ušla ven. :)

Nato majico napolnimo z blazino oz. blazino oblečemo v majico. :) Rokave napolnimo s starimi majicami, krpami, brisačami (v mojem primeru). Malo potlačimo, lepo razporedimo, da so rokavi  približno enakomerno napolnjeni in nato sledi še zadnja faza (finale :)), da rokava povežemo skupaj in zavežemo v lično pentljo.

 In vola ... Ležišče je nared za mačje/pasje smrčke. :)

Aja ni še čisto prepričana, če ji je ležišče všeč. Recimo, da je še v fazi odločanja. :)

Poročilo sledi ...
:)

58*

Ne ustavljaj se ob tem, kar je bilo včeraj.
Bodi puščica.
Bodi puščica v letu.

(S. Pelhan)

Cena lepote.

Da sem ljubiteljica in zagovornica pravic živali ste verjetno že ugotovili. Že kot majhna punčka sem oboževala živali in spremljale so me skozi celotno otroštvo, mladost in tudi danes si ne predstavljam življenja brez njih. Imela sem (imam) kar nekaj prijateljev iz živalskega sveta - maltežanka Aja, mačkon Timi, zajček Chandler, sova Kika, morski prašiček Mika, ptiček Piki, hrčki Jerry, Hubert ( po domače Hubko :)), želvice, ribice, ... Ni da ni! :)

Živali so tako nedolžna in nežna bitja, ki nič ne sprašujejo in nič ne kritizirajo. Ne poznajo sovraštva, hinavščine, zamerljivosti in podobnih lastnosti, ki jih žal  lahko pripišemo marsikateremu človeku. Dokazano je, da so živali čuteča bitja, kar pomeni, da prav tako kot mi, poznajo strah, ljubezen, žalost in imajo čustva in občutke. In ne razumem, res ne razumem, kako so v tem času, v 21. stoletju, sploh še dovoljena razna testiranja na živalih.

• Testiranje za kozmetične namene (vir: Društvo za zaščito živali Ljubljana)

Testiranja na živalih so grozljiva, boleča in smrtonosna. Živali so pri testiranjih izpostavljene nepredstavljivemu trpljenju in bolečinam. Namesto naravnega okolja živijo izolirane v majhnih jeklenih kletkah. Nemočne in prestrašene. Pri testiranjih se uporablja zelo veliko različnih vrst živali; vse od miši, podgan, morskih prašičkov, hrčkov, zajčkov, pa do psov, mačk, konjev, oslov, prašičev, opic … Najpogosteje uporabljene so  podgane in miši, ker je njihova oskrba zelo poceni obenem pa se ne morejo upirati tako, kot bi se lahko večja žival in se jih zato z lahkoto ukroti. Ker so majhne, ne zavzamejo veliko prostora, poleg tega pa lahko v samo enem letu skotijo od 50 – 100 mladičev, ki seveda predstavljajo nov, poceni, »testni material«. Zajci so pogosto uporabljeni pri testiranjih kože in oči, morski prašički pa predvsem za testiranja kože in množična testiranja –  npr. preverjanje določenih cepiv. Psi in primati so običajno uporabljeni za testiranja toksičnosti ter testiranja na možganih, zobeh in za različne kirurške eksperimente. Najpogosteje uporabljena pasma psa je Beagle, predvsem zato, ker je pasma relativno zdrava, obenem pa gre za manjše pse, ki so vodljivi in lahko ukrotljivi med samimi testiranji. 

Testi na živalih izzovejo hude, boleče reakcije. Tak je na primer "The Drazie Eye test" (test strupenosti), ki se na primer uporablja za testiranje iritacij oziroma draženja očesa in očesne sluznice. Kemikalije nakapajo v oči zajcev in nato daljše obdobje spremljajo odzivi zajčjih oči na različne vnesene kemikalije. 

Živali pri tem ne dobijo nikakršnih protibolečinskih sredstev!

"Skin Irritancy Test" uporabljajo za testiranje draženja kože. Živali obrijejo in jim neposredno na golo kožo nanesejo različne sestavine oziroma kemikalije ter nekaj tednov spremljajo reakcije na koži. Reakcije se kažejo v obliki vnetja (ki je znak okužbe), otekline, infekcije, razjede in podobno. Živali lahko pri tem testu razvijejo zelo hude rane, a vseeno ne dobijo nikakršnih protibolečinskih sredstev!

Merilo za uspešnost testa, strupenost oziroma smrtnost, imenovan LD50 je proglašen za enega najbolj krutih testiranj (prepovedan je tako na Švedskem kot tudi v Veliki Britaniji), saj je smrtnost živali že med testom kar 50%! Test se prične z zastrupitvijo večjega števila živali, količina strupa pa se postopno povišuje, dokler ne umre 50% vseh živali -  na ta način določijo smrtno dozo. Strup živali zaužijejo s prislinim hranjenjem, injekcijami, inhalacijo, … Med opravljanjem testa živali nikoli ne dobijo kakršnihkoli protibolečinskih sredstev! Ta test je strogo kritiziran že dlje časa in proglašen kot neznanstven tudi s strani samih znanstvenikov (obenem pa se kaže tudi kot izjemno izkrivljen test).

 Razvpit primer opičjega mladiča Britches je leta nazaj razburil javnost. Bil je eden izmed 24 novorojenih opic, namenjenih za raziskavo o čutilih. Takoj ob rojstvu je bil odvzet svoji materi, zašili so mu veke, ga brutalno mučili in po glavi in očeh prevezali z obvezami, ki so skrivale globoke rane. Debeli  šivi so mu trgali veke in rezali v oči, pokrite z vato, vso prepojeno z gnojem. Novorojenček je obupno iskal in potreboval bližino in varnost svoje mame, katere pa ni bilo ob njem, zato je prestrašen, v šoku in bolečinah objemal jekleni drog, na katerega je bila privezan, in v njem iskal zavetje. V naravi bi objel toplo telo svoje mame, ki bi mu nudilo zavetje in varnost. Tu pa je bil jekleni drog vse, kar je lahko objel. 

Malo opico Britches so aktivisti za pravice živali sicer rešili, njegovo okrevanje pa je trajalo dolge mesece. Kljub temu, da je bil rešen »že« po petih tednih testiranja na njem, je bilo njegovo okrevanje zelo dolgo – še mesece in mesece je njegovo telo trzalo, kot da bi vanj spuščali električni tok.

 Obstaja alternativa?

Seveda! Saj je celična toksikologija že postala uradna alternativa testiranjem na živalih.  Znanstveniki so razvili metode, s katerimi lahko v laboratoriju umetno vzgojijo katerokoli kulturo celic – tudi človeško. To pomeni, da se testi lahko vršijo na umetno vzgojenih celicah in mučenje živali ni več potrebno, poleg tega pa je zelo pomembno, da  gre za človeške celice, zaradi česar so ti testi tudi veliko bolj zanesljivi.

Eden izmed alternativnih načinov preverjanja novih sestavin je tudi uporaba ljudi prostovoljcev, pri katerih ima (če sploh ima) testiranje minimalen negativen vpliv na prostovoljca, česar pa ne moremo trditi za testiranja na živalih. Pri testiranju na živalih se namreč zelo pogosto testiranja izvajajo do največje možne škode (primer zgoraj opisanega preizkusa LD50, kjer je cilj preizkusa 50% smrtnost živali), da ugotovijo posledice pri maksimalni izpostavljenosti določenim sestavinam oz. kemikalijam.

Poleg zgoraj omenjene celične toksikologije in prostovoljcev je tudi računalniška tehnologija že razvila programe kjer s spreminjanjem vnesenih parametrov lahko predvidevamo potek reakcije na določeno sestavino. Na alternativni  način je bilo testiranih že okoli 8.000 sestavin, ki se dandanes varno uporabljajo na tržišču v kozmetičnih izdelkih.  Ker pa so testiranja na živalih še vedno najcenejša in najenostavnejša izbira, se po svetu še vedno množično uporabljajo in milijone in milijone živali umira v nepredstavljivem trpljenju.

Vsak posameznik ima možnost izbire, kaj bo uporabljal in kaj s tem podpiral. Na eni strani imate podjetja, ki podpirajo grozljiva in nepotrebna mučenja na živalih in na drugi strani podjetja, ki tega ne počno. Odločitev bi morala biti pravzaprav povsem enostavna.

Na voljo imate veliko kozmetičnih znamk, ki svojih izdelkov ne testirajo na živalih. Kadar nisem prepričana, ali je izdelek testiran na živalih ali ne, si pomagam s Facebook stranjo Bele liste ali kar s stranjo Pete.

Prosim, bojkotirajte podjetja, ki svoje izdelke testirajo na živalih! To so npr: Nivea, Avon, Garnier - L'oreal, Neutrogena, Head and shoulders, Pantene, Revlon, Max Factor, ... Uporabljajte izdelke, ki so ljudem in živalim prijazna. Izdelke, za katere vemo, da ni trpela ali umrla nobena žival.

Prav ta trenutek, ko vi to berete, se izvajajo testiranja na milijonih živali po celem svetu!

V laboratorijih evropske unije vsake 3 sekunde umre ena žival. Po podatkih Revizije direkcije 86/609 je vsako leto izključno zaradi testiranj medicinskih in kozmetičnih sestavin in izdelkov samo v Evropi ubitih in mučenih okoli 12 milijonov, po svetu pa kar preko 115 milijonov živali na leto!  

To niso le številke. To so in so bila življenja!

• On line zbiranje podpisov PROTI POSKUSOM NA ŽIVALIH V EU

Če se vas je objava vsaj malo dotaknila in vam ni vseeno za miljone živali po vsem svetu, ki trpijo v kletkah v hudih bolečinah, prosim podpišite peticijo in naj se ta agonija čimprej konča! Za oddajo podpisa kliknite tukaj.

Več informacij o sami peticiji pa dobite tukaj.

Hvala za vsak glas!

 

Torej, kdaj če ne zdaj? In kdo, če ne vi?

Sr(e)čno 2o13!