Na počitnicah pri noni in nonotu v Lokovcu.

Naslov objave sem napisala kot naslov kakšnega šolskega spisa. Ampak tudi zgodbo bi lahko napisala v obliki spisa. Zakaj? Ker se mi je v teh treh dneh, kar sem bila na počitnicah, zdelo kot da bi se preselila kar nekaj let nazaj, ko sem bila še osnovnošolka. Manjkali so le še bratranci in sestrične, da bi se kot včasih punce igrale v otroški sobi, fantje pa bi se podili naokoli s kolesi ali motorji. Lušno je bilo. Včasih in zdaj. :)

V eni izmed najdaljših vasi v Sloveniji, ki se razprostira na nadmorski višini okoli 900 metrov in kjer ni trgovine, interneta, prometa (v 3 dneh se je mimo hiše pripeljal 1 avto!), sem si predvsem odpočila od mestnega vrveža in preprosto uživala. Na sončku v travi brala knjige, v gozdu nabirala gozdne jagode in v okolici hiše ribez, lovila ta pravo svetlobo in ta prave kote za čim boljšo fotografijo, grabla posušeno travo, spala na peči, poslušala petelinjo budnico ob 4h zjutraj (!), pred hišo v senci oreha pila kavo v dobri družbi, ... Da ne bo že kičasto, bom raje končala z opisovanjem. :)

Za zaključek lahko napišem le še to, da je na deželi lepo. In pika. :)