Prepovedano je, da jočeš, ne da bi se pri tem kaj naučil.
Da se zjutraj zbudiš, ne da bi vedel, kaj početi.
Prepovedano je, da se bojiš svojih spominov.
Prepovedano je, da svoje probleme jemlješ resno,
in se ne boriš za tisto, kar si želiš.
Prepovedano je, da vse zapustiš zaradi strahu
in ne ustvarjaš resničnosti iz svojih sanj.
Prepovedano je, da ne pokažeš svoje ljubezni
in dovoliš, da nekdo drug plačuje tvoje dolgove in nejevoljo.
Prepovedano je, da zapustiš svoje prijatelje
in se ne potrudiš razumeti, kaj je bilo med vami lepega,
da jih pokličeš le, ko jih potrebuješ.
Prepovedano je, da pred drugimi nisi, kar si,
da se pretvarjaš pred tistimi, za katere ti ni mar,
jim ugajaš samo zato, da bi se te spominjali,
da pozabiš na vse, ki te ljubijo.
Prepovedano je, da stvari ne počneš zaradi sebe,
da se bojiš življenja in njegovih kompromisov,
da ne živiš vsakega dne, kot bi bil tvoj zadnji.
Prepovedano je, da odideš od nekoga, ne da bi se radostil
in se spominjal njegovih oči, njegovega nasmeha,
le zato, ker so se vajine poti razšle,
da pozabiš, kar je minilo in vidiš le to, kar je zdaj.
Prepovedano je, da se ne potrudiš razumeti ljudi,
da verjameš, da so njihova življenja vrednejša od tvojega
in ne veš, da ima vsak svojo lastno pot in srečo.
Prepovedano je, da ne pišeš svoje zgodovine,
si ne vzameš časa za ljudi, ki te potrebujejo,
in ne razumeš, da ti življenje nekaj da in ti tisto tudi vzame.
Prepovedano je, da ne iščeš svoje sreče,
in življenja ne živiš pokončno,
da ne verjameš, da lahko postaneš boljši
in ne čutiš, da svet brez tebe ne bi bil isti.
(Pablo Neruda)
