"Ne razglabljaj o vsem preveč resno. Mi vsi smo le nepopolna živa bitja, ki živijo v nepopolnem svetu. Življenja ne živimo z natančnostjo bančnega računa ali po črtah in kotih, izmerjenih z ravnilom in kotomerom. Če govorim s svojega osebnega stališča, se mi zdi Midori zelo prijetno deklo. Vidim lahko tudi, zakaj si hkrati očaran nad Naoko. To ni noben zločin. Na tem širnem svetu se take reči dogajajo. To je tako, kot bi se na prekrasen dan s čolnom vozil po jezeru in bi hkrati občudoval tako nebo kot jezero. Naj te ne skrbi. Stvari se bodo razvile v tisto smer, kamor se morajo, in včasih, naj se še tako trudiš, nekoga prizadeneš, kadar je pač čas za to. Taki smo ljudje. Včasih se preveč naprezaš, da bi življenje ustrezalo tvojemu načinu razmišljanja. Če si ne želiš končati v umobolnici, se potrudi malo bolj odpreti svoje srce in se prepustiti toku. Včasih si mislim, da je živeti res imenitno. Res je tako! Zato postani srečnejši! Potrudi se biti srečen!"
V srce segajoč roman. Malce neobičajen za Murakamija. Čeprav je brez veze, da to rečem, ker je to bil prvi njegov roman, ki sem ga prebrala. Otožno, otožno, ampak nadvse lepo.
OdgovoriIzbrišiTa zapis je čakal na objavo v osnutkih kar nekaj časa in sem med tem prebrala že njegovo drugo knjigo - Južno od meje, zahodno od sonca. Dober roman, ampak ne boljši od Norveškega gozda. :)
OdgovoriIzbriši