sobota, 4. oktober 2014

4. oktober - Svetovni dan živali.

Naša prva dolžnost do naših skromnih bratov (živali) je, da jim ne škodujemo, a samo to ni dovolj.
 Imamo pomembnejšo nalogo - da jim nudimo pomoč, kadarkoli jo potrebujejo.

Sv. Frančišek Asiški (1181 - 1226)



Na srečanju ekologov v Firencah so leta 1931 kot način osveščanja o ogroženih vrstah živali podprli idejo o vsakoletnem svetovnem dnevu živali in za datum izbrali 4. oktober, dan Sv. Frančiška Asiškega, zavetnika živali. Ali je zavoljo vpeljave tega datuma od takrat izumrlo manj živalskih vrst, kot bi jih sicer, ne vemo. Trgovina s krznom, lov za zabavo, zavoljo oklov, plavuti, jezikov ali drugih delov teles, krčenje življenjskega okolja in onesnaženje so od tedaj veliko vrst potisnili na ali čez rob izumrtja. Ocenjujejo da, vključno z žuželkami, vsako leto izumre vsaj 10.000 živalskih vrst, kar je nekaj tisočkrat toliko, kot bi jih izumrlo brez človeškega vpliva. Hkrati pa človek polni hleve s stotinami milijard nenaravno križanih živali, da bi potešil svoj krvavi pohlep po mesu in mleku, ki ju povprečen prebivalec razvitih držav letno konzumira 80 kilogramov in 200 litrov. Poleg gorja, ki ga to povzroča živalim, je živinorejska industrija največja svetovna proizvodnica toplogrednih plinov, izredna potrošnica žita, soje, vode, drugih virov in prostora ter onesnaževalka zemlje in voda. Zavoljo bolezni, ki si jih s tem povzročamo in zavoljo kozmetične industrije, v laboratorijih neizrekljivo mučimo milijone živali.

Svetovni dan živali je iz dneva spomina na ogrožene vrste sčasoma prerasel v dan spomina in spoštovanja do vseh živali in ljudje ga v različnih oblikah zaznamujejo širom sveta. Še vedno pa je naše pojmovanje živali kalno. Namesto da bi prenehali izžemati naravo in naše sozemljane, menimo, da lahko naravo "uravnavamo", z živalmi pa "upravljamo". Z izjemo redkih štirinožnih izbrancev, po večini psov in mačk, s sozemljani ravnamo kot s potrošnim materialom, vključno s psi in mačkami pa so živali naša lastnina. Lahko jih kupujemo in prodajamo kakor kos pohištva ali kuhinjski lonec. Le redko se vprašamo po smiselnosti, pravičnosti in pravilnosti našega ravnanja.


To kako gledamo na otroke in katere vrednote želimo krepiti pri njih, je eno redkih ogledal, ki nam pokažejo, da s sliko sveta, nekaj ni v redu. Ko nas otroci vprašajo, od kod pride meso, kako nastane usnje ali zakaj ima krava mleko, pogosto ugotovimo, da tega še sami prav dobro ne vemo, če pa že, svoj odgovor izkrivimo in zamaskiramo do neprepoznavnosti. Mar naj jim razložimo, da ima krava kakor vsaka druga samica sesalcev, mleko le kadar ima naraščaj? Da ji od rane mladosti vsako leto v zadnjično odprtino do ramena potisnejo roko, s katero skozi črevo naravnajo maternični vrat in ji skozi vaginalno odprtino vstavijo instrument za umetno oplojevanje? Da potem pijemo mleko, namenjeno njenemu teličku, ki konča kot meso na naših krožnikih, prav tako kot njegova mati, ko se njeno telo izčrpa in ni več donosno?

Zakaj dovoljujemo, da se dogajajo stvari, ki jim z vsem srcem nasprotujemo - posilstvo, kraja otrok, odvzem svobode, mučenje, umor? Zakaj se prepričujemo, da je to naravno, da tako pač je ali da ne moremo spremeniti svojih navad? Zakaj se nam v želodcu naredi vozel, če pomislimo, da bi se kaj takega zgodilo našemu psu ali celo neznanemu človeku, dovoljujemo pa, da se to dogaja pujsom, kravam in drugim živalim, ki prav tako čutijo, čustvujejo in se zavedajo? Zakaj otroke vodimo na predstave z delfini ali tjulnji, jih prepričujemo, da je to, kar vidijo, naravno, in jih, izlet za izletom, obrok za obrokom, učimo, da so nekatere živali za ljubkovanje, druge pa za izkoriščanje?


Ko se ob svetovnem dnevu živali raznežimo ob slikah ljubkih mladičkov, se torej zazrimo v nam najbližjo žival - vase, in se vprašajmo o naših vsakdanjih navadah, izbirah in odločitvah. Ali se nekdo, ki eno žival (na primer svojega psa) ljubkuje, z drugo pa zabada vilice v drugo žival, resnično lahko okliče za ljubitelja živali? 

Razširimo torej svojo ljubezen tudi na tiste živali, katerih ne poznamo po imenu in nikoli nismo uzrli njihovih oči - spomin nanje so le njihovi predelani posmrtni ostanki na policah trgovin. Poskrbimo, da s svojim denarjem ne plačujemo smrti, temveč podpiramo okolju, ljudem in živalim prijazno industrijo.


Jaz sem izbrala s srcem in izbrati s srcem je lažje, kot bi si morda mislili.


~ Povzeto po Veganski iniciativi

3 komentarji:

  1. Popolnoma se strinjam z zapisom,ko bi nas bilo s takim razmišljanjem vedno več!Pomagajmo živalim!

    OdgovoriIzbriši
  2. Me veseli, da imam somišljenico. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Tako zelo res. Ljudje včasih tako ozko razmišljaj(m)o.

    OdgovoriIzbriši

Nov komentar? Juhuhu! Hvala! :)