* pINTEREStki *

Po jutru se dan pozna.

Avto, ki zjutraj, ko se ti najbolj mudi, ne vžge in ko z veliko zamudo, ves zadihan in prešvican končno prispeš v službo in te pred vrati čaka ogromen, oprostite izrazu, drek, si pač ne obetaš nič dobrega od dneva.  

Ampak, zadihanost se je pomirila, švic se je posušil, drek je pobran, avto bomo pa tudi popravili. Še so možnosti za lepši dan. :)

Teden presenečenj.

Ta teden je bil res poln prijetnih presenečenj. Začelo se je z darilom novega soseda v ulici, kjer delam. Za dobre medsosedske odnose je rekel, ko mi je podaril ročno izdelano ogrlico. 

Isti dan zvečer me je presenetil še moj dragi Tine s prekrasnim šopkom rož. Ker sem najboljša in najlepša nosečka, je pisalo v sporočilu. :)

Naslednji dan pa je presenečenje prispelo po pošti. Od drage Urške. Kajne, da je čarobno, je pisalo. In ja, res je čarobno.

Hvala. ♡

 

Prvo darilo.

Medvedek za našega pikca/našo pikico. :)

Hvala družina PP. :)

Preteklo leto.

Leto 2o14 je bilo neverjetno. Bilo je leto preizkušenj, pomembnih odločitev, samospoznanja in predvsem leto takih in drugačnih zmag. Sama sebe sem namreč kar nekajkrat premagala in si s tem dokazala, da sem močna in pogumna. Da zmorem. 

Danes (ja, malo sem pozna), ko izpolnjujem Anejin delovni zvezek vidim, da je bilo preteklo leto res sanjsko. Seveda so bili vzponi in padci, bili so porazi, tudi solze in skrbi, a pomembno je, da se je tehtnica prevesila k zmagam in solzam sreče. 

Da je bilo preteklo leto tako uspešno, se je potrebno najprej vrniti še eno leto nazaj, torej v leto 2o13. Takrat se je namreč zgodilo nekaj, kar se mi je takrat zdelo kot nekaj najhujšega kar se lahko zgodi, a se je na koncu izkazalo za nekaj najboljšega. Moj Tine se je za leto dni, s trebuhom za kruhom, odselil v Kanado in s tem uresničil svoje dolgoletne sanje. Sama takih sanj nisem imela, zato se mu na potovanju nisem pridružila. Z njegovim odhodom sem bila tako nekako prisiljena odrasti in se soočiti s svetom. Sama, brez skrivanja v senci nekoga drugega in brez potuhe. 

Na začetku je bilo grozno. Res. Polno vprašanj in dvomov vase. Da o tiščanju v prsih in o neznanskem pogrešanju ljubljene osebe sploh ne zgubljam besed. Ob močni podpori družine in prijateljev sem se počasi sestavila nazaj in pričela z delom na sebi. V tistem času mi je bil v veliko podporo tudi moj terapevt Ivo, ki mi je pomagal pri odkrivanju in spoznavanju same sebe in usmerjanju na pravo pot. Na pot, ki me je čez nekaj mesecev, popolnoma pripravljeno, popeljala na drugo stran sveta, k Tinetu v Kanado. 

Vse se je izteklo kot v sanjah. Čez lužo sem preživela nepozaben mesec in pol, s super sopotniki, se uspešno distancirala od vseh možnih zapletov in se prepustila ter zaupala življenju. Verjetno prvič v življenju. 

Nazaj domov sva se sredi junija vrnila oba. Srečna in hvaležna za izkušnjo, ki naju je nedvomno na trenutke preizkušala, a na koncu zbližala.

Ko se zdaj obračam nazaj na leto 2o14, se lahko le nasmehnem in se s toplino v srcu spominjam vseh dogodkov. Dobrih in tistih malo manj dobrih. Zaradi vseh teh dogodkov sem namreč danes tukaj, kjer sem in taka kot sem. 

In če sem leto 2o14 pričela sama, sem letošnjega skupaj s Tinetom in z malo pikico v trebuščku. :)

Srečno 2o15!

V teh dneh ste prejeli mnogo voščil:
Ena so bila romantična, druga bolj stvarna.

Ena izvirna, druga uradna in suhoparna.
Kaj vam želim jaz?
Naj bo moja želja tokrat nasvet:
Ne pozabite nase,
imejte se radi,
hitite počasi,
ljubite življenje ...