Na Vremščico.

Vremenoslovci so napovedovali lep, že skoraj pomladen vikend in bilo bi škoda, da ga ne bi izkoristila. Tako je odločitev, da greva v soboto v hribe padla takoj, ko sem na tej povezavi zasledila zapis o družinskem izletu na Vremščico. Sonce, prijetne temperature, svež zrak in ravno prav hoda. To je bil plan, ki se pa ni  izšel ravno po najinih, predvsem mojih željah.

Od doma sva se, kot vedno, odpravila dokaj pozno in se potem do Senožeč vozila še po stari cesti, ker trenutno (še) nimava vinjete. Sonček, ki se je na začetku še skrival, se je kasneje le prikazal in nama omogočil, da sva lažje začela s potjo. Čakala naju je ura in pol hoda, po rahli vzpetini in večinoma po sončku zaradi golih pobočij. Vsaj tako je pisalo. Ampak ni bilo tako. Najprej sva se že takoj na začetku izgubila, ker sva zgrešila markacijo in sva tako približno pol ure hodila v napačno smer. Morala bi zaupati najini spremljevalki na štirih nogah, ki je vedela za pravo pot. :) In potem se je veselica pričela.

Namesto po sončku in rahli vzpetini, sva skoraj gazila po snegu (nisva ravno gazila, saj je bilo že shojeno, ampak za nosečko je to isto kot gazenje :)) direktno navzgor in zmrzovala v senčnem delu gozda. Aje sneg in mraz ni popolnoma nič motil in je veselo skakljala pred nama in nama kazala pot. Na poti do vrha, ki je bilo, lahko rečem, skoraj eno samo trpljenje, sem večkrat obupala in se vsa zasopla smilila sama sebi in se spraševala, če je nosečnici v 6. mesecu nosečnosti treba tega.

Skozi drevesa je posijalo sonce in vedela sem, da vrh ni več daleč. Zbrala sem še zadnje atome moči in se povzpela soncu naproti. Na vrhu pa namesto prijetnega božanja sončnih žarkov, močna burja in dejstvo, da pravzaprav še nisva na vrhu in da je do tja še približno pol ure hoda, po podobni poti. Ker noben od naju ni imel želje in volje "sprehajati" se po snegu in senčnem delu gozda, sva z najinim pohodom zaključila kar tam. Na odprti planoti, ki malce spominja na Toskano, sva poiskala zavetrje in si privoščila malico.

Po standardni pohodniški malici, ki vključuje sendvič s sirom, čaj in nekaj, s sladkorjem potresenih haribo kokakolc (Tinetova izbira :)) je bil čas za spust v dolino. Zapeta vetrovka, kapuca na glavi, tople rokavice ter dve improvizirani pohodni palici iz vej v rokah. Strah, da na snegu, pomešanem z blatom, padem kakor sem dolga in široka, je bil odveč, saj sem na izhodiščno točko prišla cela in v enem kosu. :)

Če zaključim je izlet na Vremščico lahko zelo lep in prijeten, le preden se odpravite preverite vremenske razmere ter poti iz katere boste štartali. Midva si namreč nisva izbrala ravno najbolj priljubljene in zato nič kaj prijetne, tako da so prave informacije še kako pomembne.

Baje, da bo vikend spet lep, tako da, kam tokrat? :)