Stenska Ura gre vedno naprej. Toda v resnici ne gre nikamor, ker je pritrjena na steno. Naprej gre čas, ki ga kaže. Čas začne včasih teči, včasih pa se čisto ustavi. Kadar gledaš zanimiv film, čas res hitro teče, ko pa čakaš na svoj rojstni dan, se čas kakor nalašč ustavi, da bi te razjezil. Nihče v resnici ne ve, kaj je čas - vsaj nihče ga še ni videl, zato je morda bolje, da o njem ne govorimo več.
Stenska Ura je prava nečimrna lepotica. Okoli vratu ima kravato, ki se ji reče nihalo. Z njim bahavo maha levo in desno. Krasita jo tudi verižici z utežmi. Ura pravi, da sta nujni za delovanje mehanizma, a najbrž ju nosi samo zato, da bi bila videti lepša.
Na nos ima Ura pritrjena kazalca: mali kaže ure, dolgi minute. Kazalca se vedno vrtita samo v eno smer. V nasprotno smer se jima ni dovoljeno vrteti, saj bi se tedaj tudi čas začel vrteti nazaj. In potem bi se ljudje začeli sprehajati zadenjsko, pa tudi avtomobili, letala in vlaki bi se premikali samo nazaj. Človeka spreleti groza, če pomisli, kako neprijetno bi bilo šele jesti in piti! Vladala bi prava zmeda.
Za to, da se kaj takega ne bi zgodilo, je zadolžena Urina nadzornica Kukavica, ki živi za majcenimi vratci čisto na vrhu Ure. Budno pazi, da Ura ne bi uganjala kakšnih norčij. Dvakrat dnevno prileti na plan - opoldne in opolnoči. In tedaj zakuka, se za vsak primer razgleda naokoli in ... se spet skrije za vratci.
In Ura spet mirno tiktaka: TIK TAK, TIK TAK. Kakor da bi nam hotela povedati, da je vse na tem svetu tako, kot mora biti, in da bo tako tudi ostalo.
(Kęstutis Kasparavičius, Kratke zgodbe)
Na tega nadvse zanimivega litovskega pisatelja in ilustratorja sem naletela čisto po naključju. Z Brino sva bili v knjižnici ravno na mednarodni dan knjig za otroke, to je 2. april, ko je bil ta pisatelj posebej predstavljen kot pisatelj za otroke. Ob prebranih le nekaj straneh njegove knjige, sem takoj ugotovila, da zna biti pisatelj zanimiv tudi odraslim. In nisem se motila. Očaral me ni le slog pripovedovanja, pač pa tudi ilustracije, ki jih lahko občudujemo ob vsaki zgodbi.
Vsaka zgodba je posebna. Pa ne posebna na način, da te navduši ali zabava. Nekatere so prav zelo preproste. A kljub temu bralca premami, da jo prebere do konca. In mogoče je ravno v tej preprostosti čar, da knjigo ne odložiš po prvi prebrani zgodbi.
Priporočam v branje.