Na naslovnici knjige piše:
Zgodbe, ki so me naučile živeti.
V knjigi mlad fant Demian obiskuje psihoterapevta Jorgeja, ki pa ni navaden psihoterapevt. Demianu poskuša, s pripovedovanjem kratkih zgodbic, pomagati poiskati odgovore na vsakdanja vprašanja, ki si jih zastavlja sleherni med nami. Gre za preproste zgodbe z močnim sporočilom.
 |
| Jorge Bucay, avtor knjige je eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu. |
Če citiram Milivojevića, gre za čarobno knjigo, polno zdravilnih zgodb. :)
In res je. Mene je navdušila.
Z vami delim eno izmed zgodb iz knjige, ki se me je še posebej dotaknila ...
Priklenjeni slon
Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. V njem so mi bile najbolj všeč živali, še posebej slon, ki je bil, kot sem izvedel pozneje, ljubljenec vseh otrok. Med predstavo je velika žival razkazovala svojo spretnost in neverjetno moč. A po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno stopil v areno, je imel eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla. Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov v tla. Čeprav je bil slon nanj privezan z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki bi z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi kotliček in pobegnila.
Ni mi bilo jasno, kaj ga je zadrževalo. Zakaj ni zbežal?
Star sem bil pet ali šest let in sem še verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da je udomačen. Naslednje vprašanje se je ponujalo samo: "Zakaj pa je priklenjen, če je udomačen?"
Ne spomnim se, da bi dobil kak uporaben odgovor. Sčasoma sem pozabil na skrivnost slona in njegovega količka in se nanjo spomnil le občasno, kadar sem srečal koga, ki se je spraševal isto kot jaz.
Pred nekaj leti pa sem na srečo le naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel odgovor na moje vprašanje:
Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na količek priklenjen že vse od najzgodnejše mladosti.
Zaprl sem oči in si predstavljal nebogljenega slonjega mladička, priklenjenega na količek. Prepričan sem, da je tedaj slonček vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil. A kljub vsem naporom mu to ni uspelo. Količek je bil takrat zanj res prečvrst.
Prisegel bi, da je utrujen zaspal in naslednji dan znova poskusil, pa tudi dan potem in še naslednji dan ... Dokler ni nekega dne, nekega zanj groznega dne, sprejel svojo nemoč in se vdal v usodo.
Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega ne zmore. V spomin se mu je utisnila tista nemoč, ki jo je začutil kmalu po rojstvu.
In najhuje je, da se nikoli več ni resno vprašal o tem spominu.
Nikoli, nikoli več ni ponovno preizkusil svoje moč.
Vsi smo malo podobni temu cirkuškemu slonu. Po svetu hodimo priklenjeni na stotine količkov, ki nam omejujejo svobodo. Ker smo nekoč, ko smo bili še majhni, poskusili in nam ni uspelo, živimo v prepričanju, da številnih stvari ne zmoremo. V spomin smo si vtisnili "ne zmorem in nikoli mi ne bo uspelo." Zrasli smo s tem sporočilom in ga ponotranjili, zato se nikoli več nismo skušali osvoboditi količka. Ko občasno začutimo verigo, skrivaj pogledamo količek in pomislimo:
"Ne zmorem in nikoli mi ne bo uspelo!"
Edini način, da izvemo, ali zmoremo je, da znova poskusimo z vsem svojim srcem ... Z vsem svojim srcem!
In ja. Zmoremo! In pika. :)
P.s.: Beseda zmorem bi morala postati nekakšna mantra. Vsaj zame. Za določene stvari. :)
