Adijo Kanada in pozdravljena Amerika.

Vceraj sva se zadnjic pomahala Kanadi v slovo in se z avtobusom odpeljala Ameriki naproti, natancneje v Seattle. Sama, brez starejsega dela ekipe, saj se je njihovo potovanje koncalo ze vceraj, v Vancouvru. A preden vas seznanim z Ameriskimi novicami, moram prej dokoncati Kanadske. :) 

Torej, v soboto smo prispeli v Victorio, kjer sem se do vecera ze nekako udomacila v tem velikem obalnem mestu. Prehod iz narave v mesto je zame vedno nekoliko stresen, saj sem bolj clovek, ki mu mestni vrvez ni ravno pri srcu. Bolj sprosceno in umirjeno se pocutim v naravi, kjer se cas dobesedno ustavi.

V nedeljo popoldne smo se sprehodili do zaliva Fisherman's Wharf, kjer so poleg ladij "zasidrane" tudi plavajoce pisane hise. Ampak razlog obiska so bili morski levi. Zaliv je namrec znan po tem, da se v neposredni blizini zadrzujejo te velike morske zivali, kjer jih lahko tudi hranis. In res, ze takoj ob nasem prihodu nas je s povrsja gladine pozdravil morski lev z imenom Sammy. Kasneje se mu je pridruzil se eden in oba sta, vajena turistov in posledicno svezih rib, pricakovala kaksen obrok. Neka gospa se je odlocila, da bo morska leva razveselila z okusno malico in pri ribicu kupila kar nekaj rib, ki jih je nato prijazno razdelila med turiste, predvsem otroke. Sammy in njegov prijatelj se svezih rib seveda nista branila in sta skoraj iz rok pospravila vse ribe. Brezplacna atrakcija za par minut. :)

Tezko, tezko pricakovani ogled kitov, smo imeli v ponedeljek. Zelo rada bi napisala porocilo, da smo videli vsaj nekaj teh mogocnih zivali, a bi se zal zlagala. Na izletu s colnom, ki je trajal 3 ure, nismo videli niti enega kita, niti ene orke, niti delcka plavuti ne. Tine in njegova mama Anica, ki sta se na lov podala s hitrim in adrenalinskim colnom Zodiakom, sta imela malce vec srece, saj sta videla Minke kite, ki tukaj zivijo skozi celo leto. Mi pa razen razlicnih vrst ptic, nekaj morskih levov in dvakrat delfinu podobne zivali, nismo videli tega, kar je agencija (kar vse agencije) obljubljala. Lahko si predstavljate moje razocaranje ob pristanku v zaliv. Izleta, ki sem se ga tako zelo veselila, je bilo konec in zapustila sem ga s solzami v oceh. Vem, da je ocean velik in da vsak pac nima te srece, da jih vidi in obcuduje, a sem bila prepricana, predvsem zaradi zagotovila agencije, da bom imela to sreco in jih videla. Agencija nam je sicer dala nekaksno potrdilo, da lahko naslednji dan ponovno poskusimo svojo sreco, a nam zal casovno ni zneslo, saj smo imeli naslednji dan ze trajekt za Vancouver. Ko smo situacijo razlozili na agenciji, so nam potrdilo podaljsali do septembra 2014. Kot da bomo do takrat se kdaj prisli v Kanado. :) Ampak ok, imam vsaj razlog, da ponovno pridem nazaj. :)

Pogumna Tine in Anica :)

Minke whale

Naslednji dan smo ze zarano zapustili Victorio in s tem tudi prekrasen Vancouver Island, saj smo imeli ob 9h ze trajekt za Vancouver, za naso zadnjo skupno destinacijo. V Vancouvru smo se se isti dan poslovili od nase modre puscice Dodge in ob praznenju avta, preseneceni ugotovili koliko prtljage smo imeli v razmeroma majhnem avtu. :)

! :)

Nas dom je za tri dni (za naju s Tinetom za 4 dni) postal HI Vancouver Downtown hostel. Hostel v neposredni blizini centra mesta, a nekako skrit za vogalom umirjene ulice. Starsi so imeli svojo sobo, midva s Tinetom pa sva imela to sreco, da sva imela le prvi dan druzbo mladega angleskega para, ki ima psa z imenom Petra :), vse naslednje 3 dni pa sva sama kraljevala v sobi za 4 osebe. 

Ze takoj ob prihodu  v mesto smo se iz hostla sprehodili do obale, ki je bila le 5 minut oddaljena od hostla. Ta sprehod se je potem podaljsal kar za nekaj ur, saj smo prehodili kar dobrsen del obale, si ogledali del Stanleyevega parka, jezero in se sprehodili se skozi zivahne ulice mesta.

Stanley Park

Ker smo si zazeleli narave, smo se naslednji dan najprej z vodnim avtobusom zapeljali do severnega dela Vancouvra in nato pot nadaljevali z avtobusom do regionalnega parka, Lynn Canyon. Lepote narave nas tudi tu niso razocarale. Visoka drevesa, potocki in obvezen postanek ob jezeru za malico.

Lynn Canyon

Suspension Bridge Lynn Canyon

Iz narave, smo se hoces noces, vrnili nazaj v mesto in si ogledali se repliko olimpijskega ognja ter se z dvigalom povzpeli na razgledni stolp iz katerega se razgled razprostira cez celoten Vancouver. Ker smo hoteli videti mesto tudi v soju vecernih luci, smo se na stolp povzpeli se enkrat, se isti dan zvecer.

Gastown, steam clock

Olimpijski ogenj

Vancouver Lookout tower

Razgled iz stolpa podnevi

Razgled iz stolpa zvecer

Vancouver, kot ga je videl poleti Tine

Predzadnji dan je dezevalo, zato smo ga izkoristili za kratek sprehod med trgovinami in nakupili se zadnje spomincke za nase drage prijatelje in druzino. Zvecer pa smo se odpravili na voznjo s helikopterjem cez celotno Kanado. Ne dobesedno, pac pa na 4D avanturo. 20 minutna voznja cez to prelepo drzavo je prehitro minila. Simulacija je tako dobro narejena, da dobis obcutek, da dejansko letis. Stol, na katerem sedis se premika, noge ti bingljajo v zraku, razgled se ti razprostira nad dolinami, jezeri, morjem, gorami, zacutis lahko svezino vode, saj te dobesedno poskropi po obrazu. Celo na polarni mraz niso pozabili. Prekrasno res. Od uzitka, lepot Kanade in srece, so me med "letenjem" oblivale solze in tudi ko smo "pristali" se obcutki v meni niso umirili. Stisnila sem se k Tinetu in se v sebi potihem zahvalila za vso to izkusnjo in za vsa dozivetja, ki sem jih bila delezna na tem potovanju. Potovanju po Kanadi in po nekaksnem duhovnem potovanju vase. Prelep zakljucek, prelepega potovanja. 

Odhajamo na polet cez Kanado :)

Vsega lepega je enkrat konec. Zal. In potovanja po Kanadi je bilo za mojo mami in Tinetova starsa konec v petek. Midva s Tinetom sva zaradi lazje logistike ostala v Vancouvru en dan vec. Se zadnji sprehod po obali, kosilo in obvezna kavica Barcaffe po kosilu in cas je bilo za slovo. Pospremila sva jih do letalisca, kjer smo se z tezkim srcem in solzami v oceh poslovili. Res smo se imeli lepo in zato je bilo slovo se toliko tezje.

Po tezkem slovesu sva se s Tinetom dobila se z njegovo prijateljico Grace in njeno simpaticno hcerko Audrey. Zvecer pa sva odsla se na vecerjo v japonsko restavracijo, v kateri je Tine prejsnje poletje delal kot natakar, skupaj s Tinetovo bivso cimro, Tamao.

Grace in Audrey

Tinetova sefica Fifi :)

Tine in Tama :)

Cas za slovo od Kanade in vedno zivahnega in prijaznega mesta Vancouvra je za naju prisel v soboto dopoldne. Tine se je zjutraj se zadnjic s kolesom popeljal skozi mestne ulice, na plazi nabral malo pescenega peska in kmalu je sledil odhod. Skozi avtobus sva se zadnjic pomahala tej drzavi, ki me je s prijaznostjo ljudi, cistostjo, urejenostjo in prelepo naravo, cisto navdusila in se odpeljala novim dogodivscinam naproti.

In zdaj sva tu, v City Hostlu Seattle. Moram reci, da prvi vtis o Ameriki ni bil ravno najboljsi. Ze na meji so bili uradniki neprijazni, blazno resni in dobila sem obcutek, kot da, oprostite izrazu, drzijo boga za jajca. Z rahlimi zapleti na meji in s prometnimi zastoji, smo v Seattle prispeli z dvourno zamudo, okrog 17h. Zacetek res ni bil ravno najboljsi, saj sva imela to "sreco", da sva naletela na same cudake. Na noro voznico avtobusa, na psihoticnega brezdomca, na policijske in gasilne avtomobile na nujni voznji in na ljudi, ki nama niso hoteli pomagati, ko sva izgubljeno, z ogromno prtjage tavala po velikem mestu in iskala hostel. Prvic, odkar sem na potovanju, se je v meni prebudilo domotozje in zelela sem si domov. K druzini, prijateljem in v varno zavetje doma.

Po prehojenih kar nekaj ulicah, sva konco utrujena od poti in nosenja prtljage, koncno prispela do najinega hostla. Se umirila, zadihala in ustalila. Ob vecerji (sushi od prejsnjega dne in makaroni s sirom, ki se kupijo ze pripravljeni) sva na hitro preletela se kraje, ki jih zeliva obiskati v teh 14 dneh najinega potovanja po Kaliforniji. Odlocila sva se, da se naslednji dan, ko bova ze prevzela avto, zapeljeva do Olympic National Parka in tam kampirava. No, plani so zal splavali po vodi, kajti dan, ko naj bi prevzela avto je tu, jaz pa objavo se vedno pisem iz hostla v Seattlu. :(

Najina soba v hostlu v Seattlu

Razgled iz najine sobe v hostlu na razgledni stolp Space Needle

Danes sva se ze zgodaj zjutraj zbudila s planom, da si na hitro ogledava mesto in nato okrog 12h prevzameva avto in nadaljujeva pot v Olympic National Park. Sprehodila sva se do obale, obiskala znano trznico, ki kar mrgoli od vrveza, Pike Place Market, prilepila vsak svoj cigum na Wall Of Gum ter se odpravila v pisarno Enterprisea, kjer sva imela rezerviran avto.

Pike Place Market

Wall Of Gum

In zakaj sva se vedno tu oz. zakaj sva dobesedno obstala tu? Zaradi zavrnjene bancne kartice. Problem je namrec v tem (verjetno je v tem oz. upava da je to), da je Tine ze presegel mesecni limit na svoji bancni kartici in placilo enostavno ne gre skozi. Imava le en mastercard, ki je edino mozno placilno sredstvo in se to mora biti od tiste osebe, ki bo avto tudi vozila. Lahko si predstavljate mojo paniko, ko so se kar naenkrat vsi najini plani podrli. Brez prenocitve, brez avta in brez moznosti, da se danes odideva, sva dobesedno obstala v njihovi pisarni. Kar nekaj vdihov in izdihov je bilo potrebnih, da sem se umirila in da sva s trezno glavo pricela razmisljati kako naprej. Prvo sva preverila, ce je denar na kartici, nato pisala elektronsko sporocilo na banko, ce lahko takoj naslednji dan zjutraj povisajo limit in se ponovno vrnila v hostel. K sreci so imeli se proste postelje, tako da sva sedaj ponovno tu. Ponovno sedim za isto mizo kot vceraj, Tine pa v sosednjem lokalu navija za LA Kingse, ki se ravno v tem trenutku borijo za Stanleyev pokal. Kot pravi Tine, vse to je car in cena potovanja. So vzponi in so padci in vse to krepi in opogumlja. Iz Tinetov ust v bozja usesa, ali kako ze. :)

Drzite pesti, da jutri koncno dobiva avto in se ze enkrat odpraviva iz mest v naravo.

Pozdrav iz Seattla! :)

Fotografije: Mirko Mazgon, Tine Mazgon