Potepanje po zahodni obali Washingtona in Oregona.

Dva glavna razloga za moj blogerski mrk, sta predvsem casovna stiska in pomanjkanje internetne povezave v kampih in hostlih. V tem casu, torej v 10 dneh sva odkrivala in spoznavala kraje v drzavi Washington in Oregon, trenutno pa uzivava v soncni, a vetrovni Kaliforniji. 

Torej, v ponedeljek nama je gospod v pisarni Enterprisea (agenciji, ki izposoja avtomobile) v Seattlu, z dvignjenima palcema nakazal, da je bila transakcija uspesno izvedena in da lahko koncno prevzameva avto in se odpeljeva iz mesta v naravo. Tokrat sva se s crno puscico (Toyota Corolla) najprej odpeljala po strmih in zavitih ulicah do parka Kerry, od kjer se pogled razteza nad celotnim mestom Seattle. Popravek, do tu sva se najprej zapeljala z avtom Kia Soul, katerega sva potem zamenjala za vecjega, saj sva kmalu ugotovila, da prtljaznik ne bo kos vsej najini prtljagi in sva avto raje, za isto ceno, zamenjala za vecjega. Kar se je kasneje izkazalo za pametno potezo. :)

Na pot sva se, kot vedno na najinih road tripih, podala povsem brez plana. Vedela sva, da si zeliva voznje ob morju in kampiranja cim blizje obali. Tako sva se ze prvi dan brezskrbno vozila po avtocesti (Highway 101) skozi Olympic National Park do poznega vecera in ze prvo noc postavljala sotor tako rekoc v temi, v temacnem, zapuscenem indijskem rezervatu La Push. Kamp je bil tako tako, obala pa fantasticna. Prva noc je bila dokaj neprespana, saj sem imela ponoci prevec bujno domisljijo in sem se bala medvedov, pum, cunamijev (!) in sva zato imela s Tinetom kar zanimive, predvsem poucne pogovore sredi noci. :) Naslednji dan sva se po zajtrku kar hitro odpravila naprej.

Na poti proti jugu, sva si oci in duha odpocila na pesceni plazi Ruby Beach. Plaze so tu res kot iz pravljice. Dolge, da jim ne vidis konca in topel pescen pesek, ti objema stopala. Razgled proti odprtem morju pa ti zastirajo osamljene skale, ki silijo na povrsje. Res lepo. 

Po malici z razgledom in voznji ob jezeru Quinault Lake, sva se v vecernih urah ustavila se v mestu Aberdeen. Rojstnem kraju slavnega, zal ze pokojnega, pevca Kurta Cobaina, frontmana skupine Nirvana. Noben od naju ni pretiran obozevalec skupine, ampak ker je mesto ravno ob poti, sva se odlocila, da poisceva njegovo hiso, v kateri je zivel in njegovo znano zatocisce pod mostom. Za vzdusje in nekaksen poklon, pa nama je na poti do tja iz zvocnikov igrala Nirvana. Mesto Aberdeen je resnicno temacno in prav nic optimisticno. Domacinka, ki naju je med drugim tudi fotografirala ob spominski tabli je rekla, da je tu le nekaj toplih in soncni dni v celem letu. To melanholicno energijo, ki vcasih preveva tudi Nirvanine komade, sva lahko iz prve roke zacutila tudi sama. Prav tam, pod tem mostom, kjer je iskal inspiracijo sam Kurt ter tam ustvarjal glasbo, ki se danes predstavlja uteho predvsem mladim in nemirnim dusam po vsem svetu.

Midva in sposojen pes :)

Po prespani noci v kampu Cape Disapointment, sva se ponovno relativno pozno odpravila na pot. Mogoce zaradi razigrane vevericke, ki nama je pripravila pravo predstavo. Zajtrkovala skupaj z nama, nama zvedavo splezala na sotor in celo v avto. :) Mogoce pa tudi zaradi atraktivne resevalne vaje, ki se je odvijala na “nasi” plazi – resiti mozakarja ujetega v pecini pod svetilnikom. 

Sledil je popoldanski pocitek na eni izmed nestetih prelepih plaz, Canon Beach. Odeja, kava Starbucks, topel pescen pesek in zal kot ponavadi tudi mocan veter. Ampak ok, neka pomankljivost mora biti, ce ne bi bilo ze kicasto. :)

Piha, piha! Nihi pihat! :)

Na Tinetovo zeljo, da dozivi utrip vedno hipsterskega Portlanda, sva v vecernih urah prispela do hostla HI Northwest, v katerem sva zelela prespati. Zal sva ga kmalu, z dolgim nosom in telefonsko stevilko od bliznjega motela v roki, razocarano zapustila. Na najino presenecenje je bil motel Monticello cist in urejen in imela sva celo lastno kuhinjo. 

Ker prvi dan utrujena od napornega dneva nisva imela volje za ogled mesta, sva se odlocila, da bivanje tu podaljsava se za en dan. Sreco sva ponovno preizkusila v hostlu in tokrat je bila ta na najini strani. Rezervirala sva zasebno sobo in se pred vselitvijo zapeljala se do slapu Multnomah, ki je oddaljen le slabo urico iz mesta. Slap je res velik in velicasten, kar dokazuje tudi gruca turistov v okolici slapu.

Nazaj v Portland sva se vracala po tako imenovani “zgodovinski poti” in ne po avtocesti, saj je le ta turistom bolj prijazna zaradi razgibane narave in raznih razglednih tock ob poti. 

Razgled iz razgledne tocke Crown Point

Zvecer sva se po vecerji sprehodila se skozi mesto. Kot sva pricakovala ima Portland neko svojo duso. V zadnjem desetletju se je namrec razvil iz dolgocasnega industrijskega mesta v prestolnico hipsterske oz. alternativne kulture. Poseben pecat mu dajejo ulicna umetnost, mikro pivovarne in nenazadnje zanimivi ljudje – hipsterji.

Tine je uspesno opravil test iz poznavanja piv :)

Petek je bil, med drugim, tudi dan za soping. :) V hostlu sva se pozanimala, kje na poti proti obali je najblizji outlet soping center in se s polno denarnico odpeljala tja. Ker so cene oblacil in obutve malo nizje kot pri nas, sva ogromen kompleks trgovin, po treh urah, zapustila s polnimi vreckami in prazno denarnico. :)

Na poti proti obali Oregona, pa se je zgodilo nekaj nepricakovanega, a tako zelo zeljenega. Na kratkem postanku na eni izmed plaz, naju je pozdravil kit. Ogromen sivi kit ali kit grbavec. Kot vsak dan, sem tudi tokrat z upanjem, da le zagledam tega velikana, opazovala morje. In tokrat sem nekaj zagledala, vendar sem ostala previdno tiho, ker ponavadi se izkaze, da je to le skala, ki kuka iz morja. A ta “skala” se je cez nekaj trenutkov premaknila in z ogromnim repom potopila v morje. In to manj kot sto metrov stran od mene. Od samega navdusenja sem zacela cepetati, vrescati in skakati od veselja. K sreci je vse to videl tudi Tine in potrdil, da je slo res za kita in skupaj z mano delil navdusenje. V bolj umirjeni obliki. :) Kasneje naju je, na najino veliko veselje, pozdravil se enkrat. Obcutek videti tako veliko, mogocno zival je neverjeten, skoraj nerealen. 

Oprezanje za kiti :)

Po prespani noci v majhnem in urejenem kampu tik ob obali Beachside Yachats, sva se ze po nekaj prevozenih kilometrih sprehajala po pravi puscavi, Oregon Dunes. Le ta se razteza globoko v notranjost in lahko bi se ure in ure sprehajal po vrocem pesku, vendar dan se je ze prevesal v pozno popoldne, midva pa sva bila se precej kilometrov stran od kampa.

Po vecerji v mehiski restavraciji, sva to noc za spremembo prespala ob reki, in sicer v kampu Alfred A. Loeb Campground.  Zaradi promocije vseh zveznih parkov v drzavi Oregon je bilo tokrat, na najino veselje, prenocisce brezplacno.

Jutranje prebujanje :)

V nedeljo sva se poslovila od Oregona, ki naju je prijetno presenetil in pozdravila bolj razvpito sosedo Kalifornijo. 

Nadaljevanje sledi … :)

Fotografije: Tine Mazgon