Včasih se nas polasti občutek žalosti, ki ga ne moremo obvladati. Spoznamo, da je čarobni trenutek tistega dne že minil, mi pa nismo storili ničesar.
Prisluhniti moramo otroku, ki še vedno živi v nas. Otrok ve za čarobne trenutke. Njegov jok lahko zadušimo, a nikdar ne moremo utišati njegovega glasu.
Bodimo pozorni na tisto, kar nam govori otrok. Nikar se ga ne sramujmo. Ne pustimo, da bi se česarkoli bal.
Če se ne rojevamo vedno znova, če vselej znova ne gledamo na življenje z otroško nedolžnostjo in navdušenjem, nima več smisla živeti. Če ne izgubimo stika z otrokom v sebi, ne bomo nikoli izgubili stika z življenjem.
(Paulo Coelho)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Nov komentar? Juhuhu! Hvala! :)