Ker je Tjaš pred dobrimi tremi tedni dobil bratca Tineta in ker je splet okoliščin tako nanesel, da so bili vsi v ponedeljek popoldne, ko je čas za Tjaševo telovadbo zasedeni, je na pomoč priskočila teta Petra. In kako je bilo? Lepo, je rekel Tjaš na koncu. :) Res je bilo lepo, ampak tudi naporno. Niso lahke te starševske. :)
Zataknilo se je že takoj na začetku, pri avtosedežu. Seveda sem dobila navodila kam gre kaj, ampak gumba za odtisnit varnostne trakove, ne, tega nisem "začutila". Kljub večkratni ponovitvi mami Daše: "Pa sej je lih tam spodi, takoj na začitku. Na murš falit." Očitno lahko. :) Nekako smo fantina le pripeli (kako ga bom odpela, se bom ukvarjala pozneje) in vožnja je, kljub rahli nervozi, če bo vse ok, potekala gladko in brez problema. Problem je nastal, ko sva parkirala in ga je bilo potrebno "odrešiti" vseh varnostnih pasov. Naj povem, da se kot zanalašč v avtu ni prižgala luč, ki bi mi delo rahlo olajšala in sem si morala pomagati z lučko na telefonu, ki jo je seveda držal Tjaš in mi svetil v to "zadevo", v katero se združijo vsi ti trakovi. Aja, pa dež je tudi padal ja. Itak. :) Enostavno nisem začutila tega gumba, ki popusti trakove in pika. Besede Tjaša: "Petla, se na znaš. Na znaš. Ja pa na znaš!" niso pomagale. So me pa spravile v dobro voljo. To pa ja. :) In potem aleluja, ta slavni gumb se je našel in odpel malega navihanca. Kapuco na glavo in hitro proti športni dvorani, saj naju je že čas preganjal.
Tjaš naju je pripeljal do garderobe, kjer sva se preobula, preoblekla in se, pripravljena na miganje, odpravila v telovadnico. Otrok je bilo res veliko in vsi polni energije ter pripravljeni na akcijo. Učiteljici sta najprej pripravili zanimivo igrico, kjer smo se najprej malo ogreli, nato pa odšli vsak s svojim malim telovadcem na poligon. Spuščanje po toboganu, metanje na koš, sprehod skozi "pajkovo mrežo", brcanje na gol in vse ostale aktivnosti, ki jih je poligon nudil, niso bile tako zanimive, kot pa skakanje na blazino. "Skaču bam, skaču bam!", to je bilo največkrat slišati. Ko se je mali skakač malo naveličal, je bilo na vrsti lovljenje po ogromnem prostoru, ki ga nudi telovadnica. Koliko veselja pri tako enostavni igri. Cel žur! :)
Ko je bilo telovadbe konec je sledila ponovitev scenarija. Preoblečt, preobut, kapuco na glavo, šibanje proti avtu ter borba z varnostnimi pasovi, dežjem in svetlobo. Ker je bil Tjaš tako zelo priden, sem ga za nagrado peljala v slaščičarno na tortico. Res vzgojno kajne, po telovadbi na dozo sladkorja. :) Še prej sva se na hitro ustavila na obisku pri atiju Alanu v službi, saj sem tehniko pripenjanja in odpenjanja že obvladala, tako da, postanek gor ali dol. :) Tortico oz. kremšnito pa sva si privoščila v družbi none Zmage Na vas.
Tjaša sem v večernih urah, zdravega in razgibanega, pripeljala nazaj domov in ko sem ga odpenjala iz avtosedeža mi je rekel: "Petla, plidna si bla." Besede, ki so mi pogrele srce in privabile nasmeh na obraz.
Jaz pa sem bila pred 9. zvečer že na kavču in ob 10h že spala, kar se že zeloo doolgo ni zgodilo.
