Pogovor prek skajpa.

... med Ajo in Tinetom.

Hude, hude debate! :)

Berem: Ob tebi.

Oziroma sem brala, saj sem jo skoraj na mah prebrala. Vseh 565 strani sem dobesedno požirala in jo odložila šele, ko me je premagal spanec ali prijetno zmotil Tinetov klic preko skajpa. 

V knjigi spremljamo odnos med invalidom Willom, čigar nesreča ga je za vedno prikovala na voziček ter njegovo negovalko Lou, ki živi udobno, mirno življenje. Lou živi v svojem mehurčku udobja, ni nikoli potovala, gledala tujejezične filme ali se ukvarjala z adrenalinskimi športi, medtem ko Will živi oziroma je živel življenje polno dogodivščin, potovanj in adrenalina. Z vsako prebrano stranjo smo priča bolj poglobljenemu odnosu med njima ter spremljamo Lou, kako se uči polnejšega in lepšega življenja od nekoga, ki ga ne more več živeti. 

Sliši se kot idealen recept za solzav romantičen film, s srečnim koncem, a je daleč od tega. Gre za roman, ki ga boste res težko odložili in zna se vam zgoditi naslednje ... :)

Ni pomembno kako je človek umrl,

temveč kako je živel.

"Babji vikend" v Podčetrtku.

Z mojimi puncami gremo dvakrat na leto na oddih v Podčetrtek, v neposredno bližino wellnessa Orhidelia. To so trije dnevi, namenjeni samo nam, da jih izkoristimo s klepetom, sproščanjem in na splošno z babjimi zadevami. :) Ti vikendi so vedno polni smeha in dobre volje, pa tudi namakanja in sproščanja v wellnessu. 

Toda tokrat se naše riti žal niso namakale v svetu termalnih užitkov. Plan je bil, da sončno dopoldne raje izkoristimo za sprehod v naravi in se popoldne, po kosilu odpravimo za nekaj ur na razvajanje. Ampak ko smo pogledale cenik za tri urni obisk omenjenega wellnessa, nas je dobesedno vse minilo. 30€ za 3 ure!? Ne, hvala. In tako smo dan raje kot pregrešno drago razvajanje, porabile za nepozabno druženje. :)

Lepo je bilo in komaj čakam na pomladni vikend oddih! :)

* pINTEREStki *

Vikend v Mengšu.

Pri moji dragi Darinki.

Ko se dobita dve prijateljici in imata na razpolago dva cela dneva, gre zgodba nekako takole. Klepet, kuhanje kosila, večurni šoping v bližnjem nakupovalnem središču, klepet, večerja v Bufu, klepet, kino, ki je bil tudi v planu, sva črtale s seznama, saj je bila ura že 8. zvečer (emšo! :)), klepet, spanje.

Naslednji dan se je glagol klepetati ponovno pogosto pojavil. Najprej sva se konkretno naspali, jutranjo jogo sva podobno kot večerni kino črtale s seznama, si pripravili zdrav in res okusen zajtrk, pogledali film, ki je bil bolj namenjen malo mlajši ciljni publiki, ampak ok, film v katerem spremljamo življenje konja in ima v njem dejansko glavno besedo je pa ja lepo pogledati :), skuhali oz. pogreli kosilo od včeraj, spekli res okusno pecivo - pečeno proseno kašo z jabolki (recept sva si sposodili od Ive), še malo poklepetali in že je bil čas, da se, dobro obložena s prtljago in vrečki, odpravim domov.

Fotografij žal ni, ker je bil najin urnik preveč natrpan in ni bilo časa pritisniti na sprožilec. :)

Darinka, hvala za vse in nadaljujeva/mo s klepetom ta vikend ... Komaj čakam! :)

S Tjašem na telovadbo.

Ker je Tjaš pred dobrimi tremi tedni dobil bratca Tineta in ker je splet okoliščin tako nanesel, da so bili vsi v ponedeljek popoldne, ko je čas za Tjaševo telovadbo zasedeni, je na pomoč priskočila teta Petra. In kako je bilo? Lepo, je rekel Tjaš na koncu. :) Res je bilo lepo, ampak tudi naporno. Niso lahke te starševske. :)

Zataknilo se je že takoj na začetku, pri avtosedežu. Seveda sem dobila navodila kam gre kaj, ampak gumba za odtisnit varnostne trakove, ne, tega nisem "začutila". Kljub večkratni ponovitvi mami Daše: "Pa sej je lih tam spodi, takoj na začitku. Na murš falit." Očitno lahko. :) Nekako smo fantina le pripeli (kako ga bom odpela, se bom ukvarjala pozneje) in vožnja je, kljub rahli nervozi, če bo vse ok, potekala gladko in brez problema. Problem je nastal, ko sva parkirala in ga je bilo potrebno "odrešiti" vseh varnostnih pasov. Naj povem, da se kot zanalašč v avtu ni prižgala luč, ki bi mi delo rahlo olajšala in sem si morala pomagati z lučko na telefonu, ki jo je seveda držal Tjaš in mi svetil v to "zadevo", v katero se združijo vsi ti trakovi. Aja, pa dež je tudi padal ja. Itak. :) Enostavno nisem začutila tega gumba, ki popusti trakove in pika. Besede Tjaša: "Petla, se na znaš. Na znaš. Ja pa na znaš!" niso pomagale. So me pa spravile v dobro voljo. To pa ja. :) In potem aleluja, ta slavni gumb se je našel in odpel malega navihanca. Kapuco na glavo in hitro proti športni dvorani, saj naju je že čas preganjal.

Tjaš naju je pripeljal do garderobe, kjer sva se preobula, preoblekla in se, pripravljena na miganje, odpravila v telovadnico. Otrok je bilo res veliko in vsi polni energije ter pripravljeni na akcijo. Učiteljici sta najprej pripravili zanimivo igrico, kjer smo se najprej malo ogreli, nato pa odšli vsak s svojim malim telovadcem na poligon. Spuščanje po toboganu, metanje na koš, sprehod skozi "pajkovo mrežo", brcanje na gol in vse ostale aktivnosti, ki jih je poligon nudil, niso bile tako zanimive, kot pa skakanje na blazino. "Skaču bam, skaču bam!", to je bilo največkrat slišati. Ko se je mali skakač malo naveličal, je bilo na vrsti lovljenje po ogromnem prostoru, ki ga nudi telovadnica. Koliko veselja pri tako enostavni igri. Cel žur! :)

Ko je bilo telovadbe konec je sledila ponovitev scenarija. Preoblečt, preobut, kapuco na glavo, šibanje proti avtu ter borba z varnostnimi pasovi, dežjem in svetlobo. Ker je bil Tjaš tako zelo priden, sem ga za nagrado peljala v slaščičarno na tortico. Res vzgojno kajne, po telovadbi na dozo sladkorja. :) Še prej sva se na hitro ustavila na obisku pri atiju Alanu v službi, saj sem tehniko pripenjanja in odpenjanja že obvladala, tako da, postanek gor ali dol. :) Tortico oz. kremšnito pa sva si privoščila v družbi none Zmage Na vas.

Tjaša sem v večernih urah, zdravega in razgibanega, pripeljala nazaj domov in ko sem ga odpenjala iz avtosedeža mi je rekel: "Petla, plidna si bla." Besede, ki so mi pogrele srce in privabile nasmeh na obraz.

Jaz pa sem bila pred 9. zvečer že na kavču in ob 10h že spala, kar se že zeloo doolgo ni zgodilo.

 

Na Cerje smo šli.

Na sprehod.
Gledat ruj.
Lovit jesenske sončne žarke.

Predvsem pa se imet lepo. :)

Za več fotk pa pokukajte k Aniti.

Deževno nedeljsko popoldne.

Ko ti nečakec Tjaš polepša deževno nedeljsko popoldne s plesnim in glasbenim nastopom. 

  

You gotta love him! :)

♡

Dan spomina.

Danes sem se skupaj z Ajo sprehodila do pokopališča. Do groba, kjer počiva moj dragi ati ter nona in nono.

Do tja sem se, za razliko od večine (verjetno lahko rečem kar od vseh), ki so bili urejeni od glave do pet, kot da so prišli na modno revijo, sprehodila v udobnih hlačah in majici ter supergah. Izstopala sem, ne le zaradi oblačil in psa, pač pa tudi zato, ker moje roke niso bile polne raznobarvnih sveč in bogatih, poglejkakofensišmensi ikebano imamo pa mi. Ne, moje roke so v eni roki držale povodec od Aje, v drugi pa šopek jesenskega ruja. Preprosto in domače. 

Zato ker za obisk atija ne potrebujem ničesar drugega kot pa sebe in svojo prisotnost, da se bom za nekaj trenutkov posvetila samo njemu in se z njim "pogovorila". Da počastim njegov spomin ne potrebujem sveč, ki gorijo do 90 dni in spreminjajo barvo, niti ne dragih in velikih ikeban. Prav tako ne potrebujem zlikanih hlač in čevljev z visoko peto. Pravzaprav ne potrebujem ničesar. Niti praznika, ki bi me spomnil na moje drage, ki so me prezgodaj zapustili. Nanje se spomnim skoraj vsak dan in nobena sveča, niti ikebana, jih ne bo vrnila nazaj. Ostali pa bodo v mojih mislih in mojem srčku. Za vedno.