Potepanje po zahodni obali Washingtona in Oregona.

Dva glavna razloga za moj blogerski mrk, sta predvsem casovna stiska in pomanjkanje internetne povezave v kampih in hostlih. V tem casu, torej v 10 dneh sva odkrivala in spoznavala kraje v drzavi Washington in Oregon, trenutno pa uzivava v soncni, a vetrovni Kaliforniji. 

Torej, v ponedeljek nama je gospod v pisarni Enterprisea (agenciji, ki izposoja avtomobile) v Seattlu, z dvignjenima palcema nakazal, da je bila transakcija uspesno izvedena in da lahko koncno prevzameva avto in se odpeljeva iz mesta v naravo. Tokrat sva se s crno puscico (Toyota Corolla) najprej odpeljala po strmih in zavitih ulicah do parka Kerry, od kjer se pogled razteza nad celotnim mestom Seattle. Popravek, do tu sva se najprej zapeljala z avtom Kia Soul, katerega sva potem zamenjala za vecjega, saj sva kmalu ugotovila, da prtljaznik ne bo kos vsej najini prtljagi in sva avto raje, za isto ceno, zamenjala za vecjega. Kar se je kasneje izkazalo za pametno potezo. :)

Na pot sva se, kot vedno na najinih road tripih, podala povsem brez plana. Vedela sva, da si zeliva voznje ob morju in kampiranja cim blizje obali. Tako sva se ze prvi dan brezskrbno vozila po avtocesti (Highway 101) skozi Olympic National Park do poznega vecera in ze prvo noc postavljala sotor tako rekoc v temi, v temacnem, zapuscenem indijskem rezervatu La Push. Kamp je bil tako tako, obala pa fantasticna. Prva noc je bila dokaj neprespana, saj sem imela ponoci prevec bujno domisljijo in sem se bala medvedov, pum, cunamijev (!) in sva zato imela s Tinetom kar zanimive, predvsem poucne pogovore sredi noci. :) Naslednji dan sva se po zajtrku kar hitro odpravila naprej.

Na poti proti jugu, sva si oci in duha odpocila na pesceni plazi Ruby Beach. Plaze so tu res kot iz pravljice. Dolge, da jim ne vidis konca in topel pescen pesek, ti objema stopala. Razgled proti odprtem morju pa ti zastirajo osamljene skale, ki silijo na povrsje. Res lepo. 

Po malici z razgledom in voznji ob jezeru Quinault Lake, sva se v vecernih urah ustavila se v mestu Aberdeen. Rojstnem kraju slavnega, zal ze pokojnega, pevca Kurta Cobaina, frontmana skupine Nirvana. Noben od naju ni pretiran obozevalec skupine, ampak ker je mesto ravno ob poti, sva se odlocila, da poisceva njegovo hiso, v kateri je zivel in njegovo znano zatocisce pod mostom. Za vzdusje in nekaksen poklon, pa nama je na poti do tja iz zvocnikov igrala Nirvana. Mesto Aberdeen je resnicno temacno in prav nic optimisticno. Domacinka, ki naju je med drugim tudi fotografirala ob spominski tabli je rekla, da je tu le nekaj toplih in soncni dni v celem letu. To melanholicno energijo, ki vcasih preveva tudi Nirvanine komade, sva lahko iz prve roke zacutila tudi sama. Prav tam, pod tem mostom, kjer je iskal inspiracijo sam Kurt ter tam ustvarjal glasbo, ki se danes predstavlja uteho predvsem mladim in nemirnim dusam po vsem svetu.

Midva in sposojen pes :)

Po prespani noci v kampu Cape Disapointment, sva se ponovno relativno pozno odpravila na pot. Mogoce zaradi razigrane vevericke, ki nama je pripravila pravo predstavo. Zajtrkovala skupaj z nama, nama zvedavo splezala na sotor in celo v avto. :) Mogoce pa tudi zaradi atraktivne resevalne vaje, ki se je odvijala na “nasi” plazi – resiti mozakarja ujetega v pecini pod svetilnikom. 

Sledil je popoldanski pocitek na eni izmed nestetih prelepih plaz, Canon Beach. Odeja, kava Starbucks, topel pescen pesek in zal kot ponavadi tudi mocan veter. Ampak ok, neka pomankljivost mora biti, ce ne bi bilo ze kicasto. :)

Piha, piha! Nihi pihat! :)

Na Tinetovo zeljo, da dozivi utrip vedno hipsterskega Portlanda, sva v vecernih urah prispela do hostla HI Northwest, v katerem sva zelela prespati. Zal sva ga kmalu, z dolgim nosom in telefonsko stevilko od bliznjega motela v roki, razocarano zapustila. Na najino presenecenje je bil motel Monticello cist in urejen in imela sva celo lastno kuhinjo. 

Ker prvi dan utrujena od napornega dneva nisva imela volje za ogled mesta, sva se odlocila, da bivanje tu podaljsava se za en dan. Sreco sva ponovno preizkusila v hostlu in tokrat je bila ta na najini strani. Rezervirala sva zasebno sobo in se pred vselitvijo zapeljala se do slapu Multnomah, ki je oddaljen le slabo urico iz mesta. Slap je res velik in velicasten, kar dokazuje tudi gruca turistov v okolici slapu.

Nazaj v Portland sva se vracala po tako imenovani “zgodovinski poti” in ne po avtocesti, saj je le ta turistom bolj prijazna zaradi razgibane narave in raznih razglednih tock ob poti. 

Razgled iz razgledne tocke Crown Point

Zvecer sva se po vecerji sprehodila se skozi mesto. Kot sva pricakovala ima Portland neko svojo duso. V zadnjem desetletju se je namrec razvil iz dolgocasnega industrijskega mesta v prestolnico hipsterske oz. alternativne kulture. Poseben pecat mu dajejo ulicna umetnost, mikro pivovarne in nenazadnje zanimivi ljudje – hipsterji.

Tine je uspesno opravil test iz poznavanja piv :)

Petek je bil, med drugim, tudi dan za soping. :) V hostlu sva se pozanimala, kje na poti proti obali je najblizji outlet soping center in se s polno denarnico odpeljala tja. Ker so cene oblacil in obutve malo nizje kot pri nas, sva ogromen kompleks trgovin, po treh urah, zapustila s polnimi vreckami in prazno denarnico. :)

Na poti proti obali Oregona, pa se je zgodilo nekaj nepricakovanega, a tako zelo zeljenega. Na kratkem postanku na eni izmed plaz, naju je pozdravil kit. Ogromen sivi kit ali kit grbavec. Kot vsak dan, sem tudi tokrat z upanjem, da le zagledam tega velikana, opazovala morje. In tokrat sem nekaj zagledala, vendar sem ostala previdno tiho, ker ponavadi se izkaze, da je to le skala, ki kuka iz morja. A ta “skala” se je cez nekaj trenutkov premaknila in z ogromnim repom potopila v morje. In to manj kot sto metrov stran od mene. Od samega navdusenja sem zacela cepetati, vrescati in skakati od veselja. K sreci je vse to videl tudi Tine in potrdil, da je slo res za kita in skupaj z mano delil navdusenje. V bolj umirjeni obliki. :) Kasneje naju je, na najino veliko veselje, pozdravil se enkrat. Obcutek videti tako veliko, mogocno zival je neverjeten, skoraj nerealen. 

Oprezanje za kiti :)

Po prespani noci v majhnem in urejenem kampu tik ob obali Beachside Yachats, sva se ze po nekaj prevozenih kilometrih sprehajala po pravi puscavi, Oregon Dunes. Le ta se razteza globoko v notranjost in lahko bi se ure in ure sprehajal po vrocem pesku, vendar dan se je ze prevesal v pozno popoldne, midva pa sva bila se precej kilometrov stran od kampa.

Po vecerji v mehiski restavraciji, sva to noc za spremembo prespala ob reki, in sicer v kampu Alfred A. Loeb Campground.  Zaradi promocije vseh zveznih parkov v drzavi Oregon je bilo tokrat, na najino veselje, prenocisce brezplacno.

Jutranje prebujanje :)

V nedeljo sva se poslovila od Oregona, ki naju je prijetno presenetil in pozdravila bolj razvpito sosedo Kalifornijo. 

Nadaljevanje sledi … :)

Fotografije: Tine Mazgon

Adijo Kanada in pozdravljena Amerika.

Vceraj sva se zadnjic pomahala Kanadi v slovo in se z avtobusom odpeljala Ameriki naproti, natancneje v Seattle. Sama, brez starejsega dela ekipe, saj se je njihovo potovanje koncalo ze vceraj, v Vancouvru. A preden vas seznanim z Ameriskimi novicami, moram prej dokoncati Kanadske. :) 

Torej, v soboto smo prispeli v Victorio, kjer sem se do vecera ze nekako udomacila v tem velikem obalnem mestu. Prehod iz narave v mesto je zame vedno nekoliko stresen, saj sem bolj clovek, ki mu mestni vrvez ni ravno pri srcu. Bolj sprosceno in umirjeno se pocutim v naravi, kjer se cas dobesedno ustavi.

V nedeljo popoldne smo se sprehodili do zaliva Fisherman's Wharf, kjer so poleg ladij "zasidrane" tudi plavajoce pisane hise. Ampak razlog obiska so bili morski levi. Zaliv je namrec znan po tem, da se v neposredni blizini zadrzujejo te velike morske zivali, kjer jih lahko tudi hranis. In res, ze takoj ob nasem prihodu nas je s povrsja gladine pozdravil morski lev z imenom Sammy. Kasneje se mu je pridruzil se eden in oba sta, vajena turistov in posledicno svezih rib, pricakovala kaksen obrok. Neka gospa se je odlocila, da bo morska leva razveselila z okusno malico in pri ribicu kupila kar nekaj rib, ki jih je nato prijazno razdelila med turiste, predvsem otroke. Sammy in njegov prijatelj se svezih rib seveda nista branila in sta skoraj iz rok pospravila vse ribe. Brezplacna atrakcija za par minut. :)

Tezko, tezko pricakovani ogled kitov, smo imeli v ponedeljek. Zelo rada bi napisala porocilo, da smo videli vsaj nekaj teh mogocnih zivali, a bi se zal zlagala. Na izletu s colnom, ki je trajal 3 ure, nismo videli niti enega kita, niti ene orke, niti delcka plavuti ne. Tine in njegova mama Anica, ki sta se na lov podala s hitrim in adrenalinskim colnom Zodiakom, sta imela malce vec srece, saj sta videla Minke kite, ki tukaj zivijo skozi celo leto. Mi pa razen razlicnih vrst ptic, nekaj morskih levov in dvakrat delfinu podobne zivali, nismo videli tega, kar je agencija (kar vse agencije) obljubljala. Lahko si predstavljate moje razocaranje ob pristanku v zaliv. Izleta, ki sem se ga tako zelo veselila, je bilo konec in zapustila sem ga s solzami v oceh. Vem, da je ocean velik in da vsak pac nima te srece, da jih vidi in obcuduje, a sem bila prepricana, predvsem zaradi zagotovila agencije, da bom imela to sreco in jih videla. Agencija nam je sicer dala nekaksno potrdilo, da lahko naslednji dan ponovno poskusimo svojo sreco, a nam zal casovno ni zneslo, saj smo imeli naslednji dan ze trajekt za Vancouver. Ko smo situacijo razlozili na agenciji, so nam potrdilo podaljsali do septembra 2014. Kot da bomo do takrat se kdaj prisli v Kanado. :) Ampak ok, imam vsaj razlog, da ponovno pridem nazaj. :)

Pogumna Tine in Anica :)

Minke whale

Naslednji dan smo ze zarano zapustili Victorio in s tem tudi prekrasen Vancouver Island, saj smo imeli ob 9h ze trajekt za Vancouver, za naso zadnjo skupno destinacijo. V Vancouvru smo se se isti dan poslovili od nase modre puscice Dodge in ob praznenju avta, preseneceni ugotovili koliko prtljage smo imeli v razmeroma majhnem avtu. :)

! :)

Nas dom je za tri dni (za naju s Tinetom za 4 dni) postal HI Vancouver Downtown hostel. Hostel v neposredni blizini centra mesta, a nekako skrit za vogalom umirjene ulice. Starsi so imeli svojo sobo, midva s Tinetom pa sva imela to sreco, da sva imela le prvi dan druzbo mladega angleskega para, ki ima psa z imenom Petra :), vse naslednje 3 dni pa sva sama kraljevala v sobi za 4 osebe. 

Ze takoj ob prihodu  v mesto smo se iz hostla sprehodili do obale, ki je bila le 5 minut oddaljena od hostla. Ta sprehod se je potem podaljsal kar za nekaj ur, saj smo prehodili kar dobrsen del obale, si ogledali del Stanleyevega parka, jezero in se sprehodili se skozi zivahne ulice mesta.

Stanley Park

Ker smo si zazeleli narave, smo se naslednji dan najprej z vodnim avtobusom zapeljali do severnega dela Vancouvra in nato pot nadaljevali z avtobusom do regionalnega parka, Lynn Canyon. Lepote narave nas tudi tu niso razocarale. Visoka drevesa, potocki in obvezen postanek ob jezeru za malico.

Lynn Canyon

Suspension Bridge Lynn Canyon

Iz narave, smo se hoces noces, vrnili nazaj v mesto in si ogledali se repliko olimpijskega ognja ter se z dvigalom povzpeli na razgledni stolp iz katerega se razgled razprostira cez celoten Vancouver. Ker smo hoteli videti mesto tudi v soju vecernih luci, smo se na stolp povzpeli se enkrat, se isti dan zvecer.

Gastown, steam clock

Olimpijski ogenj

Vancouver Lookout tower

Razgled iz stolpa podnevi

Razgled iz stolpa zvecer

Vancouver, kot ga je videl poleti Tine

Predzadnji dan je dezevalo, zato smo ga izkoristili za kratek sprehod med trgovinami in nakupili se zadnje spomincke za nase drage prijatelje in druzino. Zvecer pa smo se odpravili na voznjo s helikopterjem cez celotno Kanado. Ne dobesedno, pac pa na 4D avanturo. 20 minutna voznja cez to prelepo drzavo je prehitro minila. Simulacija je tako dobro narejena, da dobis obcutek, da dejansko letis. Stol, na katerem sedis se premika, noge ti bingljajo v zraku, razgled se ti razprostira nad dolinami, jezeri, morjem, gorami, zacutis lahko svezino vode, saj te dobesedno poskropi po obrazu. Celo na polarni mraz niso pozabili. Prekrasno res. Od uzitka, lepot Kanade in srece, so me med "letenjem" oblivale solze in tudi ko smo "pristali" se obcutki v meni niso umirili. Stisnila sem se k Tinetu in se v sebi potihem zahvalila za vso to izkusnjo in za vsa dozivetja, ki sem jih bila delezna na tem potovanju. Potovanju po Kanadi in po nekaksnem duhovnem potovanju vase. Prelep zakljucek, prelepega potovanja. 

Odhajamo na polet cez Kanado :)

Vsega lepega je enkrat konec. Zal. In potovanja po Kanadi je bilo za mojo mami in Tinetova starsa konec v petek. Midva s Tinetom sva zaradi lazje logistike ostala v Vancouvru en dan vec. Se zadnji sprehod po obali, kosilo in obvezna kavica Barcaffe po kosilu in cas je bilo za slovo. Pospremila sva jih do letalisca, kjer smo se z tezkim srcem in solzami v oceh poslovili. Res smo se imeli lepo in zato je bilo slovo se toliko tezje.

Po tezkem slovesu sva se s Tinetom dobila se z njegovo prijateljico Grace in njeno simpaticno hcerko Audrey. Zvecer pa sva odsla se na vecerjo v japonsko restavracijo, v kateri je Tine prejsnje poletje delal kot natakar, skupaj s Tinetovo bivso cimro, Tamao.

Grace in Audrey

Tinetova sefica Fifi :)

Tine in Tama :)

Cas za slovo od Kanade in vedno zivahnega in prijaznega mesta Vancouvra je za naju prisel v soboto dopoldne. Tine se je zjutraj se zadnjic s kolesom popeljal skozi mestne ulice, na plazi nabral malo pescenega peska in kmalu je sledil odhod. Skozi avtobus sva se zadnjic pomahala tej drzavi, ki me je s prijaznostjo ljudi, cistostjo, urejenostjo in prelepo naravo, cisto navdusila in se odpeljala novim dogodivscinam naproti.

In zdaj sva tu, v City Hostlu Seattle. Moram reci, da prvi vtis o Ameriki ni bil ravno najboljsi. Ze na meji so bili uradniki neprijazni, blazno resni in dobila sem obcutek, kot da, oprostite izrazu, drzijo boga za jajca. Z rahlimi zapleti na meji in s prometnimi zastoji, smo v Seattle prispeli z dvourno zamudo, okrog 17h. Zacetek res ni bil ravno najboljsi, saj sva imela to "sreco", da sva naletela na same cudake. Na noro voznico avtobusa, na psihoticnega brezdomca, na policijske in gasilne avtomobile na nujni voznji in na ljudi, ki nama niso hoteli pomagati, ko sva izgubljeno, z ogromno prtjage tavala po velikem mestu in iskala hostel. Prvic, odkar sem na potovanju, se je v meni prebudilo domotozje in zelela sem si domov. K druzini, prijateljem in v varno zavetje doma.

Po prehojenih kar nekaj ulicah, sva konco utrujena od poti in nosenja prtljage, koncno prispela do najinega hostla. Se umirila, zadihala in ustalila. Ob vecerji (sushi od prejsnjega dne in makaroni s sirom, ki se kupijo ze pripravljeni) sva na hitro preletela se kraje, ki jih zeliva obiskati v teh 14 dneh najinega potovanja po Kaliforniji. Odlocila sva se, da se naslednji dan, ko bova ze prevzela avto, zapeljeva do Olympic National Parka in tam kampirava. No, plani so zal splavali po vodi, kajti dan, ko naj bi prevzela avto je tu, jaz pa objavo se vedno pisem iz hostla v Seattlu. :(

Najina soba v hostlu v Seattlu

Razgled iz najine sobe v hostlu na razgledni stolp Space Needle

Danes sva se ze zgodaj zjutraj zbudila s planom, da si na hitro ogledava mesto in nato okrog 12h prevzameva avto in nadaljujeva pot v Olympic National Park. Sprehodila sva se do obale, obiskala znano trznico, ki kar mrgoli od vrveza, Pike Place Market, prilepila vsak svoj cigum na Wall Of Gum ter se odpravila v pisarno Enterprisea, kjer sva imela rezerviran avto.

Pike Place Market

Wall Of Gum

In zakaj sva se vedno tu oz. zakaj sva dobesedno obstala tu? Zaradi zavrnjene bancne kartice. Problem je namrec v tem (verjetno je v tem oz. upava da je to), da je Tine ze presegel mesecni limit na svoji bancni kartici in placilo enostavno ne gre skozi. Imava le en mastercard, ki je edino mozno placilno sredstvo in se to mora biti od tiste osebe, ki bo avto tudi vozila. Lahko si predstavljate mojo paniko, ko so se kar naenkrat vsi najini plani podrli. Brez prenocitve, brez avta in brez moznosti, da se danes odideva, sva dobesedno obstala v njihovi pisarni. Kar nekaj vdihov in izdihov je bilo potrebnih, da sem se umirila in da sva s trezno glavo pricela razmisljati kako naprej. Prvo sva preverila, ce je denar na kartici, nato pisala elektronsko sporocilo na banko, ce lahko takoj naslednji dan zjutraj povisajo limit in se ponovno vrnila v hostel. K sreci so imeli se proste postelje, tako da sva sedaj ponovno tu. Ponovno sedim za isto mizo kot vceraj, Tine pa v sosednjem lokalu navija za LA Kingse, ki se ravno v tem trenutku borijo za Stanleyev pokal. Kot pravi Tine, vse to je car in cena potovanja. So vzponi in so padci in vse to krepi in opogumlja. Iz Tinetov ust v bozja usesa, ali kako ze. :)

Drzite pesti, da jutri koncno dobiva avto in se ze enkrat odpraviva iz mest v naravo.

Pozdrav iz Seattla! :)

Fotografije: Mirko Mazgon, Tine Mazgon