Strah.

Prejšnji teden je bilo na Valu 202, v oddaji Frekvenca X, govora o strahu. Kaj je strah, kako deluje, ali ga sploh potrebujemo? Ker mi je tema zelo zanimiva, sem pogovor poslušala večkrat in z vami delim nekaj bistvenih informacij. 

Kaj je strah?

Strah je najbolj primitivno, osnovno in močno čustvo. Njegova prvotna naloga je opozarjati bitje na možne življenjske nevarnosti, na drugi strani pa lahko uide izpod nadzora in se prelevi v stres, fobijo, paranojo ali posttravmatsko stresno motnjo, ki ljudem grenijo življenje. Telesni odziv na strah imenujemo odziv, boj ali beg in ga sproži možganski center za strah, ki aktivira sproščanje adrenalina. Posledica delovanja teh telesnih kemikalij so povečan srčni utrip, pospešeno dihanje, širjenje zenic, povečano sproščanje endorfinov, kar telo pripravi na akcijo. Verjetno ga ni junaka, ki še nikoli ni bil prestrašen. Razen, če trpi za redko boleznijo, zaradi katere nikoli ne občutiš strahu. A o tem, v nadaljevanju. 

Doživljanje nevarnosti v možganih poteka po dveh poteh. Ena pot je zavestna in racionalna, druga pa nezavedna in prirojena. Glavna razlika med obema potema je čas prenosa podatkov. Da pride do zavestnega prestrašenega odziva, lahko traja nekaj sekund, medtem ko se nezavedna pot aktivira v delčku sekunde, zato je strah tako težko nadzorovati. Težava s čustvenimi spomini je tudi ta, da jih je izjemno težko odstraniti. Kaže, da so možgani zgrajeni tako, da preprečujejo zavestno odstranitev strahov. Nove pristope odstranjevanja strahov razvijajo tudi psihologi, ki so pred dvema letoma odkrili, da izpostavitev nečemu, kar nas je strah med spanjem, pomaga pri odstranitvi tega strahu. 

Obstajajo pa tudi ljudje, ki imajo zelo redko gensko motnjo, ki se imenuje Urbach-Wiethejeva bolezen, zaradi katere ti ljudje ne občutijo strahu. Zanimivo je tudi to, da ti ljudje običajno živijo povsem normalno življenje. Če lahko temu tako rečemo. Lahko se namreč znajdejo v situaciji, ki bo za njih nevarna, pa tega ne bodo prepoznali. Taka oseba tudi težje prepoznava strah pri drugih, kar pomeni nižjo stopnjo prilagojenosti in sposobnosti delovanja v socialnih situacijah. Sama raje vidim, da me je strah in znam strah prepoznati, kakor da te sposobnosti ne bi imela. 

Strah nas torej usmerja, da se nevarnosti bodisi umaknemo ali pa se z njo spopademo. Pomagal nam bo presoditi ali je določena situacija za nas nevarna ali ne in se temu primerno tudi odzvati. Drugače pa je pri fobijah, strahovih, ki smo se jih naučili in nimajo svoje prilagoditvene funkcije. Take strahove je smiselno zdraviti. Zbrati pogum in se z njimi soočiti. Ko se pojavi strah, je to opozorilo, da se bo treba z nečim soočiti, nekaj rešiti. Če ga ignoriramo in potisnemo v globino, ga zanikamo in sami sebe prepričujemo, da ne obstaja. A strah kljub temu ostaja. Bolj ko ga odrivamo, večjo muč mu dajemo. Prej ko se z njim soočimo in pogledamo njegovo ozadje, manjšo moč mu damo. 

Sama sem ozavestila in poskušala pozdraviti kar nekaj strahov, ki so mi kvarili kvaliteto življenja. Pri nekaterih sem bila bolj uspešna, pri drugih manj. Z nekaterimi pa se še vedno bojujem. A če imamo pogum strahu pogledati v oči, največkrat ugotovimo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. :)