Obisk iz Japonske.

V nedeljo zvečer sva dobila prav poseben obisk. Iz daljne Japonske naju je za par dni obiskala Tinetova sostanovalka iz Vancouvra, Tama. Pred skoraj točno letom dni smo odšli še skupaj na kosilo v restavracijo v Vancouvru, kjer je bil Tine začasno zaposlen kot natakar, se prijetno podružili in se poslovili skoraj prepričani, da se vidimo zadnjič. Na, pa je tu nastopila čarobnost nepredvidljivosti življenja. :) Po enem letu so se naše poti ponovno srečale in pletle v našem majhnem kraju.

Vlogo organizatorja in vodiča je prevzel Tine, saj moje počutje v visoki nosečnosti ni ravno na vrhuncu. Dopoldneve si je tako večinoma krajšala sama z ogledom znamenitosti v našem kraju, popoldneve pa smo preživljali skupaj in se največkrat kam zapeljali. 

Tama je popotnica z veliko začetnico. Sama bo v dobrih dveh mesecih prepotovala dobršen del Evrope in glede na njeno odprtost, družabnost in prijaznost, sem prepričana, da ne bo imela nobenih problemov na njeni avanturi zbiranja dogodivščin.

Tama, srečno potuj in glede na to, da sva zdaj midva/mi na vrsti, da vrnemo obisk, na snidenje v Tokiu. :)

Pred partizansko bolnico Franjo

37. teden

260 dni nosečnosti je za mano in +/- 20 dni pred mano. 

Kam je čas zbrzel, ne vem. 

Vem le, da gre vse skupaj čisto prehitro. 

Pogrešala bom nežne premike, kot tudi konkretne brce. 

In valovanje trebuha. 

Pa instinktivno božanje trebuščka ob najmanjšem premiku.

Pogrešala bom pozornost, ki sem jo deležna s strani domačih in okolice. 

Prijaznih besed in toplih pogledov.

Pa trenutke, ko si brez slabe vesti lahko vzamem čas zase.  

Za počitek ali kar tako. 

Zagotovo pa ne bom pogrešala zgage, zatečenih nog, tiščanja navzdol, 

neštetih obiskov stranišča, občasnih bolečin v križu in vratu, okornosti, ...

Suma sumarum:

Pogrešala bom moj okrogli trebušček, 

a se hkrati tudi veselim, da spoznam to naše malo bitjece, 

ki je včeraj končno dokončno dobilo ime. 

♡

Fotografija: Andrija Majsen

Vrtiček.

Včeraj smo, kljub neprimernemu dnevu za vrtičkanje, posejali in zasadili solato, radič, peteršilj, špinačo, baziliko, feferone ter paprike. Prostor smo pustili še za paradižnike, bučke in kumare. Zaradi že kar konkretnega trebuha sem bila tokrat bolj v vlogi nadzornika. To nalogo sva si delili skupaj z Ajo. :) Mami in Tine pa sta pridno vihtela vsak svoje orodje in pred temo je bilo delo (skoraj) končano. Nekaj je pač potrebno pustiti tudi za drugič. :)

* pINTEREStki *

Popoldanska mala malca.

Zdrava, domača malca na tanoumu kavču. :)

Hvala Anica.

La vita e bella.

Lansko leto smo na današnji dan pakirali in se veselili velike dogodivščine. Letos se veselimo drugačne. :)

A great adventure

is about to begin ... 

♡

Winnie the Pooh

Morski oddih.

Po dolgem času sva prvomajske praznike preživela doma. Ne ravno doma doma, ampak doma v Sloveniji, natančneje na slovenski obali. Ponavadi so bili zadnji aprilski in prvi majski dnevi rezervirani za kakšen roadtrip po Evropi, tokrat pa sva morala plane prilagoditi mali pikici, ki pridno raste v trebuščku. 

Tako sva nekaj dni preživela v privat stanovanju v Luciji, ko pa je bila napoved vremena malce slabša sva se za par dni preselila v hotel Žusterna in tam pridno koristila vse prednosti, ki jih le ta ponuja. Predvsem prednosti, ki se tičejo samopostrežnega zajtrka in večerje. :) Za bivanje v hotelu nisva izbrala ravno najbolj primernega časa, saj je bil le ta nabito poln, kar je bilo predvsem občutiti v bazenskem kompleksu. Razigrani otroci, željni vodnih dogodivščin so dobesedno zasedli celoten kompleks. Šolske počitnice v kombinaciji s  prostimi dnevi in slabim vremenom očitno veliko ljudi izkoristi za obisk bazena.  Bomo vedeli za drugič.

Zaradi napovedi lepšega vremena in želje ostati na morju še malce dlje, sva najin oddih podaljšala. Spakirala sva kovčke in se ponovno preselila v Lucijo. Če bi lahko, bi ga podaljšala še za enkrat toliko, a obveznosti so naju v četrtek zvečer pripeljale nazaj domov, v realnost. 

Bilo je kratko, a sladko. Naslednjič pa na oddih v troje. :)

 

 

Fotografije: Tine Mažgon