Dogodivscine v Alberti.

Saj poznate tisti obcutek, ko se ti zdi, da je prelepo, da bi bilo res in ce bi te nekdo uscipnil, bi se zbudil iz prelepih sanj. Tocno to, se dogaja meni. Odkar sem v Kanadi se moram veckrat uscipniti, da se prepricam, da to niso sanje, ampak cudovita realnost. A vse ne gre vedno kot po maslu, in rahel zaplet smo imeli ze takoj na zacetku nasega potovanja, ko smo zapuscali Edmonton. 

Preko interneta je Tine ze nekaj dni pred nasim prihodom rezerviral full size avto, torej (naceloma) dovolj velik za 5 oseb in prtljago. Ze na agenciji, ko sta Tine in njegov ata Mirko, prevzela avto, sta bila skepticna glede velikosti prtljaznika, a vsi vecji avtomobili so bili izposojeni zaradi podaljsanega vikenda, tako da je moznost menjave avtomobila za vecjega, odpadla. Vsi smo v dvomih ogledovali, sicer zelo lep, prakticno nov avto (90 km). Odlocili smo se, da si pred odhodom pripravimo se kosilo, malo zadihamo in v miru preucimo vse moznosti. Ker nismo dobili nobene nove ideje in ker nas je cas ze posteno preganjal, smo se odlocili za akcijo. Akcijo ciscenja kovckov in s tem odrekanju nepotrebnih stvari. :) Kar pred hiso je vsak odprl svoj kovcek in pricel z akcijo. Tako smo trgovini Value Village (second hand store) podarili kar nekaj oblacil, obutve, posteljnine, ... Sledil je tetris zlaganja kovckov v prtljaznik in polnjenje lukenj, ki so ostale, s cevlji, nahrbtniki, jaknami, ... :) Po dobri uri pakiranja prtljage, smo se pozno popoldne vendarle, z naso modro puscico Dodge chargerjem, odpravili iz Edmontona v naravo, v nacionalni park Jasper.

Po dobrih 4 urah voznje, na kateri smo na avtocesti opazili tudi volka, katerega se baje res redko vidi, smo prispeli v nas hostel v Jasperju, HI Jasper. Tam smo imeli spet nekaj tezav z nasim avtom, saj je ocitno premoderen za nas, saj ga nismo znali zakleniti. Ko se je Tine ze javil, da bo noc prespal v avtu in ga varoval pred morebitnimi nepridipravimi, smo koncno ugotovili, kako stvar deluje. Vsi srecni, a utrujeni in zaspani, smo dobesedno popadali v posteljo in nas ostali cimri (bilo jih je okrog 20) s katerimi smo delili sobo, sploh niso motili.

Hostel HI Jasper

Naslednji dan, ko smo se naspali in pozajtrkovali, je najprej sledilo premisljeno pakiranje kovckov v avto in polnjenje lukenj :), nato pa so sledile lokalne Jasperske znamenitosti, Maligne Canyon, Medicine Lake, Maligne Lake ter Pyramide Lake. Pri slednjem smo si privoscili tudi manjsi improvizirani piknik, ki pa se je zaradi nevihte koncal se predno se je dobro zacel. 

Maligne Canyon

Medicine Lake

Maligne Lake

Athabasca Falls

Drugo noc smo prespali v izjemno domacem, preprostem hostlu sredi narave, HI Athabasca falls hostel. Privatna lesena hisica za spanje samo za nas. V drugi, skupni hisici pa velika dnevna soba za druzenje in prostorna kuhinja. Mami sta se odlocili, da pripravita domaco fizolovko in sta spretno vrteli kuhalnici nad stedilnikom in oci nad privlacnima Spancema, ki sta si ravno tako pripravljala vecerjo. :) Malo sem jih vrtela tudi jaz, priznam. Ampak res cisto malo. :)

HI Athabasca Falls

Naslednji dan, sem za dobro jutro prejela prelepo sms sporocilo, da je moja draga prijateljica Darinka postala mamica malemu Nejcu. Veselje je bilo nepopisno. :) ♡

V poznih dopoldanskih urah, smo se odpravili proti Lake Louiseu, nasemu tridnevnemu postanku. Sledila  je ena izmed najlepsih vozenj z razgledom na svetu, Icefield Parkway. Prekrasno res. Zasnezeni hribi okrog in okrog, jezera skoraj za vsakim ovinkom in za piko na i se ob cesti pasejo se razne divje zivali. Nasa voznja je tako potekala izredno pocasi in s postanki na vsakih nekaj kilometrov, saj so nas lepote narave in razni kosmatinci (veverice, karibuji, losi, mufloni, medvedi, ...) dobesedno katapultirali s fotoaparatom v roki, iz avtomobila. 

Karibuji

Los

Ze po nekaj prevozenih kilometrih smo ob cesti zagledali nekaj avtomobilov in ljudi, ki so s prsti kazali  na hrib in veselo klikali s fotoaparatom. Tak zastoj vedno pomeni, da se ob cesti dogaja nekaj zanimivega.  In res, le nekaj metrov stran, je proti varnemu zavetju gozda lezerno stopical cisto pravi, crni medved. Neverjetno res. Od samega navdusenja in vznemirjenja sem se kar tresla. :)

Po bliznjem srecanju z medvedom, smo se vsi z nasmeskom na obrazu, odpravili proti slapu Sunwapta falls, nato zmrznjeni uzivali ob pogledu na ledenik, Columbia Glacier in se kasneje ustavili se v Mistaya Canyonu.

Sunwapta Fall

Muflon

Columbia Glacier

Mistaya Canyon

Srecanje z medvedom mi je se dodatno pognalo strah v kosti in z vsakim sprehodom v naravo, sem imela oci na pecljih. Na najveckrat slikano jezero na svetu Peyto Lake, ki je mimogrede veckrat slikano kot Brad Pitt in Angelina Jolie, sem se odpravila vsa v strahu. Bili smo namrec edini turisti, ki smo se odlocili, da si kljub temu, da je jezero popolnoma zamrznjeno, to znamenitost vseeno ogledamo. Do jezera smo morali priblizno 20 minut gaziti po dobrem metru snega in oprezati za morebitnim srecanjem z medvedom. Popravek, za medvedom sem oprezala samo jaz, ostali so sprosceno prepevali in uzivali v lepotah narave.

Proti veceru smo prispeli v nas tretji hostel HI Lake Louise Alpine centre, ki je pravi mali hotel in iz katerega tudi pisem trenutno objavo. Imamo privatno sobo in (skoraj) privatno kopalnico.

HI Lake Louise Alpine Centre

Vceraj smo se odpravili na malo daljsi sprehod in si ogledali Johnstone Canyon ter se v popoldanskih urah odpeljali se do mesteca Banff. Tam je v nas ponovno zagorela potrosniska iskrica, saj smo, vsaj zenski del ekipe, pregledale skoraj vse trgovinice. Cene hrane in pijace ter ostalih dobrin so tu malce visje kot pri nas, zato kaksnega vecjega sopinga nismo naredile. Zanimivo je to, da nas velikokrat v trgovini ali v hostlih, ko slisijo naso govorico, vprasajo od kje prihajamo. Ko odgovorimo, da iz Slovenije so vsi navduseni in nas ogovarjajo. Na splosno so ljudje tu izredno prijazni in ustrezljivi.

Chipmunk v Johnston Canyonu

Inkpots

Zemeljska veverica

Banff

Danasnji dan pa prezivljamo bolj lezerno, saj prvic, odkar smo v Kanadi, dezuje. Dopoldne smo si ogledali jezero Lake Louise, mestece Field ter jezero Emerald. 

Lake Louise

Emerald Lake

Na poti proti jezeru smo ponovno ob avtocesti zagledali crnega medveda. Res imamo sreco, da se nam skoraj vsak dan pokazejo in nas pozdravijo. :) Miru nismo imeli niti med vecerjo v hostlu, ko sem za trenutek, medtem ko sem na vilice nabadala prazen krompir, pogledala skozi okno in ga zagledala. Majhnega grizli medveda. Na par metrov. Zavpila sem, skocila pokonci in s tem na noge postavila se vse ostale stanovalce hostla. V parih sekundah smo bili vsi ob oknu in ga opazovali, kako se mirno sprehaja po parku pred hostlom. Obcutek je res neverjeten in ga nikakor ne morem opisati. Krasno res! :)

Mladi grizli

Fotografije: Mirko Mazgon, Tine Mazgon

Z lepimi spomini bomo jutri pomahali Lake Loiuse in pozdravili Kelowno!

Pozdrav v Slovenijo! :)

Adijo Slovenija in pozdravljena Kanada.

Budilka je zvonila ob 2:30. Slisala sem jo iz sosednje sobe. Zadnjo noc pred odhodom sem namrec prespala doma, zaradi lazje logistike in da sem bila lahko kar se le da dlje casa z mojo Ajo. Glede na to, da sem spala le slabe 4 ure, sem se zbudila popolnoma naspana in presenetljivo mirna in sproscena. Sledil je hiter zajtrk, priprava kovckov in slovo od Aje. Ta je bil grozen. Tisti, ki imate psa, ali kaksno drugo domaco zival, me razumete, ostali se mi najverjetneje potiho posmehujete.

 

Ob 3:30 smo z osebnim soferjem Markotom :) ze brzeli proti letaliscu v Trstu. Tam me je ponovno cakalo tezko slovo. Slovo od ocima Markota. Tako rekoc zadnja vez med varnostjo in domacnostjo. Zadnja moznost za morebitni pobeg, za stisniti rep med noge in preprosto reci, ne zmorem in oditi domov. Ko sem od njega na letaliscu prejela se neprecenljivo darilce, je bil odhod le se tezji.

"Tudi potovanje dolgo tisoce kilometrov,

se zacne z enim korakom."

 

(L. Tze)

 

Cestitam Petra!

 

 

Iz okna na letaliscu sem z zaskrbljenostjo, a hkrati vznemirjenostjo opazovala nase letalo, ki nas bo najprej popeljalo do Munchna in od tam naprej do Londona. Ob 7:15 je bil cas za odhod. Nahrbtnik na rame, pregled dokumentov in kratek sprehod do letala, katerega je pilotirala pilotka. :) Z neverjetno umirjenostjo sem se sprehodila po stopnickah in poiskala svoj sedez v res majhnem letalu. Pripela sem se z varnostnim pasom, dvakrat vdihnila, v roke vzela kamencek za sreco, fotoaparat in cakala na vzlet. Ko se je letalo zacelo premikati in pospesevati, je tudi moje vznemirjenje narascalo. Od presenecenja nad hitrostjo letala, obcutkov, ki ga le ta sprosca v trebuhu, in nenazadnje do neverjetnega razgleda ter najpomembnejsega dejstva, da to pa res ni nic takega in da mi pravzaprav ni hudega. :)

 

 

 

 

Srecno in varno smo pristali na letaliscu v Munchnu in tam cakali 4 ure na naslednji let v London. Cas za kavo (14,5eur za 4 kave!), malico in kratek pocitek. Ob 12:10 smo imeli naslednji let, vendar smo na vzlet, vsi pripravljeni in pripeti na letalu cakali skoraj eno uro, zaradi slabega vremena na Londonskem letaliscu. Situacijo sem sprejela z umirjenostjo in z dejstvom, da pac na nastalo situacijo nimam vpliva in sem se preprosto prepustila in verjela, da bo vse v redu. Vzleteli smo mirno, a pristali ne tako mirno. Vreme se v tem casu ocitno ni umirilo, zato smo nad Londonom, pred pristankom, krozili se skoraj eno uro. Pilot je veckrat poskusal pristati, a zaradi slabih vremenskih razmer, zal neuspesno. Doziveli smo kar mocno turbulenco in tako tudi pristali bolj adrenalinsko.

 

Zaradi zamude, smo v Londonu kar direktno prestopili na naslednji let za naso koncno destinacijo, Edmonton. Posledicno ni bilo casa za razmislek in paniko. Cezoceanski let pa je bil pravo nasprotje prejsnjim letom. Veliko letalo in udobni sedezi opremljeni vsak s svojim tvjem in neskoncno moznostjo filmov, glasbe, igric, ... Deveturni  let je res hitro minil, saj so nas prijazne stevardese in cedni stevardi :) stregli od spredaj in od zadaj. :) Problem sem imela edino s spanjem, saj se nikakor nisem mogla udobno namestiti in si vsaj malo odpociti.

Lucka na ekranu in glas stevarda: "Prepare yourself for landing", sta v meni povisala srcni utrip, saj sem vedela, da me samo se nekaj trenutkov loci, ko bom koncno skupaj z mojim Tinetom. Po lepem pristanku smo najprej morali oddati dokumente in referentu na letaliscu razloziti namen obiska Kanade. Par stavkov, prijazen odgovor referentke: "Enjoy your stay in Canada" in prevzem kovckov.

Odlocno in ponosno sem odprla vrata na terminal in med neznanimi ljudmi iskala znan obraz. Moja mami ga je prva zagledala in rekla:" Tam je!" Obrnila sem se in tam je stal, z napisom in balonom v roki. Stekla sem k njemu, ga objela in v tistem trenutku se mi je zdelo, kot da se je svet ustavil. Da obstajava samo midva. Prelepo je bilo.

Iz zdaj smo tu. Premagala ogromen strah in s tem dokazala sebi, da zmorem. In obcutek je neverjeten! :)

Do danes, torej prve tri dni, smo stanovali pri Tinetu, v hisi stevilka 7404, danes pa se odpravljamo dalje, proti Jasperju. Mesto Edmonton nas ni prevzelo, kvecjemu razocaralo. Je dokaj neurejeno, umazano in brez duse. Se strinjamo s Tinetovim preimenovanjem mesta v Bedmonton. :) Da ne bom naredila prevelike krivice mestu, naj pohvalim njihove parke, ki so urejeni, cisti in polni veveric. :)

 

 

 

 

 

Fotografije: Mirko Mazgon, Tine Mazgon

 

 

Mahamo v slovo Edmontonu in pozdravljamo Jasper!

 

Pozdrav vsem v Slovenijo! :)

 

Dan D.

Se približuje in vznemirjenost narašča. Razpoloženje mi niha, od popolne umirjenosti in zaupanja vase, do neštetih vprašanj, ki v meni sprožajo tesnobo in večajo strah. Strah pred letenjem, pred neznanim. Takrat se moram poglobiti vase, si potihem čestitati za vse korake, ki sem jih že uspešno prehodila in preprosto zaupati, da bo tudi tokrat tako. Predvsem verjeti vase, da zmorem. Da je točka moči vedno v sedanjem trenutku. Predvsem pa ne pozabiti, da me na drugem koncu sveta čaka on. To je vse, kar je v tem trenutku pomembno.

Srečka nosečka: Darinka.

V petek popoldne, na tih deževen dan, sem v svoj objektiv lovila spomine za bodočo, prelepo mamico Darinko. Darinka je oseba z zlatim srcem in bistrim umom. :) Je prijazna, nežna, čuteča in je moja najboljša prijateljica. Vem, da sem to besedno zvezo že uporabila pri Srečki nosečki Urški, ampak jaz imam to srečo, da imam kar dve najboljši prijateljici. Vsaka posebna in vsaka enkratna in edinstvena.

♡ ♡ ♡

Pred pričetkom fotografiranja sva ob skodelici kave še malce poklepetali, nato pa preuredili najino spalnico v fotografski studio. :) Glede na to, da je bil dan deževen in po svoje turoben, sem za boljše in prijetnejše vzdušje prižgala svečke ter na računalniku poiskala situaciji primerno glasbo. Z globokim in umirjenim glasom je Nick Cave ustvaril posebno, intimno vzdušje.

Darinka je prelepa in njena milina kar sije iz oči. Sploh kadar nežno pogleda in materinsko poboža svoj trebušček. 

 

Pomembne stvari v življenju:

voda, hrana, zavetišče, ljubezen in prijatelj. 

(L. MacFarlane)

Hvala, ker si moja prijateljica in s tem pomembna oseba v mojem življenju. *

Vrtičkanje.

V soboto sva z mami prvič letos vrtičkali. Pod budnim očesom Aje sva posejali semena Zmagine domače solate, zasadili prav tako domačo solato, ki jo je pridelala soseda Silva ter posejali radič. Prostor sva pustili še za korenček, peteršilj, bučke, paprike, paradižnike, ... Vse to pride na vrsto malce kasneje, ko bo topleje. Okrog vrta sva potresli še z domačimi semeni rož žametnic (po domače "smrdljivk"), ki naj bi odganjale vse nepridiprave obiskovalce vrta.

Z delom sva zaključili ravno pravi čas, saj je kasneje pričelo deževati. Ravno pravi čas za naju in za na novo posejano zelenjavo.

Vreme ima večji pomen, če imaš vrt. 

Nič ni lepšega kot prisluhniti dežju in razmišljati, kako pronica v zemljo okoli vaše solate.

(Mercelene Cox)