Dogodivscine v Alberti.

Saj poznate tisti obcutek, ko se ti zdi, da je prelepo, da bi bilo res in ce bi te nekdo uscipnil, bi se zbudil iz prelepih sanj. Tocno to, se dogaja meni. Odkar sem v Kanadi se moram veckrat uscipniti, da se prepricam, da to niso sanje, ampak cudovita realnost. A vse ne gre vedno kot po maslu, in rahel zaplet smo imeli ze takoj na zacetku nasega potovanja, ko smo zapuscali Edmonton. 

Preko interneta je Tine ze nekaj dni pred nasim prihodom rezerviral full size avto, torej (naceloma) dovolj velik za 5 oseb in prtljago. Ze na agenciji, ko sta Tine in njegov ata Mirko, prevzela avto, sta bila skepticna glede velikosti prtljaznika, a vsi vecji avtomobili so bili izposojeni zaradi podaljsanega vikenda, tako da je moznost menjave avtomobila za vecjega, odpadla. Vsi smo v dvomih ogledovali, sicer zelo lep, prakticno nov avto (90 km). Odlocili smo se, da si pred odhodom pripravimo se kosilo, malo zadihamo in v miru preucimo vse moznosti. Ker nismo dobili nobene nove ideje in ker nas je cas ze posteno preganjal, smo se odlocili za akcijo. Akcijo ciscenja kovckov in s tem odrekanju nepotrebnih stvari. :) Kar pred hiso je vsak odprl svoj kovcek in pricel z akcijo. Tako smo trgovini Value Village (second hand store) podarili kar nekaj oblacil, obutve, posteljnine, ... Sledil je tetris zlaganja kovckov v prtljaznik in polnjenje lukenj, ki so ostale, s cevlji, nahrbtniki, jaknami, ... :) Po dobri uri pakiranja prtljage, smo se pozno popoldne vendarle, z naso modro puscico Dodge chargerjem, odpravili iz Edmontona v naravo, v nacionalni park Jasper.

Po dobrih 4 urah voznje, na kateri smo na avtocesti opazili tudi volka, katerega se baje res redko vidi, smo prispeli v nas hostel v Jasperju, HI Jasper. Tam smo imeli spet nekaj tezav z nasim avtom, saj je ocitno premoderen za nas, saj ga nismo znali zakleniti. Ko se je Tine ze javil, da bo noc prespal v avtu in ga varoval pred morebitnimi nepridipravimi, smo koncno ugotovili, kako stvar deluje. Vsi srecni, a utrujeni in zaspani, smo dobesedno popadali v posteljo in nas ostali cimri (bilo jih je okrog 20) s katerimi smo delili sobo, sploh niso motili.

Hostel HI Jasper

Naslednji dan, ko smo se naspali in pozajtrkovali, je najprej sledilo premisljeno pakiranje kovckov v avto in polnjenje lukenj :), nato pa so sledile lokalne Jasperske znamenitosti, Maligne Canyon, Medicine Lake, Maligne Lake ter Pyramide Lake. Pri slednjem smo si privoscili tudi manjsi improvizirani piknik, ki pa se je zaradi nevihte koncal se predno se je dobro zacel. 

Maligne Canyon

Medicine Lake

Maligne Lake

Athabasca Falls

Drugo noc smo prespali v izjemno domacem, preprostem hostlu sredi narave, HI Athabasca falls hostel. Privatna lesena hisica za spanje samo za nas. V drugi, skupni hisici pa velika dnevna soba za druzenje in prostorna kuhinja. Mami sta se odlocili, da pripravita domaco fizolovko in sta spretno vrteli kuhalnici nad stedilnikom in oci nad privlacnima Spancema, ki sta si ravno tako pripravljala vecerjo. :) Malo sem jih vrtela tudi jaz, priznam. Ampak res cisto malo. :)

HI Athabasca Falls

Naslednji dan, sem za dobro jutro prejela prelepo sms sporocilo, da je moja draga prijateljica Darinka postala mamica malemu Nejcu. Veselje je bilo nepopisno. :) ♡

V poznih dopoldanskih urah, smo se odpravili proti Lake Louiseu, nasemu tridnevnemu postanku. Sledila  je ena izmed najlepsih vozenj z razgledom na svetu, Icefield Parkway. Prekrasno res. Zasnezeni hribi okrog in okrog, jezera skoraj za vsakim ovinkom in za piko na i se ob cesti pasejo se razne divje zivali. Nasa voznja je tako potekala izredno pocasi in s postanki na vsakih nekaj kilometrov, saj so nas lepote narave in razni kosmatinci (veverice, karibuji, losi, mufloni, medvedi, ...) dobesedno katapultirali s fotoaparatom v roki, iz avtomobila. 

Karibuji

Los

Ze po nekaj prevozenih kilometrih smo ob cesti zagledali nekaj avtomobilov in ljudi, ki so s prsti kazali  na hrib in veselo klikali s fotoaparatom. Tak zastoj vedno pomeni, da se ob cesti dogaja nekaj zanimivega.  In res, le nekaj metrov stran, je proti varnemu zavetju gozda lezerno stopical cisto pravi, crni medved. Neverjetno res. Od samega navdusenja in vznemirjenja sem se kar tresla. :)

Po bliznjem srecanju z medvedom, smo se vsi z nasmeskom na obrazu, odpravili proti slapu Sunwapta falls, nato zmrznjeni uzivali ob pogledu na ledenik, Columbia Glacier in se kasneje ustavili se v Mistaya Canyonu.

Sunwapta Fall

Muflon

Columbia Glacier

Mistaya Canyon

Srecanje z medvedom mi je se dodatno pognalo strah v kosti in z vsakim sprehodom v naravo, sem imela oci na pecljih. Na najveckrat slikano jezero na svetu Peyto Lake, ki je mimogrede veckrat slikano kot Brad Pitt in Angelina Jolie, sem se odpravila vsa v strahu. Bili smo namrec edini turisti, ki smo se odlocili, da si kljub temu, da je jezero popolnoma zamrznjeno, to znamenitost vseeno ogledamo. Do jezera smo morali priblizno 20 minut gaziti po dobrem metru snega in oprezati za morebitnim srecanjem z medvedom. Popravek, za medvedom sem oprezala samo jaz, ostali so sprosceno prepevali in uzivali v lepotah narave.

Proti veceru smo prispeli v nas tretji hostel HI Lake Louise Alpine centre, ki je pravi mali hotel in iz katerega tudi pisem trenutno objavo. Imamo privatno sobo in (skoraj) privatno kopalnico.

HI Lake Louise Alpine Centre

Vceraj smo se odpravili na malo daljsi sprehod in si ogledali Johnstone Canyon ter se v popoldanskih urah odpeljali se do mesteca Banff. Tam je v nas ponovno zagorela potrosniska iskrica, saj smo, vsaj zenski del ekipe, pregledale skoraj vse trgovinice. Cene hrane in pijace ter ostalih dobrin so tu malce visje kot pri nas, zato kaksnega vecjega sopinga nismo naredile. Zanimivo je to, da nas velikokrat v trgovini ali v hostlih, ko slisijo naso govorico, vprasajo od kje prihajamo. Ko odgovorimo, da iz Slovenije so vsi navduseni in nas ogovarjajo. Na splosno so ljudje tu izredno prijazni in ustrezljivi.

Chipmunk v Johnston Canyonu

Inkpots

Zemeljska veverica

Banff

Danasnji dan pa prezivljamo bolj lezerno, saj prvic, odkar smo v Kanadi, dezuje. Dopoldne smo si ogledali jezero Lake Louise, mestece Field ter jezero Emerald. 

Lake Louise

Emerald Lake

Na poti proti jezeru smo ponovno ob avtocesti zagledali crnega medveda. Res imamo sreco, da se nam skoraj vsak dan pokazejo in nas pozdravijo. :) Miru nismo imeli niti med vecerjo v hostlu, ko sem za trenutek, medtem ko sem na vilice nabadala prazen krompir, pogledala skozi okno in ga zagledala. Majhnega grizli medveda. Na par metrov. Zavpila sem, skocila pokonci in s tem na noge postavila se vse ostale stanovalce hostla. V parih sekundah smo bili vsi ob oknu in ga opazovali, kako se mirno sprehaja po parku pred hostlom. Obcutek je res neverjeten in ga nikakor ne morem opisati. Krasno res! :)

Mladi grizli

Fotografije: Mirko Mazgon, Tine Mazgon

Z lepimi spomini bomo jutri pomahali Lake Loiuse in pozdravili Kelowno!

Pozdrav v Slovenijo! :)