petrainpika.: Adijo Slovenija in pozdravljena Kanada.

Budilka je zvonila ob 2:30. Slisala sem jo iz sosednje sobe. Zadnjo noc pred odhodom sem namrec prespala doma, zaradi lazje logistike in da sem bila lahko kar se le da dlje casa z mojo Ajo. Glede na to, da sem spala le slabe 4 ure, sem se zbudila popolnoma naspana in presenetljivo mirna in sproscena. Sledil je hiter zajtrk, priprava kovckov in slovo od Aje. Ta je bil grozen. Tisti, ki imate psa, ali kaksno drugo domaco zival, me razumete, ostali se mi najverjetneje potiho posmehujete.

Ob 3:30 smo z osebnim soferjem Markotom :) ze brzeli proti letaliscu v Trstu. Tam me je ponovno cakalo tezko slovo. Slovo od ocima Markota. Tako rekoc zadnja vez med varnostjo in domacnostjo. Zadnja moznost za morebitni pobeg, za stisniti rep med noge in preprosto reci, ne zmorem in oditi domov. Ko sem od njega na letaliscu prejela se neprecenljivo darilce, je bil odhod le se tezji.

"Tudi potovanje dolgo tisoce kilometrov,

se zacne z enim korakom."

(L. Tze)

Cestitam Petra!

Iz okna na letaliscu sem z zaskrbljenostjo, a hkrati vznemirjenostjo opazovala nase letalo, ki nas bo najprej popeljalo do Munchna in od tam naprej do Londona. Ob 7:15 je bil cas za odhod. Nahrbtnik na rame, pregled dokumentov in kratek sprehod do letala, katerega je pilotirala pilotka. :) Z neverjetno umirjenostjo sem se sprehodila po stopnickah in poiskala svoj sedez v res majhnem letalu. Pripela sem se z varnostnim pasom, dvakrat vdihnila, v roke vzela kamencek za sreco, fotoaparat in cakala na vzlet. Ko se je letalo zacelo premikati in pospesevati, je tudi moje vznemirjenje narascalo. Od presenecenja nad hitrostjo letala, obcutkov, ki ga le ta sprosca v trebuhu, in nenazadnje do neverjetnega razgleda ter najpomembnejsega dejstva, da to pa res ni nic takega in da mi pravzaprav ni hudega. :)

Srecno in varno smo pristali na letaliscu v Munchnu in tam cakali 4 ure na naslednji let v London. Cas za kavo (14,5eur za 4 kave!), malico in kratek pocitek. Ob 12:10 smo imeli naslednji let, vendar smo na vzlet, vsi pripravljeni in pripeti na letalu cakali skoraj eno uro, zaradi slabega vremena na Londonskem letaliscu. Situacijo sem sprejela z umirjenostjo in z dejstvom, da pac na nastalo situacijo nimam vpliva in sem se preprosto prepustila in verjela, da bo vse v redu. Vzleteli smo mirno, a pristali ne tako mirno. Vreme se v tem casu ocitno ni umirilo, zato smo nad Londonom, pred pristankom, krozili se skoraj eno uro. Pilot je veckrat poskusal pristati, a zaradi slabih vremenskih razmer, zal neuspesno. Doziveli smo kar mocno turbulenco in tako tudi pristali bolj adrenalinsko.

Zaradi zamude, smo v Londonu kar direktno prestopili na naslednji let za naso koncno destinacijo, Edmonton. Posledicno ni bilo casa za razmislek in paniko. Cezoceanski let pa je bil pravo nasprotje prejsnjim letom. Veliko letalo in udobni sedezi opremljeni vsak s svojim tvjem in neskoncno moznostjo filmov, glasbe, igric, ... Deveturni let je res hitro minil, saj so nas prijazne stevardese in cedni stevardi :) stregli od spredaj in od zadaj. :) Problem sem imela edino s spanjem, saj se nikakor nisem mogla udobno namestiti in si vsaj malo odpociti.

Lucka na ekranu in glas stevarda: "Prepare yourself for landing", sta v meni povisala srcni utrip, saj sem vedela, da me samo se nekaj trenutkov loci, ko bom koncno skupaj z mojim Tinetom. Po lepem pristanku smo najprej morali oddati dokumente in referentu na letaliscu razloziti namen obiska Kanade. Par stavkov, prijazen odgovor referentke: "Enjoy your stay in Canada" in prevzem kovckov.

Odlocno in ponosno sem odprla vrata na terminal in med neznanimi ljudmi iskala znan obraz. Moja mami ga je prva zagledala in rekla:" Tam je!" Obrnila sem se in tam je stal, z napisom in balonom v roki. Stekla sem k njemu, ga objela in v tistem trenutku se mi je zdelo, kot da se je svet ustavil. Da obstajava samo midva. Prelepo je bilo.

Iz zdaj smo tu. Premagala ogromen strah in s tem dokazala sebi, da zmorem. In obcutek je neverjeten! :)

Do danes, torej prve tri dni, smo stanovali pri Tinetu, v hisi stevilka 7404, danes pa se odpravljamo dalje, proti Jasperju. Mesto Edmonton nas ni prevzelo, kvecjemu razocaralo. Je dokaj neurejeno, umazano in brez duse. Se strinjamo s Tinetovim preimenovanjem mesta v Bedmonton. :) Da ne bom naredila prevelike krivice mestu, naj pohvalim njihove parke, ki so urejeni, cisti in polni veveric. :)