* pINTEREStki *

 

Strah.

Prejšnji teden je bilo na Valu 202, v oddaji Frekvenca X, govora o strahu. Kaj je strah, kako deluje, ali ga sploh potrebujemo? Ker mi je tema zelo zanimiva, sem pogovor poslušala večkrat in z vami delim nekaj bistvenih informacij. 

Kaj je strah?

Strah je najbolj primitivno, osnovno in močno čustvo. Njegova prvotna naloga je opozarjati bitje na možne življenjske nevarnosti, na drugi strani pa lahko uide izpod nadzora in se prelevi v stres, fobijo, paranojo ali posttravmatsko stresno motnjo, ki ljudem grenijo življenje. Telesni odziv na strah imenujemo odziv, boj ali beg in ga sproži možganski center za strah, ki aktivira sproščanje adrenalina. Posledica delovanja teh telesnih kemikalij so povečan srčni utrip, pospešeno dihanje, širjenje zenic, povečano sproščanje endorfinov, kar telo pripravi na akcijo. Verjetno ga ni junaka, ki še nikoli ni bil prestrašen. Razen, če trpi za redko boleznijo, zaradi katere nikoli ne občutiš strahu. A o tem, v nadaljevanju. 

Doživljanje nevarnosti v možganih poteka po dveh poteh. Ena pot je zavestna in racionalna, druga pa nezavedna in prirojena. Glavna razlika med obema potema je čas prenosa podatkov. Da pride do zavestnega prestrašenega odziva, lahko traja nekaj sekund, medtem ko se nezavedna pot aktivira v delčku sekunde, zato je strah tako težko nadzorovati. Težava s čustvenimi spomini je tudi ta, da jih je izjemno težko odstraniti. Kaže, da so možgani zgrajeni tako, da preprečujejo zavestno odstranitev strahov. Nove pristope odstranjevanja strahov razvijajo tudi psihologi, ki so pred dvema letoma odkrili, da izpostavitev nečemu, kar nas je strah med spanjem, pomaga pri odstranitvi tega strahu. 

Obstajajo pa tudi ljudje, ki imajo zelo redko gensko motnjo, ki se imenuje Urbach-Wiethejeva bolezen, zaradi katere ti ljudje ne občutijo strahu. Zanimivo je tudi to, da ti ljudje običajno živijo povsem normalno življenje. Če lahko temu tako rečemo. Lahko se namreč znajdejo v situaciji, ki bo za njih nevarna, pa tega ne bodo prepoznali. Taka oseba tudi težje prepoznava strah pri drugih, kar pomeni nižjo stopnjo prilagojenosti in sposobnosti delovanja v socialnih situacijah. Sama raje vidim, da me je strah in znam strah prepoznati, kakor da te sposobnosti ne bi imela. 

Strah nas torej usmerja, da se nevarnosti bodisi umaknemo ali pa se z njo spopademo. Pomagal nam bo presoditi ali je določena situacija za nas nevarna ali ne in se temu primerno tudi odzvati. Drugače pa je pri fobijah, strahovih, ki smo se jih naučili in nimajo svoje prilagoditvene funkcije. Take strahove je smiselno zdraviti. Zbrati pogum in se z njimi soočiti. Ko se pojavi strah, je to opozorilo, da se bo treba z nečim soočiti, nekaj rešiti. Če ga ignoriramo in potisnemo v globino, ga zanikamo in sami sebe prepričujemo, da ne obstaja. A strah kljub temu ostaja. Bolj ko ga odrivamo, večjo muč mu dajemo. Prej ko se z njim soočimo in pogledamo njegovo ozadje, manjšo moč mu damo. 

Sama sem ozavestila in poskušala pozdraviti kar nekaj strahov, ki so mi kvarili kvaliteto življenja. Pri nekaterih sem bila bolj uspešna, pri drugih manj. Z nekaterimi pa se še vedno bojujem. A če imamo pogum strahu pogledati v oči, največkrat ugotovimo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. :)

200. ta objava in 8. pomembnih točk za življenje.

∼ 1. Tu smo z razlogom. ∼

Ni pomembno kaj kdo dela, prav vsak igra pomembno vlogo tukaj in zdaj.

∼ 2. Edina stvar, ki nas omejuje pri uresničitvi sanj, so naši strahovi. ∼

Ne popustimo našim strahovom. Če se jim prepustimo, ne bomo nikoli povezani z našim srcem.

∼ 3. Napake so del življenja. ∼

Naj nas napake, ki nas spremljajo na poti življenja, nikoli ne odvrnejo od cilja. 

∼ 4. Ne iščimo ljubezni zunaj nas. ∼

Da bomo lahko ljubili, moramo najprej ljubiti sebe. 

∼ 5. Ko se spremenimo, se skupaj z nami spremeni tudi svet. ∼

Ko ljubimo, se trudimo, da bi postali še boljši, kot smo. Ko se trudimo postati boljši, postane vse okoli nas boljše.

 ∼ 6. Brigajmo se zase, ne za druge. ∼

Ljudje imamo jasno predstavo o tem, kako naj bi živeli drugi, a največkrat nimamo predstave o tem, kako naj bi živeli sami.

∼ 7. Za svoja čustva in občutke smo odgovorni sami. ∼

Nikogar drugega ne moremo kriviti za svoje počutje, kot le samega sebe. 

∼ 8. Sprejmimo se. ∼

Če hočemo biti uspešni in srečni, moramo upoštevati le eno pravilo - nikoli ne lažimo samemu sebi. 

Povzetki iz knjig Paola Coelha ...

S trebuhom za ... zadnjimi sončnimi žarki.

"Jest čem mit kešna lipa zimska fotka trebuščka", sem kar nekaj časa govorila Tinetu. "Pa pridn se snih stapi!" In tako sva se prejšnji vikend po kosilu, na vrat na nos, odpravila na Gore. Na hitro sva spakirala vso opremo in odhitela zadnjim sončnim žarkom naproti.

Ker sva bila pozna in je sonce že zahajalo, sva morala najin fotošuting opraviti brzinsko. Moj "zatik" v snegu je botroval k temu, da sva res morala pohiteti, saj mi je sneg zasul snežke in mi pognal mraz po celem telesu. :) "Ti pejt zej ki u snig, na sred travnka", so bila navodila fotografa. Vse za dobro fotko, sem si mislila. Pogumno in odločno, da hočem lepo fotko, sem stopila v sneg, naredila par korakov, nato pa se mi je kar naenkrat udrlo do kolen in sneg me je dobesedno zasul. Ker sem bila na rahli vzpetini se nikakor nisem mogla pobrati. Nisem vedela ali naj se jezim in jočem od mraza ali smejim. Tine je itak umiral od smeha in ni mi ostalo drugega, kot da se celotni situaciji nasmejim tudi sama. :) Reševanje je zaradi smeha potekalo kar nekaj časa. Tako da razne ohinsplohdihjemajoče slike, imajo lahko zelo zanimivo in burno ozadje. :)

 

Moja vadba, pilates.

Z vadbo pilates sem se prvič srečala konec septembra lansko leto, ko je lokalno športno društvo organiziralo teden brezplačnih predstavitvenih vadb in med drugim je bila tudi predstavitev pilates vadbe. Če povem po pravici, me tista prva ura ni najbolj prepričala. Polna telovadnica gibanja željnih ljudi, slab zrak, ogromno nekih novih informacij glede dihanja (včasih sem hodila na jogo in je dihanje tam popolnoma drugačno in tudi vaje se izvajajo drugače) in po vrhu vsega je (bilo) potrebno še ves čas stiskati mišice medeničnega dna. Od vadbe sem odšla zmedena in mešanih občutkov. Prijateljica, ki pilates obiskuje že več let, me je prepričala z njeno navdušenostjo nad vadbo in pozitivnih dejstvih, ki jih le ta prinaša. Tako sem čez dva dni ponovno široko vdihnila v rebra in izdihnila skozi sproščujoča usta. Seveda sem ob vsem tem tudi stiskala medenično dno. :)

Ko sem ravno dobro spoznala vadbo in jo vzljubila, sem izvedela, da v meni raste novo bitjece. :) Novičko sem zaupala vaditeljici pilatesa in skupaj sva se nato odločili, da je mogoče bolje, da vadbo za nekaj časa prekinem in počakam, da "kritični meseci" minejo. 

Ko so trije meseci minili in so bili vsi pregledi brez posebnosti oziroma brez kakršnegakoli tveganja, sem z novim letom ponovno pričela obiskovati vadbo. In jo, po dobrem mesecu dni (niti enkrat jo še nisem izpustila :)), z veseljem obiskujem 2x na teden. In tudi v 5. mesecu nosečnosti migam, diham, stiskam, skupaj z dojenčkom. :) In bom, dokler mi bo vzhajajoči trebuh to dopuščal, ker mi vadba res ustreza. Toje ura, ko se umirim, sprostim, se posvetim dihanju, svojemu telesu in preprosto uživam. To je moja ura.

Pilates je celostna telesna vadba, ki nosi poudarek na težje dostopnih, manjših in šibkejših mišicah, ki pripomorejo k pravilni in zdravi telesni drži, krepitvi mišic in kardiovaskularnega sistema, izboljšani telesni pripravljenosti in koordinaciji, ter bolj povdarjenemu samozavedanju. Trening vključuje vaje za moč, raztezanje in dihanje. Podlaga vsej vadbi je treniranje telesnega centra (powerhouse), ki zajema mišice spodnjega dela trupa: medenične, trebušne in hrbtne. Vse vaje se izvajajo počasi in tekoče, z upoštevanjem pravilnega dihanja.

Naša snežna kraljica.

Aja obožuje sneg. 

Ne mara pa se oblačiti. 

Ampak, ko pride na bele strmine, je še kako vesela, da jo rdeči plašček greje in preprečuje prekomerno kopičenje snežnih kep. In norenje se lahko prične. Za nekaj časa. Potem se začne tresti od mraza in zabave je konec. 

Faca je. :)

Foto: David Česnik

* pINTEREStki *

Po jutru se dan pozna.

Avto, ki zjutraj, ko se ti najbolj mudi, ne vžge in ko z veliko zamudo, ves zadihan in prešvican končno prispeš v službo in te pred vrati čaka ogromen, oprostite izrazu, drek, si pač ne obetaš nič dobrega od dneva.  

Ampak, zadihanost se je pomirila, švic se je posušil, drek je pobran, avto bomo pa tudi popravili. Še so možnosti za lepši dan. :)

Teden presenečenj.

Ta teden je bil res poln prijetnih presenečenj. Začelo se je z darilom novega soseda v ulici, kjer delam. Za dobre medsosedske odnose je rekel, ko mi je podaril ročno izdelano ogrlico. 

Isti dan zvečer me je presenetil še moj dragi Tine s prekrasnim šopkom rož. Ker sem najboljša in najlepša nosečka, je pisalo v sporočilu. :)

Naslednji dan pa je presenečenje prispelo po pošti. Od drage Urške. Kajne, da je čarobno, je pisalo. In ja, res je čarobno.

Hvala. ♡

 

Prvo darilo.

Medvedek za našega pikca/našo pikico. :)

Hvala družina PP. :)

Preteklo leto.

Leto 2o14 je bilo neverjetno. Bilo je leto preizkušenj, pomembnih odločitev, samospoznanja in predvsem leto takih in drugačnih zmag. Sama sebe sem namreč kar nekajkrat premagala in si s tem dokazala, da sem močna in pogumna. Da zmorem. 

Danes (ja, malo sem pozna), ko izpolnjujem Anejin delovni zvezek vidim, da je bilo preteklo leto res sanjsko. Seveda so bili vzponi in padci, bili so porazi, tudi solze in skrbi, a pomembno je, da se je tehtnica prevesila k zmagam in solzam sreče. 

Da je bilo preteklo leto tako uspešno, se je potrebno najprej vrniti še eno leto nazaj, torej v leto 2o13. Takrat se je namreč zgodilo nekaj, kar se mi je takrat zdelo kot nekaj najhujšega kar se lahko zgodi, a se je na koncu izkazalo za nekaj najboljšega. Moj Tine se je za leto dni, s trebuhom za kruhom, odselil v Kanado in s tem uresničil svoje dolgoletne sanje. Sama takih sanj nisem imela, zato se mu na potovanju nisem pridružila. Z njegovim odhodom sem bila tako nekako prisiljena odrasti in se soočiti s svetom. Sama, brez skrivanja v senci nekoga drugega in brez potuhe. 

Na začetku je bilo grozno. Res. Polno vprašanj in dvomov vase. Da o tiščanju v prsih in o neznanskem pogrešanju ljubljene osebe sploh ne zgubljam besed. Ob močni podpori družine in prijateljev sem se počasi sestavila nazaj in pričela z delom na sebi. V tistem času mi je bil v veliko podporo tudi moj terapevt Ivo, ki mi je pomagal pri odkrivanju in spoznavanju same sebe in usmerjanju na pravo pot. Na pot, ki me je čez nekaj mesecev, popolnoma pripravljeno, popeljala na drugo stran sveta, k Tinetu v Kanado. 

Vse se je izteklo kot v sanjah. Čez lužo sem preživela nepozaben mesec in pol, s super sopotniki, se uspešno distancirala od vseh možnih zapletov in se prepustila ter zaupala življenju. Verjetno prvič v življenju. 

Nazaj domov sva se sredi junija vrnila oba. Srečna in hvaležna za izkušnjo, ki naju je nedvomno na trenutke preizkušala, a na koncu zbližala.

Ko se zdaj obračam nazaj na leto 2o14, se lahko le nasmehnem in se s toplino v srcu spominjam vseh dogodkov. Dobrih in tistih malo manj dobrih. Zaradi vseh teh dogodkov sem namreč danes tukaj, kjer sem in taka kot sem. 

In če sem leto 2o14 pričela sama, sem letošnjega skupaj s Tinetom in z malo pikico v trebuščku. :)

Srečno 2o15!

V teh dneh ste prejeli mnogo voščil:
Ena so bila romantična, druga bolj stvarna.

Ena izvirna, druga uradna in suhoparna.
Kaj vam želim jaz?
Naj bo moja želja tokrat nasvet:
Ne pozabite nase,
imejte se radi,
hitite počasi,
ljubite življenje ...

 

* pINTEREStki *

 

 

Aja in prvi sneg.

Ko sem danes zjutraj pogledala skozi okno sem takoj pomislila na zimske radosti, skupaj z Ajo seveda. Aja pa si je verjetno mislila to, kar si na sliki misli Pluto. :)

Na srečo obeh, snežna odeja ni bila previsoka in potep po sveže zapadlem snegu se je lahko začel. Žal ni trajal dolgo, saj so bile male tačke kmalu polne snežnih kep in so vztrajno oteževale hojo mali kepici, ki je vedno bolj postajala podobna veliki beli kepi. :)

Male pozornosti.

Na špancir.

V najboljši družbi. :)