* pINTEREStki *

Vrnitev domov.

Se je začela stresno, malce naporno, na trenutke prestrašeno, a končala lepše kot v sanjah. :)

Na drugem največjem letalu na svetu, ki naju je peljalo iz San Francisca do Frankfurta, sva čisto prevečkrat slišala pilotov glas z navodili: "Fasten your seatbelt", ki je opozarjal na možnost turbulenc. Na letu, ki je trajal 11 ur, smo bili skoraj polovico časa pripeti s pasom, saj turbulencam kar ni bilo videti konca. Med tresenjem in nekaj majhnimi "prostimi padi", ki so bili pogojeni z mojim zaskrbljenim pogledom a-tako-bo?, nama je uspelo celo za nekaj uric zaspati. 

Dolg let je dokaj hitro minil in kmalu sva imela naslednjega, do Benetk. Le tega je pilotiral mlad, res mlad pilot in to prvič. :) Fant oranžnih las in z nekaj mozolji na obrazu, nas je, ko smo pristali, prišel pozdravit in Tine mu je celo čestital za uspešen in miren prvi let. :)     

Benetke so bile najina končna destinacija in z vso prtljago, ki je res ni bilo malo, sva z vznemirjenjem čakala na Tinetova starša, popotniška pajdaša iz Kanade, Mirkota in Anico, da naju odpeljeta domov. Z malce zamude, zaradi komunikacijskega šuma v tolmačenju časa :), smo se le dobili, spakirali prtljago v avto in se podali na triurno vožnjo proti domu.

Ko smo se vozili po avtocesti se je že večerilo in malce sva bila tudi že utrujena od dolge vožnje, a Anica je vztrajala, da se v Ajdovščini ustavimo še na sladoledu. Ker sem velika sladkosnedka, mi je bila ideja, kljub utrujenosti všeč, malo manj pa Tinetu, ki je hotel čimprej domov. Odločitev je padla in tako smo se, slabo uro pred domom, ustavili še na sladoledu. Zdaj vem zakaj. :)

V večernih urah smo prispeli domov. Jaz po mesecu in pol, Tine pa po dobrih osmih mesecih. Najprej sem odšla na vrt, preverit stanje :) in le nekaj minut za nami sta prišla še moja starša, skupaj z mojo Ajo. Tako zelo sem jo bila vesela, Aja pa v sami zmedi sploh ni videla kako naj se obnaša, koga naj najprej pozdravi in je zato z mahajočim repom hodila od enega do drugega. :)

Ko smo preverili stanje na vrtu in se načohali z Ajo, smo se skupaj odpravili v stanovanje. Tine je po osmih mesecih odklenil vrata v najin dom. Zvončki na vratih so zazvonili in ponovno sva bila doma. Oba. 

Za trenutek sva obstala na hodniku, zadihala in še predno sva naredila korak naprej, so se vrata od dnevne sobe odprla in zagledala sva najine drage prijatelje in družino, ki so skupaj v en glas vzkliknili: PRESENEČENJE! Mene je od presenečenja skoraj kap. :) Kot v šoku sem nekaj trenutkov stala pri miru in čas se je zame takrat ustavil. Ko so se misli pomirile in je šok popustil, sem se s solzami v očeh podala v objem prijateljem in družini. Tine se je k njim podal kar z nahrbtnik na ramenih. :)

Tam so bili in čakali so na naju. V najini dnevni sobi, ki so jo okrasili z baloni, trakovi in napisom dobrodošla doma, so se gužvali in čakali, da se po dolgem času spet vidimo, se objamemo in pogovorimo. Pripravili so nama celo pogostitev, posebno sladico in nagrado. :) Kot da bi sanjala sem hodila od enega do drugega in si med tem brisala krokodilje solze sreče. Tako lepo jih je bilo videti. Prav vsakega od njih. 

Očitno človek res potuje po svetu, da bi našel kar potrebuje in se vrača domov, da to najde. Jaz imam to srečo, da sem to že našla in neizmerno hvaležna sem za to. Hvala čisto vsem za vse. Najboljši ste! :) ♡

Fotografije: Mirko Mažgon

Berem: Gozd obešenih lisic.

Knjigo sem na hitro vzela v knjižnici, na polici Knjižničarke priporočajo. Če jo priporočajo knjižničarke, pa že ne more biti slaba, sem si mislila. Odlična bo za ležeren vikend v Bovcu in že sem se videla kako jo prebiram pod krošnjo kakega drevesa, z Ajo na straži. 

V Bovcu je bilo časa za branje bolj malo in sem knjigo prebrala le toliko, da sem spoznala dva glavna junaka, poklicnega lopova Oiva in zapitega majorja Remesa. Dovolj je bilo le nekaj prebranih strani in že sem bila v Gozdu obešenih lisic. Zmotilo me ni niti tekanje otrok in občasno lajanje Aje. 

Doma sem z zamujenim branjem nadoknadila v dveh dneh. Oivi in Remesu se je pridružila še devetdesetletna Naska, ki je skupaj s svojim mačkonom Jermakkijem pobegnila iz doma za ostarele. Pisatelj, Arto Paasilinna v zgodbo, ki je že tako ali tako polna komičnih vložkov, vsako toliko časa vključi še lisico po imenu Petstotak. Kaj imajo torej skupnega poklicni lopov, zapiti major in ostarela ženica? In kaj ima pri vsem skupaj še lisica? Vem, pa ne povem. :) Ker bi rada, da se tudi vi nasmejite ob branju tega odličnega, že rahlo groteskno komičnega romana. 

Kalifornija.

Tokrat objave ne pišem v hostlu ali kradem internet v kakšnem ameriškem McDonaldsu, pač pa zleknjena na domačem kavču. Žal. :) Dobrih 14 dni je že minilo odkar sva se vrnila nazaj domov, a misli mi še vedno bežijo na najino potovanje in iščejo nove destinacije za odkrivanje. Zgodilo se mi je namreč nekaj, kar me je popolnoma presenetilo. V meni se je namreč vzbudila želja po potovanju. Strah pred letenjem, neznanim se je razblinil in zamenjala ga je želja po odkrivanju novih krajev in kultur. A preden se ponovno kam odpravim, moram najprej dokončati (in seveda prihraniti nekaj denarja :)) mojo prvo popotniško izkušnjo čez lužo, potovanje po Ameriki.

V nedeljo sva se torej poslovila od Oregona in pozdravila sosedo Kalifornijo. Preden sva prišla do Kalifornijskih plaž, sva se najprej zapeljala skozi mogočen gozd, z drevesi segajočimi visoko v nebo, Redwood. Gozd je res čaroben. Med drevesi, ki so največja in najvišja na svetu, se lahko sprehajaš, jih občuduješ in preprosto uživaš v njegovi spokojnosti. Dan sva zaključila v kraju Patrick's Point, v kampu, polnem majhnih radovednih zajčkov, Patrick's Point Agate Beach. :)

Naslednji dan sva se po zajtrku sprehodila na osupljivo visoko granitno rt, Wedding rock, kjer se valovi ob vznožju klifa veličastno pršijo v nebo. Kraj je idealen za opazovanje živali in tudi tu sem napenjala oči za morebitno srečanje s kitom. "Žal" sva opazila "le" nekaj morskih levov. Neverjetno hitro se navadiš na vsa ta osupljiva živalska bitja in te na primer gruča srn, ki se mirno pase ob cesti, sploh ne prevzame več oziroma ti je samoumevna.

Iz peščenih obal sva še isti dan popoldne prispela v tako imenovano avenijo gigantov (Avenue of the Giant), kjer ti ponovno zastane dih ob pogledu na mogočna drevesa. Tu sva si ogledala hišico v drevesu in ne na drevesu ter se zapeljala skozi drevo in ne okoli drevesa. Kot se za ta prava turista tudi spodobi. :)

Proti večeru sva zapustila znano U.S. Route 101 in se priključila na panoramsko avtocesto, Kalifornijsko Highway 1, ki je s svojo neokrnjeno dramatično lepoto že skorajda ponarodela.

Po prespani noči v kampu tik ob morju, Westport Beach Park, sva pot nadaljevala proti Bodega Bayu. Na poti tja sva se ustavila še v mestu Fort Bragg, ki se ponaša s stekleno plažo, Glass Beach. Plaža, ki je dobesedno cela prekrita z majhnimi delčki stekla, se skriva v majhnem zalivu blizu mesta. Da je plaža steklena je krivo dolgoletno odlaganje smeti v ta predel mesta. Taka ekološka neozaveščenost je taka turistična atrakcija. Ampak to je bilo pred več kot sto leti, danes o smeteh ni ne duha ne sluha.

Proti večeru sva prispela do kampa Bodega Dunes Campground, ki se nahaja v bližini mesta Bodega Bay. Mesto je znano predvsem po filmu Ptiči, ki ga je leta 1963 posnel Albert Hitchcock. Naju je, kot vedno, tudi tokrat preganjal čas, zato sva mesto že v dopoldanskih urah zapustila in pot nadaljevala proti Point Reyesu.

Ker naju je rt Point Reyes očaral s svojo geografsko lego in spokojno naravo, sva se odločila, da tu ostaneva dva dni. Si odpočijeva in nabereva moči za finale najinega potovanja, San Francisco. :) Preživela sva dva krasna dneva v hostlu HI Point Reyes Hostel, urejenem čisto po najinem okusu. Preprosto in domače ter dopolnjeno z izbranimi kosi pohištva in drobnimi dodatki, ki hostel naredijo še bolj poseben in edinstven.

Proti San Franciscu, četrtemu največjemu mestu v Kaliforniji, sva se podala v petek dopoldne. Do tja sva se peljala po, prav nič ne bom pretiravala, če rečem rajski cesti. Vijugasta cesta, ki se vije tik nad oceanom, ponuja razglede na pečine, osamljene ciprese in ribiške vasice. Dih jemajoče.

Dih nama je prav tako vzel pogled na svetovno znan veliki oranžni most Golden Gate Bridge. Povzpela sva se na razgledno točko in se na lastne oči prepričala o njegovi višini tega drugega najdaljšega visečega mostu na svetu in najbolj priljubljenega mesta za samomorilce. Od odprtja mostu leta 1937 je tu namreč končalo svoje življenje že preko 1.600 ljudi.

Preden sva se prijavila v najino tridnevno domovanje, hostel HI Fisherman's Wharf Hostel, ki ponuja razgled na otok, kjer stoji sloviti zapor Alcatraz, sva se z avtom zapeljala še skozi mesto San Francisco in ga v trenutku vzljubila. Na eni strani moderne in visoke stolpnice, na drugi pa lušne pisane hišice, ki stojijo v izjemno strmih ulicah. Ne smem pozabiti tudi na najbolj zavito ulico na svetu, Lombard Street, na kateri sva se s Tinetom že prvi dan, čisto po naključu, znašla. S kamero v roki sva se previdno in počasi zapeljala po njej in se prijazno nasmihala množici turistov, ki je v svoj objektiv lovila spomine te nadvse zanimive in svetovno znane ulice.

Alcatraz

Na hribu Twin Peaks, s katerega je razgled nad celotnim mestom, smo se še isti dan dobili z najino prijateljico Nino, ki že 4 leta živi in dela v Ameriki (Auburn, California). Če bi mi kdo pred enim letom dejal, da se bom z njo dobila na hribu v San Franciscu, bi si mislila, da je malo nor. Ampak, neverjetno toda resnično, dve idrijčanki sta se po dveh letih ponovno srečali ravno na tem zloglasnem Twin Peaksu v San Franciscu. Veselje je bilo nepopisno. :)

 

Skupaj z Nino smo se nato sprehodili še po nekdanjem ogromnem ribiškem pomolu (obsega namreč preko 40 pomolov), Fisherman's Wharfu , ki je poln turistov, restavracij in majhnih trgovinic z različnimi spominki. Obvezen daljši postanek smo naredili pri pomolu številka 39 (Pier 39), saj tu že nekaj let domujejo morski levi. Na premikajočih lesenih se splavih, se drenja na desetine morskih levov in neposredna bližina gruče turistov, jih očitno prav nič ne moti. Z glasnim oglašanjem, drenjanjem na splavih in telesno mimiko so spravili v smeh marsikaterega gledalca. Naju s Tinetom so od smeha oblivale solze. :)

Naslednji dan sva se na lastne oči prepričala o mestnem vrvežu in prometnem zamašku, ko sva z avtom "brzela" skozi mestne ulice. Skozi pisana zmajska vrata sva prečkala tudi kitajsko četrt, kjer prebiva največja kitajska skupnost izven Azije in je nabito polna z mestnim vrvežem.

V nedeljo smo se skupaj z Nino in njenim prijateljem Timom odpravili na izlet v surfersko mesto, Santa Cruz. Dvourna vožnja s postanki in klepetom je hitro minila in preden smo se prepustili lenarjenju na eni izmed neštetih peščenih plaž, smo naše želodčke napolnili s pravo brazilsko hrano.

V poznih večernih urah smo srečno prispeli nazaj v San Francisco in ker sta Nina in Tim praktično že domačina tega velikega mesta, sta naju brzinsko zapeljala še po strmih ulicah in v tej adrenalinski vožnji sem se počutila, kot da pripadam temu mestu in počutje turista je zamenjal občutek svobode in popolne varnosti.

Ponedeljek je prišel čisto prehitro in s tem tudi dan, ko se najino potovanje konča. Še zadnjič sva pospravila najino posteljo in v kovčke zložila vso najino prtljago ter se s kotički ustnic pomaknjenimi navzdol poslovila od tega prekrasnega mesta. Kratek sprehod po pomolu št. 39, nakup še zadnjih spominkov za najine najdražje in slovo od simpatičnih morskih levov. Na splošno je bilo slovo od mesta zelo težko. Kljub njegovi veličini sem se v njem počutila res sproščeno, svobodno in varno. Ljudje so izjemno prijazni in odprti in to je mesto, v katerem bi z lahkoto živela.

Skozi okno letala, sem v zgodnjih večernih urah, z rahlo tresočimi rokami (v času potovanja sem namreč že pozabila kako je na letalu :)) še zadnjič pomahala vedno bolj oddaljenemu San Franciscu in si potihem zaželela, da ga v prihodnosti še kdaj obiščem. Ostalo je namreč še toliko neodkritih kotičkov in neprehojenih ulic, da je povratek, v to najbolj prijazno mesto drugače mislečim, skoraj nujen.

O povratku domov pa v drugi objavi. Ker si jo zasluži. :)

Fotografije: Tine Mažgon 

Potepanje po zahodni obali Washingtona in Oregona.

Dva glavna razloga za moj blogerski mrk, sta predvsem casovna stiska in pomanjkanje internetne povezave v kampih in hostlih. V tem casu, torej v 10 dneh sva odkrivala in spoznavala kraje v drzavi Washington in Oregon, trenutno pa uzivava v soncni, a vetrovni Kaliforniji. 

Torej, v ponedeljek nama je gospod v pisarni Enterprisea (agenciji, ki izposoja avtomobile) v Seattlu, z dvignjenima palcema nakazal, da je bila transakcija uspesno izvedena in da lahko koncno prevzameva avto in se odpeljeva iz mesta v naravo. Tokrat sva se s crno puscico (Toyota Corolla) najprej odpeljala po strmih in zavitih ulicah do parka Kerry, od kjer se pogled razteza nad celotnim mestom Seattle. Popravek, do tu sva se najprej zapeljala z avtom Kia Soul, katerega sva potem zamenjala za vecjega, saj sva kmalu ugotovila, da prtljaznik ne bo kos vsej najini prtljagi in sva avto raje, za isto ceno, zamenjala za vecjega. Kar se je kasneje izkazalo za pametno potezo. :)

Na pot sva se, kot vedno na najinih road tripih, podala povsem brez plana. Vedela sva, da si zeliva voznje ob morju in kampiranja cim blizje obali. Tako sva se ze prvi dan brezskrbno vozila po avtocesti (Highway 101) skozi Olympic National Park do poznega vecera in ze prvo noc postavljala sotor tako rekoc v temi, v temacnem, zapuscenem indijskem rezervatu La Push. Kamp je bil tako tako, obala pa fantasticna. Prva noc je bila dokaj neprespana, saj sem imela ponoci prevec bujno domisljijo in sem se bala medvedov, pum, cunamijev (!) in sva zato imela s Tinetom kar zanimive, predvsem poucne pogovore sredi noci. :) Naslednji dan sva se po zajtrku kar hitro odpravila naprej.

Na poti proti jugu, sva si oci in duha odpocila na pesceni plazi Ruby Beach. Plaze so tu res kot iz pravljice. Dolge, da jim ne vidis konca in topel pescen pesek, ti objema stopala. Razgled proti odprtem morju pa ti zastirajo osamljene skale, ki silijo na povrsje. Res lepo. 

Po malici z razgledom in voznji ob jezeru Quinault Lake, sva se v vecernih urah ustavila se v mestu Aberdeen. Rojstnem kraju slavnega, zal ze pokojnega, pevca Kurta Cobaina, frontmana skupine Nirvana. Noben od naju ni pretiran obozevalec skupine, ampak ker je mesto ravno ob poti, sva se odlocila, da poisceva njegovo hiso, v kateri je zivel in njegovo znano zatocisce pod mostom. Za vzdusje in nekaksen poklon, pa nama je na poti do tja iz zvocnikov igrala Nirvana. Mesto Aberdeen je resnicno temacno in prav nic optimisticno. Domacinka, ki naju je med drugim tudi fotografirala ob spominski tabli je rekla, da je tu le nekaj toplih in soncni dni v celem letu. To melanholicno energijo, ki vcasih preveva tudi Nirvanine komade, sva lahko iz prve roke zacutila tudi sama. Prav tam, pod tem mostom, kjer je iskal inspiracijo sam Kurt ter tam ustvarjal glasbo, ki se danes predstavlja uteho predvsem mladim in nemirnim dusam po vsem svetu.

Midva in sposojen pes :)

Po prespani noci v kampu Cape Disapointment, sva se ponovno relativno pozno odpravila na pot. Mogoce zaradi razigrane vevericke, ki nama je pripravila pravo predstavo. Zajtrkovala skupaj z nama, nama zvedavo splezala na sotor in celo v avto. :) Mogoce pa tudi zaradi atraktivne resevalne vaje, ki se je odvijala na “nasi” plazi – resiti mozakarja ujetega v pecini pod svetilnikom. 

Sledil je popoldanski pocitek na eni izmed nestetih prelepih plaz, Canon Beach. Odeja, kava Starbucks, topel pescen pesek in zal kot ponavadi tudi mocan veter. Ampak ok, neka pomankljivost mora biti, ce ne bi bilo ze kicasto. :)

Piha, piha! Nihi pihat! :)

Na Tinetovo zeljo, da dozivi utrip vedno hipsterskega Portlanda, sva v vecernih urah prispela do hostla HI Northwest, v katerem sva zelela prespati. Zal sva ga kmalu, z dolgim nosom in telefonsko stevilko od bliznjega motela v roki, razocarano zapustila. Na najino presenecenje je bil motel Monticello cist in urejen in imela sva celo lastno kuhinjo. 

Ker prvi dan utrujena od napornega dneva nisva imela volje za ogled mesta, sva se odlocila, da bivanje tu podaljsava se za en dan. Sreco sva ponovno preizkusila v hostlu in tokrat je bila ta na najini strani. Rezervirala sva zasebno sobo in se pred vselitvijo zapeljala se do slapu Multnomah, ki je oddaljen le slabo urico iz mesta. Slap je res velik in velicasten, kar dokazuje tudi gruca turistov v okolici slapu.

Nazaj v Portland sva se vracala po tako imenovani “zgodovinski poti” in ne po avtocesti, saj je le ta turistom bolj prijazna zaradi razgibane narave in raznih razglednih tock ob poti. 

Razgled iz razgledne tocke Crown Point

Zvecer sva se po vecerji sprehodila se skozi mesto. Kot sva pricakovala ima Portland neko svojo duso. V zadnjem desetletju se je namrec razvil iz dolgocasnega industrijskega mesta v prestolnico hipsterske oz. alternativne kulture. Poseben pecat mu dajejo ulicna umetnost, mikro pivovarne in nenazadnje zanimivi ljudje – hipsterji.

Tine je uspesno opravil test iz poznavanja piv :)

Petek je bil, med drugim, tudi dan za soping. :) V hostlu sva se pozanimala, kje na poti proti obali je najblizji outlet soping center in se s polno denarnico odpeljala tja. Ker so cene oblacil in obutve malo nizje kot pri nas, sva ogromen kompleks trgovin, po treh urah, zapustila s polnimi vreckami in prazno denarnico. :)

Na poti proti obali Oregona, pa se je zgodilo nekaj nepricakovanega, a tako zelo zeljenega. Na kratkem postanku na eni izmed plaz, naju je pozdravil kit. Ogromen sivi kit ali kit grbavec. Kot vsak dan, sem tudi tokrat z upanjem, da le zagledam tega velikana, opazovala morje. In tokrat sem nekaj zagledala, vendar sem ostala previdno tiho, ker ponavadi se izkaze, da je to le skala, ki kuka iz morja. A ta “skala” se je cez nekaj trenutkov premaknila in z ogromnim repom potopila v morje. In to manj kot sto metrov stran od mene. Od samega navdusenja sem zacela cepetati, vrescati in skakati od veselja. K sreci je vse to videl tudi Tine in potrdil, da je slo res za kita in skupaj z mano delil navdusenje. V bolj umirjeni obliki. :) Kasneje naju je, na najino veliko veselje, pozdravil se enkrat. Obcutek videti tako veliko, mogocno zival je neverjeten, skoraj nerealen. 

Oprezanje za kiti :)

Po prespani noci v majhnem in urejenem kampu tik ob obali Beachside Yachats, sva se ze po nekaj prevozenih kilometrih sprehajala po pravi puscavi, Oregon Dunes. Le ta se razteza globoko v notranjost in lahko bi se ure in ure sprehajal po vrocem pesku, vendar dan se je ze prevesal v pozno popoldne, midva pa sva bila se precej kilometrov stran od kampa.

Po vecerji v mehiski restavraciji, sva to noc za spremembo prespala ob reki, in sicer v kampu Alfred A. Loeb Campground.  Zaradi promocije vseh zveznih parkov v drzavi Oregon je bilo tokrat, na najino veselje, prenocisce brezplacno.

Jutranje prebujanje :)

V nedeljo sva se poslovila od Oregona, ki naju je prijetno presenetil in pozdravila bolj razvpito sosedo Kalifornijo. 

Nadaljevanje sledi … :)

Fotografije: Tine Mazgon