Vrnitev domov.

Se je začela stresno, malce naporno, na trenutke prestrašeno, a končala lepše kot v sanjah. :)

Na drugem največjem letalu na svetu, ki naju je peljalo iz San Francisca do Frankfurta, sva čisto prevečkrat slišala pilotov glas z navodili: "Fasten your seatbelt", ki je opozarjal na možnost turbulenc. Na letu, ki je trajal 11 ur, smo bili skoraj polovico časa pripeti s pasom, saj turbulencam kar ni bilo videti konca. Med tresenjem in nekaj majhnimi "prostimi padi", ki so bili pogojeni z mojim zaskrbljenim pogledom a-tako-bo?, nama je uspelo celo za nekaj uric zaspati. 

Dolg let je dokaj hitro minil in kmalu sva imela naslednjega, do Benetk. Le tega je pilotiral mlad, res mlad pilot in to prvič. :) Fant oranžnih las in z nekaj mozolji na obrazu, nas je, ko smo pristali, prišel pozdravit in Tine mu je celo čestital za uspešen in miren prvi let. :)     

Benetke so bile najina končna destinacija in z vso prtljago, ki je res ni bilo malo, sva z vznemirjenjem čakala na Tinetova starša, popotniška pajdaša iz Kanade, Mirkota in Anico, da naju odpeljeta domov. Z malce zamude, zaradi komunikacijskega šuma v tolmačenju časa :), smo se le dobili, spakirali prtljago v avto in se podali na triurno vožnjo proti domu.

Ko smo se vozili po avtocesti se je že večerilo in malce sva bila tudi že utrujena od dolge vožnje, a Anica je vztrajala, da se v Ajdovščini ustavimo še na sladoledu. Ker sem velika sladkosnedka, mi je bila ideja, kljub utrujenosti všeč, malo manj pa Tinetu, ki je hotel čimprej domov. Odločitev je padla in tako smo se, slabo uro pred domom, ustavili še na sladoledu. Zdaj vem zakaj. :)

V večernih urah smo prispeli domov. Jaz po mesecu in pol, Tine pa po dobrih osmih mesecih. Najprej sem odšla na vrt, preverit stanje :) in le nekaj minut za nami sta prišla še moja starša, skupaj z mojo Ajo. Tako zelo sem jo bila vesela, Aja pa v sami zmedi sploh ni videla kako naj se obnaša, koga naj najprej pozdravi in je zato z mahajočim repom hodila od enega do drugega. :)

Ko smo preverili stanje na vrtu in se načohali z Ajo, smo se skupaj odpravili v stanovanje. Tine je po osmih mesecih odklenil vrata v najin dom. Zvončki na vratih so zazvonili in ponovno sva bila doma. Oba. 

Za trenutek sva obstala na hodniku, zadihala in še predno sva naredila korak naprej, so se vrata od dnevne sobe odprla in zagledala sva najine drage prijatelje in družino, ki so skupaj v en glas vzkliknili: PRESENEČENJE! Mene je od presenečenja skoraj kap. :) Kot v šoku sem nekaj trenutkov stala pri miru in čas se je zame takrat ustavil. Ko so se misli pomirile in je šok popustil, sem se s solzami v očeh podala v objem prijateljem in družini. Tine se je k njim podal kar z nahrbtnik na ramenih. :)

Tam so bili in čakali so na naju. V najini dnevni sobi, ki so jo okrasili z baloni, trakovi in napisom dobrodošla doma, so se gužvali in čakali, da se po dolgem času spet vidimo, se objamemo in pogovorimo. Pripravili so nama celo pogostitev, posebno sladico in nagrado. :) Kot da bi sanjala sem hodila od enega do drugega in si med tem brisala krokodilje solze sreče. Tako lepo jih je bilo videti. Prav vsakega od njih. 

Očitno človek res potuje po svetu, da bi našel kar potrebuje in se vrača domov, da to najde. Jaz imam to srečo, da sem to že našla in neizmerno hvaležna sem za to. Hvala čisto vsem za vse. Najboljši ste! :) ♡

Fotografije: Mirko Mažgon