Kalifornija.

Tokrat objave ne pišem v hostlu ali kradem internet v kakšnem ameriškem McDonaldsu, pač pa zleknjena na domačem kavču. Žal. :) Dobrih 14 dni je že minilo odkar sva se vrnila nazaj domov, a misli mi še vedno bežijo na najino potovanje in iščejo nove destinacije za odkrivanje. Zgodilo se mi je namreč nekaj, kar me je popolnoma presenetilo. V meni se je namreč vzbudila želja po potovanju. Strah pred letenjem, neznanim se je razblinil in zamenjala ga je želja po odkrivanju novih krajev in kultur. A preden se ponovno kam odpravim, moram najprej dokončati (in seveda prihraniti nekaj denarja :)) mojo prvo popotniško izkušnjo čez lužo, potovanje po Ameriki.

V nedeljo sva se torej poslovila od Oregona in pozdravila sosedo Kalifornijo. Preden sva prišla do Kalifornijskih plaž, sva se najprej zapeljala skozi mogočen gozd, z drevesi segajočimi visoko v nebo, Redwood. Gozd je res čaroben. Med drevesi, ki so največja in najvišja na svetu, se lahko sprehajaš, jih občuduješ in preprosto uživaš v njegovi spokojnosti. Dan sva zaključila v kraju Patrick's Point, v kampu, polnem majhnih radovednih zajčkov, Patrick's Point Agate Beach. :)

Naslednji dan sva se po zajtrku sprehodila na osupljivo visoko granitno rt, Wedding rock, kjer se valovi ob vznožju klifa veličastno pršijo v nebo. Kraj je idealen za opazovanje živali in tudi tu sem napenjala oči za morebitno srečanje s kitom. "Žal" sva opazila "le" nekaj morskih levov. Neverjetno hitro se navadiš na vsa ta osupljiva živalska bitja in te na primer gruča srn, ki se mirno pase ob cesti, sploh ne prevzame več oziroma ti je samoumevna.

Iz peščenih obal sva še isti dan popoldne prispela v tako imenovano avenijo gigantov (Avenue of the Giant), kjer ti ponovno zastane dih ob pogledu na mogočna drevesa. Tu sva si ogledala hišico v drevesu in ne na drevesu ter se zapeljala skozi drevo in ne okoli drevesa. Kot se za ta prava turista tudi spodobi. :)

Proti večeru sva zapustila znano U.S. Route 101 in se priključila na panoramsko avtocesto, Kalifornijsko Highway 1, ki je s svojo neokrnjeno dramatično lepoto že skorajda ponarodela.

Po prespani noči v kampu tik ob morju, Westport Beach Park, sva pot nadaljevala proti Bodega Bayu. Na poti tja sva se ustavila še v mestu Fort Bragg, ki se ponaša s stekleno plažo, Glass Beach. Plaža, ki je dobesedno cela prekrita z majhnimi delčki stekla, se skriva v majhnem zalivu blizu mesta. Da je plaža steklena je krivo dolgoletno odlaganje smeti v ta predel mesta. Taka ekološka neozaveščenost je taka turistična atrakcija. Ampak to je bilo pred več kot sto leti, danes o smeteh ni ne duha ne sluha.

Proti večeru sva prispela do kampa Bodega Dunes Campground, ki se nahaja v bližini mesta Bodega Bay. Mesto je znano predvsem po filmu Ptiči, ki ga je leta 1963 posnel Albert Hitchcock. Naju je, kot vedno, tudi tokrat preganjal čas, zato sva mesto že v dopoldanskih urah zapustila in pot nadaljevala proti Point Reyesu.

Ker naju je rt Point Reyes očaral s svojo geografsko lego in spokojno naravo, sva se odločila, da tu ostaneva dva dni. Si odpočijeva in nabereva moči za finale najinega potovanja, San Francisco. :) Preživela sva dva krasna dneva v hostlu HI Point Reyes Hostel, urejenem čisto po najinem okusu. Preprosto in domače ter dopolnjeno z izbranimi kosi pohištva in drobnimi dodatki, ki hostel naredijo še bolj poseben in edinstven.

Proti San Franciscu, četrtemu največjemu mestu v Kaliforniji, sva se podala v petek dopoldne. Do tja sva se peljala po, prav nič ne bom pretiravala, če rečem rajski cesti. Vijugasta cesta, ki se vije tik nad oceanom, ponuja razglede na pečine, osamljene ciprese in ribiške vasice. Dih jemajoče.

Dih nama je prav tako vzel pogled na svetovno znan veliki oranžni most Golden Gate Bridge. Povzpela sva se na razgledno točko in se na lastne oči prepričala o njegovi višini tega drugega najdaljšega visečega mostu na svetu in najbolj priljubljenega mesta za samomorilce. Od odprtja mostu leta 1937 je tu namreč končalo svoje življenje že preko 1.600 ljudi.

Preden sva se prijavila v najino tridnevno domovanje, hostel HI Fisherman's Wharf Hostel, ki ponuja razgled na otok, kjer stoji sloviti zapor Alcatraz, sva se z avtom zapeljala še skozi mesto San Francisco in ga v trenutku vzljubila. Na eni strani moderne in visoke stolpnice, na drugi pa lušne pisane hišice, ki stojijo v izjemno strmih ulicah. Ne smem pozabiti tudi na najbolj zavito ulico na svetu, Lombard Street, na kateri sva se s Tinetom že prvi dan, čisto po naključu, znašla. S kamero v roki sva se previdno in počasi zapeljala po njej in se prijazno nasmihala množici turistov, ki je v svoj objektiv lovila spomine te nadvse zanimive in svetovno znane ulice.

Alcatraz

Na hribu Twin Peaks, s katerega je razgled nad celotnim mestom, smo se še isti dan dobili z najino prijateljico Nino, ki že 4 leta živi in dela v Ameriki (Auburn, California). Če bi mi kdo pred enim letom dejal, da se bom z njo dobila na hribu v San Franciscu, bi si mislila, da je malo nor. Ampak, neverjetno toda resnično, dve idrijčanki sta se po dveh letih ponovno srečali ravno na tem zloglasnem Twin Peaksu v San Franciscu. Veselje je bilo nepopisno. :)

 

Skupaj z Nino smo se nato sprehodili še po nekdanjem ogromnem ribiškem pomolu (obsega namreč preko 40 pomolov), Fisherman's Wharfu , ki je poln turistov, restavracij in majhnih trgovinic z različnimi spominki. Obvezen daljši postanek smo naredili pri pomolu številka 39 (Pier 39), saj tu že nekaj let domujejo morski levi. Na premikajočih lesenih se splavih, se drenja na desetine morskih levov in neposredna bližina gruče turistov, jih očitno prav nič ne moti. Z glasnim oglašanjem, drenjanjem na splavih in telesno mimiko so spravili v smeh marsikaterega gledalca. Naju s Tinetom so od smeha oblivale solze. :)

Naslednji dan sva se na lastne oči prepričala o mestnem vrvežu in prometnem zamašku, ko sva z avtom "brzela" skozi mestne ulice. Skozi pisana zmajska vrata sva prečkala tudi kitajsko četrt, kjer prebiva največja kitajska skupnost izven Azije in je nabito polna z mestnim vrvežem.

V nedeljo smo se skupaj z Nino in njenim prijateljem Timom odpravili na izlet v surfersko mesto, Santa Cruz. Dvourna vožnja s postanki in klepetom je hitro minila in preden smo se prepustili lenarjenju na eni izmed neštetih peščenih plaž, smo naše želodčke napolnili s pravo brazilsko hrano.

V poznih večernih urah smo srečno prispeli nazaj v San Francisco in ker sta Nina in Tim praktično že domačina tega velikega mesta, sta naju brzinsko zapeljala še po strmih ulicah in v tej adrenalinski vožnji sem se počutila, kot da pripadam temu mestu in počutje turista je zamenjal občutek svobode in popolne varnosti.

Ponedeljek je prišel čisto prehitro in s tem tudi dan, ko se najino potovanje konča. Še zadnjič sva pospravila najino posteljo in v kovčke zložila vso najino prtljago ter se s kotički ustnic pomaknjenimi navzdol poslovila od tega prekrasnega mesta. Kratek sprehod po pomolu št. 39, nakup še zadnjih spominkov za najine najdražje in slovo od simpatičnih morskih levov. Na splošno je bilo slovo od mesta zelo težko. Kljub njegovi veličini sem se v njem počutila res sproščeno, svobodno in varno. Ljudje so izjemno prijazni in odprti in to je mesto, v katerem bi z lahkoto živela.

Skozi okno letala, sem v zgodnjih večernih urah, z rahlo tresočimi rokami (v času potovanja sem namreč že pozabila kako je na letalu :)) še zadnjič pomahala vedno bolj oddaljenemu San Franciscu in si potihem zaželela, da ga v prihodnosti še kdaj obiščem. Ostalo je namreč še toliko neodkritih kotičkov in neprehojenih ulic, da je povratek, v to najbolj prijazno mesto drugače mislečim, skoraj nujen.

O povratku domov pa v drugi objavi. Ker si jo zasluži. :)

Fotografije: Tine Mažgon