Dinozaver na obisku.

"Petra, eno prošnjo mam zate."

Ja, povej, sem rekla Aniti na drugi strani slušalke.

"Bi lahko šla po službi po Eneja v vrtec in ga nato še malo pazila?"

Sledil je moj piskajoč odgovor: "Jaaaa! Itaak" In še nekaj ostalih besed, povedanih z zelo visokim, piskajočim glasom in veselim navdušenjem.

In sem šla. Po službi v vrtec, z mojim miškotom (beri: moj mali clio), ki je prvič na zadnjem sedežu prevažal otroški stolček. Skupaj s Tinetom, ki je Enejev stric, sva potrkala na vrata Pingvinčkov. Tam, na blazini, se je skupaj s skupino otrok, igral nadvse prikupen mali fantin. Enej. Nasmeh na njegovem obrazu, ko naju je zagledal, je povedal vse. Takoj je odšel iz igralnice in hitro odhitel v garderobo, kjer nama je ponosno pokazal, kje je samo njegov "kotiček" in kako na njegovem dežniku piše njegovo ime in njegov priimek. :) V družbi punčke Anje, prijateljice iz vrtca, ki je po mojem mnenju, rahlo zaljubljena v Eneja, smo se preobuli in oblekli ter odšli k nama domov. Medtem, ko sva s Tinetom pripravljala kosilo, je Enej odigral nekaj, po njegovih besedah, ful dobrih igric na računalniku. Ben 10, ali nekaj takega. Priznam, nikoli nisem pretirano igrala igric, razen Maria in kakšnih  iger povezanih z iskanjem besed. No ja, včasih prek telefona odigram eno nadvse zasvojljivo igro, Hill Climb Racing. Hvala Andrija, da si mi jo pokazal. Not! :)

Sledilo je kosilo in po njem zopet .. igra. Kako lepo je biti otrok. Pa čeprav le za en dan. :) Igranje igre Človek ne jezi se, pri kateri se ve kdo je bil zmagovalec (mu že vrneva!), preobrazba v velike, zastrašujoče dinozavre, ki se oglašajo z glasnim raaaaw, igranje odpadlega tovora, pri katerem se je smeh še potrojil, pa spet dinozavri, ... Med "odmorom" od igre, je Tine Eneju pokazal odlomek iz filma Jurski park, ki ga je dobesedno prikoval pred ekran. Ob koncu odlomka je dejal: "Še dobr, de jih ni več, a?" :) S takimi in podobnimi izjavami naju je nasmejal kar pogosto, na vsakih nekaj minut. :) Iskrenost, preprostost in ne poznavanje sramu je pri otrocih res nekaj najlepšega. Iskreno ti dajo vedeti, če jim kaj ni všeč, če jim kaj ni preveč dobro, če jim nisi najbolj pri srcu in v očeh jim lahko prebereš, kaj jih enostavno očara. Iskrenost in otroško veselje, to nam odraslim manjka in to lastnost bi morali obdržati in jo negovati tudi v odrasli dobi.

Zvečer je Enej odšel domov, upam da zadovoljen, s prijetnimi spomini in da naju kmalu spet obišče. Preleviti se v dinozavra je v bistvu kar zabavno. :)

Fotografij ni, tako da, uporabite domišljijo. :)

Včasih se nas polasti občutek žalosti, ki ga ne moremo obvladati. Spoznamo, da je čarobni trenutek tistega dne že minil, mi pa nismo storili ničesar.

Prisluhniti moramo otroku, ki še vedno živi v nas. Otrok ve za čarobne trenutke. Njegov jok lahko zadušimo, a nikdar ne moremo utišati njegovega glasu. 

Bodimo pozorni na tisto, kar nam govori otrok. Nikar se ga ne sramujmo. Ne pustimo, da bi se česarkoli bal.

Če se ne rojevamo vedno znova, če vselej znova ne gledamo na življenje z otroško nedolžnostjo in navdušenjem, nima več smisla živeti. Če ne izgubimo stika z otrokom v sebi, ne bomo nikoli izgubili stika z življenjem.

(Paulo Coelho)