Na predstavitvi knjige Večna Treblinka.

Dan res ni bil ravno najboljši za odhod od doma, saj so bile vozne razmere res slabe in tako se je pot do Škofje Loke, ki navadno traja 45 minut, skoraj podvojila. Kaj me je gnalo, da sem v takem vremenu zapustila varno zavetje in toplino doma? Veganska večerja in predstavitev knjige Večna treblinka pri Rdeči ostrigi v Škofji Loki. Čeprav sem se na polovici poti že skoraj obrnila, saj so mi brisalci na šipi kar naprej zamrzovali in je bila vidljivost zaradi tega zelo slaba, nekajkrat sem tudi malo zaplesala po cesti, sem vztrajala in ni mi žal. Niti malo. Kot se je izkazalo je bil večer zelo prijeten, sproščen in poučen.

Izjemno topli, prijazni in preprosti osebi, Jadranka Juras in Špela Šuškovič, sta na začetku na kratko predstavili vsebino knjige, v kateri avtor z izredno bogato podkrepitvijo zgodovinskih dejstev, vleče vzporednice med načinom ravnanja z žrtvami v času nacizma in načinom ravnanja današnje družbe z živalmi.

Jadranka meni, da je do odnosa do živali, kakršnega imamo danes, prišlo z leti, počasi. Začelo se je takrat, ko je človek posegel v naravo in udomačil prvo žival in ji s tem odvzel svobodo. Odnos je prišel tako daleč, da si živali lastimo in nanje gledamo kot na objekte, na našo lastnino. Seznanila nas je z krutim dejstvom, da je v Sloveniji za potrebe mesne industrije vsak mesec ubitih 3 milijone živali! Samo v Sloveniji. Kakšna je številka, ko vključimo cel svet? Grozna in nočem niti vedeti.

V razmišljanje je ponudila tudi ideologijo o karnizmu, ki ljudem omogoča, da jemo nekatere živali. Kako na primer brez slabe vesti pojemo del krave, prašiča, konja (namenoma tako pišem), moralno sporno in neetično pa je pojesti del psa, mačke, ... Naši hišni ljubljenci imajo ime, imajo prostor, imajo dom in so naši družinski člani. Krava, prašič, konj, katerih dele kupimo v trgovini, pa le tega nimajo. Na etiketi ne piše, to je krava Liska, imela je 10 otrok, živela je tam in tam, ... Te živali za nas niso subjekti, temveč objekti. Namenjeni so nam za lastno prehrano in naše udobje. Saj jesti živali je (naj bi bilo) naravno, normalno in nujno. Številni ljudje, med njimi tudi uspešni športniki so priča, da temu ni tako.

Jadranka nam je omenila tudi zanimivo študijo, ki jo je neka ameriška raziskovalka izvedla v osnovni šoli pri prvošolčkih. Na platnu jim je pokazala sliko psa in zraven sliko prašiča. Otroke je vprašala, kakšne lastnosti bi pripisali psu in otroci so vsi zadovoljno in veselo pripovedovali, kako je pes človekov najboljši prijatelj, kako so prijazni, ljubeznivi, simpatični, ... Nato jih je povprašala o lastnostih prašiča. Zgodba je bila tu popolnoma drugačna. Prašiča so ozmerjali z zelo grdimi žaljivkami, da je umazan, neprijazen, da smrdi, ... S pogovorom in razmišljanjem je raziskovalka otroke privedla do tega, da so spoznali, da je prašič pravzaprav popolnoma enak kot pes. Prav tako ima oči, nos, rep, uha, ... In kar je najpomebnejše prav tako kot pes, prašič in ljudje imajo živali živčni sistem. Kar pomeni, da prav tako kot mi čutijo bolečino, strah, ljubezen. Razlike med živalmi ni. Ljudje smo tisti, ki smo jih naredili.

"Umazan kot prašič!"
"Voziš kot kura!"
"Obnašaš se kot opica!"

To so vse žaljivke za živali  in s tem kažemo naš odnos do njih. Priznam, tudi sama večkrat uporabim kakšno od zgoraj napisanih besednih zvez, ampak se bom v prihodnje poskušala takim izrazom izogibat. Če mi bo kdo rekel, da se obnašam kot opica, mu bom preprosto odgovorila nazaj, hvala. :) Le zakaj bi bila to žaljivka. Saj opice so pa res krasne živali.

Proti koncu našega druženja smo se vsi vključili v debato in razvnela se je prava diskusija. Ne samo o našem odnosu do živih bitij, pač pa na splošno o tem kako si človek rad vse lasti, kako radi imamo ugodje in udobje, kako smo si  podredili ta naš planet in se postavili na vrh hierarhične lestvice, v kateri smo, če nam odvzamejo orožje, praktično nemočni.

Večer mi je bil všeč predvsem zato, ker ni šlo samo za suhoparno podajanje informacij in dejstev, pač pa je bil usmerjen k temu, da začneš sam pri sebi razmišljati in da na situacijo pogledaš iz drugega zornega kota, da izstopiš iz ukalupljenega sistema. Kot je dejala, retorično zelo spretna Jadranka, sam pri sebi moraš razčistiti kaj je zate moralno in etično ter kako boš živel. Sama zagovarja načelo manjšega zla. Če je naprimer, kastriranje in steriliziranje mačk, lahko moralno sporno, je v tem trenutku to edina rešitev, da  se reši čim več zapuščenih mačk in se prepreči njihovo povečanje. Kot je dejala, za nerojenega mladiča mi ni žal, za pohabljenega in sestradanega mačkona, mi je pa.

Po dvournem predavanju sem odšla domov polna novih informacij, drugačnih pogledov, predvsem pa zadovoljna in srečna, ker sem preživela večer v tako raznoliki družbi in da sem imela priložnost spoznati Jadranko, katero res cenim in spoštujem.

Tem za pisanje je ogromno in tudi to objavo bi lahko še kar pisala in pisala in pisala ...

 Če vas je zgoraj napisano vsaj malo spodbudilo k razmišljanju, je bil moj cilj dosežen.