Berem: Tek za zmajem.

To, kar sem, sem postal pri dvanajstih letih, mrzlega, oblačnega dne pozimi 1975. Dobro se spominjam tistega trenutka, ko sem čepel za razpadajočim zidom iz ilovice in na skrivaj oprezal na ulico ob zamrznjeni reki. Tega je že davno, toda spoznal sem, da se motijo tisti, ki pravijo, da je preteklost mogoče zakopati. Preteklost se vedno priplazi nazaj. Ko se danes oziram na tiste čase, vem, da sem vseh šestindvajset let skrivoma pogledoval na tisto zapuščeno ulico. 

Tako se začne ta izjemno berljiva, napeta zgodba o dveh afganistanskih dečkih od srede sedemdesetih let do padca talibskega režima po 11.9.2001. Pisatelj Khaled Hosseini je svoje delo opravil odlično. Gre za knjigo, ki jo boste težko, ampak res težko odložili. Knjigo sem brala prejšnji teden, ki je bil zelo naporen in komaj sem čakala svoj najljubši del dneva, večer. Čas zame in za knjigo. Pripravila sem si termofor (sem namreč odvisnica od termoforja :)), se udobno namestila na kavču, pokrila z mehko odejo in v roke vzela knjigo. Že po parih stavkih sem bila tam. V Afganistanu v vlogi majhnega dečka Amirja, ki ima prijatelja Hasana ...

Včeraj sem si ogledala še filmsko različico knjige, ampak moram priznati, da sem, kljub dokaj visoki oceni filma, bila razočarana. Veliko odlomkov iz knjige manjka ali pa je prirejenih. Zgodba se tako hitro odvija in nas gledalce, po mojem mnenju, prikrajša za najpomembnejše. Za razmišljanja in občutke glavnih akterjev.

Torej, priporočam knjigo in ne film. :)

Samo zate, tisočkrat!