Trije zimski botri.

Z vami delim pismo treh punc, ki želijo pomagati tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo. Otrokom. Če želiš pomagati tudi ti, si prosim preberi spodnje pismo, povej naprej in pomagaj.

Dragi prijatelji,

pred nami so dnevi, ko naj bi se radostili, veselili in obdarovali. Žal pa je za mnogo slovenskih družin obdarovanje na zadnjem mestu - prej je namreč treba poskrbeti za hrano, obleko in položnice ... Za mnoge družine je decembrska čarobnost postala zgolj topel dom, če ga imajo.

Z Alio in Vanjo že nekaj časa razmišljamo, kako bi otrokom iz socialno ogroženih družin polepšale praznične dni - kako bi vsaj še eno leto obdržale pri življenju Miklavža, Božička in dedka Mraza ... Skupaj smo prišle do naslednjega (preverjenega) načrta:

• od Zveze prijateljev mladine Moste - Polje bomo dobile pisma oz. želje otrok z njihovimi novoletnimi željami, 
• pisma bomo razdelile med prijatelje, ki se bodo odločili za sodelovanje,
• vsak sodelujoči bo poskrbel, da bo za otroka ali otroke kupil točno tisto, kar si otrok želi (ne bojte se visokih stroškov, saj so želje res skromne - kapa, šal, rokavice, čevlje, sadje, zobna krtačka, zobna pasta, ... ! Le približno 10% otrok si želi igračko!)

Ana, Alia in Vanja (organizatorke)

Punce so v tem času pisma že prejele in ugotovile, da je stanje porazno in da je otrok, z res skromnimi željami, veliko. Preveč. Otroci si bolj kot igrače, želijo hrano in obleke. Spodaj je zapisan seznam potrebščin, usklajen z ZPMS.
 

1. HRANA: vse! Sol, sladkor, moka, trajno mleko, jajca, čokolešnik, riž, testenine, polenta, kaša, konzervirane ribe, juhe, omake, sir, salame, sadje, zelenjava, paštete, marmelade, med, eurokrem, frutabele, ozimnica (lahko tudi domača), kompoti, piškoti, čokolada, kakav, čaji, kava, ...
2. SANITETNI MATERIAL, KOZMETIKA:  vložki, plenice, zobne krtačke, zobna pasta, milo, šampon, krema, brisače, praški, čistila.
3. OBLAČILA IN OBUTEV: copatki (topli, zaradi neogrevanih stanovanj), pižame, spodnje perilo, rokavice, šal, kapa, trakovi, nogavice, žabice, bunde, čevlji, škornji, ...
4. IGRAČE: vse, samo ne pliš (zaradi prenašanja bolezni)
5. OSTALO: šolske potrebščine (peresnica, svinčniki, barvice, zvezki, knjige, ...), kozmetična torbica, šolska torba oz. nahrbtnik, vrečke, odeje, vrednosti boni za hrano.

Omenjene potrebščine lahko dostavite vsak dan med 8. in 16. uro na ZPM Moste - Polje, Proletarska 1, Ljubljana Moste. Če ste iz Idrije ali bližnje okolice, pa lahko kontaktirate tudi mene (pelhan.petra@gmail.com) ali Anito (anita.mazgon@gmail.com)

Če pa se odločite za sodelovanje preko izpolnjevanja otroških novoletnih želja pa pišite na anaraunig@hotmail.com.

Pogovor prek skajpa.

... med Ajo in Tinetom.

Hude, hude debate! :)

Berem: Ob tebi.

Oziroma sem brala, saj sem jo skoraj na mah prebrala. Vseh 565 strani sem dobesedno požirala in jo odložila šele, ko me je premagal spanec ali prijetno zmotil Tinetov klic preko skajpa. 

V knjigi spremljamo odnos med invalidom Willom, čigar nesreča ga je za vedno prikovala na voziček ter njegovo negovalko Lou, ki živi udobno, mirno življenje. Lou živi v svojem mehurčku udobja, ni nikoli potovala, gledala tujejezične filme ali se ukvarjala z adrenalinskimi športi, medtem ko Will živi oziroma je živel življenje polno dogodivščin, potovanj in adrenalina. Z vsako prebrano stranjo smo priča bolj poglobljenemu odnosu med njima ter spremljamo Lou, kako se uči polnejšega in lepšega življenja od nekoga, ki ga ne more več živeti. 

Sliši se kot idealen recept za solzav romantičen film, s srečnim koncem, a je daleč od tega. Gre za roman, ki ga boste res težko odložili in zna se vam zgoditi naslednje ... :)

Ni pomembno kako je človek umrl,

temveč kako je živel.

"Babji vikend" v Podčetrtku.

Z mojimi puncami gremo dvakrat na leto na oddih v Podčetrtek, v neposredno bližino wellnessa Orhidelia. To so trije dnevi, namenjeni samo nam, da jih izkoristimo s klepetom, sproščanjem in na splošno z babjimi zadevami. :) Ti vikendi so vedno polni smeha in dobre volje, pa tudi namakanja in sproščanja v wellnessu. 

Toda tokrat se naše riti žal niso namakale v svetu termalnih užitkov. Plan je bil, da sončno dopoldne raje izkoristimo za sprehod v naravi in se popoldne, po kosilu odpravimo za nekaj ur na razvajanje. Ampak ko smo pogledale cenik za tri urni obisk omenjenega wellnessa, nas je dobesedno vse minilo. 30€ za 3 ure!? Ne, hvala. In tako smo dan raje kot pregrešno drago razvajanje, porabile za nepozabno druženje. :)

Lepo je bilo in komaj čakam na pomladni vikend oddih! :)

* pINTEREStki *

Vikend v Mengšu.

Pri moji dragi Darinki.

Ko se dobita dve prijateljici in imata na razpolago dva cela dneva, gre zgodba nekako takole. Klepet, kuhanje kosila, večurni šoping v bližnjem nakupovalnem središču, klepet, večerja v Bufu, klepet, kino, ki je bil tudi v planu, sva črtale s seznama, saj je bila ura že 8. zvečer (emšo! :)), klepet, spanje.

Naslednji dan se je glagol klepetati ponovno pogosto pojavil. Najprej sva se konkretno naspali, jutranjo jogo sva podobno kot večerni kino črtale s seznama, si pripravili zdrav in res okusen zajtrk, pogledali film, ki je bil bolj namenjen malo mlajši ciljni publiki, ampak ok, film v katerem spremljamo življenje konja in ima v njem dejansko glavno besedo je pa ja lepo pogledati :), skuhali oz. pogreli kosilo od včeraj, spekli res okusno pecivo - pečeno proseno kašo z jabolki (recept sva si sposodili od Ive), še malo poklepetali in že je bil čas, da se, dobro obložena s prtljago in vrečki, odpravim domov.

Fotografij žal ni, ker je bil najin urnik preveč natrpan in ni bilo časa pritisniti na sprožilec. :)

Darinka, hvala za vse in nadaljujeva/mo s klepetom ta vikend ... Komaj čakam! :)

S Tjašem na telovadbo.

Ker je Tjaš pred dobrimi tremi tedni dobil bratca Tineta in ker je splet okoliščin tako nanesel, da so bili vsi v ponedeljek popoldne, ko je čas za Tjaševo telovadbo zasedeni, je na pomoč priskočila teta Petra. In kako je bilo? Lepo, je rekel Tjaš na koncu. :) Res je bilo lepo, ampak tudi naporno. Niso lahke te starševske. :)

Zataknilo se je že takoj na začetku, pri avtosedežu. Seveda sem dobila navodila kam gre kaj, ampak gumba za odtisnit varnostne trakove, ne, tega nisem "začutila". Kljub večkratni ponovitvi mami Daše: "Pa sej je lih tam spodi, takoj na začitku. Na murš falit." Očitno lahko. :) Nekako smo fantina le pripeli (kako ga bom odpela, se bom ukvarjala pozneje) in vožnja je, kljub rahli nervozi, če bo vse ok, potekala gladko in brez problema. Problem je nastal, ko sva parkirala in ga je bilo potrebno "odrešiti" vseh varnostnih pasov. Naj povem, da se kot zanalašč v avtu ni prižgala luč, ki bi mi delo rahlo olajšala in sem si morala pomagati z lučko na telefonu, ki jo je seveda držal Tjaš in mi svetil v to "zadevo", v katero se združijo vsi ti trakovi. Aja, pa dež je tudi padal ja. Itak. :) Enostavno nisem začutila tega gumba, ki popusti trakove in pika. Besede Tjaša: "Petla, se na znaš. Na znaš. Ja pa na znaš!" niso pomagale. So me pa spravile v dobro voljo. To pa ja. :) In potem aleluja, ta slavni gumb se je našel in odpel malega navihanca. Kapuco na glavo in hitro proti športni dvorani, saj naju je že čas preganjal.

Tjaš naju je pripeljal do garderobe, kjer sva se preobula, preoblekla in se, pripravljena na miganje, odpravila v telovadnico. Otrok je bilo res veliko in vsi polni energije ter pripravljeni na akcijo. Učiteljici sta najprej pripravili zanimivo igrico, kjer smo se najprej malo ogreli, nato pa odšli vsak s svojim malim telovadcem na poligon. Spuščanje po toboganu, metanje na koš, sprehod skozi "pajkovo mrežo", brcanje na gol in vse ostale aktivnosti, ki jih je poligon nudil, niso bile tako zanimive, kot pa skakanje na blazino. "Skaču bam, skaču bam!", to je bilo največkrat slišati. Ko se je mali skakač malo naveličal, je bilo na vrsti lovljenje po ogromnem prostoru, ki ga nudi telovadnica. Koliko veselja pri tako enostavni igri. Cel žur! :)

Ko je bilo telovadbe konec je sledila ponovitev scenarija. Preoblečt, preobut, kapuco na glavo, šibanje proti avtu ter borba z varnostnimi pasovi, dežjem in svetlobo. Ker je bil Tjaš tako zelo priden, sem ga za nagrado peljala v slaščičarno na tortico. Res vzgojno kajne, po telovadbi na dozo sladkorja. :) Še prej sva se na hitro ustavila na obisku pri atiju Alanu v službi, saj sem tehniko pripenjanja in odpenjanja že obvladala, tako da, postanek gor ali dol. :) Tortico oz. kremšnito pa sva si privoščila v družbi none Zmage Na vas.

Tjaša sem v večernih urah, zdravega in razgibanega, pripeljala nazaj domov in ko sem ga odpenjala iz avtosedeža mi je rekel: "Petla, plidna si bla." Besede, ki so mi pogrele srce in privabile nasmeh na obraz.

Jaz pa sem bila pred 9. zvečer že na kavču in ob 10h že spala, kar se že zeloo doolgo ni zgodilo.

 

Na Cerje smo šli.

Na sprehod.
Gledat ruj.
Lovit jesenske sončne žarke.

Predvsem pa se imet lepo. :)

Za več fotk pa pokukajte k Aniti.

Deževno nedeljsko popoldne.

Ko ti nečakec Tjaš polepša deževno nedeljsko popoldne s plesnim in glasbenim nastopom. 

  

You gotta love him! :)

♡

Dan spomina.

Danes sem se skupaj z Ajo sprehodila do pokopališča. Do groba, kjer počiva moj dragi ati ter nona in nono.

Do tja sem se, za razliko od večine (verjetno lahko rečem kar od vseh), ki so bili urejeni od glave do pet, kot da so prišli na modno revijo, sprehodila v udobnih hlačah in majici ter supergah. Izstopala sem, ne le zaradi oblačil in psa, pač pa tudi zato, ker moje roke niso bile polne raznobarvnih sveč in bogatih, poglejkakofensišmensi ikebano imamo pa mi. Ne, moje roke so v eni roki držale povodec od Aje, v drugi pa šopek jesenskega ruja. Preprosto in domače. 

Zato ker za obisk atija ne potrebujem ničesar drugega kot pa sebe in svojo prisotnost, da se bom za nekaj trenutkov posvetila samo njemu in se z njim "pogovorila". Da počastim njegov spomin ne potrebujem sveč, ki gorijo do 90 dni in spreminjajo barvo, niti ne dragih in velikih ikeban. Prav tako ne potrebujem zlikanih hlač in čevljev z visoko peto. Pravzaprav ne potrebujem ničesar. Niti praznika, ki bi me spomnil na moje drage, ki so me prezgodaj zapustili. Nanje se spomnim skoraj vsak dan in nobena sveča, niti ikebana, jih ne bo vrnila nazaj. Ostali pa bodo v mojih mislih in mojem srčku. Za vedno. 

Biserna poroka none in nonota.

Moja nona Slavica in nono Viktor sta 12. oktobra 2013 praznovala biserno obletnico poroke, 60. letnico skupnega življenja. Ponovno sta se sprehodila proti oltarju v cerkvi, ponovno obnovila svoji zaobljubi in ponovno smo imeli žur. :)

Lepo je bilo. Meni najlepši del, tega posebnega dneva je bil, ko smo vsi zbrani sedeli za mizo, nona in nono pa sta pripovedovala zgodbe. Zgodbe njunega življenja, življenja njunih otrok, torej naših staršev, tet in stricev ter zgodbe iz našega otroštva. Kako nam je nona, potem ko smo vsi otroci zasedli svoje položaje v postelji, brala zgodbe in vmes velikokrat pred nami zaspala. Kako me je nono skril noni, medtem ko sem se še kot dojenčica čuvala v njenem varstvu, pod zavetjem mogočnega oreha in v trenutku "nepazljivosti" me je nono skril. Odziv none, ko je zagledala prazno zibko, si lahko le predstavljamo. :) Pa nonino kuhanje "zelenega", pa za zajtrk nadrobljeni piknik piškoti v benkotu, pa postavljanje šotora pred hišo, v njem pa tapravo pohištvo iz otroške sobe, ker je pač nona dovolila. :), pa ...
Lepi, res lepi spomini in hvala vama za to.

Kot sem rekla noni in nonotu: Želim si, da bi me nono še kdaj skril ter da bi nona še velikokrat skuhala najboljše "zeleno" na svetu! :)

Pravijo, da so praznovanja prijazne postaje v našem življenju. Bolj kot poznamo in podoživljamo njihovo vsebino, več nam pomenijo. In tudi nam ta vajin praznik veliko pomeni, saj se zavedamo, da le redkim uspe dočakati tako visok jubilej.

Danes je res lepo, pa vendar ni bilo vedno tako. Občutila sta tegobe vojne, pomanjkanje, lakoto, bolezen in neprespane noči. Vajina življenjska pot ni bila vedno travnata stezica, temveč tudi gorska steza, posuta s kamenjem. A vedno sta znala premagati vse ovire, se znova pobrala in šla dalje. Kajti imela sta drug drugega, si zaupala in se imela rada.

Zavoljo neizmernega optimizma sta kljub starosti ohranila spoštovanja vredno miselno in telesno kondicijo. Sta vzor, ki ponazarja, da je jesen življenja lahko lepa, bogata, osrečujoča, nasmejana, predvsem pa ljubeča.

Naj vajino diamantno srce še dolgo bije. Skupaj, drug za drugega. Skupaj za nas.

(Odlomek iz govora, ki ga je zanju napisala moja mami)

Midva v Prekmurju.

Objava z enomesečno zamudo ... :)

Ker letos poleti nisva imela skupnega dopusta, sva se odločila, da konec septembra za nekaj dni pobegneva v Prekmurje. Ker sva hotela biti nekaj dni povsem v miru in daleč stran od vseh, sva se na priporočilo najine prijateljice Jane, odločila za Lovenjakov dvor (Hotel Štrk), ki se nahaja v bližini Murske Sobote. Priporočilo se je izkazalo za odlično. Lep in urejen hotel, prečudovita okolica z mini živalskim vrtom, jezercem, vrtno hišico in s skoraj zasebnim welnessom. Z eno besedo, čudovito. V teh štirih dneh sva se dodobra odpočila, namakala, nasavnala, nakolesarila, zelo dobro (na)jedla in predvsem preživela nepozabne trenutke v miru, objemu narave in najpomembnejše, v objemu drug drugega. :)

Lord&Boni

Prostoživeči zajček :)

Razgled iz welnessa na domačijo

Najina "mala terasa"

Ko se je romanca v Prekmurju zaključila, sva se odločila še za ogled Zagreba, saj žalostno vendar resnično, še noben od naju ni bil tam. Po vsem gužvanju po mestnem jedru in iskanju hostla, sva v poznih popoldanskih urah vendarle parkirala najino zlato puščico (beri avto) s kolesi na strehi in se vselila v najin začasni domek. Priznam, da sem potrebovala nekaj časa, da sem se privadila na skupna ležišča (spala sva ločeno, vsak na svojem pogradu :)) in na deljenje kopalnice skupaj še s preostalimi šestimi popotniki. Prehod iz romantičnega hotela, kjer mi še bazena in jakuzzija ni bilo potrebno deliti, pač ni bil preprost. Ampak, roko na srce, veliko časa v hostlu nisva preživela, saj sva se zvečer podala na odkrivanje lepot mesta, zjutraj pa sva tudi kmalu spakirala svoje kovčke in pomahala oranžni hiši in najinim počitnicam v slovo. 

Midva na Trgu bana Jelačića

Fotografije: Tine Mažgon

The best love is the kind that awakens the soul

and makes us reach for more.

That plants a fire in our hearts

and brings peace to our minds.

(N. Sparks)

Moja, moja.

(Foto: Tine Mažgon)

Je tvoj prijatelj,

tvoj partner,

zaščitnik, tvoj pes.

Ti si njegovo življenje,

njegova ljubezen,

njegov vodnik.

Vedno ti bo vdan in zvest.

Tvoj bo do zadnjega utripa svojega srca.

Dokaži, da si vreden take predanosti. 

* pINTERESTki *

 

Počasi umira.

Moram, res moram z vami deliti spodnjo pesem. Zadnje čase se toliko dogaja, da nimam časa se ustaviti, zadihati, zbrati misli in besede ter opisati dogajanja zadnjih dni. Enostavno je preveč vsega. Vse to še pride na vrsto in lahko počaka, a ta pesem ne more. Je preveč pomembna. Nanjo sem naletela včeraj pri eni posebni osebi in me je dobesedno očarala. Na steno z njo! :)

Ustavi se. Zadihaj. Preberi. Razmisli. Še enkrat preberi. Ponotranji.

Počasi umira

Počasi umira, kdor postane suženj navad,

ki si vsak dan postavlja iste omejitve,

kdor ne zamenja rutine,

kdor si ne upa zamenjati barv,

kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.

Počasi umira, kdor beži pred strastmi

in njihovimi močnimi emocijami,

zaradi katerih se zasvetijo oči

in znova oživijo osamljena srca.

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,

ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,

kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,

kdor ne sledi svojim sanjam,

kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju

ubežati pametnim nasvetom.

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,

kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi.

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,

kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,

kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo

ali nad neprestanim dežjem. 

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,

kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,

kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

Ne dovoli si počasnega umiranja!

Tvegaj in uresniči želje še danes!

Živi za danes!

(Pablo Neruda)

Skozi gozd je šla jesen.

Skozi gozd je šla jesen.

Njeni čeveljci so zlati

in njen plašček je meglen,

ko ob jutrih mora vstati.

Koder gre, lahno šušti,

v gozdu zadehte ciklame

zlato listje se spusti

kot metulj na tvoje rame.

Rdeč kot ogenj ruj žari

ob napol zarasli poti,

šopek dalij zacveti

v tihi, žalostni lepoti. 

(Bina Štampe Žmavc)

Tine.

En Tine je odšel, drugi pa prišel. :)

 ♡     ♡     ♡

Dobrodošel mali nečakec Tine.

Sama.

Tako daleč,

a hkrati tako blizu.

Če čutiš ljubezen.

 ♡

Srečno Tine!

Dan za spremembe #2.

Se spomnite prvega Dneva za spremembe? Osvežite si spomin tukaj. Ponavljamo zgodbo. Zakaj? Zato, ker nam ni vseeno za sočloveka in zato ker radi pomagamo.

Za kakšno prireditev gre?

Z dnevom za spremembe, imenovanem Podaj naprej, želimo tokrat pomagati, da čim večje število otrok in odraslih pridobi želene knjige, priročnike, učbenike, delovne zvezke, pobarvanke, družabne in miselne igre ter risalne pripomočke (barvice, flomastre, ...). Na prireditvi, ki se bo odvijala na Mestnem trgu v Idriji, v primeru slabega vremena pa na OŠ Idrija in Modri dvorani, bo postavljena tržnica, kjer bo lahko vsak našel nekaj primernega zase, za izbrano pa odštel vsaj 05€ in s tem doniral za akcijo "Siti besed" - za otroke, ki ne zmorejo plačevati za šolsko prehrano. Poleg tega pa se bo odvijalo tudi veliko zanimivih aktivnosti, od različnih delavnic s terapevtskimi psi, tržnice z izdelki, ki so jih podarili posamezniki ter podjetja, do licitacije osebnih predmetov znanih Slovenk in Slovencev. 

Kdaj bo prireditev?

Dan D oziroma dan S, bo v soboto, 5. oktobra 2013 na Mestnem trgu v Idriji. Skupaj s prostovoljci, osnovnošolci OŠ Idrija, starostniki Doma za upokojence Idrija ter prostovoljci Zavoda PET in društva Ambasadorji nasmeha bomo širili solidarnost.

 Kako lahko pomagam? 

• Pomagate lahko tako, da malo pobrskate po svojem domu in zagotovo se bo našlo kaj takega, kar sami ne potrebujete več, nekomu drugemu pa bi koristilo. Knjige in ostale predmete bomo zbirali vsak dan med 30. septembrom. in 4. oktobrom 2013 v Osnovni šoli Idrija med 17. in 19. uro.

•  Lahko nam pomagate tudi tako, da se nam pridružite kot prostovoljec/prostovoljka, saj nam bo vsak par rok prišel še kako prav. :)  

• Posredujete informacijo o prireditvi naprej 

• Se udeležite prireditve in s tem podprete naše delo in trud ter pomagate otrokom iz socialno ogroženih družin. 

Zbiranje sredstev bodo s svojo prisotnostjo podprli tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, predsednica Zveze prijateljev mladine Darja Groznik in znani Slovenci in Slovenke, med njimi stand up komičarka Ana Marija Mitič in dvakratni svetovni prvak v plavanju Mednarodnega paraolimpijskega komiteja Darko Đurić.

Ne prepuščaj se toku. Spreminjaj tudi ti!

Ena na hitro.

... da prebijem ta mrk na blogu. Za mojo odsotnost imam prepričljive razloge:

•  po treh mesecih bivanja v Kanadi, se je za tri tedne domov vrnil moj Tine,
• močno in glasno sem navijala v Stožicah za naše košarkaške junake,
• se podala na pohod(ek), ki se je kmalu zaključil s poležavanjem na bližnjem travniku,
• za vedno izgubila dvojko in z (dokaj :)) dvignjeno glavo in z, od sreče solznimi očmi (ne ker sem tako vesela, da sem jih končno dočakala, pač pa zaradi zlatih ljudi, ki me obkrožajo), zakorakala v trideseta,
•  fotkala kjut družinico,
• v varstvo in nočitev sprejela simpatičnega prvošolčka Eneja,
• piknikirala, ...

 Nima smisla da naštevam, ker ste mi verjetno odsotnost opravičili že pri prvi točki. :)

So dnevi, so leta in so pomladi,

ko se imamo preprosto radi;

so trenutki, ko je treba na novo začeti

in so ljudje, ki jih je potrebno preprosto objeti. 

(T. Pavček)

Gledam: Labirint, film mojega otroštva.

Poznate film Labyrinth, z Davidom Bowiem in Jennifer Connelly v glavni vlogi? Za ta film, iz leta 1986, lahko rečem, da je film mojega otroštva. Če rečem, da sem si ga ogledala vsaj dvakrat, bi se krepko zlagala. Če rečem, da vsaj petkrat, še vedno lažem. Nekje pri desetih ogledih in več bi se številka verjetno ustavila. Tako zelo mi je bil všeč in mojim prijateljicam tudi. Pa ne zaradi Davida. :) Ok, malo tudi zaradi njega, saj se spomnim, kako smo mu s prijateljicami v otroški sobi, vsaka v svojem kotičku, pisale ljubezenska pisemca podkrepljena z veliki rdečimi srčki. :) Poslale jih seveda nikoli nismo.

Ta otroški, fantazijski film sem si ogledala včeraj zvečer. Po skoraj 30 letih je film še vedno zanimiv in kljub temu, da so efekti in grafika za današnje razmere dokaj slabi, sem si ga z lahkoto ogledala, kar za nekatere "stare" filme ne velja in jih enostavno ne moreš več pogledati. Možnost, da mi je film še vedno všeč zaradi Davida, lahko takoj izključim, saj je v tistih oprijetih, sivih pajkicah in bundes frizuro videti precej smešen in niti malo privlačen. :) Verjetno mi je všeč zaradi občutkov in čustev, ki sem jih ob tem filmu ponovno občutila. In glasba. Glasba v filmu je čudovita in je delo Davida Bowieja.

Se zavedam dejstva, da film verjetno marsikomu ne bo všeč, prav zaradi zastarelih efektov, ampak prevzemam odgovornost in vam ga vseeno priporočam. :)

Sem Petra in sem vegetarijanka.

Vsake toliko kliknem na blog Veganske iniciative. Pa ne zato, ker bi bila veganka. Niti ne zato, ker sem vegetarijanka. Preprosto zato, ker mi ni vseeno za živali, ker mi ni vseeno za okolje in ker mi ni vseeno za prihodnost vseh nas, ljudi in živali. 

Glede na nekatere pretekle objave, ste verjetno že ugotovili, da imam izredno rada živali, jih spoštujem in menim, da imajo prav tako kot mi pravico do življenja in jih iz tega razloga ne jem. 

Že kot majhni punčki mi meso ni dišalo in kljub nekaterim poskusom staršev, da bi le pojedla kakšen zrezek ali kaj podobnega, jim le to ni uspelo. Hvalabogu imam razumevajoče starše in so mojo odločitev, da ne bom jedla mesa sprejeli in spoštovali. Priznam, da sem do zgodnjih najstniških let občasno, ampak res občasno pojedla kakšen košček šunke (na pici), pršuta ali kakšen čevapčič (na pikniku). Sedaj pa že približno 15 let nisem pojedla ničesar kar ima glavo. Tak odgovor namreč podam vsakemu, ki izve da sem vegetarijanka, saj največkrat sledi vprašanje: "A ribe pa ješ?" V izogib takim in podobnim vprašanjem, ki verjemite skoraj vedno sledijo, najraje odgovorim tako. In veste katero vprašanje skoraj vedno sledi, ampak res skoraj vedno? Nadvse zoprno in do konca zlajnano vprašanje: "Ja kaj pa potem ješ?" Ob tem vprašanju se mi vse dlake postavijo pokonci. Dobesedno. Upam si trditi, da ga ni bolj zoprnega vprašanja za nas vegetarijance in vegane. Naj povem ... Hrane, ki izključuje dele telesa živega čutečega bitja, je ogromno. Živimo v svetu, ki nam nudi vegetarijanske in veganske hrane v izobilju. Imamo svobodno izbiro in iz spoštovanja in sočutja se lahko odrečemo ubijanju živali. Ni potrebno, da ostanemo lovci in nabiralci kot na začetku, saj se razvijamo dalje, še posebno moralno in etično. Živali ne morejo protestirati in nimajo izbire, jaz pa jo imam.

Namen objave ni, da vas prepričam, da postanete vegetarijanci ali vegani. Niti vas ne želim obsojati, če jeste meso. Objava bo dosegla namen, če boste pričeli razmišljati o tem kaj jeste. Z ozaveščanjem in izobraževanjem o tej temi  si odpirate oči in dušo. Sama si trenutno odpiram oči glede mlečne industrije ...

To objavo bi lahko pisala in pisala, saj je še ogromno tem, ki si zaslužijo objavo (mlečna industrija, testiranje na živalih v kozmetične in farmacevtske namene, preprodaja živali, lovstvo, ...). 

Če zaključim ... Vesela in hvaležna bom za vsakega, ki se bo odločil zmanjšati porabo meso in za vsakega, ki me ne bo več spraševal kaj jem, če ne jem mesa. :)

O tej temi sem že pisala:

- Cena lepote

- Svetovni dan živali

- Na predstavitvi knjige Večna Treblinka

Nekatere izmed objav na strani Veganske iniciative:

- Obisk slovenske klavnice

- Lov - tako iz mode kot krzneni plašč

- Kako lahko pomagamo, da bo evropska državljanska pobuda STOP VIVISECTION uspešna

Popravek.

Moram, res moram popraviti oziroma malce spremeniti prejšnjo objavo. Pisala sem o začetku jeseni, kako dobesedno trka na vrata. No, ni ravno tako. Poletje je še kako tu, temperature so še vedno dokaj visoke in še vedno mi je večino dneva (pre)vroče. Mojemu zapisu je verjetno botrovalo malce slabše počutje in dejstvo, da si tako zelo zelo močno želim, da bi bil Tine čimprej doma. In hočem prehiteti čas. :)

Torej ... Ponovno sem si privoščila hladen in ne topel tuš. Ponovno na klubski mizici stoji kozarec vode in ne čaj. Ponovno sem zalivala od sonca pregreto zemljo na mojem vrtičku. In ponovno je zimsko pižamo zamenjala bolj lahkotna, poletna različica. Edino svečka na klubski mizici ostaja. Ta ni pogojena z letnim časom. :)

Še 11x spat! :)

Pozdravljen september.

Letos mi je mesec september še posebno ljub. Ne samo zato, ker s septembrom pride moj najljubši čas ali ker mi bo letošnji september prinesel 30ko (not!). Posebno ljub mi je zato, ker po 99 dneh pride končno nazaj moj dragi Tine. :) Že res, da le za 3 tedne, ampak bolje to kot nič. :)

Da je poletja skoraj že konec in da se jesen res bliža, sem opazila danes. Namesto običajnega, dokaj hladnega tuša, sem si po dolgem času privoščila toplo, skoraj že vročo kopel. Na klubski mizici namesto kozarca vode ali cedevite, stoji skodelica toplega zeliščnega čaja. Namesto da bi v hladnih večernih urah, vrtičkala in zalivala od sonca pregreto zemljo, sedim na kavču v dolgi, zimski pižami. Namesto da bi v sobo kukali še zadnji sončni žarki, na mizici gori svečka in oddaja prijetno toplino in vonj po vaniliji. Ja, brez dvoma, jesen je pred vrati. In še malo, še čisto malo pa bo pred vrati še nekdo. :)

Še 14x spat in bo tu. Juhuhu! :)

Aja že gleda od kje bo prišel :)