Dobrih osem mesecev je že, odkar je moj Tine zapustil balonček varnosti in udobja ter spakiral svoj ogromen popotniški nahrbtnik in se podal v Kanado. Željan novih izzivov, novih dogodivščin in predvsem željan izpolnitve svojih mladostniških želja - živeti in delati eno leto v tujini. S to željo sem bila seznanjena že takoj na začetku najine zveze, ampak priznati moram, da jo nisem jemala preveč resno. Sploh potem, ko se je Tine zaposlil in ko sva se skupaj vselila v najin krasen
domek. Ne, ne, sem potihem razmišljala in upala, ni šans, da pusti službo, dom in predvsem mene. Zdaj, ko sva zaživela skupaj in se imava tako zelo lepo, zdaj pa res ne bo vse te varnosti in udobja zamenjal za pot v neznano. Pa je. V ponedeljek, 10. junija 2013 se je zanj in zame začelo novo obdobje.
If you love someone,
you must be prepared to set them free.
(P. Coelho)
Zadnji dnevi so bili grozni. Kamorkoli sva prišla, od obiska družine, prijateljev do spontanega srečanja z znanci, je bil Tine glavna "atrakcija". Vedno ena in ista vprašanja - kdaj greš, za koliko časa greš, kaj boš tam počel in vedno, vedno je sledilo meni "najljubše" vprašanje: "Zakaj pa Petra ne gre s tabo?" Seveda, saj je razumljivo, da je bilo to vprašanje postavljeno, saj sva ja par. Ampak vsakemu posebej in vedno znova in znova odgovarjati, da mene pač tujina trenutno ne mika, da se bojim vožnje z letalom in da mogoče bom pa šla kasneje, mi v trenutkih, ko sem bila že tako ali tako "na psu" res niso bili po godu. Najraje bi si okrog vratu obesila tablo z napisom: "Ja, Tine gre v Kanado za eno leto. Ja, pustil je službo. Ne, ne grem z njim. In ja, s posledicami ali z morebitnim obžalovanjem se bom soočala sama, ampak hvala vseeno za skrb.
Morda
se bo slišalo pretirano in prenapihnjeno, ampak s Tinetovim odhodom se
je meni takrat sesul svet in življenja, ki sem ga bila vajena, je bilo po eni strani konec. Pravzaprav se mi je svet počasi sesuval že par
tednov prej, ko sem videla, da gre zares. Ko je bila podana odpoved, ko so bile
kupljene letalske karte, urejena viza, rezervirana prenočišča za prvih
nekaj dni, ko je Tine počasi (res počasi) začel pakirati in ko je organiziral poslovilni žur za družino in prijatelje.
Torej, najprej sem se morala, prvič v življenju, naučiti živeti sama in sama skrbeti zase. To zame ni bila lahka naloga, glede na to, da sem (bila) precej razvajena, rada sem se pustila streči, bala sem se teme in lahko rečem, da sem bila vedno od nekoga odvisna. Po poti sem začela stopati korak za korakom. Počasi in sama.
V najin dom sem prvič sama stopila z objokanimi očmi, s cmokom v grlu, z občutkom utesnjenosti v prsih in z ogromnim občutkom osamljenosti. Prve dni sem zelo težko preživela doma in sem, če se je le dalo, svoj čas preživljala drugje. Na koledarju sem preštevala dneve do najinega ponovnega snidenja in z žigom označevala vsak dan posebej, ki sem ga preživela sama, brez Tineta. To štempliranje je po osmih mesecih še vedno aktualno in ne mine dan, ko ne bi zvečer s ponosom označila še en uspešno preživet dan in vsaka označena "raketka" na dnevu pomeni, da sem bližje času, ko bova spet skupaj. :)
Kot sem že rekla, prvi dnevi, tedni so bili katastrofalni. Stalno je bila prisotna utesnjenost in dobesedno me je bolelo srce. Ampak življenje teče dalje in to sem morala nekako sprejeti in se upreti melanholiji in depresiji. Da je življenje spet začelo teči po ustaljenih tirnicah, se moram zahvaliti družini in prijateljem ter nenazadnje tudi Tinetu, za vse ure poslušanja mojega jokanja in stokanja in za vse spodbudne besede, ki so mi takrat ogromno pomenile in mi pomagale, da sem se postavila nazaj na noge.
Tine se je septembra, za moj 30. rojstni dan vrnil domov za tri tedne. Čudoviti trije tedni, ki so čisto prehitro minili. Bili so sladki, a kratki. Tinetov plan oz. želja je bila, da bi se oktobra skupaj vrnila v Kanado. Po pogovoru s prijateljem, kaj naj storim, odidem ali ostanem, mi je
dejal, naj delam to kar čutim. Dejal je: "Če nisi pripravljena na ta korak in če
misliš, da bi s tem šla preko sebe, potem ostani." In čeprav je bilo blazno težko ponovno oktobra spustiti svojo ljubezen, da gre svojo pot, sem ostala zvesta sebi, nisem šla preko sebe in ostala. Zaradi mene lahko kdo reče, da sem se ustrašila, se po domače "usrala" in zato ostala, ampak nič ne de, taki komentarji me ne zmotijo več. Jaz vem, kaj sem takrat morala storiti in kaj je bilo prav. Pot, da odidem junija ali oktobra, preprosto ni bila moja pot, po kateri sem morala stopati.
Tinetov odhod oktobra sem sprejela precej lažje kot njegovega prvega. "Protokol" mi je bil znan, vedela sem, da se bova slišala in "videla" vsak dan in najpomembnejše, noben od naju ni niti za trenutek podvomil v najino zvezo in o najinih čustvih. Njegov odhod sem tokrat sprejela z občutkom moči in ne nemoči. Občutek poguma je prevladoval nad občutkom strahu. Občutek nezmožnosti se je razblinil. Predvsem pa sem na najino situacijo začela gledati drugače. Kot na nekaj, kar me uči, me dela boljšo in trdnejšo.
Sometimes to lose balance for love
is part of living a balanced life.
(K. Liyer)
Jaz sem se v tem času naučila živeti sama, naučila prisluhniti lastnim željam in potrebam, naučila skrbeti za dom, od kurjenja ognja, do menjave žarnic in kidanja snega (na kosilo se žal še vedno največkrat kam povabim - res nisem za kuhanje :)) in najbolj pomembno, naučila sem se biti sama sebi dovolj. In neizmerno hvaležna sem za to izkušnjo.
Kaj naju čaka v prihodnosti ne vem. Vem pa, da se Tine vrne sredi junija nazaj domov in zelo zelo se veselim najine skupne prihodnosti. :)
Mogoče pa prej tudi jaz spakiram popotniški nahrbtnik in zapustim svoj balonček varnosti in udobja. :)
Tinetovo življenje čez lužo lahko spremljate:
.jpg)
