7.

Vse najboljše Puhc muj! :)

Psi nas navdahnejo, da negujemo svojo otroškost in da ugotovimo,

da se vedno lahko čudimo življenju.
Lahko plešemo po obali in si zmočimo oblačila, 

na obrazih nam narava lahko zariše svoja znamenja.

Ob polni luni lahko delamo piruete in se igrivo prekopicujemo, 

lahko pojemo po ulici, se nasmehnemo zlovoljnežu in objamemo tujca ...

(Mari Gayatri Stein)

Greetings from Krk.

 Natančneje iz apartmajskega naselja Šilo. 

Ker danes že cel dan dežuje, smo prisiljeni čepeti doma, v varnem in suhem zavetju našega začasnega doma. In ker se moja rita trenutno ne namaka v razmeroma toplem morju, se je zasidrala kje drugje kot na kavču z računalnikom v naročju. A samo toliko, da pregledam slike in kakšno delim tudi z vami. Potem se vrnem nazaj k moji knjigi, ki je, žal ne poznam dovolj presežnikov s katerimi bi jo lahko opisala, zato jo bom opisala z najbolj obrabljeno in oguljeno frazo, odlično. 

Ali če povzamem besede The Washington Posta: Živahno, dinamično razvedrilo, polno nenavadnih zapletov. Kratko in jedrnato. :)

Aja, gre pa za knjigo Harlana Cobena, z naslovom Gozd.

 

Ajina plaža :)

Aja med prijatelji :)

Ko sem se začela imeti rada.

Ko sem se začela resnično imeti rada,
sem spoznala, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in ob pravem času

in da je vse kar se dogaja pravilno.

Od takrat dalje sem lahko mirna.

Danes vem, da se to imenuje zaupanje.

Ko sem se začela resnično imeti rada,
sem lahko spoznala, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje biti verodostojen.

Ko sem se začela resnično imeti rada,
sem prenehala hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videla, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje zrelost.

Ko sem se začela resnično imeti rada,
sem si prenehala krasti prosti čas

in prenehala sem ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na moj lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje častitost.

Ko sem se resnično začela imeti rada,
sem se osvobodila vsega, kar ni bilo zdravo zame,
od jedi, ljudi, stvari, situacij
in od vsega, kar me je vedno ponovno povleklo nižje, proč od same sebe.
Na začetku sem to imenovala "zdravi egoizem",
a danes vem, da je to ljubezen do samega sebe.

Ko sem se resnično začela imeti rada,
sem prenehala imeti vedno prav,
tako sem bila manj v zmoti.
Danes sem spoznala, da se to imenuje skesanost.

Ko sem se resnično začela imeti rada,
sem se odrekla življenju v preteklosti
in ne skrbim glede prihodnosti.
Sedaj živim samo v tem trenutku, v katerem se vse začenja.
Tako živim danes in to imenujem zavedanje. 

Ko sem se resnično začela imeti rada,
sem spoznala, da lahko od svojih misli zbolim in da sem lahko slaboumna.
Ko pa sem spet našla moči svojega srca,
je razum dobil pomembnega partnerja.
To vez danes imenujem modrost srca.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
ker tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj in nastanejo novi svetovi.
Danes vem: TO JE ŽIVLJENJE.

(C. Chaplin; sebi za 70. rojstni dan) 

Prva.

Danes za večerjo sem si jo privoščila. Svojo čisto prvo solato z vrta. Ponosna. In to kako!

Mislim, da je bila to najboljša solata, ki sem jo kdajkoli jedla. :) Škoda le, da sem si jo privoščila sama, brez Tineta.

Pa septembra, če ne prej (?), ane Tine? :)

98.

If ever there is a tomorrow

when we're not together 

there is something you must always remember.

You are braver than you believe,

stronger than you seem

and smarter than you think.

But the most important thing is,

even if we're apart

I'll always be with you.

(A. A. Milne)

Za Tineta in za mene. Za oba.

I don't care about the distance, I just care about you!*

Toskana in Umbrija.

Že več kot mesec dni je od najinega roadtripa po Toskani in Umbriji in zadnji čas je, da v vas zbudim kanček zavisti. :) Imela sva se namreč več kot odlično! Brez planov in načrtov sva začela najino dogodivščino, ko sva se usedla v nabito poln avtomobil, opremljen z garminom in se podala na pot v neznano.

Tinc&Petrulja, vedno z nama! :)

Kje bova spala še isti dan, naslednji dan, nisva vedela. Vedela sva le, da hočeva odkrivati majhna, skoraj pozabljena in masovnemu navalu turistov skrita mesteca in občudovati prečudovito toskansko naravo obdano z majhnimi hribčki in vrstami poravnanih cipres. Ker sva imela teden dni časa za odkrivanje lepot Italije, sva se odločila da najino pot podaljšava še do Umbrije. Da vidiva, če se lahko kosa z lepotami Toskane. Če mene vprašate, niti slučajno. :) Seveda se tudi Umbrija ponaša z lepoto narave in mest, a meni osebno je Toskana ljubša in lepša.

Ker sva se na pot podala dokaj pozno, sva prvi dan prespala v bližini Firenc, v kampu Villaggio mugello verde. Velik, urejen kamp z bazenom. Cena za nočitev (šotor+avto+2 osebi) je bila 29€. 

Naslednji dan sva pot nadaljevala po lokalnih cestah (avtocestam sva se izogibala in uporabljala večinoma lokalne ceste in poti, da sva lahko občudovala prečudovito toskansko naravo) in si ogledala Pienzo, Monticchiello in manjše okoliške vasice. Spoznala sva prijazne, simpatične domačine, ki so nama pomagali pri kuhanju večerje in nama postregli z domačimi testeninami. A tu vam moram povedati, da ni šlo za standardno kuhanje večerje v kampu, ampak sva se odločila, da si večerjo pripraviva kar ob lokalni cesti, ker je bil razgled na okolico prečudovit. Mizica, dva stolčka, plin in kuhalnik na plano in priprava večerje se je lahko pričela. :) Ravno takrat sta se mimo pripeljala tudi dva Slovenca, mož in žena (mož je fotograf in novinar ter med drugim piše tudi popotniške članke za Adrio), ki sta naju fotografirala, saj sva bila (očitno) prava atrakcija. :) Po zelo zanimivi in niti malo standardni večerji, sva se odpeljala do Sarteana in prespala v kampu Parco delle Piscine. Velik, urejen in čist kamp. Cena za nočitev je bila 35,60€.

Ko sva naslednji dan pospravljala šotor, sva ugotovila, da se je pod njim skrivala krastača, ki se je očitno hotela malo pockrljati in pogreti, tako da se ponoči nisem stiskala le k Tinetu pač pa tudi k krastači. :) Ker je bila prava lepotica, jo je Tine, preden sva se podala novim dogodivščinam naproti, še poslikal in napravil nekaj odličnih fotografij.

Pot naju je ponovno vodila po stranskih poteh in odločila sva se, da se podava proti jezeru Trasimeno, natančneje v mesto Castiglione del Lago. Tokrat nama je uspelo šotor postaviti še ob dnevni svetlobi in celo med dvema drevesoma postaviti visečo mrežo. Prvič in zadnjič. :) Počivanje v mreži, s knjigo v roki in s pogledom na jezero. Krasno. Ko le ne bi iz dreves stalno leteli beli cvetovi, ki jih je bilo na trenutke toliko, da bi človek pomislil da sneži. Po kosilu (ponovno makaroni s paradižnikovo omako) sva se peš odpravila raziskovat mestece in nato še na odlično večerjo v simpatično gostilno. V poznih večernih urah sva sita in utrujena, malo ožuljena, dobesedno popadala v šotor. Noč  v kampu Listro ni bila tako mirna, saj so sosedi poleg naju imeli kar precej glasno zabavo in poslušanje grgranja vode italijanskega fantiča ob 3h zjutraj ni ravno zabavno. Zabavno jih je bilo drugi dan opazovati kako so vsi prekrokani, dobesedno zeleni v obraz, komaj živeli. Pospravljanje šotora, kratek pozdrav našim zelenimvobraz sosedom, plačilo kampa (13,50€!) in Katja (gospa iz Garmina) naju je vodila naprej. Natančneje v papeški kraj Assisi.
 

 V Assisi sva se povzpela s tekočimi stopnicami, ki so naju, in še množico ostalih turistov, pripeljala do vhoda v sveto mesto. Pot sva nadaljevala skupaj z ostalimi turisti, ki jih je bilo res ogromno (kasneje sva ugotovila, da je ravno takrat to mesto obiskal tudi predsednik Izraela) in se ustavila v prvi cerkvi, cerkvi Svete Klare, ki naju je popolnoma navdušila. Ob vstopu v cerkev je takoj pristopil do mene "stražar" in me ogrnil s kosom črnega blaga. S kratkim krilom in golimi rameni, pač nisem bila primerna za v cerkev. Velikost cerkve, mogočna arhitektura s čudovitimi freskami ter tišina in spokojnost, ki si jo deležen v cerkvi je neverjetna. Ne zmoti te niti občasni silencio, glas duhovnika, ki te z zvočnikov opozarja na ohranjanje tišine. Ko že misliš, da lepše pa res ne more biti, zagledaš mogočno baziliko, baziliko Svetega Frančiška. Zgodba se tu ponovi, kot pri cerkvi Sv. Klare, le da je tu vse še veliko večje, lepše in mogočnejše. Tudi silenciotov je več. :) Lepo. Res lepo. 

Bazilika Sv. Frančiška

Bazilika Sv. Frančiška

Iz svetega mesta sva se odpeljala do mesta rož, Spello. To majhno mestece na vrhu hribčka, obdanem z res precej rožami, sva si na hitro ogledala, naredila kratek fotošuting, popila kavo sredi trga  in že odbrzela proti Colfioritu. Prostranem mokrišču ob katerem se vije dolga sprehajalna pot. Tu je bil primeren kraj za kratek postanek, lahek obrok in seveda fotografiranje. Dan sva zaključila v kampu Il Collaccio v bližini mesta Preci. Urejen kamp z bazenom dobesedno sredi ničesar. :) Le hribi okrog in okrog, tišina in utrip narave. Aja, in slovenska družina za sosede. :) Enkrat in edinkrat. Cena nočitve je bila 21€.

Razgled iz najinega kampa na sosednje mesto

Peti dan naju je pot peljala na nadmorsko višino 1.000 in več. Cesta do vrha Castelluccia, ki je del Apeninov, je dolga in nič kaj prijetna, a je vsak prevožen kilometer poplačan z neverjetno lepoto, ki jo ponuja narava. Prostrane poljane in polja, ki jim ni konca na eni strani ter visoki hribčki po katerih se vije kot kača zavita cesta, na drugi. Če bi bilo vreme lepše (imela sva smolo in je deževalo) bi zagotovo ostala kakšen dan. V hribih, na samem. Visoko tam gori v objemu narave in stran od ponorelega sveta.

 A dež naju je pregnal do Norcie in nato naprej do slapov reke Marmore. Gre za umeten slap, ki ga "odprejo" za turistične namene le dvakrat dnevno. In midva sva ga, brez planiranja in usklajevanja s časom, videla. Lepo, ampak naju slap ni pretirano očaral, tako da sva pot kmalu nadaljevala naprej proti jezeru Bolsena, kjer sva tudi prenočila v kampu Lido camping village. Še en urejen in čist kamp. Cena za nočitev je bila 23,50€.

Šesti dan sva si privoščila kopanje v naravnih vrelcih, Bagni San Filippo. Nahajajo se skriti v naravi in do njih vodi sprehajalna pot skozi gozd. V bistvu ni šlo toliko za kopanje, ampak bolj namakanje. Globina vode mi ni segala niti do kolen. Ampak pasalo pa je. :)

Po čofotanju v nizki in zelo vroči sva se od Umbrije poslovila in se odpravila nazaj v Toskano. Odločila sva se, da si ogledava mestece Montepulciano. Krasno, malo mestece, z ozkimi uličicami in res lepim trgom. Na stopnicah sredi trga sva se odločila za kratek postanek, da okusiva tamkajšnji sladoled in začutiva utrip mesta. Sladoled, sladoled je bil pa tako zelo dober! Okus čokolade in mentola ... Božansko!

 

Po gurmanskih užitkih sva zapustila prisrčno mestece in se podala naprej proti Pienzi. Ker sva bila že rahlo utrujena in nisva hotela šotora postavljati v temi, sva se odločila, da ogled mesta spustiva in se odpraviva proti končnemu cilju za ta dan, Murlu in najinemu kampu Le Soline. Lušten kamp, z bazenom in urejenimi parcelami. Lastnik kampa pa prijazen, starejši možiček. Cena nočitve je bila 24,50€.

Ker se je najin dopust in s tem roadtrip bližal h koncu, sva se s težkim srcem in cmokom v grlu morala posloviti od Toskane in pot počasi nadaljevala proti domu. Odločila sva se, da se bova domov vračala ob obali, da pozdraviva še malo Jadransko morje. :) Ker sva bila ravno v tistih koncih, bi bil skoraj greh, če si ne bi ogledala eno izmed najmanjših držav na svetu, San Marina. Kaj dosti žal nisva videla, ker je bila ravno tisti dan zelo gosta megla in tudi rahlo je deževalo, tako da sva si žepno državico ogledala kar skozi okno avtomobila. Ampak rečeva pa lahko, da sva bila tam. :)

Po več urni vožnji sva se utrujena odločila, da poiščeva kamp, ki je najbližje obali in še zadnjič prespiva v najinem zelenem, sekundnem šotoru Quechua. V bližini Ravenne sva res našla kamp, Villaggio dei Pini, ki je bil blizu peščene obale, a ta obala je bila polna školjk in ostalih morskih naplavin, da si težko razgrnil deko. Poleg tega pa so jo ob 20h že zaprli in 15 minutne romance je bilo konec.
Cena za nočitev je bila 20,40€.

Naslednji dan sva še pozajtrkovala, pospravila šotor in ostalo opremo in se odpravila proti domu. No, ne ravno proti domu, saj sva se odpeljala naravnost v Ljubljano na žur za dojenčico Julijo, ki se je rodila ravno v času najinega potovanja. Odličen zaključek, odličnega roadtripa! :)

Toskano sem obiskala že dvakrat in vsakič me prepriča z lepoto narave in mest ter s prijaznostjo ljudi. Krasna je! :)



Vse fotografije je posnel Tine.
Več si jih lahko ogledate tukaj.