Obvestilo.

Današnje obvestilo na vratih dostavljalcu hrane.

Danes namreč nimam časa za kuhanje. Imam drugo, pomembnejše delo.
Zato naj dete sladko spi, da mami čim več naredi. :)

Vrtiček.

Včeraj smo, kljub neprimernemu dnevu za vrtičkanje, posejali in zasadili solato, radič, peteršilj, špinačo, baziliko, feferone ter paprike. Prostor smo pustili še za paradižnike, bučke in kumare. Zaradi že kar konkretnega trebuha sem bila tokrat bolj v vlogi nadzornika. To nalogo sva si delili skupaj z Ajo. :) Mami in Tine pa sta pridno vihtela vsak svoje orodje in pred temo je bilo delo (skoraj) končano. Nekaj je pač potrebno pustiti tudi za drugič. :)

Popoldanska mala malca.

Zdrava, domača malca na tanoumu kavču. :)

Hvala Anica.

Takle mamo.

Že skoraj celo poletje ... :)

Vrnitev domov.

Se je začela stresno, malce naporno, na trenutke prestrašeno, a končala lepše kot v sanjah. :)

Na drugem največjem letalu na svetu, ki naju je peljalo iz San Francisca do Frankfurta, sva čisto prevečkrat slišala pilotov glas z navodili: "Fasten your seatbelt", ki je opozarjal na možnost turbulenc. Na letu, ki je trajal 11 ur, smo bili skoraj polovico časa pripeti s pasom, saj turbulencam kar ni bilo videti konca. Med tresenjem in nekaj majhnimi "prostimi padi", ki so bili pogojeni z mojim zaskrbljenim pogledom a-tako-bo?, nama je uspelo celo za nekaj uric zaspati. 

Dolg let je dokaj hitro minil in kmalu sva imela naslednjega, do Benetk. Le tega je pilotiral mlad, res mlad pilot in to prvič. :) Fant oranžnih las in z nekaj mozolji na obrazu, nas je, ko smo pristali, prišel pozdravit in Tine mu je celo čestital za uspešen in miren prvi let. :)     

Benetke so bile najina končna destinacija in z vso prtljago, ki je res ni bilo malo, sva z vznemirjenjem čakala na Tinetova starša, popotniška pajdaša iz Kanade, Mirkota in Anico, da naju odpeljeta domov. Z malce zamude, zaradi komunikacijskega šuma v tolmačenju časa :), smo se le dobili, spakirali prtljago v avto in se podali na triurno vožnjo proti domu.

Ko smo se vozili po avtocesti se je že večerilo in malce sva bila tudi že utrujena od dolge vožnje, a Anica je vztrajala, da se v Ajdovščini ustavimo še na sladoledu. Ker sem velika sladkosnedka, mi je bila ideja, kljub utrujenosti všeč, malo manj pa Tinetu, ki je hotel čimprej domov. Odločitev je padla in tako smo se, slabo uro pred domom, ustavili še na sladoledu. Zdaj vem zakaj. :)

V večernih urah smo prispeli domov. Jaz po mesecu in pol, Tine pa po dobrih osmih mesecih. Najprej sem odšla na vrt, preverit stanje :) in le nekaj minut za nami sta prišla še moja starša, skupaj z mojo Ajo. Tako zelo sem jo bila vesela, Aja pa v sami zmedi sploh ni videla kako naj se obnaša, koga naj najprej pozdravi in je zato z mahajočim repom hodila od enega do drugega. :)

Ko smo preverili stanje na vrtu in se načohali z Ajo, smo se skupaj odpravili v stanovanje. Tine je po osmih mesecih odklenil vrata v najin dom. Zvončki na vratih so zazvonili in ponovno sva bila doma. Oba. 

Za trenutek sva obstala na hodniku, zadihala in še predno sva naredila korak naprej, so se vrata od dnevne sobe odprla in zagledala sva najine drage prijatelje in družino, ki so skupaj v en glas vzkliknili: PRESENEČENJE! Mene je od presenečenja skoraj kap. :) Kot v šoku sem nekaj trenutkov stala pri miru in čas se je zame takrat ustavil. Ko so se misli pomirile in je šok popustil, sem se s solzami v očeh podala v objem prijateljem in družini. Tine se je k njim podal kar z nahrbtnik na ramenih. :)

Tam so bili in čakali so na naju. V najini dnevni sobi, ki so jo okrasili z baloni, trakovi in napisom dobrodošla doma, so se gužvali in čakali, da se po dolgem času spet vidimo, se objamemo in pogovorimo. Pripravili so nama celo pogostitev, posebno sladico in nagrado. :) Kot da bi sanjala sem hodila od enega do drugega in si med tem brisala krokodilje solze sreče. Tako lepo jih je bilo videti. Prav vsakega od njih. 

Očitno človek res potuje po svetu, da bi našel kar potrebuje in se vrača domov, da to najde. Jaz imam to srečo, da sem to že našla in neizmerno hvaležna sem za to. Hvala čisto vsem za vse. Najboljši ste! :) ♡

Fotografije: Mirko Mažgon

Vrtičkanje.

V soboto sva z mami prvič letos vrtičkali. Pod budnim očesom Aje sva posejali semena Zmagine domače solate, zasadili prav tako domačo solato, ki jo je pridelala soseda Silva ter posejali radič. Prostor sva pustili še za korenček, peteršilj, bučke, paprike, paradižnike, ... Vse to pride na vrsto malce kasneje, ko bo topleje. Okrog vrta sva potresli še z domačimi semeni rož žametnic (po domače "smrdljivk"), ki naj bi odganjale vse nepridiprave obiskovalce vrta.

Z delom sva zaključili ravno pravi čas, saj je kasneje pričelo deževati. Ravno pravi čas za naju in za na novo posejano zelenjavo.

Vreme ima večji pomen, če imaš vrt. 

Nič ni lepšega kot prisluhniti dežju in razmišljati, kako pronica v zemljo okoli vaše solate.

(Mercelene Cox)

Spominčki.

:)

7.2.2013

Večerja za moje punce.

Sobota zvečer, kuhinja A la Petra s tremi hodi in moje punce.

We are friends.

Always remember that if you fall,

I will pick you up.

After I finish laughing.

:)

Uradno.

Z današnjim dnem sem se tudi uradno preselila v Idrijo, v najin domek. Na Triglavsko ulico 28 ali po domače v Rajde. :) Čeprav sem tu doma že skoraj 2 leti, je občutek tak, kot da bi se šele danes. Vznemirljiv. Svež. In tako zelo poseben.

Pravijo, da je dom tam, kjer je srce. In moje srce je tu. V stanovanju številka 5.

Pogovor prek skajpa.

... med Ajo in Tinetom.

Hude, hude debate! :)

Popravek.

Moram, res moram popraviti oziroma malce spremeniti prejšnjo objavo. Pisala sem o začetku jeseni, kako dobesedno trka na vrata. No, ni ravno tako. Poletje je še kako tu, temperature so še vedno dokaj visoke in še vedno mi je večino dneva (pre)vroče. Mojemu zapisu je verjetno botrovalo malce slabše počutje in dejstvo, da si tako zelo zelo močno želim, da bi bil Tine čimprej doma. In hočem prehiteti čas. :)

Torej ... Ponovno sem si privoščila hladen in ne topel tuš. Ponovno na klubski mizici stoji kozarec vode in ne čaj. Ponovno sem zalivala od sonca pregreto zemljo na mojem vrtičku. In ponovno je zimsko pižamo zamenjala bolj lahkotna, poletna različica. Edino svečka na klubski mizici ostaja. Ta ni pogojena z letnim časom. :)

Še 11x spat! :)

Pozdravljen september.

Letos mi je mesec september še posebno ljub. Ne samo zato, ker s septembrom pride moj najljubši čas ali ker mi bo letošnji september prinesel 30ko (not!). Posebno ljub mi je zato, ker po 99 dneh pride končno nazaj moj dragi Tine. :) Že res, da le za 3 tedne, ampak bolje to kot nič. :)

Da je poletja skoraj že konec in da se jesen res bliža, sem opazila danes. Namesto običajnega, dokaj hladnega tuša, sem si po dolgem času privoščila toplo, skoraj že vročo kopel. Na klubski mizici namesto kozarca vode ali cedevite, stoji skodelica toplega zeliščnega čaja. Namesto da bi v hladnih večernih urah, vrtičkala in zalivala od sonca pregreto zemljo, sedim na kavču v dolgi, zimski pižami. Namesto da bi v sobo kukali še zadnji sončni žarki, na mizici gori svečka in oddaja prijetno toplino in vonj po vaniliji. Ja, brez dvoma, jesen je pred vrati. In še malo, še čisto malo pa bo pred vrati še nekdo. :)

Še 14x spat in bo tu. Juhuhu! :)

Aja že gleda od kje bo prišel :)

Nkar na hodte na obisk.

... ka nimama capat pr bajt!

:)

Prva.

Danes za večerjo sem si jo privoščila. Svojo čisto prvo solato z vrta. Ponosna. In to kako!

Mislim, da je bila to najboljša solata, ki sem jo kdajkoli jedla. :) Škoda le, da sem si jo privoščila sama, brez Tineta.

Pa septembra, če ne prej (?), ane Tine? :)

Vrt(iček).

Letos ga bova pa imela. Vrtiček, namreč. :) Iz kuhinjskega okna bom opazovala kako raste solata, radič, korenje, peteršilj, paradižnik, ... Upam, da bo raslo, saj nimam nikakršnih izkušenj s pridelovanjem zelenjave in se letos prvič soočam z vrtnarjenjem. Za vrt se najverjetneje ne bi odločila, če ne bi imela ob sebi dveh oseb, ki imata znanje in voljo pomagati. To sta moja mami in Tinetova mami, izkušeni vrtnarski mački. :) Hvala za  vso pomoč za nazaj in za vnaprej. :)

Prvi vtisi? Krasni. :) Biti na zraku, z motiko in grabljami v rokah in blatnimi čevlji na nogah. Saditi in sejati ter hkrati opazovati kako mlada solatka že kuka na površje. Loviti Ajo, da s svojimi tačkami ne pomendra na frišno posajene solate in da ne uide k sosedom, k prašički Franci in mešančku Barniju. Jeziti se na Tineta, ko s čevlji, polnimi blata vstopi v stanovanje in posledično vsakodnevno pometanje. Ja takle mamo. Pestro je, ampak blazno fajn. :)

Kakšne dobrote sem posadila in posejala lahko razberete s spodnje fotografije, na kateri sem na hitro narisala skico vrta. Da ne pozabim kje je kaj ter da bo drugo leto razporeditev drugačna. Kolobarjenje pa to. :) Na spodnji, desni strani vrta obstaja še prazna, neposajena zemlja (vprašaj), ki je namenjena jagodam. Ne dobim jih v nobeni trgovini, ker sem baje prepozna za sajenje. Če jih slučajno kje dobim in bo obstajala možnost, da tudi zrasejo, bodo tam (upam) rasle jagode, če ne ... Ne vem. Nekaj se bo že našlo, nekaj dobrega. :) V planu imam posaditi še nekaj rož, za lepši izgled vrta ter kakšen grmiček. Glede na trenutni zagon in motivacijo, mislim da ne bo problema in da mi dela ne bo zmanjkalo. :)

Kdor zaseje vrt, zaseje ljubezen.

Sr(e)čno 2o13!

Bozic.

Naj tokrat namesto besed, govorijo fotografije ...

foto: Tine Mažgon

Letošnja darilca za najbližje (mandljeve kroglice + misel za leto 2o13)

Smrikca - tradicionalno, družinsko, božično pecivo

Activity - tradicija na božični večer :)

Novembrski prazniki.

Za prejšnji teden, ko so bili prazniki, sem imela kar nekaj načrtov kaj vse bom v teh 5 dneh naredila.

Plan je bil sledeč:
- pospravi omaro, da ne bodo več stvari letele iz nje, ko jo odpreš
- posesaj in pospravi stanovanje
- temeljito počisti kuhinjo
- DIY: prebarvaj leseno škatlo in iz nje naredi "omarico" za ključe
- športaj
- štrikaj
- uredi administracijo za Zavod PET
- preglej fotografije in jih razvij
- privošči si 2 dnevni izlet
- počivaj :)

Pri nekaterih opravilih lahko naredim kljukico, pri večini pa žal ne. Omara je končno pospravljena (juhej!), stanovanje je posesano in pospravljeno, uspelo mi je prebarvati škatlo in s Tinetom sva ustvarila zanimivo omarico za ključe, tako da so ključi končno dobili svoje mesto! :) Zadnjo alinejo lahko večkrat obkljukam, saj je bila največkrat na sporedu prav ta dejavnost. :) Našla sem čas tudi za štrikanje, tako da se je moj "projekt" podaljšal za nekaj centimetrov. :)

"Projekt" v delu"

Končni izdelek

Žal pa kljukice ne morem narediti pri:
- čiščenju kuhinje : plan se premakne na decembrske praznike (wish me luck!)
- športanju : tu si lahko dam polovično kljukico, ker nekaj sem pa le naredila zase in za svoje telo :)
- administraciji za Zavod PET : še malo, pa mi bo voda zalila grlo! :/
- razvijanju fotografij : sramotno, da jih nisva razvila že več kot leto dni (!)
- 2 dnevnem izletu : pride na vrsto. Kmalu! :)

Zaključek ... Nekaj sem naredila, nekaj obveznosti pa še čaka na mojo kljukico.

V soboto, ko se je končno pokazalo sonce, sva s Tinetom popoldne odšla na krajši izlet. Kam? Zaplana - Razgledni stolp. Približno pol ure hoje po makadamski cesti skozi gozd, ki so ga krasile jesenske barve dreves, kupi odpadlega listja po tleh, mir in tišina, ... Krasno. Na cilju pa čas za fotkanje, kofetkanje, uživanje. Ne smem pozabiti na Ajo, ki je norela po listju gor in dol, kopala luknje v tla, občasno pobegnila v kočo, direkt v kuhinjo, ponovila zgodbo o norenju po listih, ... Zgodbi ni bilo konca. Smehu pa tudi ne. :) Faca je ta naša Aja!

(Razočarana) gospodinja.

Tako sem se počutila ta vikend. Besedo razočarana lahko spregledate, saj sem jo napisala kar tako, klišejsko. Daleč od tega, da bi bila razočarana. Če si brez planov, si težko razočaran. :)

Vikend je bil miren, prijeten in večinoma preživet doma na toplem, medtem, ko je zunaj padal dež in v nedeljo tudi rahel sneg. Zakaj bi zapuščal toplino in varnost doma, če je pa zunaj "sodni dan"! :) Z mano se ne bodo strinjali tekači, ki so v nedeljo premagovali kilometre na 17. Ljubljanskem maratonu - kapo dol vsem! Res.

Zakaj gospodinja? Ker sem v nedeljo zavzela kuhinjo in skuhala eno tako domače kosilo:

Pražen krompir + praženo zelje + klobase (seveda zame zadnji del odpade!) + sladica sočno skutino pecivo

Kosilo je bilo tako okusno, da ni bilo časa za fotografiranje. :)

Ker smo že pri hrani, se lahko pohvalim, da sem med tednom spekla odličen in zdrav pirin kruh. Recept sem dobila tukaj. Priprava je preprosta in hitra, kruh pa odličen!

Ta prava gospodinja, vam pravim! :)

Kuhalnico v roki sta popoldne zamenjali pletilki. :) Ob skodelici kave se je pletenje nečesa iz roza kolumbijske volne pričelo. Kaj bo nastalo? Še ne povem. :)

Rada pletem. Plesti me je, še kot majhno deklico, naučila moja nona. Skupaj (beri: jaz v vlogi pomočnice) sva "naštrikali" veliko  puloverjev, kril, jopic, ... Spomnim se, da sem si, ko sem bila stara približno 10 let, sama spletla vijola kombinezon, s kratkimi rokavi in kratkimi hlačami. Če me vprašate, če sem ga nosila. Ne. :) Bila sem ponosna, da sem ga spletla sama, a praktičen pa žal ni bil. Volna in poletje ... :) Ampak OK, namen je pomemben. :)

Žal se danes z znanjem o pletenju ne morem pohvaliti. Vem za leve in za desne in tu se zgodba kmalu tudi konča. A če gre soditi po včerajšnjem dnevu, ko sem spletla cel klovček volne in povrhu dobila še žulj (!) na prstu, bo potrebno to znanje pridobiti nazaj, saj sem očitno "on fire"! :)

Moja pomočnica :)

Žulj od pletenja (!) na mojem desnem mezinčku :)

Ajina dekica :)

Komad, ki sem ga za vikend večkrat poslušala:

Bolj v nasprotju s počutjem, početjem in delovno storilnostjo, že skoraj ne bi mogel biti ... :) Totalno nasprotje! Ampak je dober in je pasal! :)

http://www.youtube.com/watch?v=H_jzuxM3O8M

Muc na obisku.

Zvečer odprem vrata in tam sedi mali, črno beli in nadvse prikupni mucek. Takoj me pozdravi z mijavkanjem in naslednji trenutek je že v najinem stanovanju. Ta je pa hiter si mislim. Še predno sem si ga uspela ogledati, že se je smukal okoli mojih nog in si z zanimanjem ogledoval okolico v kateri se je znašel. Samozavestno, po mačje radovedno in prav nič prestrašeno se je pričel sprehajati po stanovanju. 

Kmalu je bil dobesedno povsod. Na stolu, na mizi, na klopci in naslednji trenutek že v dnevni sobi na kavču, pisalni mizi, ... Povsod. 

Preden sem pričela iskati njegove lastnike po bližnji okolici, sem mu postregla s pravo malo pojedino. Še malo crkljanja in nato sem odšla, z muckom v naročju in baterijo v roki, iskat njegove lastnike. Iskanje ni trajalo dolgo, saj se je izkazalo, da mucek ni od nikogar, da ga noben ne pogreša. Kaj sedaj? Nimam srca, da bi tako malo bitje pustila samo zunaj in prepuščeno samo sebi. Marsikdo bo rekel, saj je samo maček, se bo že znašel. A jaz ne razmišljam tako. Zame je to živo bitje, ki ima prav tako čustva in ki potrebuje varno zavetje in bližino. In tako je muc, ki sva ga s Tinetom poimenovala Predin(ko), ker res zelo zelo rad prede, ostal pri nama. In še vedno je pri nama. A žal ne more ostati, zaradi različnih razlogov. 

Zato prosim, če kdo pozna koga, ki bi temu radovednemu, crkljivemu in prisrčnemu mucku, nudil dom, naj mi prosim sporoči. 

Bi ga imel/a ti, ki trenutno bereš moj blog? :)

Živali so tako čudoviti prijatelji. 
Nič ne sprašujejo, nič ne kritizirajo.