Glede včeraj ...

 Koncert Vlada Kreslina v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Novoletne lučke.

Ti in jaz.

Popolno. 

♡

Ku - ku ...

 ... je še kdo tu? :) 

Sploh nisem pogledala in prebrala zadnje moje objave, pač pa sem samo kliknila na ikono nova objava.

Zakaj?

Ker se mi zdi, da je čas, da ponovno obudim to moje spletno mesto, ki me je pred časom tako zelo izpolnjevalo. Mi omogočalo, da sem razlila svoje misli v svet, na enem mestu zbrala meni ljube stvari in na nek način ohranjala spomine. Spomine na dogodke, razmišljanja, občutja, ...

Tudi če bralcev ne bo, jaz bom tu in beležila spomine. :)

Pred petimi leti.

... sem trepetala, a z močno voljo in dobro ekipo ob sebi :), zmagala. Zmaga nad samim seboj je vedno najslajša in prinese največ. Mene je obogatila z lepimi spomini, nepozabnimi doživetji in neprecenljivimi izkušnjami.

                                                                                                           ♡

http://petrainpika.blogspot.com/2014/05/dan-d.html

Nezaželen obisk.

Prišla je.

Nenapovedano in predvsem nezaželjeno. 

Popolnoma me je okupirala in premagala.

Položila me je v posteljo. Z vročino in vsem kar spada zraven. 

Ker ni kazalo, da se je bom zlahka rešila, sem posegla po okrepitvah.

Baje, da proti amoksiklavu nima šans. 

Bomo videli.

Zaenkrat dobro kaže. Trkam na les. 

Draga angina, lahko bi tudi ti prej potrkala, veš?

Te ne bi spustila naprej. 

Pri nas nisi dobrodošla. 

Nikoli.

Adijo in hvala.

Nona, hvala za ... 

Vse brezskrbne počitnice v Lokovcu. 

Skakanje po senu.

Igranje v otroški sobi.

Šotorjenje na travi pred hišo s tapravim pohištvom.

Oranžno gugalnico za hišo.

Hiško v naravi.

 Vse lonce, ki si nam jih posodila, da smo lahko pred hišo kuhali mineštre in delali potičke.

Sprehode ali vožnje z bmx-om do Poduga ali Žerovca. 

Balkan piškote in benko, krompirjevo polento z jogurtom, potico, za zeleno.  

Polne vrečke dobrot, ki smo jih bili vedno deležni, ko smo se vračali z obiska.
Za vse uuuje, zgodbe in hvala za čas, ki si nam ga vedno namenila.

 Hvala za tvojo dobroto in večni optimizem.

Hvala za lepe spomine.

Pogrešali te bomo. 

  ♡

Tvoj črn poprč.

https://www.youtube.com/watch?v=9XGRQPvtxJ0

Obvestilo.

Današnje obvestilo na vratih dostavljalcu hrane.

Danes namreč nimam časa za kuhanje. Imam drugo, pomembnejše delo.
Zato naj dete sladko spi, da mami čim več naredi. :)

Zadnje čase.

... besede ne tečejo. 

V osnutkih se sicer svaljkajo

na pol napisane zgodbe, 

katerim je potrebno dodati le še piko na i. 

Nekako ne gre in zato čakajo, 

da tista pika čimprej prileti na i. 

:)

Balkan piškoti.

V porodnišnici smo jih dobili. Jaz že takoj, ko sem prišla iz porodne sobe, ker sem bila taakoo zelo lačna. :)                                 In doma odvisnost od njih kar traja in traja ...

Trenutek, ki si ga je vredno zapomniti.

https://www.youtube.com/watch?v=xqedO3651b4

La vita e bella.

Lansko leto smo na današnji dan pakirali in se veselili velike dogodivščine. Letos se veselimo drugačne. :)

A great adventure

is about to begin ... 

♡

Winnie the Pooh

Lansko leto. Letos.

Če sem pred točno enim letom kupila letalsko karto, sem letos oblačilca za našo Pikico. :)

Sometimes the smallest things take up the most room in your heart.

 ♡

8. marec

Prva rožica za našo rožico v trebuščku. :) ♡

Ko še nismo vedeli spola, je nekdo "vedel" že od vsega začetka. :)
Hvala M.

S trebuhom za ... zadnjimi sončnimi žarki.

"Jest čem mit kešna lipa zimska fotka trebuščka", sem kar nekaj časa govorila Tinetu. "Pa pridn se snih stapi!" In tako sva se prejšnji vikend po kosilu, na vrat na nos, odpravila na Gore. Na hitro sva spakirala vso opremo in odhitela zadnjim sončnim žarkom naproti.

Ker sva bila pozna in je sonce že zahajalo, sva morala najin fotošuting opraviti brzinsko. Moj "zatik" v snegu je botroval k temu, da sva res morala pohiteti, saj mi je sneg zasul snežke in mi pognal mraz po celem telesu. :) "Ti pejt zej ki u snig, na sred travnka", so bila navodila fotografa. Vse za dobro fotko, sem si mislila. Pogumno in odločno, da hočem lepo fotko, sem stopila v sneg, naredila par korakov, nato pa se mi je kar naenkrat udrlo do kolen in sneg me je dobesedno zasul. Ker sem bila na rahli vzpetini se nikakor nisem mogla pobrati. Nisem vedela ali naj se jezim in jočem od mraza ali smejim. Tine je itak umiral od smeha in ni mi ostalo drugega, kot da se celotni situaciji nasmejim tudi sama. :) Reševanje je zaradi smeha potekalo kar nekaj časa. Tako da razne ohinsplohdihjemajoče slike, imajo lahko zelo zanimivo in burno ozadje. :)

 

Po jutru se dan pozna.

Avto, ki zjutraj, ko se ti najbolj mudi, ne vžge in ko z veliko zamudo, ves zadihan in prešvican končno prispeš v službo in te pred vrati čaka ogromen, oprostite izrazu, drek, si pač ne obetaš nič dobrega od dneva.  

Ampak, zadihanost se je pomirila, švic se je posušil, drek je pobran, avto bomo pa tudi popravili. Še so možnosti za lepši dan. :)

Teden presenečenj.

Ta teden je bil res poln prijetnih presenečenj. Začelo se je z darilom novega soseda v ulici, kjer delam. Za dobre medsosedske odnose je rekel, ko mi je podaril ročno izdelano ogrlico. 

Isti dan zvečer me je presenetil še moj dragi Tine s prekrasnim šopkom rož. Ker sem najboljša in najlepša nosečka, je pisalo v sporočilu. :)

Naslednji dan pa je presenečenje prispelo po pošti. Od drage Urške. Kajne, da je čarobno, je pisalo. In ja, res je čarobno.

Hvala. ♡

 

Prvo darilo.

Medvedek za našega pikca/našo pikico. :)

Hvala družina PP. :)

Preteklo leto.

Leto 2o14 je bilo neverjetno. Bilo je leto preizkušenj, pomembnih odločitev, samospoznanja in predvsem leto takih in drugačnih zmag. Sama sebe sem namreč kar nekajkrat premagala in si s tem dokazala, da sem močna in pogumna. Da zmorem. 

Danes (ja, malo sem pozna), ko izpolnjujem Anejin delovni zvezek vidim, da je bilo preteklo leto res sanjsko. Seveda so bili vzponi in padci, bili so porazi, tudi solze in skrbi, a pomembno je, da se je tehtnica prevesila k zmagam in solzam sreče. 

Da je bilo preteklo leto tako uspešno, se je potrebno najprej vrniti še eno leto nazaj, torej v leto 2o13. Takrat se je namreč zgodilo nekaj, kar se mi je takrat zdelo kot nekaj najhujšega kar se lahko zgodi, a se je na koncu izkazalo za nekaj najboljšega. Moj Tine se je za leto dni, s trebuhom za kruhom, odselil v Kanado in s tem uresničil svoje dolgoletne sanje. Sama takih sanj nisem imela, zato se mu na potovanju nisem pridružila. Z njegovim odhodom sem bila tako nekako prisiljena odrasti in se soočiti s svetom. Sama, brez skrivanja v senci nekoga drugega in brez potuhe. 

Na začetku je bilo grozno. Res. Polno vprašanj in dvomov vase. Da o tiščanju v prsih in o neznanskem pogrešanju ljubljene osebe sploh ne zgubljam besed. Ob močni podpori družine in prijateljev sem se počasi sestavila nazaj in pričela z delom na sebi. V tistem času mi je bil v veliko podporo tudi moj terapevt Ivo, ki mi je pomagal pri odkrivanju in spoznavanju same sebe in usmerjanju na pravo pot. Na pot, ki me je čez nekaj mesecev, popolnoma pripravljeno, popeljala na drugo stran sveta, k Tinetu v Kanado. 

Vse se je izteklo kot v sanjah. Čez lužo sem preživela nepozaben mesec in pol, s super sopotniki, se uspešno distancirala od vseh možnih zapletov in se prepustila ter zaupala življenju. Verjetno prvič v življenju. 

Nazaj domov sva se sredi junija vrnila oba. Srečna in hvaležna za izkušnjo, ki naju je nedvomno na trenutke preizkušala, a na koncu zbližala.

Ko se zdaj obračam nazaj na leto 2o14, se lahko le nasmehnem in se s toplino v srcu spominjam vseh dogodkov. Dobrih in tistih malo manj dobrih. Zaradi vseh teh dogodkov sem namreč danes tukaj, kjer sem in taka kot sem. 

In če sem leto 2o14 pričela sama, sem letošnjega skupaj s Tinetom in z malo pikico v trebuščku. :)

Ko se punce dobijo.

Si vzamejo čas druga za drugo.

Se pogovorijo in ob popečenih kruhkih in jabolčniku poveselijo. :)

Ker so nekatere že mamice, na druženje pridejo tudi njihovi mali škratki.

Nekateri so še tako majhni, da se puncam pridružijo še v trebuščku.

Čeprav živijo relativno blizu druga druge, se ne vidijo prav pogosto.

A vsake toliko, se njihove poti srečajo, prepletejo in za trenutek ustavijo.

Za iskren klepet, za deljenje skrivnosti in za male norosti. :)

Punce moje, hvala vam za prijetno sobotno druženje in naj se naše poti čimprej spet srečajo.

 ♡

Leti, leti ... letalo.

Nikoli si nisem mislila, da se bom kdaj našla v spodnjem zapisu. Prej nasprotno. Da nikoli ne bom premagala strahu in imela možnosti sprehajati se visoko nad oblaki ter opazovati drobnih pikic pod sabo. Da bom celo življenje omejena le na kraje, ki jih lahko obiščem z avtomobilom in bom ena tistih, ki oddaljene kraje obišče le s prstom po zemljevidu. Pa se je dobrega pol leta nazaj vse spremenilo. Pogumno in odločena, da zmorem, sem premagala strah in se podala na nepozabno dogodivščino. In ravno zaradi te dogodivščine, mi zdaj pogled na letalo ogreje srce in vzbudi željo po odkrivanju novih, še neraziskanih krajev.

Še bomo potovali. Ne samo s prstom po zemljevidu. :) 

Pa je pod streho.

Strokovni izpit namreč. Vesela kot radio! :)

Po dolgem času si lahko spet privoščim brezskrbno druženje z mojimi najdražjimi, daljše sprehode z mojo Ajo, v miru preberem kakšno knjigo, brez slabe vesti poležavam na kavču in ... Preprosto uživam življenje. Ahh, lepo je in lažje se diha. :)

Ko bodo pa jutri še drva pod streho, bom pa sploh srečna. :)

Krasen vikend vsem!