Sneg, sneg. Končno sneg.

Pa smo ga končno dočakali. Da nam ne bi pobegnil, smo ga takoj hiteli pozdravit. In to ne enkrat, ker enkrat ni nobenkrat :), pač pa dvakrat. Na dveh koncih. Da smo se ga naužili, ne morem reči, smo pa potešili vsaj malo našo željo po snegu. Ampak apetiti po še, ostajajo. Trikrat hura za počitnice in proste dni, da ga bomo lahko izkoristili. Na polno. :) 

 

Na izlet.

Na velikonočni ponedeljek sva se odpravila na izlet na Kras. Nekam, kjer je že prijetno toplo. Kjer lahko slečeš težka, zimska oblačila in posončiš trebušček. :)

Izleta je bilo kmalu konec in čez nekaj ur sva bila že doma. Na pomladnem izletu naju je namreč malce namočil dež in malce sneg. Pa zeblo naju je tudi. Pa Aji tudi ni bilo najbolj prijetno, saj so jo pošteno nalajali psi v majhni kraški vasici. In smo šli nazaj domov. Kjer je bilo baje cel dan sončno in prijetno toplo. Fajn. Smo se pa malo peljali. Saj ne, da mi je v 30. tednu nosečnosti neprijetno. Sploh ne. :)

Na Vremščico.

Vremenoslovci so napovedovali lep, že skoraj pomladen vikend in bilo bi škoda, da ga ne bi izkoristila. Tako je odločitev, da greva v soboto v hribe padla takoj, ko sem na tej povezavi zasledila zapis o družinskem izletu na Vremščico. Sonce, prijetne temperature, svež zrak in ravno prav hoda. To je bil plan, ki se pa ni  izšel ravno po najinih, predvsem mojih željah.

Od doma sva se, kot vedno, odpravila dokaj pozno in se potem do Senožeč vozila še po stari cesti, ker trenutno (še) nimava vinjete. Sonček, ki se je na začetku še skrival, se je kasneje le prikazal in nama omogočil, da sva lažje začela s potjo. Čakala naju je ura in pol hoda, po rahli vzpetini in večinoma po sončku zaradi golih pobočij. Vsaj tako je pisalo. Ampak ni bilo tako. Najprej sva se že takoj na začetku izgubila, ker sva zgrešila markacijo in sva tako približno pol ure hodila v napačno smer. Morala bi zaupati najini spremljevalki na štirih nogah, ki je vedela za pravo pot. :) In potem se je veselica pričela.

Namesto po sončku in rahli vzpetini, sva skoraj gazila po snegu (nisva ravno gazila, saj je bilo že shojeno, ampak za nosečko je to isto kot gazenje :)) direktno navzgor in zmrzovala v senčnem delu gozda. Aje sneg in mraz ni popolnoma nič motil in je veselo skakljala pred nama in nama kazala pot. Na poti do vrha, ki je bilo, lahko rečem, skoraj eno samo trpljenje, sem večkrat obupala in se vsa zasopla smilila sama sebi in se spraševala, če je nosečnici v 6. mesecu nosečnosti treba tega.

Skozi drevesa je posijalo sonce in vedela sem, da vrh ni več daleč. Zbrala sem še zadnje atome moči in se povzpela soncu naproti. Na vrhu pa namesto prijetnega božanja sončnih žarkov, močna burja in dejstvo, da pravzaprav še nisva na vrhu in da je do tja še približno pol ure hoda, po podobni poti. Ker noben od naju ni imel želje in volje "sprehajati" se po snegu in senčnem delu gozda, sva z najinim pohodom zaključila kar tam. Na odprti planoti, ki malce spominja na Toskano, sva poiskala zavetrje in si privoščila malico.

Po standardni pohodniški malici, ki vključuje sendvič s sirom, čaj in nekaj, s sladkorjem potresenih haribo kokakolc (Tinetova izbira :)) je bil čas za spust v dolino. Zapeta vetrovka, kapuca na glavi, tople rokavice ter dve improvizirani pohodni palici iz vej v rokah. Strah, da na snegu, pomešanem z blatom, padem kakor sem dolga in široka, je bil odveč, saj sem na izhodiščno točko prišla cela in v enem kosu. :)

Če zaključim je izlet na Vremščico lahko zelo lep in prijeten, le preden se odpravite preverite vremenske razmere ter poti iz katere boste štartali. Midva si namreč nisva izbrala ravno najbolj priljubljene in zato nič kaj prijetne, tako da so prave informacije še kako pomembne.

Baje, da bo vikend spet lep, tako da, kam tokrat? :)

V soboto na morje, v nedeljo pa v hribe.

Tak je bil zadnji vikend avgusta. V soboto sva se šla turiste, v nedeljo pa pohodnike. :)

Tinetu sem že kar nekaj časa "težila", da bi rada šla na kakšen izlet. Tak, ko se lepo oblečeš in urediš, si ogledaš kakšno znamenitost, kaj dobrega poješ in se z roko v roki zaljubljeno sprehajaš ob sončnem zahodu. No, tak izlet to ni bil. :)

Že odhod od doma je bil relativno pozen, saj se je bilo potrebno zjutraj najprej naspati, nato pozajtrkovati in nato še ugotoviti kaj obleči za ta poseben dan. :) Po slabi uri vožnje je bil na vrsti že prvi postanek - nakup malice in ustavljanje sredi križišča, da sva "pobrala" štoparja Johna iz Bostona. :) Preden sva nadaljevala s potjo proti Devinskemu gradu v Italiji, sva zgovornega popotnika zapeljala še do železniške postaje v Novi Gorici.

S pomočjo Klipkota (beri Garmina) sva v dokaj zgodnjih popoldanskih urah prispela do gradu, katerega ogled pa je nažalost plačljiv. Vstopnina, ki na odraslo osebo znaša 8€, se nama je zdela previsoka, glede na to, kar ponujajo in sva se zato raje sprehodila po Rilkejevi poti, ki je speljana ob robu visokih pečin nad Sesljanskim zalivom. Pripekanje sonca, neprimerna obutev (sandali s pentljo pač niso primerni za hojo po relativno slabi kamniti površini) in pikanje komarjev sta naju s poti, ki ponuja res lepe razglede, kaj kmalu ponovno posedla v avto. Tokrat za kar nekaj časa.

Za romantičen izlet v dvoje si res nisva izbrala primernega dneva. Zadnji vikend v avgustu pomeni gužvo povsod! Plan je bil, če pri nama sploh kdaj obstaja kakšen plan :), da si pred ogledom gradu Miramare in njegovega parka, privoščiva še skok v italijansko morje. Ja, itak! Za osvežitev v morju in ogled gradu sva se lahko kar obrisala pod nosom. Razlog je bil seveda v množici turistov, ki so imeli iste želje kot midva. Ker pametni odnehajo, sva gruči turistov raje pokazala fige in se odpravila Jugoslaviji naproti. :) Tako je Slovenijo poimenoval starejši italijanski gospod, ko sva ga povprašala za pot. Z nasmehom na ustih sva se mu zahvalila za pomoč in ko so se šipe na avtu do konca zaprle, bruhnila v smeh. :)

Slovenija ni v soboto, v številu turistov, prav nič zaostajala za Italijo. Lačna in že malce utrujena sva za 2 urci nahranila parkomat v Ankaranu in se podala na slovenski jadran. V senčki pred prikolico nekega slovenskega starejšega para, ker je bila pač gužva in ker res nisva imela energije za iskanje idiličnega kraja, sva si privoščila lahkotno kosilo - palčke, vsak pol čokoladnega rogljička, sladoled in pivo. :)

Ko je bila lakota že prehuda in je lačen postajal tudi že parkomat, sva se odpravila v Izolo, na pravo večerjo. Na najbolj znano jed italijanske kuhinje, pico. :) Ker nisva ravno na frišno zaljubljen par, sva si čas, med čakanjem na pico, krajšala z igranjem igre 4 v vrsto in občasnim škiljenjem na televizijo, ker je ravno takrat potekala pomembna košarkaška tekma.

Najin izletniški polom, kot v šali praviva dnevom, ki se niso ravno iztekli po najinih načrtih, sva zaključila še s sprehodom po ogromni športni trgovini Decathlon, od kjer sem se, vesela kot mali otrok, vrnila s polnim roza nahrbtnikom. :)


V nedeljo pa sem sandale s pentljo zamenjala za pohodne čevlje in športne hlače so zamenjale krilo. Rdeč lak na nohtih je ostal.

Na planinskem izletu sta se nama pridružila še moja mami in očim ter planinska kaza (beri koza :)) Aja, ki pohodniške izlete naravnost obožuje. Višji in bolj zahteven kot je vzpon, boljše ji je. Ja naša Aja res ni tipična maltežanka. :)

 Po dobri uri in pol smo le prisopihali na cilj, si privoščili nedeljsko planinsko kosilo ter nabrali moči za povratek v dolino.

 Lepo vikend je bil. Kljub gužvi v soboto in kljub telesnim naporom v nedeljo. :)

Na večerji v gostilni Pri šefu.

Ja, v tisto slavno gostilno Pri šefu smo šle. Vem, da jo je sedaj že konec, ampak vtise iz našega nedeljskega druženja je pač potrebno zapisati. Sploh če so povezani z dobro hrano in dobro voljo. :)

Da smo sploh dobile mizo se je potrebno zahvaliti Jani, ki se je več dni trudila in poskušala dobiti zvezo z gostilno. Vztrajnost se je splačala in po n-tem klicu končno dobila zvezo in s tem tudi termin. Večerja za šest punc je bila potrjena. Nedelja 15.12.2013 ob 18h. 

Že sama pot v Ljubljano oz. Pirniče oz. Verje :) je bila zelo zabavna. Le kako ne, ko pa se pet punc pelje v avtu. :) Eno smo kasneje v Ljubljani "oddali" za družbo drugi voznici in karavana lačnih dam se je lahko odpeljala naprej proti končnemu cilju. Slepo smo zaupale druga drugi, da vemo kje se gostilna nahaja, čeprav se je vsaki le malo svitalo kje bi to lahko bilo. Malo ven iz Ljubljane oziroma pri Medvodah nekje in ob cesti, zato ne moremo zgrešiti, smo druga drugo prepričevale. A smo zgrešile, večkrat. :) Z majhno zamudo smo na koncu le našle opevano gostilno z žarečim Gjem na fasadi. Pred vhodom vanjo nas je pozdravil gospod varnostnik in nas takoj seznanil z vsemi trači in dobesedno "kuhinjo" gostilne. Tako smo že pred vstopom vanjo izvedele, da sta velika finalista Tomaž in Kaja in da je Kaja v bistvu.., in da bi Lidija in ... Ahh, ni pomembno. Trači pač. Le koga to zanima. :)

Prijazen natakar nas je pospremil do naše mize, nam pomagal pri slačenju plaščev ter nam na kratko predstavil kuhinjo gostilne. Postregel nam je z jedilnimi listi, nas opozoril na malo manjše porcije, kot smo jih mogoče vajene (kar se je izkazalo, da ne drži, saj so bile porcije čisto normalne) ter nam svetoval pri izbiri vina. Izbrale smo meni s tremi hodi, predjed, glavno jed in seveda sladico. Slednje smo se vse najbolj veselile. :)

Glede na to, da sem vegetarijanka veliko izbire pri jedeh nisem imela. Za predjed sem izbrala kozel v vrtu, ki je bila božanska. Pisana solata, sušen paradižnik, kozji sir, motovilec, ocvrte sirove kroglice, pena iz rdeče pese ... Mmm, za vse prste obliznit dobro. :) Za glavno jed, pa sem hočeč nočeš morala izbrati kmečko pojedino, saj je sestavin za ostalo vegetarijansko jed zmanjkalo. A me ni ravno najbolj prepričala. Nekaj je bilo v tistih zavitkih iz testa, ki mi ni najbolj odgovarjalo. Je pa okus defininitno popravila sladica čokoladni vrt. Jed je opisana kot čokoladno razkošje in točno to tudi je. Ne le, da je izvirno postrežena (v cvetličnem lončku s "posajeno" metino vejico), tudi okus je odličen. Naročile smo vse tri sladice in med vsemi tremi nas je vse najbolj prepričal čokoladni vrt. Prismojeni trio in ledeni tornado se lahko skrijeta. Sploh ledeni tornado, ki ni nobeno prepričal.

Cena večerje za šest punc, s tremi hodi in buteljko vina je bila 154€.

Žal ob nedeljah gostilna zapira svoja vrata že ob 20h in so nas kmalu po tej uri že začeli malo priganjati, ampak imele smo oz. vzele smo si čas, še za pisanje po slavni šipi, za mahanje in komuniciranje z mimiko s finalistom Tomažem ter za skupinsko fotografiranje za spomin na to res prijetno in predvsem zabavno druženje.

Gostilno smo zapustile s polnimi želodčki, s prijetnimi vtisi o gostilni, z dodobra okrepljenimi smejalnimi mišicami ter nekatere z majhnim spominčkom v torbici. :)

Z Ajo na potep.

... v Staje. Izkoristit dopoldansko sonce, se nadihat svežega zraka in pretegnit mišice. Družba je bila odlična. Mala, bela kepica, oblečena v siv puloverček, z mahajočim repom. 

Dobre pol urce gor in slabe pol urce dol. Kratko, a za začetek vikenda, prav enkratno! :)

 

Na Cerje smo šli.

Na sprehod.
Gledat ruj.
Lovit jesenske sončne žarke.

Predvsem pa se imet lepo. :)

Za več fotk pa pokukajte k Aniti.

Vikend športa in zabave.

Za mano je aktiven vikend, preživet v dobri super družbi. V petek smo proslavili rojstvo punčke Karoline, ki se je rodila najinima prijateljema Sonji in Davidu. Žur je bil tak kot se zagre. :) Z veliko ljudmi, harmoniko (!), ogromno hrane in pijače, darili, ... Prav lušno je bilo. :)

V soboto pa smo se odpravili na en tak mini pohodek. Zame, ki nisem ne vem kako aktivna, niti ni bil tako mini. Ampak v dobri družbi je vsak kilometer lažje prehojen. :) Izgubljene kalorije je bilo potrebno seveda takoj nadoknaditi. Z doma narejeno pico, ki je bila zavseprsteobliznit dobra. :)

Nedelja. Dan, ko sem dopoldne prejela klic nečaka Tjaša (star je 2 leti in pol):
"Petla, a gliš z mana u bazen?"
Kako naj človek odkloni tako povabilo? :) In smo šli. 

Kakšen plavalec je ta naš škrat. Takoj v bazen in vse pokazat teti Petr(l)i. Kako zna plavat, se odrivat od roba bazena, skakat (še bam skaču so bile najpogostejše besede malega plavalca), se potapljat, plavat mrtvaka, ... Več časa je preživel v vodi kot na kopnem. Ampak čas za malico si je pa vzel. To pa ja. :)

Na Blegoš z mojimi in njegovimi.

Tja gor smo šli že prejšnjo nedeljo. Kot že rečeno, z mojimi in njegovimi. :) Z mojimi mislim na mojo družino in z njegovimi na Tinetovo. Žal brez Tineta, saj se trenutno potepa po Kanadi. Njegove zapise s potepanja si lahko preberete tukaj in tukaj.

Na pot smo se podali v poznih jutranjih urah in naše prijetno druženje na svežem gorskem zraku zaključili v poznih popoldanskih urah. Fotoaparat je tokrat ostal doma, saj so Česnik Mažgonovi vedno opremljeni s fotoaparatom in pripravljeni loviti trenutke. Kakšne so ulovili tokrat, si lahko ogledate tukaj.

Izlet v neznano.

Tako je pisalo v mejlu, ki smo ga dobile. Naj začnem na začetku. 

Že kar nekaj časa je minilo, od kar smo se s puncami dobile in preživele nekaj uric skupaj. Ne govorim o kratkem klepetu ob kavi, ali o bližnjem srečanju, ko izmenjaš nekaj besed, ampak o druženju, ki traja cel dan. Ko se zaklepetaš in blebetaš o vse mogočem, ko se smejiš in zraven jočeš, ko si zaupaš še tako skrite skrivnosti, strahove ali nore neumnosti. Ko si lahko preprosto tiho in ni zadrege zaradi nenadne tišine. Ker so to pač tvoje punce. Tvoje prijateljice, ob katerih si lahko točno taka kot si.

Izmenjale smo si kar nekaj elektronskih sporočil, a se nikakor nismo mogle odločiti kam bomo šle in za koliko časa.

Mogoče zato ...

Ker smo imele preveč idej ali pa premalo. 

Ker se nikakor nismo mogle odločiti kaj bi počele.

Ker živimo tako blizu druga drugi in hkrati tako daleč.

Ker imamo med nami srečko nosečko. :)

In ker se ena od mojih punc že nekaj dni baha s čisto novim, rdečim lepotcem, se je odločila da nas zapelje  v neznano, ki je kmalu postalo znano. :) Najprej na zgodnje kosilo v Kranj in nato s polnim želodčkom, dogodivščinam naproti. Na Bled. Na sprehod, kavo in na kremšnite. Sprehodile smo se, kavo smo popile, kremšnitam smo se pa uprle (smo jih vzele za domov). Posladkale smo se raje s štrudlom, ki ga je spekla Martina in je bil božanski. Brez sladkorja in iz domačih jabolk. Definitivno boljši kot slavne blejske kremšnite.

Obisk Bleda smo izkoristile tudi za obisk, meni izredno ljubke in prisrčne trgovinice Home design.  Priporočam obisk vsem, ki radi opremljate svoj dom in imate radi predvsem vintage izdelke, s katerimi dodate domu pridih domačnosti in toplote. Priporočam.

In ker smo pač punce, brez obiska lokalnih trgovin in šoping centrov tudi tokrat (žal) ni šlo. Brez hudih nakupov, šlo je le za kratek sprehod med policami. In še to večinoma v večernih urah, ko se je dan že poslavljal in nisi imel slabe vesti, da ga varaš s potrošniško mrzlico. 

Izkoristile smo dan na sončku, poklepetale, nasmejale in se zvečer poslovile zadovoljne in srečne, ker smo čudovit dan preživele v čudoviti družbi.

 

Fotografije so pač take kot so, saj sem fotoaparat pozabila doma (še zdaj se tolčem po glavi!) in je moral telefon prevzeti nalogo fotoaparata in shraniti te dragocene trenutke.

Pretegnit mišice in lovit sončne žarke.

Sobotno sončno dopoldne smo izkoristili tako, da smo se podali na malo daljši sprehod v naravo. Dan je bil prečudovit in škoda bi bilo, da ga ne bi izkoristili. 

Sončen, že skoraj pomladni dan in odlična družba. Perfect! :)

Foto: Tine Mažgon (http://tinemazgon.blogspot.com)

Life is not measured by the number of breaths we take,
but by the moments that take our breath away.

(H. Cooper)

Novembrski prazniki.

Za prejšnji teden, ko so bili prazniki, sem imela kar nekaj načrtov kaj vse bom v teh 5 dneh naredila.

Plan je bil sledeč:
- pospravi omaro, da ne bodo več stvari letele iz nje, ko jo odpreš
- posesaj in pospravi stanovanje
- temeljito počisti kuhinjo
- DIY: prebarvaj leseno škatlo in iz nje naredi "omarico" za ključe
- športaj
- štrikaj
- uredi administracijo za Zavod PET
- preglej fotografije in jih razvij
- privošči si 2 dnevni izlet
- počivaj :)

Pri nekaterih opravilih lahko naredim kljukico, pri večini pa žal ne. Omara je končno pospravljena (juhej!), stanovanje je posesano in pospravljeno, uspelo mi je prebarvati škatlo in s Tinetom sva ustvarila zanimivo omarico za ključe, tako da so ključi končno dobili svoje mesto! :) Zadnjo alinejo lahko večkrat obkljukam, saj je bila največkrat na sporedu prav ta dejavnost. :) Našla sem čas tudi za štrikanje, tako da se je moj "projekt" podaljšal za nekaj centimetrov. :)

"Projekt" v delu"

Končni izdelek

Žal pa kljukice ne morem narediti pri:
- čiščenju kuhinje : plan se premakne na decembrske praznike (wish me luck!)
- športanju : tu si lahko dam polovično kljukico, ker nekaj sem pa le naredila zase in za svoje telo :)
- administraciji za Zavod PET : še malo, pa mi bo voda zalila grlo! :/
- razvijanju fotografij : sramotno, da jih nisva razvila že več kot leto dni (!)
- 2 dnevnem izletu : pride na vrsto. Kmalu! :)

Zaključek ... Nekaj sem naredila, nekaj obveznosti pa še čaka na mojo kljukico.

V soboto, ko se je končno pokazalo sonce, sva s Tinetom popoldne odšla na krajši izlet. Kam? Zaplana - Razgledni stolp. Približno pol ure hoje po makadamski cesti skozi gozd, ki so ga krasile jesenske barve dreves, kupi odpadlega listja po tleh, mir in tišina, ... Krasno. Na cilju pa čas za fotkanje, kofetkanje, uživanje. Ne smem pozabiti na Ajo, ki je norela po listju gor in dol, kopala luknje v tla, občasno pobegnila v kočo, direkt v kuhinjo, ponovila zgodbo o norenju po listih, ... Zgodbi ni bilo konca. Smehu pa tudi ne. :) Faca je ta naša Aja!