Na Vremščico.

Vremenoslovci so napovedovali lep, že skoraj pomladen vikend in bilo bi škoda, da ga ne bi izkoristila. Tako je odločitev, da greva v soboto v hribe padla takoj, ko sem na tej povezavi zasledila zapis o družinskem izletu na Vremščico. Sonce, prijetne temperature, svež zrak in ravno prav hoda. To je bil plan, ki se pa ni  izšel ravno po najinih, predvsem mojih željah.

Od doma sva se, kot vedno, odpravila dokaj pozno in se potem do Senožeč vozila še po stari cesti, ker trenutno (še) nimava vinjete. Sonček, ki se je na začetku še skrival, se je kasneje le prikazal in nama omogočil, da sva lažje začela s potjo. Čakala naju je ura in pol hoda, po rahli vzpetini in večinoma po sončku zaradi golih pobočij. Vsaj tako je pisalo. Ampak ni bilo tako. Najprej sva se že takoj na začetku izgubila, ker sva zgrešila markacijo in sva tako približno pol ure hodila v napačno smer. Morala bi zaupati najini spremljevalki na štirih nogah, ki je vedela za pravo pot. :) In potem se je veselica pričela.

Namesto po sončku in rahli vzpetini, sva skoraj gazila po snegu (nisva ravno gazila, saj je bilo že shojeno, ampak za nosečko je to isto kot gazenje :)) direktno navzgor in zmrzovala v senčnem delu gozda. Aje sneg in mraz ni popolnoma nič motil in je veselo skakljala pred nama in nama kazala pot. Na poti do vrha, ki je bilo, lahko rečem, skoraj eno samo trpljenje, sem večkrat obupala in se vsa zasopla smilila sama sebi in se spraševala, če je nosečnici v 6. mesecu nosečnosti treba tega.

Skozi drevesa je posijalo sonce in vedela sem, da vrh ni več daleč. Zbrala sem še zadnje atome moči in se povzpela soncu naproti. Na vrhu pa namesto prijetnega božanja sončnih žarkov, močna burja in dejstvo, da pravzaprav še nisva na vrhu in da je do tja še približno pol ure hoda, po podobni poti. Ker noben od naju ni imel želje in volje "sprehajati" se po snegu in senčnem delu gozda, sva z najinim pohodom zaključila kar tam. Na odprti planoti, ki malce spominja na Toskano, sva poiskala zavetrje in si privoščila malico.

Po standardni pohodniški malici, ki vključuje sendvič s sirom, čaj in nekaj, s sladkorjem potresenih haribo kokakolc (Tinetova izbira :)) je bil čas za spust v dolino. Zapeta vetrovka, kapuca na glavi, tople rokavice ter dve improvizirani pohodni palici iz vej v rokah. Strah, da na snegu, pomešanem z blatom, padem kakor sem dolga in široka, je bil odveč, saj sem na izhodiščno točko prišla cela in v enem kosu. :)

Če zaključim je izlet na Vremščico lahko zelo lep in prijeten, le preden se odpravite preverite vremenske razmere ter poti iz katere boste štartali. Midva si namreč nisva izbrala ravno najbolj priljubljene in zato nič kaj prijetne, tako da so prave informacije še kako pomembne.

Baje, da bo vikend spet lep, tako da, kam tokrat? :)

Moja vadba, pilates.

Z vadbo pilates sem se prvič srečala konec septembra lansko leto, ko je lokalno športno društvo organiziralo teden brezplačnih predstavitvenih vadb in med drugim je bila tudi predstavitev pilates vadbe. Če povem po pravici, me tista prva ura ni najbolj prepričala. Polna telovadnica gibanja željnih ljudi, slab zrak, ogromno nekih novih informacij glede dihanja (včasih sem hodila na jogo in je dihanje tam popolnoma drugačno in tudi vaje se izvajajo drugače) in po vrhu vsega je (bilo) potrebno še ves čas stiskati mišice medeničnega dna. Od vadbe sem odšla zmedena in mešanih občutkov. Prijateljica, ki pilates obiskuje že več let, me je prepričala z njeno navdušenostjo nad vadbo in pozitivnih dejstvih, ki jih le ta prinaša. Tako sem čez dva dni ponovno široko vdihnila v rebra in izdihnila skozi sproščujoča usta. Seveda sem ob vsem tem tudi stiskala medenično dno. :)

Ko sem ravno dobro spoznala vadbo in jo vzljubila, sem izvedela, da v meni raste novo bitjece. :) Novičko sem zaupala vaditeljici pilatesa in skupaj sva se nato odločili, da je mogoče bolje, da vadbo za nekaj časa prekinem in počakam, da "kritični meseci" minejo. 

Ko so trije meseci minili in so bili vsi pregledi brez posebnosti oziroma brez kakršnegakoli tveganja, sem z novim letom ponovno pričela obiskovati vadbo. In jo, po dobrem mesecu dni (niti enkrat jo še nisem izpustila :)), z veseljem obiskujem 2x na teden. In tudi v 5. mesecu nosečnosti migam, diham, stiskam, skupaj z dojenčkom. :) In bom, dokler mi bo vzhajajoči trebuh to dopuščal, ker mi vadba res ustreza. Toje ura, ko se umirim, sprostim, se posvetim dihanju, svojemu telesu in preprosto uživam. To je moja ura.

Pilates je celostna telesna vadba, ki nosi poudarek na težje dostopnih, manjših in šibkejših mišicah, ki pripomorejo k pravilni in zdravi telesni drži, krepitvi mišic in kardiovaskularnega sistema, izboljšani telesni pripravljenosti in koordinaciji, ter bolj povdarjenemu samozavedanju. Trening vključuje vaje za moč, raztezanje in dihanje. Podlaga vsej vadbi je treniranje telesnega centra (powerhouse), ki zajema mišice spodnjega dela trupa: medenične, trebušne in hrbtne. Vse vaje se izvajajo počasi in tekoče, z upoštevanjem pravilnega dihanja.

Na špancir.

V najboljši družbi. :)

V soboto na morje, v nedeljo pa v hribe.

Tak je bil zadnji vikend avgusta. V soboto sva se šla turiste, v nedeljo pa pohodnike. :)

Tinetu sem že kar nekaj časa "težila", da bi rada šla na kakšen izlet. Tak, ko se lepo oblečeš in urediš, si ogledaš kakšno znamenitost, kaj dobrega poješ in se z roko v roki zaljubljeno sprehajaš ob sončnem zahodu. No, tak izlet to ni bil. :)

Že odhod od doma je bil relativno pozen, saj se je bilo potrebno zjutraj najprej naspati, nato pozajtrkovati in nato še ugotoviti kaj obleči za ta poseben dan. :) Po slabi uri vožnje je bil na vrsti že prvi postanek - nakup malice in ustavljanje sredi križišča, da sva "pobrala" štoparja Johna iz Bostona. :) Preden sva nadaljevala s potjo proti Devinskemu gradu v Italiji, sva zgovornega popotnika zapeljala še do železniške postaje v Novi Gorici.

S pomočjo Klipkota (beri Garmina) sva v dokaj zgodnjih popoldanskih urah prispela do gradu, katerega ogled pa je nažalost plačljiv. Vstopnina, ki na odraslo osebo znaša 8€, se nama je zdela previsoka, glede na to, kar ponujajo in sva se zato raje sprehodila po Rilkejevi poti, ki je speljana ob robu visokih pečin nad Sesljanskim zalivom. Pripekanje sonca, neprimerna obutev (sandali s pentljo pač niso primerni za hojo po relativno slabi kamniti površini) in pikanje komarjev sta naju s poti, ki ponuja res lepe razglede, kaj kmalu ponovno posedla v avto. Tokrat za kar nekaj časa.

Za romantičen izlet v dvoje si res nisva izbrala primernega dneva. Zadnji vikend v avgustu pomeni gužvo povsod! Plan je bil, če pri nama sploh kdaj obstaja kakšen plan :), da si pred ogledom gradu Miramare in njegovega parka, privoščiva še skok v italijansko morje. Ja, itak! Za osvežitev v morju in ogled gradu sva se lahko kar obrisala pod nosom. Razlog je bil seveda v množici turistov, ki so imeli iste želje kot midva. Ker pametni odnehajo, sva gruči turistov raje pokazala fige in se odpravila Jugoslaviji naproti. :) Tako je Slovenijo poimenoval starejši italijanski gospod, ko sva ga povprašala za pot. Z nasmehom na ustih sva se mu zahvalila za pomoč in ko so se šipe na avtu do konca zaprle, bruhnila v smeh. :)

Slovenija ni v soboto, v številu turistov, prav nič zaostajala za Italijo. Lačna in že malce utrujena sva za 2 urci nahranila parkomat v Ankaranu in se podala na slovenski jadran. V senčki pred prikolico nekega slovenskega starejšega para, ker je bila pač gužva in ker res nisva imela energije za iskanje idiličnega kraja, sva si privoščila lahkotno kosilo - palčke, vsak pol čokoladnega rogljička, sladoled in pivo. :)

Ko je bila lakota že prehuda in je lačen postajal tudi že parkomat, sva se odpravila v Izolo, na pravo večerjo. Na najbolj znano jed italijanske kuhinje, pico. :) Ker nisva ravno na frišno zaljubljen par, sva si čas, med čakanjem na pico, krajšala z igranjem igre 4 v vrsto in občasnim škiljenjem na televizijo, ker je ravno takrat potekala pomembna košarkaška tekma.

Najin izletniški polom, kot v šali praviva dnevom, ki se niso ravno iztekli po najinih načrtih, sva zaključila še s sprehodom po ogromni športni trgovini Decathlon, od kjer sem se, vesela kot mali otrok, vrnila s polnim roza nahrbtnikom. :)


V nedeljo pa sem sandale s pentljo zamenjala za pohodne čevlje in športne hlače so zamenjale krilo. Rdeč lak na nohtih je ostal.

Na planinskem izletu sta se nama pridružila še moja mami in očim ter planinska kaza (beri koza :)) Aja, ki pohodniške izlete naravnost obožuje. Višji in bolj zahteven kot je vzpon, boljše ji je. Ja naša Aja res ni tipična maltežanka. :)

 Po dobri uri in pol smo le prisopihali na cilj, si privoščili nedeljsko planinsko kosilo ter nabrali moči za povratek v dolino.

 Lepo vikend je bil. Kljub gužvi v soboto in kljub telesnim naporom v nedeljo. :)

Vikend v Bovcu.

Je vedno zabaven, sproščen, za nekatere bolj za druge manj aktiven, že malce domač in vedno preživet v dobri družbi. Ponavadi nam začasni domek predstavljajo šotori v Prijon sport centru, tokrat pa smo se, zaradi slabše vremenske napovedi, odločili za najem apartmaja. Dežja sicer nismo imeli, so bile pa zato temperature, sploh večerne, precej nizke in res se je bilo lepo zvečer, po veselici s Tanjo Žagar :), pogreti v mehki, topli postelji. 

Ker Bovec in okolica obiskovalcem ponujata res pestro ponudbo aktivnosti in doživetij, smo le to izkoristili tudi mi z odkrivanjem pohodniških in kolesarskih poti, naša veslača pa še z odkrivanjem vodnih. :) Ker smo imeli vikend poln aktivnosti, skoraj ni bilo časa za kuhanje, zato smo si pripravili kar "mizico pogrni se" na odeji v travi. Prav tako ni bilo časa za fotografiranje in smo si zato pomagali kar s telefonom in tako shranili nekaj spominov. Namesto osame s knjigo v roki, pa smo raje klepetali in se družili. Veliki in mali. :)

Lepo je bilo. Še takih vikendov, še! :)

V družbi dobrih prijateljev, 

z dobro hrano na mizi 

in dobrim vinom v vrču 

se lahko vprašamo,

 kdaj bomo živeli, če ne zdaj?  

(M. F. K. Fisher)

Petkov tekaški trening.

Včeraj sva z Ajo uspešno opravili 7. tekaški trening Pod Gričem.
3 minute teka, 2 minuti hoje, 10 ponovitev.

Fajn je blo. Tamala me je nesla za šalo. :)

V Staje.

Če se že v soboto vse naredi,
kar na spisku opravil ti že nekaj časa visi,
si v nedeljo lahko povsem brez skrbi.

:)

In tako sem se brez skrbi, saj so okna pomita, stanovanje pospravljeno in posesano in avto je po dolgem času spet čist in dišeč, skupaj z mami in Ajo odpravila v Staje. Aja obožuje take mini pohode, saj lahko sproščeno, brez nadležne vrvice, teka gor in dol.

Za takega malega psa, ima ogromno energije in kondicije. Ko smo prišli nazaj "v dolino", v primerjavi z nama, ni bila niti malo utrujena. Imela je dovolj energije še za igro z Astorjem, njenim pasjim prijateljem. Martinčkanje na toplem spomladanskem soncu ji je očitno napolnilo baterije. :) Meni pa tudi, saj bo teden ponovno dolg in naporen. Ampak sončen. To je pomembno. :) Preživite ga lepo.

Post #3 in prvi pretečeni kilometri.

Se spomnite te objave? No, letos ni nič drugače in ponovno sem se za 40 dni poslovila od sladkorja. Poteka 5. dan tega težkega, nič kaj prijaznega obdobja, za take sladokusce kot sem jaz. V službi, za malico ne pojem več nobenega slastnega peciva iz bližnje pekarne, pri kavi si ne postrežem več s čokoladnimi piškoti, zvečer pred televizijo si ne privoščim več kepico ali dve sladoleda, ... Ja, taka sladkosnedka sem. :)

V teh petih dneh sem se odpovedala že trem zelo okusnim tortam (po informacijah ostalih, ki imajo to srečo, da lahko uživajo v teh sladkih pregrehah) in še kar nekaterim se bom morala. Poleg tort je bilo tukaj še ogromno drugih sladic, ki so običajno postrežene na rojstnodnevnih zabavah. Tako smo včeraj s prijateljicami namesto po sladkem, vse pregrehe vrednem pecivu, posegle po kislih kumaricah. Sladica - kumara, skoraj eno in isto. :) Torej, če potegnem črto, je pred mano eno tako res lepo, prijetno obdobje. :)

Ker pa sam post ni dovolj, sem se vključila še v Anitin program Tek za začetnike. Ker sem pač tak športen tip človeka in ker res zelo rada tečem. Not! Niti približno nisem za šport in niti približno ne maram teči. Ampak, ker je res že skrajni čas, da pričnem malo gibati in ker je program res namenjen začetnikom, sem si rekla, zakaj pa ne. Zgubit nimam kaj, pridobim pa lahko veliko. Razgibano telo, druženje z ostalimi sotekačicami, mogoče kakšno kilo manj (upam :)), več energije in mogoče na koncu tek celo vzljubim. Za mano je prvi trening in moram reči, da sem navdušena. Ko smo zaključile s treningom, sem bila izredno ponosna nase in na pretečenih 12 minut (!) teka. Nisem bila preveč utrujena in bi lahko pretekla še kakšno minuto in tudi musklfibra nisem imela. Kar je super, da se brez bolečin v nogah lahko veselim jutrišnjega teka. :) 

Z Ajo na potep.

... v Staje. Izkoristit dopoldansko sonce, se nadihat svežega zraka in pretegnit mišice. Družba je bila odlična. Mala, bela kepica, oblečena v siv puloverček, z mahajočim repom. 

Dobre pol urce gor in slabe pol urce dol. Kratko, a za začetek vikenda, prav enkratno! :)

 

S Tjašem na telovadbo.

Ker je Tjaš pred dobrimi tremi tedni dobil bratca Tineta in ker je splet okoliščin tako nanesel, da so bili vsi v ponedeljek popoldne, ko je čas za Tjaševo telovadbo zasedeni, je na pomoč priskočila teta Petra. In kako je bilo? Lepo, je rekel Tjaš na koncu. :) Res je bilo lepo, ampak tudi naporno. Niso lahke te starševske. :)

Zataknilo se je že takoj na začetku, pri avtosedežu. Seveda sem dobila navodila kam gre kaj, ampak gumba za odtisnit varnostne trakove, ne, tega nisem "začutila". Kljub večkratni ponovitvi mami Daše: "Pa sej je lih tam spodi, takoj na začitku. Na murš falit." Očitno lahko. :) Nekako smo fantina le pripeli (kako ga bom odpela, se bom ukvarjala pozneje) in vožnja je, kljub rahli nervozi, če bo vse ok, potekala gladko in brez problema. Problem je nastal, ko sva parkirala in ga je bilo potrebno "odrešiti" vseh varnostnih pasov. Naj povem, da se kot zanalašč v avtu ni prižgala luč, ki bi mi delo rahlo olajšala in sem si morala pomagati z lučko na telefonu, ki jo je seveda držal Tjaš in mi svetil v to "zadevo", v katero se združijo vsi ti trakovi. Aja, pa dež je tudi padal ja. Itak. :) Enostavno nisem začutila tega gumba, ki popusti trakove in pika. Besede Tjaša: "Petla, se na znaš. Na znaš. Ja pa na znaš!" niso pomagale. So me pa spravile v dobro voljo. To pa ja. :) In potem aleluja, ta slavni gumb se je našel in odpel malega navihanca. Kapuco na glavo in hitro proti športni dvorani, saj naju je že čas preganjal.

Tjaš naju je pripeljal do garderobe, kjer sva se preobula, preoblekla in se, pripravljena na miganje, odpravila v telovadnico. Otrok je bilo res veliko in vsi polni energije ter pripravljeni na akcijo. Učiteljici sta najprej pripravili zanimivo igrico, kjer smo se najprej malo ogreli, nato pa odšli vsak s svojim malim telovadcem na poligon. Spuščanje po toboganu, metanje na koš, sprehod skozi "pajkovo mrežo", brcanje na gol in vse ostale aktivnosti, ki jih je poligon nudil, niso bile tako zanimive, kot pa skakanje na blazino. "Skaču bam, skaču bam!", to je bilo največkrat slišati. Ko se je mali skakač malo naveličal, je bilo na vrsti lovljenje po ogromnem prostoru, ki ga nudi telovadnica. Koliko veselja pri tako enostavni igri. Cel žur! :)

Ko je bilo telovadbe konec je sledila ponovitev scenarija. Preoblečt, preobut, kapuco na glavo, šibanje proti avtu ter borba z varnostnimi pasovi, dežjem in svetlobo. Ker je bil Tjaš tako zelo priden, sem ga za nagrado peljala v slaščičarno na tortico. Res vzgojno kajne, po telovadbi na dozo sladkorja. :) Še prej sva se na hitro ustavila na obisku pri atiju Alanu v službi, saj sem tehniko pripenjanja in odpenjanja že obvladala, tako da, postanek gor ali dol. :) Tortico oz. kremšnito pa sva si privoščila v družbi none Zmage Na vas.

Tjaša sem v večernih urah, zdravega in razgibanega, pripeljala nazaj domov in ko sem ga odpenjala iz avtosedeža mi je rekel: "Petla, plidna si bla." Besede, ki so mi pogrele srce in privabile nasmeh na obraz.

Jaz pa sem bila pred 9. zvečer že na kavču in ob 10h že spala, kar se že zeloo doolgo ni zgodilo.

 

Na Cerje smo šli.

Na sprehod.
Gledat ruj.
Lovit jesenske sončne žarke.

Predvsem pa se imet lepo. :)

Za več fotk pa pokukajte k Aniti.

Midva v Prekmurju.

Objava z enomesečno zamudo ... :)

Ker letos poleti nisva imela skupnega dopusta, sva se odločila, da konec septembra za nekaj dni pobegneva v Prekmurje. Ker sva hotela biti nekaj dni povsem v miru in daleč stran od vseh, sva se na priporočilo najine prijateljice Jane, odločila za Lovenjakov dvor (Hotel Štrk), ki se nahaja v bližini Murske Sobote. Priporočilo se je izkazalo za odlično. Lep in urejen hotel, prečudovita okolica z mini živalskim vrtom, jezercem, vrtno hišico in s skoraj zasebnim welnessom. Z eno besedo, čudovito. V teh štirih dneh sva se dodobra odpočila, namakala, nasavnala, nakolesarila, zelo dobro (na)jedla in predvsem preživela nepozabne trenutke v miru, objemu narave in najpomembnejše, v objemu drug drugega. :)

Lord&Boni

Prostoživeči zajček :)

Razgled iz welnessa na domačijo

Najina "mala terasa"

Ko se je romanca v Prekmurju zaključila, sva se odločila še za ogled Zagreba, saj žalostno vendar resnično, še noben od naju ni bil tam. Po vsem gužvanju po mestnem jedru in iskanju hostla, sva v poznih popoldanskih urah vendarle parkirala najino zlato puščico (beri avto) s kolesi na strehi in se vselila v najin začasni domek. Priznam, da sem potrebovala nekaj časa, da sem se privadila na skupna ležišča (spala sva ločeno, vsak na svojem pogradu :)) in na deljenje kopalnice skupaj še s preostalimi šestimi popotniki. Prehod iz romantičnega hotela, kjer mi še bazena in jakuzzija ni bilo potrebno deliti, pač ni bil preprost. Ampak, roko na srce, veliko časa v hostlu nisva preživela, saj sva se zvečer podala na odkrivanje lepot mesta, zjutraj pa sva tudi kmalu spakirala svoje kovčke in pomahala oranžni hiši in najinim počitnicam v slovo. 

Midva na Trgu bana Jelačića

Fotografije: Tine Mažgon

The best love is the kind that awakens the soul

and makes us reach for more.

That plants a fire in our hearts

and brings peace to our minds.

(N. Sparks)

Vikend športa in zabave.

Za mano je aktiven vikend, preživet v dobri super družbi. V petek smo proslavili rojstvo punčke Karoline, ki se je rodila najinima prijateljema Sonji in Davidu. Žur je bil tak kot se zagre. :) Z veliko ljudmi, harmoniko (!), ogromno hrane in pijače, darili, ... Prav lušno je bilo. :)

V soboto pa smo se odpravili na en tak mini pohodek. Zame, ki nisem ne vem kako aktivna, niti ni bil tako mini. Ampak v dobri družbi je vsak kilometer lažje prehojen. :) Izgubljene kalorije je bilo potrebno seveda takoj nadoknaditi. Z doma narejeno pico, ki je bila zavseprsteobliznit dobra. :)

Nedelja. Dan, ko sem dopoldne prejela klic nečaka Tjaša (star je 2 leti in pol):
"Petla, a gliš z mana u bazen?"
Kako naj človek odkloni tako povabilo? :) In smo šli. 

Kakšen plavalec je ta naš škrat. Takoj v bazen in vse pokazat teti Petr(l)i. Kako zna plavat, se odrivat od roba bazena, skakat (še bam skaču so bile najpogostejše besede malega plavalca), se potapljat, plavat mrtvaka, ... Več časa je preživel v vodi kot na kopnem. Ampak čas za malico si je pa vzel. To pa ja. :)

Na Blegoš z mojimi in njegovimi.

Tja gor smo šli že prejšnjo nedeljo. Kot že rečeno, z mojimi in njegovimi. :) Z mojimi mislim na mojo družino in z njegovimi na Tinetovo. Žal brez Tineta, saj se trenutno potepa po Kanadi. Njegove zapise s potepanja si lahko preberete tukaj in tukaj.

Na pot smo se podali v poznih jutranjih urah in naše prijetno druženje na svežem gorskem zraku zaključili v poznih popoldanskih urah. Fotoaparat je tokrat ostal doma, saj so Česnik Mažgonovi vedno opremljeni s fotoaparatom in pripravljeni loviti trenutke. Kakšne so ulovili tokrat, si lahko ogledate tukaj.

Pretegnit mišice in lovit sončne žarke.

Sobotno sončno dopoldne smo izkoristili tako, da smo se podali na malo daljši sprehod v naravo. Dan je bil prečudovit in škoda bi bilo, da ga ne bi izkoristili. 

Sončen, že skoraj pomladni dan in odlična družba. Perfect! :)

Foto: Tine Mažgon (http://tinemazgon.blogspot.com)

Life is not measured by the number of breaths we take,
but by the moments that take our breath away.

(H. Cooper)