Sneg, sneg. Končno sneg.

Pa smo ga končno dočakali. Da nam ne bi pobegnil, smo ga takoj hiteli pozdravit. In to ne enkrat, ker enkrat ni nobenkrat :), pač pa dvakrat. Na dveh koncih. Da smo se ga naužili, ne morem reči, smo pa potešili vsaj malo našo željo po snegu. Ampak apetiti po še, ostajajo. Trikrat hura za počitnice in proste dni, da ga bomo lahko izkoristili. Na polno. :) 

 

Adijo in hvala.

Nona, hvala za ... 

Vse brezskrbne počitnice v Lokovcu. 

Skakanje po senu.

Igranje v otroški sobi.

Šotorjenje na travi pred hišo s tapravim pohištvom.

Oranžno gugalnico za hišo.

Hiško v naravi.

 Vse lonce, ki si nam jih posodila, da smo lahko pred hišo kuhali mineštre in delali potičke.

Sprehode ali vožnje z bmx-om do Poduga ali Žerovca. 

Balkan piškote in benko, krompirjevo polento z jogurtom, potico, za zeleno.  

Polne vrečke dobrot, ki smo jih bili vedno deležni, ko smo se vračali z obiska.
Za vse uuuje, zgodbe in hvala za čas, ki si nam ga vedno namenila.

 Hvala za tvojo dobroto in večni optimizem.

Hvala za lepe spomine.

Pogrešali te bomo. 

  ♡

Tvoj črn poprč.

https://www.youtube.com/watch?v=9XGRQPvtxJ0

Lanterna.

Sredina septembra je bil čas tudi za nas, da smo pomočili rite, nekateri le nogice, v morje, posončili telo in prevetrili duha. Za naš prvi daljši oddih sva izbrala turistično naselje Lanterna na Hrvaškem. Predvsem zaradi dolgih sprehajalnih poti ob morju, same lokacije apartmajev in ne tako dolge poti do tja. Naš morski domek za 10 dni je tako postala hiška Jasna, apartma številka 673.

Na pot smo se podali v soboto po kosilu. In to s tanovim avtom. In ker je tanov avto tako velik in prostoren, seveda nisva šparala s prtljago. Se mi zdi, da smo s seboj vzeli pol stanovanja. Ker smo pač lahko. :) Vožnja je večinoma potekala mirno, le ko je Brina postala lačna nama je to dala jasno vedeti in jasno nama je bilo tudi nekaj kilometrov pred ciljem, da ji je vožnja čisto odveč in bi z njo najraje kar zaključila. A kratek postanek, svež zrak in nepogrešljiva duda, delajo čudeže. Za nekaj časa. Nato se je kmalu spet spomnila, da ji vožnja, kljub čudežni dudi in mojemu animiranju, ni všeč. Tako smo v Lanterno prispeli v poznih popoldanskih urah z jokajočo dojenčico, ki se je v hipu, ko sva jo odrešila lupinice in je zadihala svež morski zrak, pomirila. In dopust se je pričel. :)

Dnevi so potekali ležerno. Kot se za dopustnike spodobi, se nam nikamor ni mudilo in prepuščali smo se toku dneva. Vsak dan smo pozdravili morje, se sprehajali po kamniti potki vzdolž obale, poskušali čimvečkrat nasprotniku zadati pokop v remiju :), štrikali, praznovali Brinino 3. mini svečko in Petrinih kar nekaj svečk :), ... Predvsem pa uživali.

Res smo se imeli lepo in res bi najraje spakirala (mogoče malo manj :)) in odšla nazaj. V hiško Jasno številka 673. 

Lucija.

Prejšnji teden sva z Brino uživali v našem morskem mestecu, Luciji. Družbo sta nama delala moja mami in očim, konec tedna pa se nam je pridružil še Tine. Oddih sem potrebovala predvsem jaz, Brina pa se nad menjavo okolja tudi ni pritoževala. :) Prvič je morala pokazati tudi osebno izkaznico, saj smo jo za en dan popihali tudi k sosedom Hrvatom, v Savudrijo. Dneve smo si večinoma krajšali s sprehodi ob morju in poležavanju na plaži, ko pa se je sonček skril in so poplesavale dežne kapljice, pa so prišle na vrsto družabne igre.

Bil je oddih ob pravem času, na pravem mestu in s pravimi osebami. :)

 

Prvič.

Sem tudi jaz dobila rože za materinski dan. Take male bambino, ker pravzaprav še nisem mamica. :) Ampak tudi če so male, pomenijo ogromno. 

Hvala M.

Srečka nosečka se vrti.

... z malo pikico v trebuščku in z malo večjo pikico na plesišču. :) ♡

Markov Abraham, 14.2.2015

Prvo darilo.

Medvedek za našega pikca/našo pikico. :)

Hvala družina PP. :)

V soboto na morje, v nedeljo pa v hribe.

Tak je bil zadnji vikend avgusta. V soboto sva se šla turiste, v nedeljo pa pohodnike. :)

Tinetu sem že kar nekaj časa "težila", da bi rada šla na kakšen izlet. Tak, ko se lepo oblečeš in urediš, si ogledaš kakšno znamenitost, kaj dobrega poješ in se z roko v roki zaljubljeno sprehajaš ob sončnem zahodu. No, tak izlet to ni bil. :)

Že odhod od doma je bil relativno pozen, saj se je bilo potrebno zjutraj najprej naspati, nato pozajtrkovati in nato še ugotoviti kaj obleči za ta poseben dan. :) Po slabi uri vožnje je bil na vrsti že prvi postanek - nakup malice in ustavljanje sredi križišča, da sva "pobrala" štoparja Johna iz Bostona. :) Preden sva nadaljevala s potjo proti Devinskemu gradu v Italiji, sva zgovornega popotnika zapeljala še do železniške postaje v Novi Gorici.

S pomočjo Klipkota (beri Garmina) sva v dokaj zgodnjih popoldanskih urah prispela do gradu, katerega ogled pa je nažalost plačljiv. Vstopnina, ki na odraslo osebo znaša 8€, se nama je zdela previsoka, glede na to, kar ponujajo in sva se zato raje sprehodila po Rilkejevi poti, ki je speljana ob robu visokih pečin nad Sesljanskim zalivom. Pripekanje sonca, neprimerna obutev (sandali s pentljo pač niso primerni za hojo po relativno slabi kamniti površini) in pikanje komarjev sta naju s poti, ki ponuja res lepe razglede, kaj kmalu ponovno posedla v avto. Tokrat za kar nekaj časa.

Za romantičen izlet v dvoje si res nisva izbrala primernega dneva. Zadnji vikend v avgustu pomeni gužvo povsod! Plan je bil, če pri nama sploh kdaj obstaja kakšen plan :), da si pred ogledom gradu Miramare in njegovega parka, privoščiva še skok v italijansko morje. Ja, itak! Za osvežitev v morju in ogled gradu sva se lahko kar obrisala pod nosom. Razlog je bil seveda v množici turistov, ki so imeli iste želje kot midva. Ker pametni odnehajo, sva gruči turistov raje pokazala fige in se odpravila Jugoslaviji naproti. :) Tako je Slovenijo poimenoval starejši italijanski gospod, ko sva ga povprašala za pot. Z nasmehom na ustih sva se mu zahvalila za pomoč in ko so se šipe na avtu do konca zaprle, bruhnila v smeh. :)

Slovenija ni v soboto, v številu turistov, prav nič zaostajala za Italijo. Lačna in že malce utrujena sva za 2 urci nahranila parkomat v Ankaranu in se podala na slovenski jadran. V senčki pred prikolico nekega slovenskega starejšega para, ker je bila pač gužva in ker res nisva imela energije za iskanje idiličnega kraja, sva si privoščila lahkotno kosilo - palčke, vsak pol čokoladnega rogljička, sladoled in pivo. :)

Ko je bila lakota že prehuda in je lačen postajal tudi že parkomat, sva se odpravila v Izolo, na pravo večerjo. Na najbolj znano jed italijanske kuhinje, pico. :) Ker nisva ravno na frišno zaljubljen par, sva si čas, med čakanjem na pico, krajšala z igranjem igre 4 v vrsto in občasnim škiljenjem na televizijo, ker je ravno takrat potekala pomembna košarkaška tekma.

Najin izletniški polom, kot v šali praviva dnevom, ki se niso ravno iztekli po najinih načrtih, sva zaključila še s sprehodom po ogromni športni trgovini Decathlon, od kjer sem se, vesela kot mali otrok, vrnila s polnim roza nahrbtnikom. :)


V nedeljo pa sem sandale s pentljo zamenjala za pohodne čevlje in športne hlače so zamenjale krilo. Rdeč lak na nohtih je ostal.

Na planinskem izletu sta se nama pridružila še moja mami in očim ter planinska kaza (beri koza :)) Aja, ki pohodniške izlete naravnost obožuje. Višji in bolj zahteven kot je vzpon, boljše ji je. Ja naša Aja res ni tipična maltežanka. :)

 Po dobri uri in pol smo le prisopihali na cilj, si privoščili nedeljsko planinsko kosilo ter nabrali moči za povratek v dolino.

 Lepo vikend je bil. Kljub gužvi v soboto in kljub telesnim naporom v nedeljo. :)

Vrnitev domov.

Se je začela stresno, malce naporno, na trenutke prestrašeno, a končala lepše kot v sanjah. :)

Na drugem največjem letalu na svetu, ki naju je peljalo iz San Francisca do Frankfurta, sva čisto prevečkrat slišala pilotov glas z navodili: "Fasten your seatbelt", ki je opozarjal na možnost turbulenc. Na letu, ki je trajal 11 ur, smo bili skoraj polovico časa pripeti s pasom, saj turbulencam kar ni bilo videti konca. Med tresenjem in nekaj majhnimi "prostimi padi", ki so bili pogojeni z mojim zaskrbljenim pogledom a-tako-bo?, nama je uspelo celo za nekaj uric zaspati. 

Dolg let je dokaj hitro minil in kmalu sva imela naslednjega, do Benetk. Le tega je pilotiral mlad, res mlad pilot in to prvič. :) Fant oranžnih las in z nekaj mozolji na obrazu, nas je, ko smo pristali, prišel pozdravit in Tine mu je celo čestital za uspešen in miren prvi let. :)     

Benetke so bile najina končna destinacija in z vso prtljago, ki je res ni bilo malo, sva z vznemirjenjem čakala na Tinetova starša, popotniška pajdaša iz Kanade, Mirkota in Anico, da naju odpeljeta domov. Z malce zamude, zaradi komunikacijskega šuma v tolmačenju časa :), smo se le dobili, spakirali prtljago v avto in se podali na triurno vožnjo proti domu.

Ko smo se vozili po avtocesti se je že večerilo in malce sva bila tudi že utrujena od dolge vožnje, a Anica je vztrajala, da se v Ajdovščini ustavimo še na sladoledu. Ker sem velika sladkosnedka, mi je bila ideja, kljub utrujenosti všeč, malo manj pa Tinetu, ki je hotel čimprej domov. Odločitev je padla in tako smo se, slabo uro pred domom, ustavili še na sladoledu. Zdaj vem zakaj. :)

V večernih urah smo prispeli domov. Jaz po mesecu in pol, Tine pa po dobrih osmih mesecih. Najprej sem odšla na vrt, preverit stanje :) in le nekaj minut za nami sta prišla še moja starša, skupaj z mojo Ajo. Tako zelo sem jo bila vesela, Aja pa v sami zmedi sploh ni videla kako naj se obnaša, koga naj najprej pozdravi in je zato z mahajočim repom hodila od enega do drugega. :)

Ko smo preverili stanje na vrtu in se načohali z Ajo, smo se skupaj odpravili v stanovanje. Tine je po osmih mesecih odklenil vrata v najin dom. Zvončki na vratih so zazvonili in ponovno sva bila doma. Oba. 

Za trenutek sva obstala na hodniku, zadihala in še predno sva naredila korak naprej, so se vrata od dnevne sobe odprla in zagledala sva najine drage prijatelje in družino, ki so skupaj v en glas vzkliknili: PRESENEČENJE! Mene je od presenečenja skoraj kap. :) Kot v šoku sem nekaj trenutkov stala pri miru in čas se je zame takrat ustavil. Ko so se misli pomirile in je šok popustil, sem se s solzami v očeh podala v objem prijateljem in družini. Tine se je k njim podal kar z nahrbtnik na ramenih. :)

Tam so bili in čakali so na naju. V najini dnevni sobi, ki so jo okrasili z baloni, trakovi in napisom dobrodošla doma, so se gužvali in čakali, da se po dolgem času spet vidimo, se objamemo in pogovorimo. Pripravili so nama celo pogostitev, posebno sladico in nagrado. :) Kot da bi sanjala sem hodila od enega do drugega in si med tem brisala krokodilje solze sreče. Tako lepo jih je bilo videti. Prav vsakega od njih. 

Očitno človek res potuje po svetu, da bi našel kar potrebuje in se vrača domov, da to najde. Jaz imam to srečo, da sem to že našla in neizmerno hvaležna sem za to. Hvala čisto vsem za vse. Najboljši ste! :) ♡

Fotografije: Mirko Mažgon

Adijo Kanada in pozdravljena Amerika.

Vceraj sva se zadnjic pomahala Kanadi v slovo in se z avtobusom odpeljala Ameriki naproti, natancneje v Seattle. Sama, brez starejsega dela ekipe, saj se je njihovo potovanje koncalo ze vceraj, v Vancouvru. A preden vas seznanim z Ameriskimi novicami, moram prej dokoncati Kanadske. :) 

Torej, v soboto smo prispeli v Victorio, kjer sem se do vecera ze nekako udomacila v tem velikem obalnem mestu. Prehod iz narave v mesto je zame vedno nekoliko stresen, saj sem bolj clovek, ki mu mestni vrvez ni ravno pri srcu. Bolj sprosceno in umirjeno se pocutim v naravi, kjer se cas dobesedno ustavi.

V nedeljo popoldne smo se sprehodili do zaliva Fisherman's Wharf, kjer so poleg ladij "zasidrane" tudi plavajoce pisane hise. Ampak razlog obiska so bili morski levi. Zaliv je namrec znan po tem, da se v neposredni blizini zadrzujejo te velike morske zivali, kjer jih lahko tudi hranis. In res, ze takoj ob nasem prihodu nas je s povrsja gladine pozdravil morski lev z imenom Sammy. Kasneje se mu je pridruzil se eden in oba sta, vajena turistov in posledicno svezih rib, pricakovala kaksen obrok. Neka gospa se je odlocila, da bo morska leva razveselila z okusno malico in pri ribicu kupila kar nekaj rib, ki jih je nato prijazno razdelila med turiste, predvsem otroke. Sammy in njegov prijatelj se svezih rib seveda nista branila in sta skoraj iz rok pospravila vse ribe. Brezplacna atrakcija za par minut. :)

Tezko, tezko pricakovani ogled kitov, smo imeli v ponedeljek. Zelo rada bi napisala porocilo, da smo videli vsaj nekaj teh mogocnih zivali, a bi se zal zlagala. Na izletu s colnom, ki je trajal 3 ure, nismo videli niti enega kita, niti ene orke, niti delcka plavuti ne. Tine in njegova mama Anica, ki sta se na lov podala s hitrim in adrenalinskim colnom Zodiakom, sta imela malce vec srece, saj sta videla Minke kite, ki tukaj zivijo skozi celo leto. Mi pa razen razlicnih vrst ptic, nekaj morskih levov in dvakrat delfinu podobne zivali, nismo videli tega, kar je agencija (kar vse agencije) obljubljala. Lahko si predstavljate moje razocaranje ob pristanku v zaliv. Izleta, ki sem se ga tako zelo veselila, je bilo konec in zapustila sem ga s solzami v oceh. Vem, da je ocean velik in da vsak pac nima te srece, da jih vidi in obcuduje, a sem bila prepricana, predvsem zaradi zagotovila agencije, da bom imela to sreco in jih videla. Agencija nam je sicer dala nekaksno potrdilo, da lahko naslednji dan ponovno poskusimo svojo sreco, a nam zal casovno ni zneslo, saj smo imeli naslednji dan ze trajekt za Vancouver. Ko smo situacijo razlozili na agenciji, so nam potrdilo podaljsali do septembra 2014. Kot da bomo do takrat se kdaj prisli v Kanado. :) Ampak ok, imam vsaj razlog, da ponovno pridem nazaj. :)

Pogumna Tine in Anica :)

Minke whale

Naslednji dan smo ze zarano zapustili Victorio in s tem tudi prekrasen Vancouver Island, saj smo imeli ob 9h ze trajekt za Vancouver, za naso zadnjo skupno destinacijo. V Vancouvru smo se se isti dan poslovili od nase modre puscice Dodge in ob praznenju avta, preseneceni ugotovili koliko prtljage smo imeli v razmeroma majhnem avtu. :)

! :)

Nas dom je za tri dni (za naju s Tinetom za 4 dni) postal HI Vancouver Downtown hostel. Hostel v neposredni blizini centra mesta, a nekako skrit za vogalom umirjene ulice. Starsi so imeli svojo sobo, midva s Tinetom pa sva imela to sreco, da sva imela le prvi dan druzbo mladega angleskega para, ki ima psa z imenom Petra :), vse naslednje 3 dni pa sva sama kraljevala v sobi za 4 osebe. 

Ze takoj ob prihodu  v mesto smo se iz hostla sprehodili do obale, ki je bila le 5 minut oddaljena od hostla. Ta sprehod se je potem podaljsal kar za nekaj ur, saj smo prehodili kar dobrsen del obale, si ogledali del Stanleyevega parka, jezero in se sprehodili se skozi zivahne ulice mesta.

Stanley Park

Ker smo si zazeleli narave, smo se naslednji dan najprej z vodnim avtobusom zapeljali do severnega dela Vancouvra in nato pot nadaljevali z avtobusom do regionalnega parka, Lynn Canyon. Lepote narave nas tudi tu niso razocarale. Visoka drevesa, potocki in obvezen postanek ob jezeru za malico.

Lynn Canyon

Suspension Bridge Lynn Canyon

Iz narave, smo se hoces noces, vrnili nazaj v mesto in si ogledali se repliko olimpijskega ognja ter se z dvigalom povzpeli na razgledni stolp iz katerega se razgled razprostira cez celoten Vancouver. Ker smo hoteli videti mesto tudi v soju vecernih luci, smo se na stolp povzpeli se enkrat, se isti dan zvecer.

Gastown, steam clock

Olimpijski ogenj

Vancouver Lookout tower

Razgled iz stolpa podnevi

Razgled iz stolpa zvecer

Vancouver, kot ga je videl poleti Tine

Predzadnji dan je dezevalo, zato smo ga izkoristili za kratek sprehod med trgovinami in nakupili se zadnje spomincke za nase drage prijatelje in druzino. Zvecer pa smo se odpravili na voznjo s helikopterjem cez celotno Kanado. Ne dobesedno, pac pa na 4D avanturo. 20 minutna voznja cez to prelepo drzavo je prehitro minila. Simulacija je tako dobro narejena, da dobis obcutek, da dejansko letis. Stol, na katerem sedis se premika, noge ti bingljajo v zraku, razgled se ti razprostira nad dolinami, jezeri, morjem, gorami, zacutis lahko svezino vode, saj te dobesedno poskropi po obrazu. Celo na polarni mraz niso pozabili. Prekrasno res. Od uzitka, lepot Kanade in srece, so me med "letenjem" oblivale solze in tudi ko smo "pristali" se obcutki v meni niso umirili. Stisnila sem se k Tinetu in se v sebi potihem zahvalila za vso to izkusnjo in za vsa dozivetja, ki sem jih bila delezna na tem potovanju. Potovanju po Kanadi in po nekaksnem duhovnem potovanju vase. Prelep zakljucek, prelepega potovanja. 

Odhajamo na polet cez Kanado :)

Vsega lepega je enkrat konec. Zal. In potovanja po Kanadi je bilo za mojo mami in Tinetova starsa konec v petek. Midva s Tinetom sva zaradi lazje logistike ostala v Vancouvru en dan vec. Se zadnji sprehod po obali, kosilo in obvezna kavica Barcaffe po kosilu in cas je bilo za slovo. Pospremila sva jih do letalisca, kjer smo se z tezkim srcem in solzami v oceh poslovili. Res smo se imeli lepo in zato je bilo slovo se toliko tezje.

Po tezkem slovesu sva se s Tinetom dobila se z njegovo prijateljico Grace in njeno simpaticno hcerko Audrey. Zvecer pa sva odsla se na vecerjo v japonsko restavracijo, v kateri je Tine prejsnje poletje delal kot natakar, skupaj s Tinetovo bivso cimro, Tamao.

Grace in Audrey

Tinetova sefica Fifi :)

Tine in Tama :)

Cas za slovo od Kanade in vedno zivahnega in prijaznega mesta Vancouvra je za naju prisel v soboto dopoldne. Tine se je zjutraj se zadnjic s kolesom popeljal skozi mestne ulice, na plazi nabral malo pescenega peska in kmalu je sledil odhod. Skozi avtobus sva se zadnjic pomahala tej drzavi, ki me je s prijaznostjo ljudi, cistostjo, urejenostjo in prelepo naravo, cisto navdusila in se odpeljala novim dogodivscinam naproti.

In zdaj sva tu, v City Hostlu Seattle. Moram reci, da prvi vtis o Ameriki ni bil ravno najboljsi. Ze na meji so bili uradniki neprijazni, blazno resni in dobila sem obcutek, kot da, oprostite izrazu, drzijo boga za jajca. Z rahlimi zapleti na meji in s prometnimi zastoji, smo v Seattle prispeli z dvourno zamudo, okrog 17h. Zacetek res ni bil ravno najboljsi, saj sva imela to "sreco", da sva naletela na same cudake. Na noro voznico avtobusa, na psihoticnega brezdomca, na policijske in gasilne avtomobile na nujni voznji in na ljudi, ki nama niso hoteli pomagati, ko sva izgubljeno, z ogromno prtjage tavala po velikem mestu in iskala hostel. Prvic, odkar sem na potovanju, se je v meni prebudilo domotozje in zelela sem si domov. K druzini, prijateljem in v varno zavetje doma.

Po prehojenih kar nekaj ulicah, sva konco utrujena od poti in nosenja prtljage, koncno prispela do najinega hostla. Se umirila, zadihala in ustalila. Ob vecerji (sushi od prejsnjega dne in makaroni s sirom, ki se kupijo ze pripravljeni) sva na hitro preletela se kraje, ki jih zeliva obiskati v teh 14 dneh najinega potovanja po Kaliforniji. Odlocila sva se, da se naslednji dan, ko bova ze prevzela avto, zapeljeva do Olympic National Parka in tam kampirava. No, plani so zal splavali po vodi, kajti dan, ko naj bi prevzela avto je tu, jaz pa objavo se vedno pisem iz hostla v Seattlu. :(

Najina soba v hostlu v Seattlu

Razgled iz najine sobe v hostlu na razgledni stolp Space Needle

Danes sva se ze zgodaj zjutraj zbudila s planom, da si na hitro ogledava mesto in nato okrog 12h prevzameva avto in nadaljujeva pot v Olympic National Park. Sprehodila sva se do obale, obiskala znano trznico, ki kar mrgoli od vrveza, Pike Place Market, prilepila vsak svoj cigum na Wall Of Gum ter se odpravila v pisarno Enterprisea, kjer sva imela rezerviran avto.

Pike Place Market

Wall Of Gum

In zakaj sva se vedno tu oz. zakaj sva dobesedno obstala tu? Zaradi zavrnjene bancne kartice. Problem je namrec v tem (verjetno je v tem oz. upava da je to), da je Tine ze presegel mesecni limit na svoji bancni kartici in placilo enostavno ne gre skozi. Imava le en mastercard, ki je edino mozno placilno sredstvo in se to mora biti od tiste osebe, ki bo avto tudi vozila. Lahko si predstavljate mojo paniko, ko so se kar naenkrat vsi najini plani podrli. Brez prenocitve, brez avta in brez moznosti, da se danes odideva, sva dobesedno obstala v njihovi pisarni. Kar nekaj vdihov in izdihov je bilo potrebnih, da sem se umirila in da sva s trezno glavo pricela razmisljati kako naprej. Prvo sva preverila, ce je denar na kartici, nato pisala elektronsko sporocilo na banko, ce lahko takoj naslednji dan zjutraj povisajo limit in se ponovno vrnila v hostel. K sreci so imeli se proste postelje, tako da sva sedaj ponovno tu. Ponovno sedim za isto mizo kot vceraj, Tine pa v sosednjem lokalu navija za LA Kingse, ki se ravno v tem trenutku borijo za Stanleyev pokal. Kot pravi Tine, vse to je car in cena potovanja. So vzponi in so padci in vse to krepi in opogumlja. Iz Tinetov ust v bozja usesa, ali kako ze. :)

Drzite pesti, da jutri koncno dobiva avto in se ze enkrat odpraviva iz mest v naravo.

Pozdrav iz Seattla! :)

Fotografije: Mirko Mazgon, Tine Mazgon