4. oktober - Svetovni dan živali.

Naša prva dolžnost do naših skromnih bratov (živali) je, da jim ne škodujemo, a samo to ni dovolj.

 Imamo pomembnejšo nalogo - da jim nudimo pomoč, kadarkoli jo potrebujejo.

Sv. Frančišek Asiški (1181 - 1226)

Na srečanju ekologov v Firencah so leta 1931 kot način osveščanja o ogroženih vrstah živali podprli idejo o vsakoletnem svetovnem dnevu živali in za datum izbrali 4. oktober, dan Sv. Frančiška Asiškega, zavetnika živali. Ali je zavoljo vpeljave tega datuma od takrat izumrlo manj živalskih vrst, kot bi jih sicer, ne vemo. Trgovina s krznom, lov za zabavo, zavoljo oklov, plavuti, jezikov ali drugih delov teles, krčenje življenjskega okolja in onesnaženje so od tedaj veliko vrst potisnili na ali čez rob izumrtja. Ocenjujejo da, vključno z žuželkami, vsako leto izumre vsaj 10.000 živalskih vrst, kar je nekaj tisočkrat toliko, kot bi jih izumrlo brez človeškega vpliva. Hkrati pa človek polni hleve s stotinami milijard nenaravno križanih živali, da bi potešil svoj krvavi pohlep po mesu in mleku, ki ju povprečen prebivalec razvitih držav letno konzumira 80 kilogramov in 200 litrov. Poleg gorja, ki ga to povzroča živalim, je živinorejska industrija največja svetovna proizvodnica toplogrednih plinov, izredna potrošnica žita, soje, vode, drugih virov in prostora ter onesnaževalka zemlje in voda. Zavoljo bolezni, ki si jih s tem povzročamo in zavoljo kozmetične industrije, v laboratorijih neizrekljivo mučimo milijone živali.

Svetovni dan živali je iz dneva spomina na ogrožene vrste sčasoma prerasel v dan spomina in spoštovanja do vseh živali in ljudje ga v različnih oblikah zaznamujejo širom sveta. Še vedno pa je naše pojmovanje živali kalno. Namesto da bi prenehali izžemati naravo in naše sozemljane, menimo, da lahko naravo "uravnavamo", z živalmi pa "upravljamo". Z izjemo redkih štirinožnih izbrancev, po večini psov in mačk, s sozemljani ravnamo kot s potrošnim materialom, vključno s psi in mačkami pa so živali naša lastnina. Lahko jih kupujemo in prodajamo kakor kos pohištva ali kuhinjski lonec. Le redko se vprašamo po smiselnosti, pravičnosti in pravilnosti našega ravnanja.

To kako gledamo na otroke in katere vrednote želimo krepiti pri njih, je eno redkih ogledal, ki nam pokažejo, da s sliko sveta, nekaj ni v redu. Ko nas otroci vprašajo, od kod pride meso, kako nastane usnje ali zakaj ima krava mleko, pogosto ugotovimo, da tega še sami prav dobro ne vemo, če pa že, svoj odgovor izkrivimo in zamaskiramo do neprepoznavnosti. Mar naj jim razložimo, da ima krava kakor vsaka druga samica sesalcev, mleko le kadar ima naraščaj? Da ji od rane mladosti vsako leto v zadnjično odprtino do ramena potisnejo roko, s katero skozi črevo naravnajo maternični vrat in ji skozi vaginalno odprtino vstavijo instrument za umetno oplojevanje? Da potem pijemo mleko, namenjeno njenemu teličku, ki konča kot meso na naših krožnikih, prav tako kot njegova mati, ko se njeno telo izčrpa in ni več donosno?

Zakaj dovoljujemo, da se dogajajo stvari, ki jim z vsem srcem nasprotujemo - posilstvo, kraja otrok, odvzem svobode, mučenje, umor? Zakaj se prepričujemo, da je to naravno, da tako pač je ali da ne moremo spremeniti svojih navad? Zakaj se nam v želodcu naredi vozel, če pomislimo, da bi se kaj takega zgodilo našemu psu ali celo neznanemu človeku, dovoljujemo pa, da se to dogaja pujsom, kravam in drugim živalim, ki prav tako čutijo, čustvujejo in se zavedajo? Zakaj otroke vodimo na predstave z delfini ali tjulnji, jih prepričujemo, da je to, kar vidijo, naravno, in jih, izlet za izletom, obrok za obrokom, učimo, da so nekatere živali za ljubkovanje, druge pa za izkoriščanje?

Ko se ob svetovnem dnevu živali raznežimo ob slikah ljubkih mladičkov, se torej zazrimo v nam najbližjo žival - vase, in se vprašajmo o naših vsakdanjih navadah, izbirah in odločitvah. Ali se nekdo, ki eno žival (na primer svojega psa) ljubkuje, z drugo pa zabada vilice v drugo žival, resnično lahko okliče za ljubitelja živali? 

Razširimo torej svojo ljubezen tudi na tiste živali, katerih ne poznamo po imenu in nikoli nismo uzrli njihovih oči - spomin nanje so le njihovi predelani posmrtni ostanki na policah trgovin. Poskrbimo, da s svojim denarjem ne plačujemo smrti, temveč podpiramo okolju, ljudem in živalim prijazno industrijo.

Jaz sem izbrala s srcem in izbrati s srcem je lažje, kot bi si morda mislili.

~ Povzeto po Veganski iniciativi

Sem Petra in sem vegetarijanka.

Vsake toliko kliknem na blog Veganske iniciative. Pa ne zato, ker bi bila veganka. Niti ne zato, ker sem vegetarijanka. Preprosto zato, ker mi ni vseeno za živali, ker mi ni vseeno za okolje in ker mi ni vseeno za prihodnost vseh nas, ljudi in živali. 

Glede na nekatere pretekle objave, ste verjetno že ugotovili, da imam izredno rada živali, jih spoštujem in menim, da imajo prav tako kot mi pravico do življenja in jih iz tega razloga ne jem. 

Že kot majhni punčki mi meso ni dišalo in kljub nekaterim poskusom staršev, da bi le pojedla kakšen zrezek ali kaj podobnega, jim le to ni uspelo. Hvalabogu imam razumevajoče starše in so mojo odločitev, da ne bom jedla mesa sprejeli in spoštovali. Priznam, da sem do zgodnjih najstniških let občasno, ampak res občasno pojedla kakšen košček šunke (na pici), pršuta ali kakšen čevapčič (na pikniku). Sedaj pa že približno 15 let nisem pojedla ničesar kar ima glavo. Tak odgovor namreč podam vsakemu, ki izve da sem vegetarijanka, saj največkrat sledi vprašanje: "A ribe pa ješ?" V izogib takim in podobnim vprašanjem, ki verjemite skoraj vedno sledijo, najraje odgovorim tako. In veste katero vprašanje skoraj vedno sledi, ampak res skoraj vedno? Nadvse zoprno in do konca zlajnano vprašanje: "Ja kaj pa potem ješ?" Ob tem vprašanju se mi vse dlake postavijo pokonci. Dobesedno. Upam si trditi, da ga ni bolj zoprnega vprašanja za nas vegetarijance in vegane. Naj povem ... Hrane, ki izključuje dele telesa živega čutečega bitja, je ogromno. Živimo v svetu, ki nam nudi vegetarijanske in veganske hrane v izobilju. Imamo svobodno izbiro in iz spoštovanja in sočutja se lahko odrečemo ubijanju živali. Ni potrebno, da ostanemo lovci in nabiralci kot na začetku, saj se razvijamo dalje, še posebno moralno in etično. Živali ne morejo protestirati in nimajo izbire, jaz pa jo imam.

Namen objave ni, da vas prepričam, da postanete vegetarijanci ali vegani. Niti vas ne želim obsojati, če jeste meso. Objava bo dosegla namen, če boste pričeli razmišljati o tem kaj jeste. Z ozaveščanjem in izobraževanjem o tej temi  si odpirate oči in dušo. Sama si trenutno odpiram oči glede mlečne industrije ...

To objavo bi lahko pisala in pisala, saj je še ogromno tem, ki si zaslužijo objavo (mlečna industrija, testiranje na živalih v kozmetične in farmacevtske namene, preprodaja živali, lovstvo, ...). 

Če zaključim ... Vesela in hvaležna bom za vsakega, ki se bo odločil zmanjšati porabo meso in za vsakega, ki me ne bo več spraševal kaj jem, če ne jem mesa. :)

O tej temi sem že pisala:

- Cena lepote

- Svetovni dan živali

- Na predstavitvi knjige Večna Treblinka

Nekatere izmed objav na strani Veganske iniciative:

- Obisk slovenske klavnice

- Lov - tako iz mode kot krzneni plašč

- Kako lahko pomagamo, da bo evropska državljanska pobuda STOP VIVISECTION uspešna

Presna gibanica za dober namen.

Jadranka Juras, je kot pogoj (malo za šalo, malo za res) postavila, da pride v Idrijo predstaviti knjigo Večna Treblinka le v primeru, da z Moniko pripraviva kakšno vegansko dobroto. Za prijetno druženje ob dobri veganski hrani po predavanju. Monika mi je poslala nekaj receptov za pripravo odličnih veganskih jedi in odločitev, kaj pripraviti, je padla takoj. Odločila sem se za, zdravju prijaznejšo verzijo znamenite slovenske sladice, presno vegansko gibanico. Poleg tega, da je lažje prebavljiva, tudi njena priprava ni tako zamudna.

Če vas zanima recept, kako pripraviti to odlično sladico, berite dalje. :)

Za spodnjo plast potrebujemo:

50g mandljev

50g orehov

100g datljev

Mandlje in orehe drobno zmeljemo v multipraktiku ali blenderju in dodajamo datlje, da se testo sprime. Lažje bo šlo, če dodamo nekaj vode. Maso prihranimo za pozneje.

Za makovo plast potrebujemo:

150g maka

50g namočenih datljev 

3 žlice limoninega soka

Mak zmeljemo v multipraktiku ali blenderju, nato dodamo namočene datlje in limonin sok, da dobimo gosto zmes. Postavimo na stran.

Za orehovo plast potrebujemo:

200g orehov

100g namočenih datljev

Orehe drobno zmeljemo v multipraktiku ali blenderju, nato dodamo namočene datlje in zmešamo v homogeno mazljivo zmes. Po potrebi dodajamo vodo. Postavimo na stran.

Za skutino plast potrebujemo:

200g indijskih oreščkov ali makadamije

5 žlic limoninega soka

ščep soli

Oreščke namočimo za nekaj ur, nato jih odcejene dobro zmeljemo v multibraktiku ali blenderju skupaj z limoninim sokom in ščepcem soli. Po potrebi dodajamo vodo. Postavimo na stran.

Za jabolčno plast potrebujemo:

4 večja jabolka

žlica limoninega soka

Jabolka naribamo (lupljenje ni potrebno), dodamo limonin sok, da ne porjavijo in z rokami iz njih iztisnemo sok. Naribana jabolka postavimo na stran.

Končna priprava:

Poljuben pekač najprej obložimo s plastično folijo, da bomo sladico lažje dobili ven. Najprej pripravimo spodnjo plast tako, da maso s prsti razgrnemo v kvadrat debeline približno pol centimetra. Nato nadevamo plasti. Bodite pozorni, da najprej porabite le polovico od vsakega nadeva!

Začnemo s polovico makove plasti, nato sledi polovica skutine plasti, polovica orehove plasti in polovica naribanih jabolk. Postopek še enkrat ponovimo (brez spodnje plasti) in zaključimo z jabolki. 

Gibanica je najboljša, če jo nekaj časa pustimo, da se okusi prepojijo, odlična pa je tudi takoj. Ker je zelo nasitna, jo narežemo na manjše koščke, kot smo morda vajeni. 

Pa dober tek! :)

Kako pa je bilo na samem predavanju? Odlično. Jadranka je ponovno dokazala, da ji je še kako mar za živali, za sočloveka, za planet. Dejstva, ki jih je v knjigi zapisal Patterson je podkrepila z lastnim znanjem in izkušnjami, saj se že več kot 10 let aktivno bori za pravice in svobodo vseh živih bitij. Svoja razmišljanja in poglede je predstavila tudi domačinka Monika Rijavec. Skupaj sta zbranim, upam da, vsaj malo odprli oči in jih pripravili do razmišljanja o agoniji, ki jo vsakodnevno doživljajo živali po vsem svetu. Stvar posameznika pa je, kaj bo glede tega ukrenil.

Foto: Tine Mažgon

Vabilo na predstavitev knjige Večna Treblinka.

V četrtek, 23.5.2013 ob 19. uri bo v Mestni knjižnici in čitalnici Idrija predstavitev knjige Večna Treblinka. Predstavitev bo potekala v obliki pogovora o našem odnosu do živali, o etiki in veganstvu. Knjigo bosta predstavili Jadranka Juras in Monika Rijavec.

Poizkusili boste lahko tudi za vse prste obliznit slastne veganske jedi. :)

Prijazno vabljeni čisto vsi! :)

Kako smo se imeli na predstavitvi knjige februarja v Škofji Loki, si lahko preberete tukaj.

Se vidimo! :)

Popolna prepoved.

... Trženja na živalih testirane kozmetike!

:)

V Evropski uniji z današnjim dnem ni več mogoče tržiti kozmetičnih izdelkov, ki bi bili v kakršni koli obliki testirani na živalih. Velik del evropske javnosti meni, da tovrstna testiranja niso moralno dopustna. 

Sočasno s to prepovedjo bo Evropska komisija nadaljevala prizadevanja za razvoj alternativnih metod testiranja, saj te za zdaj še ne morejo popolnoma nadomestiti testiranja na živalih. V ta namen je Evropska komisija med letoma 2007 in 2011 že namenila okoli 238 milijonov evrov, še naprej pa bo podpirala raziskave in bo spodbujala tudi tretje države, naj sledijo njenemu zgledu.

Pred prepovedjo testiranja kozmetičnih izdelkov na živalih, torej pred letom 2004, so v EU tovrstne teste opravili na 8998 živalih. To število se je leta 2008 znižalo na 1510, leta 2009 pa na 344. Tovrstna testiranja opravljajo na podganah, miših, morskih prašičkih in zajcih.

Vse oblike testiranja kozmetičnih sestavin na živalih so po letu 2009 izvedli zunaj EU. Po ocenah naj bi tovrstna testiranja letno zunaj EU opravili na 15.000 do 27.000 živalih.

(vir: 24ur)

Podatki kažejo, da evropski potrošnik v povprečju uporabi najmanj 7 kozmetičnih izdelkov na dan. (!)

Vsak posameznik ima možnost izbire, kaj bo uporabljal in kaj s tem podpiral. Na eni strani imate podjetja, ki podpirajo grozljiva in nepotrebna mučenja na živalih in na drugi strani podjetja, ki tega ne počno. Odločitev bi morala biti pravzaprav povsem enostavna.

Na voljo imate veliko kozmetičnih znamk, ki svojih izdelkov ne testirajo na živalih. Kadar nisem prepričana, ali je izdelek testiran ali ne, si pomagam s Facebook stranjo Bele liste ali kar s stranjo Pete.

Uporabljajte izdelke, ki so ljudem in živalim prijazna. Izdelke, za katere vemo, da ni trpela ali umrla nobena žival.

 

Več o tej temi, o ceni lepote, sem pisala v tej objavi.

Nič več.

... Živalskih cirkusov, gojenja za krzno in klanja brez omamljanja!

:)

Včeraj, 7.3.2013 so poslanke in poslanci sprejeli novelo zakona, ki bistveno zaostruje poskuse na živalih, prepoveduje cirkuse, zakol brez predhodnega omamljanja in spreminja definicijo nevarnega psa. Novela zakona določa bolj stroge ukrepe pri laboratorijskih poskusih na živalih. Po novem bo potrebno za vsako dejanje, ki se opravi na živalih, pridobiti predhodno soglasje posebne etične komisije. 

Na predlog nevladnih organizacij so v zakon zapisali tudi prepoved reje in lov živali zgolj zaradi pridobivanja kožuhov.

Za nevarnega psa bo po novem veljal tudi napadalen pes in tisti, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti. Po zdajšni ureditvi velja za takšnega šele pes, ki je ugriznil človeka ali žival. Poleg tega se bo izboljšal zajem podatkov za vodenje centralnega registra psov. Obvezen bo vnos podatka o izvoru psa, s čimer se želi preprečiti nezakonit promet z živalmi. 

(vir: 24ur)

Thumbs up! :)

Na predstavitvi knjige Večna Treblinka.

Dan res ni bil ravno najboljši za odhod od doma, saj so bile vozne razmere res slabe in tako se je pot do Škofje Loke, ki navadno traja 45 minut, skoraj podvojila. Kaj me je gnalo, da sem v takem vremenu zapustila varno zavetje in toplino doma? Veganska večerja in predstavitev knjige Večna treblinka pri Rdeči ostrigi v Škofji Loki. Čeprav sem se na polovici poti že skoraj obrnila, saj so mi brisalci na šipi kar naprej zamrzovali in je bila vidljivost zaradi tega zelo slaba, nekajkrat sem tudi malo zaplesala po cesti, sem vztrajala in ni mi žal. Niti malo. Kot se je izkazalo je bil večer zelo prijeten, sproščen in poučen.

Izjemno topli, prijazni in preprosti osebi, Jadranka Juras in Špela Šuškovič, sta na začetku na kratko predstavili vsebino knjige, v kateri avtor z izredno bogato podkrepitvijo zgodovinskih dejstev, vleče vzporednice med načinom ravnanja z žrtvami v času nacizma in načinom ravnanja današnje družbe z živalmi.

Jadranka meni, da je do odnosa do živali, kakršnega imamo danes, prišlo z leti, počasi. Začelo se je takrat, ko je človek posegel v naravo in udomačil prvo žival in ji s tem odvzel svobodo. Odnos je prišel tako daleč, da si živali lastimo in nanje gledamo kot na objekte, na našo lastnino. Seznanila nas je z krutim dejstvom, da je v Sloveniji za potrebe mesne industrije vsak mesec ubitih 3 milijone živali! Samo v Sloveniji. Kakšna je številka, ko vključimo cel svet? Grozna in nočem niti vedeti.

V razmišljanje je ponudila tudi ideologijo o karnizmu, ki ljudem omogoča, da jemo nekatere živali. Kako na primer brez slabe vesti pojemo del krave, prašiča, konja (namenoma tako pišem), moralno sporno in neetično pa je pojesti del psa, mačke, ... Naši hišni ljubljenci imajo ime, imajo prostor, imajo dom in so naši družinski člani. Krava, prašič, konj, katerih dele kupimo v trgovini, pa le tega nimajo. Na etiketi ne piše, to je krava Liska, imela je 10 otrok, živela je tam in tam, ... Te živali za nas niso subjekti, temveč objekti. Namenjeni so nam za lastno prehrano in naše udobje. Saj jesti živali je (naj bi bilo) naravno, normalno in nujno. Številni ljudje, med njimi tudi uspešni športniki so priča, da temu ni tako.

Jadranka nam je omenila tudi zanimivo študijo, ki jo je neka ameriška raziskovalka izvedla v osnovni šoli pri prvošolčkih. Na platnu jim je pokazala sliko psa in zraven sliko prašiča. Otroke je vprašala, kakšne lastnosti bi pripisali psu in otroci so vsi zadovoljno in veselo pripovedovali, kako je pes človekov najboljši prijatelj, kako so prijazni, ljubeznivi, simpatični, ... Nato jih je povprašala o lastnostih prašiča. Zgodba je bila tu popolnoma drugačna. Prašiča so ozmerjali z zelo grdimi žaljivkami, da je umazan, neprijazen, da smrdi, ... S pogovorom in razmišljanjem je raziskovalka otroke privedla do tega, da so spoznali, da je prašič pravzaprav popolnoma enak kot pes. Prav tako ima oči, nos, rep, uha, ... In kar je najpomebnejše prav tako kot pes, prašič in ljudje imajo živali živčni sistem. Kar pomeni, da prav tako kot mi čutijo bolečino, strah, ljubezen. Razlike med živalmi ni. Ljudje smo tisti, ki smo jih naredili.

"Umazan kot prašič!"
"Voziš kot kura!"
"Obnašaš se kot opica!"

To so vse žaljivke za živali  in s tem kažemo naš odnos do njih. Priznam, tudi sama večkrat uporabim kakšno od zgoraj napisanih besednih zvez, ampak se bom v prihodnje poskušala takim izrazom izogibat. Če mi bo kdo rekel, da se obnašam kot opica, mu bom preprosto odgovorila nazaj, hvala. :) Le zakaj bi bila to žaljivka. Saj opice so pa res krasne živali.

Proti koncu našega druženja smo se vsi vključili v debato in razvnela se je prava diskusija. Ne samo o našem odnosu do živih bitij, pač pa na splošno o tem kako si človek rad vse lasti, kako radi imamo ugodje in udobje, kako smo si  podredili ta naš planet in se postavili na vrh hierarhične lestvice, v kateri smo, če nam odvzamejo orožje, praktično nemočni.

Večer mi je bil všeč predvsem zato, ker ni šlo samo za suhoparno podajanje informacij in dejstev, pač pa je bil usmerjen k temu, da začneš sam pri sebi razmišljati in da na situacijo pogledaš iz drugega zornega kota, da izstopiš iz ukalupljenega sistema. Kot je dejala, retorično zelo spretna Jadranka, sam pri sebi moraš razčistiti kaj je zate moralno in etično ter kako boš živel. Sama zagovarja načelo manjšega zla. Če je naprimer, kastriranje in steriliziranje mačk, lahko moralno sporno, je v tem trenutku to edina rešitev, da  se reši čim več zapuščenih mačk in se prepreči njihovo povečanje. Kot je dejala, za nerojenega mladiča mi ni žal, za pohabljenega in sestradanega mačkona, mi je pa.

Po dvournem predavanju sem odšla domov polna novih informacij, drugačnih pogledov, predvsem pa zadovoljna in srečna, ker sem preživela večer v tako raznoliki družbi in da sem imela priložnost spoznati Jadranko, katero res cenim in spoštujem.

Tem za pisanje je ogromno in tudi to objavo bi lahko še kar pisala in pisala in pisala ...

 Če vas je zgoraj napisano vsaj malo spodbudilo k razmišljanju, je bil moj cilj dosežen.

Misija nemogoče?

Pozdrav iz horizontale. :/ Že približno 14 dni se borim s povišano vročino in glavobolom. Žal bolj neuspešno kot uspešno. Nekaj dni sem preležala doma v prepričanju, da se borim s standardno gripo in prehladom, a ker se stanje v nekaj dneh ni spremenilo, sem se odločila, da obiščem svojega zdravnika. Standarden pregled in diagnoza: sinusitis. Čeprav sem še vedno imela povišano temperaturo, a naj ne bi bila "kužna", mi je zdravnik bolniško zaključil in z delom sem pričela že naslednji dan. 

Dan je bil res pravljičen. V službi sem skozi okno opazovala ples snežink, se jih veselila kot majhen otrok in sklenila sem, da se domov odpravim peš. Ulice so bile polne ljudi in otrok, ki so jih starši vozili s sankami in prav užitek je bilo gledati pristno otroško veselje. :) Na poti domov sem kar naenkrat v srčku začutila hvaležnost, pomirjenost, srečo. Nazadnje sem tak občutek doživela na božični večer, ko sva se s Tinetom odpravljala na božično večerjo v krogu domačih. To je bil tisti trenutek. Trenutek, ko se ti naenkrat zazdi, da vse poteka prav, tako kot mora, da si srečen. Res da so ti trenutki redki, a so, takrat ko pridejo, toliko bolj intenzivni. :)

A žal ta moja ekstaza ni trajalo dolgo, saj me je iz blažene hvaležnosti, na realna tla postavil poškodovani srnjaček, ki se je ujel v obrežje reke Idrijce. To nesrečno bitje je baje padlo preko slapa, kar nekaj metrov in pristalo v reki Idrijci, iz katere je potem splezal na obrežje, a dlje mu žal ni uspelo. Do ceste je namreč kar nekaj metrov visok zid, ali pa bi moral preskoči še en potoček in nato premagati kupe snega, ki ločijo cesto in obrežje reke. Dogodek sem opazila, ker so se na drugi strani ceste zbirali ljudje in gledali v reko. Nisem se imela namena ustaviti in tudi sama pofirbcati, a ko je nekdo dejal, uboga žival, takrat so se mi misli ustavile in začele plesti povsem drugo zgodbo. Stekla sem na drugo stran ceste in tam zagledala ubogo, prestrašeno žival. Ljudje so odkimavali z glavo, razglabljali kako je do tega prišlo, da itak nima možnosti za preživetje in podobno (sranje). Moje prvo vprašanje je bilo, če je katera od pristojnih služb že obveščena o nesreči. Baje da ja, da pridejo gasilci, je bil odgovor. A ker jaz pač ne bi bila jaz, sem poklicala gasilca, ki ga osebno poznam, in mu opisala situacijo in ga prosila, če lahko gasilci pridejo kar se da hitro in pomagajo tej ubogi živali. Vmes sem poklicala tudi prijateljico, ki je velika zagovornica, zaščitnica in borka za pravic živali ter tudi njej opisala nastalo nesrečo. Pomagala mi je z nasveti in tudi sama urgirala, tako da je poklicala lovskega skrbnika. Med tem se je na kraju dogodka zbralo še nekaj gledalcev, ki so želeli videti ubogo žival iz samega firbca, ne pa iz želje po pomoči. Prišel je tudi starejši gospod, ki je menil, da je najbolje tako žival ubiti in nato iz nje narediti golaž. Zraven pa pojesti žlikrofe (tradicionalno idrijsko jed), ki odlično pašejo zraven. Te besede so meni dobesedno odprle pokrov! Ne, sem rekla, niti približno. Ubiti nedolžno žival?! Ni govora. Seveda sem to izrekla v sami evforiji in z glasom, ki bi lahko bil malo nižji, a take reči so zame pač nesprejemljive in pika.

Nekaj časa je trajalo do prihoda gasilcev, a roko na srce, prišli so dokaj hitro, to je potrebno priznati. A naslednji šok je bil ta, ko gasilec vidi ubogo žival in ležerno reče, da se ji žal ne da pomagati. Brez da bi vsaj malo premislil o možnostih, ki bi omogočale rešitev srnjačka iz nezavidljivega položaja. Ne da se ji pomagati. Konec za gasilca, a ne zame. Napadla sem ga z hudimi obtožbami, da če bi šlo za človeka, bi verjetno drugače reagirali in bi z veliko vnemo pričeli z reševanjem. Vmes se je vmešal še drugi gasilec in začel groziti meni, naj se pomirim in naj pazim kaj govorim. Obema sem na lep način povedala, da gre za čuteče bitje, ki čuti. Zabolel me je njun odnos in ker nista bila pripravljena niti malo razmisliti o možnostih, ki bi omogočale rešitev srnjačka. Takoj brezbrižnost, brezčutnost. Vmes je gasilec tudi dejal, da bi bilo najbolje, da se ga ustreli. Seveda naj se ga ustreli, če je pa gospod gasilec tudi lovec. Kaj pa drugega. Nisem se dala, niti približno. Klicala sem tudi veterinarja, ga seznanila z vsemi dejstvi, a nič. Odgovor je bil, da žal ne more pomagati, ker za to ni pristojen. O žal, gospod veterinar dolžni ste pomagati, ne glede  na to, za katero žival gre.

Zakon o zaščiti živali, 8. člen: Bolne, poškodovane in onemogle živali morajo biti takoj ustrezno oskrbljene. 32. člen: Zapuščenim, bolnim in poškodovanim živalim mora veterinar nuditi potrebno nujno veterinarsko pomoč. Neozdravljivo bolnim ali poškodovanim, težko prizadetim in poginjajočim zapuščenim živalim, mora veterinar zagotoviti takojšnjo usmrtitev. 

Kodeks veterinarske etike, 5. člen: Veterinar mora pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti nuditi strokovno pomoč pravočasno, strokovno pravilno, vestno, pošteno, učinkovito in razsodno. Vedno mora pomagati po svojih najboljših močeh in ne sme odkloniti nujne veterinarske pomoči. Veterinarjevo delo mora temeljiti na pravilih stroke in trenutnem stanju veterinarske znanosti.

Nato je končno prišel tudi lovski čuvaj, pogledal situacijo in podal svoje strokovno mnenje. Rogovje naj bi imel poškodovano od padca skozi strugo reke in naj bi se samo pozdravilo nazaj. Srnjačka naj se pusti pri miru, da si nabere moči in ko se bo popolnoma umiril, bo imel dovolj moči, da se sam reši in zbeži nazaj v naravo.

Še vedno nisem mogla sprejeti dejstva, da ne bomo storili ničesar in da ga bomo pustili samega poškodovanega ležati v snegu. Z nekaj pregovarjanj s strani lovcev in ostalih prisotnih sem popustila in (poskušala) verjeti besedam lovca. Sam si bo pomagal, le mir potrebuje.

Sprašujem se, zakaj so potem, ko naj bi srnjaček potreboval mir in naj se ga ne bi vznemirjalo, gasilec, policaj in nekaj lovcev prižgali cigareto in pričeli z debato v neposredni bližini srnjačka? Kaj niste ravno dejali, da vse kar potrebuje je mir?

Takrat sem odšla domov. V solzah in z občutkom, da nisem storila dovolj. Ves večer sem razmišljala o bogem srnjačku in o tem, če mu bo uspelo. Uspelo se rešiti in pobegniti v naravo, tam kjer je doma. Stran od ljudi in njihove brezbrižnosti. 

Naslednje jutro srnjačka ni bilo več tam. Upam, da mu je uspelo. Ne. Verjamem, da mu je.

Jaz pa sem se zbudila s slabim počutjem in s še večjo vročino. Skakanje in zmrzovanje na snegu pač ni priporočljivo, ko si še na pol bolan in na antibiotikih. Tako da sem ostala doma in sem še vedno doma, na bolniški, z celo vrečo zdravili. Baje, da si moram odpočiti in preležati še nekaj dni. Upam, da bo res tako, ker sem sita horizontale in gledanja snega le skozi okno. Mogoče, če bom dovolj dolgo gledala skozi okno,  zagledala srnjačka kako svobodno uživa v naravi. Mogoče. :)

Vas pa prosim, če vidite ranjeno žival ali ujeto žival, ne glejte stran oz. ne ostanite brezbrižni, pomagajte! Pokličite 112, kjer vas bodo povezali z azilom ali lovci. Pojdite na veterinarsko ambulanto, saj so dolžni pomagati. Obrnite se na zavetišče, saj so dolžni pomagati. Za poškodovane divje živali je po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah dolžen poskrbeti Azil za živali prosto živečih vrst, po Zakonu o divjadi in lovstvu pa so za divjad dolžne poskrbeti za tisto območje pristojne lovske družine.

Pomembne telefonske številke (za Goriško):

• Pristojno zavetišče Oskar Vitovlje: 05/30 78 570
• Veterine: LOGATEC: 01/ 756 41 67, VIPAVA: 041/671 170, AJDOVŠČINA: 05/366 23 00, POSTOJNA: 040/674 600
• Prijava mučenja živali: lokalna enota VURS-a NOVA GORICA: 05/330 22 70 ali POLICIJA 113
• Najdba mrtve živali: Veterinarsko higienska služba (SEVERNO PRIMORSKA): 05/338 37 03

 
The greatness of a nation and its moral progress
can be judged by the way its animals are treated.

(M. Gandhi)

Cena lepote.

Da sem ljubiteljica in zagovornica pravic živali ste verjetno že ugotovili. Že kot majhna punčka sem oboževala živali in spremljale so me skozi celotno otroštvo, mladost in tudi danes si ne predstavljam življenja brez njih. Imela sem (imam) kar nekaj prijateljev iz živalskega sveta - maltežanka Aja, mačkon Timi, zajček Chandler, sova Kika, morski prašiček Mika, ptiček Piki, hrčki Jerry, Hubert ( po domače Hubko :)), želvice, ribice, ... Ni da ni! :)

Živali so tako nedolžna in nežna bitja, ki nič ne sprašujejo in nič ne kritizirajo. Ne poznajo sovraštva, hinavščine, zamerljivosti in podobnih lastnosti, ki jih žal  lahko pripišemo marsikateremu človeku. Dokazano je, da so živali čuteča bitja, kar pomeni, da prav tako kot mi, poznajo strah, ljubezen, žalost in imajo čustva in občutke. In ne razumem, res ne razumem, kako so v tem času, v 21. stoletju, sploh še dovoljena razna testiranja na živalih.

• Testiranje za kozmetične namene (vir: Društvo za zaščito živali Ljubljana)

Testiranja na živalih so grozljiva, boleča in smrtonosna. Živali so pri testiranjih izpostavljene nepredstavljivemu trpljenju in bolečinam. Namesto naravnega okolja živijo izolirane v majhnih jeklenih kletkah. Nemočne in prestrašene. Pri testiranjih se uporablja zelo veliko različnih vrst živali; vse od miši, podgan, morskih prašičkov, hrčkov, zajčkov, pa do psov, mačk, konjev, oslov, prašičev, opic … Najpogosteje uporabljene so  podgane in miši, ker je njihova oskrba zelo poceni obenem pa se ne morejo upirati tako, kot bi se lahko večja žival in se jih zato z lahkoto ukroti. Ker so majhne, ne zavzamejo veliko prostora, poleg tega pa lahko v samo enem letu skotijo od 50 – 100 mladičev, ki seveda predstavljajo nov, poceni, »testni material«. Zajci so pogosto uporabljeni pri testiranjih kože in oči, morski prašički pa predvsem za testiranja kože in množična testiranja –  npr. preverjanje določenih cepiv. Psi in primati so običajno uporabljeni za testiranja toksičnosti ter testiranja na možganih, zobeh in za različne kirurške eksperimente. Najpogosteje uporabljena pasma psa je Beagle, predvsem zato, ker je pasma relativno zdrava, obenem pa gre za manjše pse, ki so vodljivi in lahko ukrotljivi med samimi testiranji. 

Testi na živalih izzovejo hude, boleče reakcije. Tak je na primer "The Drazie Eye test" (test strupenosti), ki se na primer uporablja za testiranje iritacij oziroma draženja očesa in očesne sluznice. Kemikalije nakapajo v oči zajcev in nato daljše obdobje spremljajo odzivi zajčjih oči na različne vnesene kemikalije. 

Živali pri tem ne dobijo nikakršnih protibolečinskih sredstev!

"Skin Irritancy Test" uporabljajo za testiranje draženja kože. Živali obrijejo in jim neposredno na golo kožo nanesejo različne sestavine oziroma kemikalije ter nekaj tednov spremljajo reakcije na koži. Reakcije se kažejo v obliki vnetja (ki je znak okužbe), otekline, infekcije, razjede in podobno. Živali lahko pri tem testu razvijejo zelo hude rane, a vseeno ne dobijo nikakršnih protibolečinskih sredstev!

Merilo za uspešnost testa, strupenost oziroma smrtnost, imenovan LD50 je proglašen za enega najbolj krutih testiranj (prepovedan je tako na Švedskem kot tudi v Veliki Britaniji), saj je smrtnost živali že med testom kar 50%! Test se prične z zastrupitvijo večjega števila živali, količina strupa pa se postopno povišuje, dokler ne umre 50% vseh živali -  na ta način določijo smrtno dozo. Strup živali zaužijejo s prislinim hranjenjem, injekcijami, inhalacijo, … Med opravljanjem testa živali nikoli ne dobijo kakršnihkoli protibolečinskih sredstev! Ta test je strogo kritiziran že dlje časa in proglašen kot neznanstven tudi s strani samih znanstvenikov (obenem pa se kaže tudi kot izjemno izkrivljen test).

 Razvpit primer opičjega mladiča Britches je leta nazaj razburil javnost. Bil je eden izmed 24 novorojenih opic, namenjenih za raziskavo o čutilih. Takoj ob rojstvu je bil odvzet svoji materi, zašili so mu veke, ga brutalno mučili in po glavi in očeh prevezali z obvezami, ki so skrivale globoke rane. Debeli  šivi so mu trgali veke in rezali v oči, pokrite z vato, vso prepojeno z gnojem. Novorojenček je obupno iskal in potreboval bližino in varnost svoje mame, katere pa ni bilo ob njem, zato je prestrašen, v šoku in bolečinah objemal jekleni drog, na katerega je bila privezan, in v njem iskal zavetje. V naravi bi objel toplo telo svoje mame, ki bi mu nudilo zavetje in varnost. Tu pa je bil jekleni drog vse, kar je lahko objel. 

Malo opico Britches so aktivisti za pravice živali sicer rešili, njegovo okrevanje pa je trajalo dolge mesece. Kljub temu, da je bil rešen »že« po petih tednih testiranja na njem, je bilo njegovo okrevanje zelo dolgo – še mesece in mesece je njegovo telo trzalo, kot da bi vanj spuščali električni tok.

 Obstaja alternativa?

Seveda! Saj je celična toksikologija že postala uradna alternativa testiranjem na živalih.  Znanstveniki so razvili metode, s katerimi lahko v laboratoriju umetno vzgojijo katerokoli kulturo celic – tudi človeško. To pomeni, da se testi lahko vršijo na umetno vzgojenih celicah in mučenje živali ni več potrebno, poleg tega pa je zelo pomembno, da  gre za človeške celice, zaradi česar so ti testi tudi veliko bolj zanesljivi.

Eden izmed alternativnih načinov preverjanja novih sestavin je tudi uporaba ljudi prostovoljcev, pri katerih ima (če sploh ima) testiranje minimalen negativen vpliv na prostovoljca, česar pa ne moremo trditi za testiranja na živalih. Pri testiranju na živalih se namreč zelo pogosto testiranja izvajajo do največje možne škode (primer zgoraj opisanega preizkusa LD50, kjer je cilj preizkusa 50% smrtnost živali), da ugotovijo posledice pri maksimalni izpostavljenosti določenim sestavinam oz. kemikalijam.

Poleg zgoraj omenjene celične toksikologije in prostovoljcev je tudi računalniška tehnologija že razvila programe kjer s spreminjanjem vnesenih parametrov lahko predvidevamo potek reakcije na določeno sestavino. Na alternativni  način je bilo testiranih že okoli 8.000 sestavin, ki se dandanes varno uporabljajo na tržišču v kozmetičnih izdelkih.  Ker pa so testiranja na živalih še vedno najcenejša in najenostavnejša izbira, se po svetu še vedno množično uporabljajo in milijone in milijone živali umira v nepredstavljivem trpljenju.

Vsak posameznik ima možnost izbire, kaj bo uporabljal in kaj s tem podpiral. Na eni strani imate podjetja, ki podpirajo grozljiva in nepotrebna mučenja na živalih in na drugi strani podjetja, ki tega ne počno. Odločitev bi morala biti pravzaprav povsem enostavna.

Na voljo imate veliko kozmetičnih znamk, ki svojih izdelkov ne testirajo na živalih. Kadar nisem prepričana, ali je izdelek testiran na živalih ali ne, si pomagam s Facebook stranjo Bele liste ali kar s stranjo Pete.

Prosim, bojkotirajte podjetja, ki svoje izdelke testirajo na živalih! To so npr: Nivea, Avon, Garnier - L'oreal, Neutrogena, Head and shoulders, Pantene, Revlon, Max Factor, ... Uporabljajte izdelke, ki so ljudem in živalim prijazna. Izdelke, za katere vemo, da ni trpela ali umrla nobena žival.

Prav ta trenutek, ko vi to berete, se izvajajo testiranja na milijonih živali po celem svetu!

V laboratorijih evropske unije vsake 3 sekunde umre ena žival. Po podatkih Revizije direkcije 86/609 je vsako leto izključno zaradi testiranj medicinskih in kozmetičnih sestavin in izdelkov samo v Evropi ubitih in mučenih okoli 12 milijonov, po svetu pa kar preko 115 milijonov živali na leto!  

To niso le številke. To so in so bila življenja!

• On line zbiranje podpisov PROTI POSKUSOM NA ŽIVALIH V EU

Če se vas je objava vsaj malo dotaknila in vam ni vseeno za miljone živali po vsem svetu, ki trpijo v kletkah v hudih bolečinah, prosim podpišite peticijo in naj se ta agonija čimprej konča! Za oddajo podpisa kliknite tukaj.

Več informacij o sami peticiji pa dobite tukaj.

Hvala za vsak glas!

 

Torej, kdaj če ne zdaj? In kdo, če ne vi?

Je*enti petarde!

Začela se je pirotehnična sezona oz. obdobje, v katerem je dovoljeno prodajati pirotehnične izdelke katerih glavni učinek je pok. Preden se oborožite z vsem sranjem, prosim pomislite na živali, ki imajo zelo izostren sluh in slišijo mnogo bolje od nas ter nenazadnje na otroke, ki se pokanja prav tako bojijo.
 
Je užitek, ko poči, res vreden strahu, ki ga ob tem občutijo otroci in živali?

Muc na obisku.

Zvečer odprem vrata in tam sedi mali, črno beli in nadvse prikupni mucek. Takoj me pozdravi z mijavkanjem in naslednji trenutek je že v najinem stanovanju. Ta je pa hiter si mislim. Še predno sem si ga uspela ogledati, že se je smukal okoli mojih nog in si z zanimanjem ogledoval okolico v kateri se je znašel. Samozavestno, po mačje radovedno in prav nič prestrašeno se je pričel sprehajati po stanovanju. 

Kmalu je bil dobesedno povsod. Na stolu, na mizi, na klopci in naslednji trenutek že v dnevni sobi na kavču, pisalni mizi, ... Povsod. 

Preden sem pričela iskati njegove lastnike po bližnji okolici, sem mu postregla s pravo malo pojedino. Še malo crkljanja in nato sem odšla, z muckom v naročju in baterijo v roki, iskat njegove lastnike. Iskanje ni trajalo dolgo, saj se je izkazalo, da mucek ni od nikogar, da ga noben ne pogreša. Kaj sedaj? Nimam srca, da bi tako malo bitje pustila samo zunaj in prepuščeno samo sebi. Marsikdo bo rekel, saj je samo maček, se bo že znašel. A jaz ne razmišljam tako. Zame je to živo bitje, ki ima prav tako čustva in ki potrebuje varno zavetje in bližino. In tako je muc, ki sva ga s Tinetom poimenovala Predin(ko), ker res zelo zelo rad prede, ostal pri nama. In še vedno je pri nama. A žal ne more ostati, zaradi različnih razlogov. 

Zato prosim, če kdo pozna koga, ki bi temu radovednemu, crkljivemu in prisrčnemu mucku, nudil dom, naj mi prosim sporoči. 

Bi ga imel/a ti, ki trenutno bereš moj blog? :)

Živali so tako čudoviti prijatelji. 
Nič ne sprašujejo, nič ne kritizirajo.

Svetovni dan živali.

Svetovni dan živali obeležujemo vsako leto, 4. oktobra. Prvič se je začel leta 1931 v Firencah v Italiji na ekološkem kongresu. Ta datum so izbrali, ker na ta dan goduje sveti Frančišek Asiški, ki je zagovarjal odgovoren in ljubeč odnos človeka do okolja in živali.

Razmišljam kakšen odnos imamo do živali danes. Mislim, da ga najbolje opišem, če rečem, da je brezbrižen. "Najhujši greh v odnosu do živali ni sovraštvo, ampak brezbrižnost. To je bistvo človekove nehumanosti."

Na žival gledamo kot na predmet, kot na našo lastnino, s katero lahko počnemo kar hočemo. Pozabljamo, da je žival, prav tako kot mi, čuteče bitje, ki ima vso pravico do življenja in svobode. Med človekom in živaljo niti ni bistvene razlike. Oboji imamo srce, oči, nos, ... Oboji imamo živčni sistem, kar dokazuje, da oboji čutimo bolečino, strah, veselje, ... Zakaj potem na tak nehuman način ravnamo z njimi. Jih pobijamo za lastno zabavo, za hrano, za kozmetiko, ... Ne razumem. Od kje nam pravica, da odločamo kdo ima pravico živeti in kdo ne.

Žak

Po mnenju Jadranke Juras se je degradacija živali začela, ko smo jim odvzeli svobodo oziroma, ko smo jih zasužnjili (olepševalno temu rečemo udomačili). S tem so živali izgubile evolucijsko svobodo, gensko neodvisnost in bile podvržene človekovi domišljiji in muhavosti. Kmalu se je ta isti odnos začel kazati tudi v odnosu do sočloveka, čemur pa smo priča še danes. Nasilje nad živalmi je povzročilo nasilje nad ljudmi.

Hubert - Hubko

V planu imam prebrati knjigo Charlesa Pattersona, Večna treblinka, ki govori o našem odnosu do živali. Omenjeno knjigo sem že imela v roki, tudi prebrala nekaj strani, a jo žal nisem dokončala. Ne vem zakaj. Vem pa, da me ni pustila ravnodušno. Že po parih straneh so mi po licu polzele solze, saj pisatelj nazorno opisuje kako z živalmi ravnajo na različnih farmah, klavnicah, ... Pouči nas kaj treblinka sploh je. 

Treblinka je bilo eno izmed največjih koncentracijskih (uničevalnih) taborišč med drugo svetovno vojno na Poljskem. 2. svetovna vojna se je za nas, človeštvo, končala, a za živali, se nadaljuje. Nadaljuje se vsak dan. Znova in znova. Na tisoče živali se vsak dan ubije. Še preden se jih ubije, pa so deležne trpljenja v obratih, ki na las spominjajo na taborišča. Hitler je idejo o taboriščih in uničevanju ljudi povzel ravno po zgledu klavnic.

Definitivno bom v roke ponovno vzela omenjeno knjigo in tokrat jo bom prebrala do konca. Obljubim. Ne bom si več zatiskala oči in "bežala" pred resnico, pred dejstvom. Z ozaveščanjem in znanjem bomo morda spremenili naš pogled in ravnanje z živalmi. Ne obračajmo se stran in ne bodimo brezbrižni. Vsak lahko nekaj naredi za dobrobit živali. 

Če jim že ne moreš pomagati, jim vsaj ne škoduj. In pika.

Aja

The greatness of a nation and its moral progress can be judged by the way its animals are treated. 

(Mahatma Gandhi)