Ku - ku ...

 ... je še kdo tu? :) 

Sploh nisem pogledala in prebrala zadnje moje objave, pač pa sem samo kliknila na ikono nova objava.

Zakaj?

Ker se mi zdi, da je čas, da ponovno obudim to moje spletno mesto, ki me je pred časom tako zelo izpolnjevalo. Mi omogočalo, da sem razlila svoje misli v svet, na enem mestu zbrala meni ljube stvari in na nek način ohranjala spomine. Spomine na dogodke, razmišljanja, občutja, ...

Tudi če bralcev ne bo, jaz bom tu in beležila spomine. :)

Zadnje čase.

... besede ne tečejo. 

V osnutkih se sicer svaljkajo

na pol napisane zgodbe, 

katerim je potrebno dodati le še piko na i. 

Nekako ne gre in zato čakajo, 

da tista pika čimprej prileti na i. 

:)

Strah.

Prejšnji teden je bilo na Valu 202, v oddaji Frekvenca X, govora o strahu. Kaj je strah, kako deluje, ali ga sploh potrebujemo? Ker mi je tema zelo zanimiva, sem pogovor poslušala večkrat in z vami delim nekaj bistvenih informacij. 

Kaj je strah?

Strah je najbolj primitivno, osnovno in močno čustvo. Njegova prvotna naloga je opozarjati bitje na možne življenjske nevarnosti, na drugi strani pa lahko uide izpod nadzora in se prelevi v stres, fobijo, paranojo ali posttravmatsko stresno motnjo, ki ljudem grenijo življenje. Telesni odziv na strah imenujemo odziv, boj ali beg in ga sproži možganski center za strah, ki aktivira sproščanje adrenalina. Posledica delovanja teh telesnih kemikalij so povečan srčni utrip, pospešeno dihanje, širjenje zenic, povečano sproščanje endorfinov, kar telo pripravi na akcijo. Verjetno ga ni junaka, ki še nikoli ni bil prestrašen. Razen, če trpi za redko boleznijo, zaradi katere nikoli ne občutiš strahu. A o tem, v nadaljevanju. 

Doživljanje nevarnosti v možganih poteka po dveh poteh. Ena pot je zavestna in racionalna, druga pa nezavedna in prirojena. Glavna razlika med obema potema je čas prenosa podatkov. Da pride do zavestnega prestrašenega odziva, lahko traja nekaj sekund, medtem ko se nezavedna pot aktivira v delčku sekunde, zato je strah tako težko nadzorovati. Težava s čustvenimi spomini je tudi ta, da jih je izjemno težko odstraniti. Kaže, da so možgani zgrajeni tako, da preprečujejo zavestno odstranitev strahov. Nove pristope odstranjevanja strahov razvijajo tudi psihologi, ki so pred dvema letoma odkrili, da izpostavitev nečemu, kar nas je strah med spanjem, pomaga pri odstranitvi tega strahu. 

Obstajajo pa tudi ljudje, ki imajo zelo redko gensko motnjo, ki se imenuje Urbach-Wiethejeva bolezen, zaradi katere ti ljudje ne občutijo strahu. Zanimivo je tudi to, da ti ljudje običajno živijo povsem normalno življenje. Če lahko temu tako rečemo. Lahko se namreč znajdejo v situaciji, ki bo za njih nevarna, pa tega ne bodo prepoznali. Taka oseba tudi težje prepoznava strah pri drugih, kar pomeni nižjo stopnjo prilagojenosti in sposobnosti delovanja v socialnih situacijah. Sama raje vidim, da me je strah in znam strah prepoznati, kakor da te sposobnosti ne bi imela. 

Strah nas torej usmerja, da se nevarnosti bodisi umaknemo ali pa se z njo spopademo. Pomagal nam bo presoditi ali je določena situacija za nas nevarna ali ne in se temu primerno tudi odzvati. Drugače pa je pri fobijah, strahovih, ki smo se jih naučili in nimajo svoje prilagoditvene funkcije. Take strahove je smiselno zdraviti. Zbrati pogum in se z njimi soočiti. Ko se pojavi strah, je to opozorilo, da se bo treba z nečim soočiti, nekaj rešiti. Če ga ignoriramo in potisnemo v globino, ga zanikamo in sami sebe prepričujemo, da ne obstaja. A strah kljub temu ostaja. Bolj ko ga odrivamo, večjo muč mu dajemo. Prej ko se z njim soočimo in pogledamo njegovo ozadje, manjšo moč mu damo. 

Sama sem ozavestila in poskušala pozdraviti kar nekaj strahov, ki so mi kvarili kvaliteto življenja. Pri nekaterih sem bila bolj uspešna, pri drugih manj. Z nekaterimi pa se še vedno bojujem. A če imamo pogum strahu pogledati v oči, največkrat ugotovimo, da je strah votel, okrog ga pa nič ni. :)

Verjamem v dobro.

Vedno.

Poglejte si čudovit filmček (pravzaprav gre za neko tajsko reklamo), ob katerem ne boste ostali ravnodušni. Klik.

Verjamem v to, da se dobro z dobrim vrača. Da z majhnimi pozitivnimi spremembami lahko spreminjamo svet na bolje. Da kar sejemo, to žanjemo. Čeprav se včasih ne zdi tako, se dobrota vedno povrne. Lahko z zamudo, a je poplačana. Vedno.

Na tem mestu mi lahko vrnete z znanim slovenskim pregovorom Dobrota je sirota. Ni sirota, če delamo v skladu s svojimi vrednotami in načeli, poslušamo svoje srce ter znamo poskrbeti zase, ne da bi s tem oškodovali druge. Saj poznate tisto, na padajočem letalu moramo najprej sebi natakniti masko, da bomo lahko pomagali drugim. 

Pozitivna naravnanost, nasmeh neznancu in prijazna beseda delata čudeže. In občutek, da si nekomu pomagal, pa čeprav z malenkostjo, mu polepšal dan z nasmehom, ga osrečil z majhno pozornostjo, je neprecenljiv. Tako malo je treba za lepši svet. Res. 

Zaradi dobrote ne bomo obogateli, niti ne bomo postali slavni. Bogateli bomo v srcu. In to je najpomembnejše.

Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.

En tak dan.

En tak fajn dan. Ko se zbudiš, ko se pač zbudiš. Ko nimaš začrtanega nobenega plana, nobenih opravil, nobenih skrbi. En tak dan, da ko pogledaš v nebo, vidiš to.

En tak dan, ki ga začneš v miru, brez hitenja, z veliko skodelico kave in odličnim zajtrkom. Ko še v pižami, le na pol pospraviš posteljo, pomiješ posodo in se prav počasi oblečeš in urediš. Spregledaš kupčke prahu v kotih in na policah ter se raje odpraviš na sonček na sprehod. Z vrvico v roki, ki ima na koncu največji beli zaklad. 

En tak dan, ko srečaš veliko nasmejanih ljudi, ki se jim nikamor ne mudi. Ki si vzamejo čas za kosilo v parku, za dolg sprehod s psom, za igranje z otroki, za klepet s prijateljem.

En tak dan, ki ga začneš in končaš v dobri družbi. In dan, ko si neizmerno hvaležen, da si v srcu čutil mir in zadovoljstvo, se svobodno prepustil toku dneva in preprosto užival. Ker lahko. 

Dan spomina.

Danes sem se skupaj z Ajo sprehodila do pokopališča. Do groba, kjer počiva moj dragi ati ter nona in nono.

Do tja sem se, za razliko od večine (verjetno lahko rečem kar od vseh), ki so bili urejeni od glave do pet, kot da so prišli na modno revijo, sprehodila v udobnih hlačah in majici ter supergah. Izstopala sem, ne le zaradi oblačil in psa, pač pa tudi zato, ker moje roke niso bile polne raznobarvnih sveč in bogatih, poglejkakofensišmensi ikebano imamo pa mi. Ne, moje roke so v eni roki držale povodec od Aje, v drugi pa šopek jesenskega ruja. Preprosto in domače. 

Zato ker za obisk atija ne potrebujem ničesar drugega kot pa sebe in svojo prisotnost, da se bom za nekaj trenutkov posvetila samo njemu in se z njim "pogovorila". Da počastim njegov spomin ne potrebujem sveč, ki gorijo do 90 dni in spreminjajo barvo, niti ne dragih in velikih ikeban. Prav tako ne potrebujem zlikanih hlač in čevljev z visoko peto. Pravzaprav ne potrebujem ničesar. Niti praznika, ki bi me spomnil na moje drage, ki so me prezgodaj zapustili. Nanje se spomnim skoraj vsak dan in nobena sveča, niti ikebana, jih ne bo vrnila nazaj. Ostali pa bodo v mojih mislih in mojem srčku. Za vedno. 

Sreča.

Ko sem v službi poslušam Val 202. Ko sem v avtu poslušam Val 202. Kako gre zgodba naprej verjetno veste. Všeč so mi njihovi napovedovalci, oddaje, izbor glasbe, ... Skratka, moj najljubši radio. :)

V njihovi oddaji Evropa osebno je bilo prejšnji teden govora o sreči z Leom Bormansom, belgijskim pisateljem, novinarjem in ambasadorjem sreče. Oddaja me je takoj priteknila k poslušanju in 17 minut, kolikor oddaja traja, je minilo čisto prehitro. Tako hitro in tako zelo zanimivo je bilo, da sem jo takoj poslušala še enkrat. Tokrat sem v roke vzela pisalo in list papirja ter si ob predvajanju posnetka pridno delala zapiske. Tiste "ta pomembne". :)

Kaj je sreča?

Pri sreči ne gre za zabavo, za užitek, gre za življenjsko zadovoljstvo. Na nas vpliva 5 bistvenih dejavnikov, ki določajo ali bomo srečni ali ne. To so: kakovost naših odnosov, delo, zdravje, denar in svoboda. Prav tako je 50% kako gledamo na svet odvisna od naših genov, 10% je odvisnih od zunanjih okoliščin (služba, odnosi, ...) in 40% od nas samih! Sami se odločamo ali bomo optimisti ali pesimisti. In ta del, teh 40% lahko spremenimo, saj se optimizma lahko priučimo. In če bomo optimisti bomo živeli dlje in tudi bolj uspešni bomo. Dokazano. Bormans meni, da lahko srečo izboljšamo in to bo posledično izboljšalo naša življenja in življenja naših bližnjih.

Če vam je ta tema zanimiva in bi radi poslušali celotno oddajo, kliknite tukaj.

Najpomembnejše se mi zdi dejstvo, da se optimizma lahko priučimo, da lahko naša razmišljanja, pa če so še tako negativno naravnana, spremenimo v pozitivno smer. Vsi poznamo zakon privlačnosti, ki pravi, da podobno privlači podobno. Teorija je preprosta. Če razmišljamo pozitivno, privlačimo več pozitivnih stvari v svoje življenje. Čeprav se včasih ne zdi tako, ta teorija še kako drži.

Zase lahko rečem, da sem optimist, z občasnimi izpadi negativizma :) in da sem srečna. Zdaj ko sem sama brez Tineta, malo manj, ampak na splošno sem srečna. :)

Omnia causa fiunt.

Only time will tell the reason ...

Kritične točke.

Pred dnevi sem naletela na spodnji zapis.

15 stvari za katere se ni vredno sekirati:

1. Kaj si drugi mislijo o vas, je nepomembno.

2. Nerealni in prenatrpani razporedi samo škodujejo.

3. Ponedeljek pride naokrog prav vsak teden, zakaj bi se zaradi njega sekirali?

4. Zunanjost je minljiva.

5. Razpad zveze ni stvar, zaradi katere bi umrli.

6. Bolezni so na vsakem koraku, a to ne pomeni, da je treba ves čas razmišljati o njih.

7. Življenja drugih ljudi niso vaša stvar.

8. Trači škodijo samo tistim, ki jih prenašajo.

9. Gneča v prometu ni nekaj, kar lahko sami rešite.

10. Pospravljanje stanovanja ali hiše je vseživljenjski  posel, tako da ni nujno, da pospravljate prav ta ali naslednji dan.

11. Prihodnost je nekaj, kar šele pride.

12. Starost je neizbežna in je ne morejo ustaviti niti lepotne operacije in posegi.

13. Nesposoben šef vsekakor ni vreden vašega zdravja.

14. Negativne osebe, ki vas živcirajo, umaknite iz svojega življenja.

15. Denar pride in gre, tako da ni treba življenja temeljiti na njem.

Zanimiv seznam, kajne? 

In sem začela razmišljati, katere so tiste tiste stvari, tiste kritične točke, zaradi katerih se preveč obremenjujem in si s tem delam sive lase (že tako se mi zdi, da rasejo kot gobe po dežju).

Moje kritične točke: 1., 3., 9., 10. (!:)), 11. Vsake toliko se zatakne tudi pri 14. točki, ampak se jo nekako otresem. :)

Kritičnih je 5, mogoče 6 od 15. Not bad, not bad at all. :)

V procesu življenja se spopadamo z različnimi  situacijami, problemi in takrat se kritične točke spremenijo, zamenjajo vrstni red in v ospredje se postavijo popolnoma nove. To je čar življenja. Nič ni enako, vse se spreminja. Tudi življenje.

Katere so pa vaše kritične točke? :)

Na predstavitvi knjige Večna Treblinka.

Dan res ni bil ravno najboljši za odhod od doma, saj so bile vozne razmere res slabe in tako se je pot do Škofje Loke, ki navadno traja 45 minut, skoraj podvojila. Kaj me je gnalo, da sem v takem vremenu zapustila varno zavetje in toplino doma? Veganska večerja in predstavitev knjige Večna treblinka pri Rdeči ostrigi v Škofji Loki. Čeprav sem se na polovici poti že skoraj obrnila, saj so mi brisalci na šipi kar naprej zamrzovali in je bila vidljivost zaradi tega zelo slaba, nekajkrat sem tudi malo zaplesala po cesti, sem vztrajala in ni mi žal. Niti malo. Kot se je izkazalo je bil večer zelo prijeten, sproščen in poučen.

Izjemno topli, prijazni in preprosti osebi, Jadranka Juras in Špela Šuškovič, sta na začetku na kratko predstavili vsebino knjige, v kateri avtor z izredno bogato podkrepitvijo zgodovinskih dejstev, vleče vzporednice med načinom ravnanja z žrtvami v času nacizma in načinom ravnanja današnje družbe z živalmi.

Jadranka meni, da je do odnosa do živali, kakršnega imamo danes, prišlo z leti, počasi. Začelo se je takrat, ko je človek posegel v naravo in udomačil prvo žival in ji s tem odvzel svobodo. Odnos je prišel tako daleč, da si živali lastimo in nanje gledamo kot na objekte, na našo lastnino. Seznanila nas je z krutim dejstvom, da je v Sloveniji za potrebe mesne industrije vsak mesec ubitih 3 milijone živali! Samo v Sloveniji. Kakšna je številka, ko vključimo cel svet? Grozna in nočem niti vedeti.

V razmišljanje je ponudila tudi ideologijo o karnizmu, ki ljudem omogoča, da jemo nekatere živali. Kako na primer brez slabe vesti pojemo del krave, prašiča, konja (namenoma tako pišem), moralno sporno in neetično pa je pojesti del psa, mačke, ... Naši hišni ljubljenci imajo ime, imajo prostor, imajo dom in so naši družinski člani. Krava, prašič, konj, katerih dele kupimo v trgovini, pa le tega nimajo. Na etiketi ne piše, to je krava Liska, imela je 10 otrok, živela je tam in tam, ... Te živali za nas niso subjekti, temveč objekti. Namenjeni so nam za lastno prehrano in naše udobje. Saj jesti živali je (naj bi bilo) naravno, normalno in nujno. Številni ljudje, med njimi tudi uspešni športniki so priča, da temu ni tako.

Jadranka nam je omenila tudi zanimivo študijo, ki jo je neka ameriška raziskovalka izvedla v osnovni šoli pri prvošolčkih. Na platnu jim je pokazala sliko psa in zraven sliko prašiča. Otroke je vprašala, kakšne lastnosti bi pripisali psu in otroci so vsi zadovoljno in veselo pripovedovali, kako je pes človekov najboljši prijatelj, kako so prijazni, ljubeznivi, simpatični, ... Nato jih je povprašala o lastnostih prašiča. Zgodba je bila tu popolnoma drugačna. Prašiča so ozmerjali z zelo grdimi žaljivkami, da je umazan, neprijazen, da smrdi, ... S pogovorom in razmišljanjem je raziskovalka otroke privedla do tega, da so spoznali, da je prašič pravzaprav popolnoma enak kot pes. Prav tako ima oči, nos, rep, uha, ... In kar je najpomebnejše prav tako kot pes, prašič in ljudje imajo živali živčni sistem. Kar pomeni, da prav tako kot mi čutijo bolečino, strah, ljubezen. Razlike med živalmi ni. Ljudje smo tisti, ki smo jih naredili.

"Umazan kot prašič!"
"Voziš kot kura!"
"Obnašaš se kot opica!"

To so vse žaljivke za živali  in s tem kažemo naš odnos do njih. Priznam, tudi sama večkrat uporabim kakšno od zgoraj napisanih besednih zvez, ampak se bom v prihodnje poskušala takim izrazom izogibat. Če mi bo kdo rekel, da se obnašam kot opica, mu bom preprosto odgovorila nazaj, hvala. :) Le zakaj bi bila to žaljivka. Saj opice so pa res krasne živali.

Proti koncu našega druženja smo se vsi vključili v debato in razvnela se je prava diskusija. Ne samo o našem odnosu do živih bitij, pač pa na splošno o tem kako si človek rad vse lasti, kako radi imamo ugodje in udobje, kako smo si  podredili ta naš planet in se postavili na vrh hierarhične lestvice, v kateri smo, če nam odvzamejo orožje, praktično nemočni.

Večer mi je bil všeč predvsem zato, ker ni šlo samo za suhoparno podajanje informacij in dejstev, pač pa je bil usmerjen k temu, da začneš sam pri sebi razmišljati in da na situacijo pogledaš iz drugega zornega kota, da izstopiš iz ukalupljenega sistema. Kot je dejala, retorično zelo spretna Jadranka, sam pri sebi moraš razčistiti kaj je zate moralno in etično ter kako boš živel. Sama zagovarja načelo manjšega zla. Če je naprimer, kastriranje in steriliziranje mačk, lahko moralno sporno, je v tem trenutku to edina rešitev, da  se reši čim več zapuščenih mačk in se prepreči njihovo povečanje. Kot je dejala, za nerojenega mladiča mi ni žal, za pohabljenega in sestradanega mačkona, mi je pa.

Po dvournem predavanju sem odšla domov polna novih informacij, drugačnih pogledov, predvsem pa zadovoljna in srečna, ker sem preživela večer v tako raznoliki družbi in da sem imela priložnost spoznati Jadranko, katero res cenim in spoštujem.

Tem za pisanje je ogromno in tudi to objavo bi lahko še kar pisala in pisala in pisala ...

 Če vas je zgoraj napisano vsaj malo spodbudilo k razmišljanju, je bil moj cilj dosežen.

MAN.

V razmislek ... Klik.

You must not lose faith in humanity.
Humanity is like an ocean;
if a few drops of the ocean are dirty,
the ocean does not become dirty.

(Mahatma Gandhi)

Žal je teh kapljic v oceanu vedno več in počasi izgubljam vero in upanje v ljudi in s tem posledično v boljši jutri. Lahko me označite za pesimista, a glede na splošno stanje in razmere, ki so trenutno pri nas in v svetu, razmišljanje in odnos ljudi do narave, sočloveka, dobrin, živali, ... Se nam obeta nič kaj svetla prihodnost.
Smo kot možicelj v videu. Uničiti in prisvojiti si vse okrog nas, do zadnjega izmolsti objekt ali subjekt, ga maksimalno izkoristiti za naše potrebe, si dobesedno nagrabiti vse materialne dobrine, ne glede na ceno in ob vsem tem plesati zmagovalni ples in dirigirati s krono na glavi. Sprašujem se, koliko časa bomo sploh lahko še tako plesali?

Današnje počutje.

Misija nemogoče?

Pozdrav iz horizontale. :/ Že približno 14 dni se borim s povišano vročino in glavobolom. Žal bolj neuspešno kot uspešno. Nekaj dni sem preležala doma v prepričanju, da se borim s standardno gripo in prehladom, a ker se stanje v nekaj dneh ni spremenilo, sem se odločila, da obiščem svojega zdravnika. Standarden pregled in diagnoza: sinusitis. Čeprav sem še vedno imela povišano temperaturo, a naj ne bi bila "kužna", mi je zdravnik bolniško zaključil in z delom sem pričela že naslednji dan. 

Dan je bil res pravljičen. V službi sem skozi okno opazovala ples snežink, se jih veselila kot majhen otrok in sklenila sem, da se domov odpravim peš. Ulice so bile polne ljudi in otrok, ki so jih starši vozili s sankami in prav užitek je bilo gledati pristno otroško veselje. :) Na poti domov sem kar naenkrat v srčku začutila hvaležnost, pomirjenost, srečo. Nazadnje sem tak občutek doživela na božični večer, ko sva se s Tinetom odpravljala na božično večerjo v krogu domačih. To je bil tisti trenutek. Trenutek, ko se ti naenkrat zazdi, da vse poteka prav, tako kot mora, da si srečen. Res da so ti trenutki redki, a so, takrat ko pridejo, toliko bolj intenzivni. :)

A žal ta moja ekstaza ni trajalo dolgo, saj me je iz blažene hvaležnosti, na realna tla postavil poškodovani srnjaček, ki se je ujel v obrežje reke Idrijce. To nesrečno bitje je baje padlo preko slapa, kar nekaj metrov in pristalo v reki Idrijci, iz katere je potem splezal na obrežje, a dlje mu žal ni uspelo. Do ceste je namreč kar nekaj metrov visok zid, ali pa bi moral preskoči še en potoček in nato premagati kupe snega, ki ločijo cesto in obrežje reke. Dogodek sem opazila, ker so se na drugi strani ceste zbirali ljudje in gledali v reko. Nisem se imela namena ustaviti in tudi sama pofirbcati, a ko je nekdo dejal, uboga žival, takrat so se mi misli ustavile in začele plesti povsem drugo zgodbo. Stekla sem na drugo stran ceste in tam zagledala ubogo, prestrašeno žival. Ljudje so odkimavali z glavo, razglabljali kako je do tega prišlo, da itak nima možnosti za preživetje in podobno (sranje). Moje prvo vprašanje je bilo, če je katera od pristojnih služb že obveščena o nesreči. Baje da ja, da pridejo gasilci, je bil odgovor. A ker jaz pač ne bi bila jaz, sem poklicala gasilca, ki ga osebno poznam, in mu opisala situacijo in ga prosila, če lahko gasilci pridejo kar se da hitro in pomagajo tej ubogi živali. Vmes sem poklicala tudi prijateljico, ki je velika zagovornica, zaščitnica in borka za pravic živali ter tudi njej opisala nastalo nesrečo. Pomagala mi je z nasveti in tudi sama urgirala, tako da je poklicala lovskega skrbnika. Med tem se je na kraju dogodka zbralo še nekaj gledalcev, ki so želeli videti ubogo žival iz samega firbca, ne pa iz želje po pomoči. Prišel je tudi starejši gospod, ki je menil, da je najbolje tako žival ubiti in nato iz nje narediti golaž. Zraven pa pojesti žlikrofe (tradicionalno idrijsko jed), ki odlično pašejo zraven. Te besede so meni dobesedno odprle pokrov! Ne, sem rekla, niti približno. Ubiti nedolžno žival?! Ni govora. Seveda sem to izrekla v sami evforiji in z glasom, ki bi lahko bil malo nižji, a take reči so zame pač nesprejemljive in pika.

Nekaj časa je trajalo do prihoda gasilcev, a roko na srce, prišli so dokaj hitro, to je potrebno priznati. A naslednji šok je bil ta, ko gasilec vidi ubogo žival in ležerno reče, da se ji žal ne da pomagati. Brez da bi vsaj malo premislil o možnostih, ki bi omogočale rešitev srnjačka iz nezavidljivega položaja. Ne da se ji pomagati. Konec za gasilca, a ne zame. Napadla sem ga z hudimi obtožbami, da če bi šlo za človeka, bi verjetno drugače reagirali in bi z veliko vnemo pričeli z reševanjem. Vmes se je vmešal še drugi gasilec in začel groziti meni, naj se pomirim in naj pazim kaj govorim. Obema sem na lep način povedala, da gre za čuteče bitje, ki čuti. Zabolel me je njun odnos in ker nista bila pripravljena niti malo razmisliti o možnostih, ki bi omogočale rešitev srnjačka. Takoj brezbrižnost, brezčutnost. Vmes je gasilec tudi dejal, da bi bilo najbolje, da se ga ustreli. Seveda naj se ga ustreli, če je pa gospod gasilec tudi lovec. Kaj pa drugega. Nisem se dala, niti približno. Klicala sem tudi veterinarja, ga seznanila z vsemi dejstvi, a nič. Odgovor je bil, da žal ne more pomagati, ker za to ni pristojen. O žal, gospod veterinar dolžni ste pomagati, ne glede  na to, za katero žival gre.

Zakon o zaščiti živali, 8. člen: Bolne, poškodovane in onemogle živali morajo biti takoj ustrezno oskrbljene. 32. člen: Zapuščenim, bolnim in poškodovanim živalim mora veterinar nuditi potrebno nujno veterinarsko pomoč. Neozdravljivo bolnim ali poškodovanim, težko prizadetim in poginjajočim zapuščenim živalim, mora veterinar zagotoviti takojšnjo usmrtitev. 

Kodeks veterinarske etike, 5. člen: Veterinar mora pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti nuditi strokovno pomoč pravočasno, strokovno pravilno, vestno, pošteno, učinkovito in razsodno. Vedno mora pomagati po svojih najboljših močeh in ne sme odkloniti nujne veterinarske pomoči. Veterinarjevo delo mora temeljiti na pravilih stroke in trenutnem stanju veterinarske znanosti.

Nato je končno prišel tudi lovski čuvaj, pogledal situacijo in podal svoje strokovno mnenje. Rogovje naj bi imel poškodovano od padca skozi strugo reke in naj bi se samo pozdravilo nazaj. Srnjačka naj se pusti pri miru, da si nabere moči in ko se bo popolnoma umiril, bo imel dovolj moči, da se sam reši in zbeži nazaj v naravo.

Še vedno nisem mogla sprejeti dejstva, da ne bomo storili ničesar in da ga bomo pustili samega poškodovanega ležati v snegu. Z nekaj pregovarjanj s strani lovcev in ostalih prisotnih sem popustila in (poskušala) verjeti besedam lovca. Sam si bo pomagal, le mir potrebuje.

Sprašujem se, zakaj so potem, ko naj bi srnjaček potreboval mir in naj se ga ne bi vznemirjalo, gasilec, policaj in nekaj lovcev prižgali cigareto in pričeli z debato v neposredni bližini srnjačka? Kaj niste ravno dejali, da vse kar potrebuje je mir?

Takrat sem odšla domov. V solzah in z občutkom, da nisem storila dovolj. Ves večer sem razmišljala o bogem srnjačku in o tem, če mu bo uspelo. Uspelo se rešiti in pobegniti v naravo, tam kjer je doma. Stran od ljudi in njihove brezbrižnosti. 

Naslednje jutro srnjačka ni bilo več tam. Upam, da mu je uspelo. Ne. Verjamem, da mu je.

Jaz pa sem se zbudila s slabim počutjem in s še večjo vročino. Skakanje in zmrzovanje na snegu pač ni priporočljivo, ko si še na pol bolan in na antibiotikih. Tako da sem ostala doma in sem še vedno doma, na bolniški, z celo vrečo zdravili. Baje, da si moram odpočiti in preležati še nekaj dni. Upam, da bo res tako, ker sem sita horizontale in gledanja snega le skozi okno. Mogoče, če bom dovolj dolgo gledala skozi okno,  zagledala srnjačka kako svobodno uživa v naravi. Mogoče. :)

Vas pa prosim, če vidite ranjeno žival ali ujeto žival, ne glejte stran oz. ne ostanite brezbrižni, pomagajte! Pokličite 112, kjer vas bodo povezali z azilom ali lovci. Pojdite na veterinarsko ambulanto, saj so dolžni pomagati. Obrnite se na zavetišče, saj so dolžni pomagati. Za poškodovane divje živali je po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah dolžen poskrbeti Azil za živali prosto živečih vrst, po Zakonu o divjadi in lovstvu pa so za divjad dolžne poskrbeti za tisto območje pristojne lovske družine.

Pomembne telefonske številke (za Goriško):

• Pristojno zavetišče Oskar Vitovlje: 05/30 78 570
• Veterine: LOGATEC: 01/ 756 41 67, VIPAVA: 041/671 170, AJDOVŠČINA: 05/366 23 00, POSTOJNA: 040/674 600
• Prijava mučenja živali: lokalna enota VURS-a NOVA GORICA: 05/330 22 70 ali POLICIJA 113
• Najdba mrtve živali: Veterinarsko higienska služba (SEVERNO PRIMORSKA): 05/338 37 03

 
The greatness of a nation and its moral progress
can be judged by the way its animals are treated.

(M. Gandhi)

Cena lepote.

Da sem ljubiteljica in zagovornica pravic živali ste verjetno že ugotovili. Že kot majhna punčka sem oboževala živali in spremljale so me skozi celotno otroštvo, mladost in tudi danes si ne predstavljam življenja brez njih. Imela sem (imam) kar nekaj prijateljev iz živalskega sveta - maltežanka Aja, mačkon Timi, zajček Chandler, sova Kika, morski prašiček Mika, ptiček Piki, hrčki Jerry, Hubert ( po domače Hubko :)), želvice, ribice, ... Ni da ni! :)

Živali so tako nedolžna in nežna bitja, ki nič ne sprašujejo in nič ne kritizirajo. Ne poznajo sovraštva, hinavščine, zamerljivosti in podobnih lastnosti, ki jih žal  lahko pripišemo marsikateremu človeku. Dokazano je, da so živali čuteča bitja, kar pomeni, da prav tako kot mi, poznajo strah, ljubezen, žalost in imajo čustva in občutke. In ne razumem, res ne razumem, kako so v tem času, v 21. stoletju, sploh še dovoljena razna testiranja na živalih.

• Testiranje za kozmetične namene (vir: Društvo za zaščito živali Ljubljana)

Testiranja na živalih so grozljiva, boleča in smrtonosna. Živali so pri testiranjih izpostavljene nepredstavljivemu trpljenju in bolečinam. Namesto naravnega okolja živijo izolirane v majhnih jeklenih kletkah. Nemočne in prestrašene. Pri testiranjih se uporablja zelo veliko različnih vrst živali; vse od miši, podgan, morskih prašičkov, hrčkov, zajčkov, pa do psov, mačk, konjev, oslov, prašičev, opic … Najpogosteje uporabljene so  podgane in miši, ker je njihova oskrba zelo poceni obenem pa se ne morejo upirati tako, kot bi se lahko večja žival in se jih zato z lahkoto ukroti. Ker so majhne, ne zavzamejo veliko prostora, poleg tega pa lahko v samo enem letu skotijo od 50 – 100 mladičev, ki seveda predstavljajo nov, poceni, »testni material«. Zajci so pogosto uporabljeni pri testiranjih kože in oči, morski prašički pa predvsem za testiranja kože in množična testiranja –  npr. preverjanje določenih cepiv. Psi in primati so običajno uporabljeni za testiranja toksičnosti ter testiranja na možganih, zobeh in za različne kirurške eksperimente. Najpogosteje uporabljena pasma psa je Beagle, predvsem zato, ker je pasma relativno zdrava, obenem pa gre za manjše pse, ki so vodljivi in lahko ukrotljivi med samimi testiranji. 

Testi na živalih izzovejo hude, boleče reakcije. Tak je na primer "The Drazie Eye test" (test strupenosti), ki se na primer uporablja za testiranje iritacij oziroma draženja očesa in očesne sluznice. Kemikalije nakapajo v oči zajcev in nato daljše obdobje spremljajo odzivi zajčjih oči na različne vnesene kemikalije. 

Živali pri tem ne dobijo nikakršnih protibolečinskih sredstev!

"Skin Irritancy Test" uporabljajo za testiranje draženja kože. Živali obrijejo in jim neposredno na golo kožo nanesejo različne sestavine oziroma kemikalije ter nekaj tednov spremljajo reakcije na koži. Reakcije se kažejo v obliki vnetja (ki je znak okužbe), otekline, infekcije, razjede in podobno. Živali lahko pri tem testu razvijejo zelo hude rane, a vseeno ne dobijo nikakršnih protibolečinskih sredstev!

Merilo za uspešnost testa, strupenost oziroma smrtnost, imenovan LD50 je proglašen za enega najbolj krutih testiranj (prepovedan je tako na Švedskem kot tudi v Veliki Britaniji), saj je smrtnost živali že med testom kar 50%! Test se prične z zastrupitvijo večjega števila živali, količina strupa pa se postopno povišuje, dokler ne umre 50% vseh živali -  na ta način določijo smrtno dozo. Strup živali zaužijejo s prislinim hranjenjem, injekcijami, inhalacijo, … Med opravljanjem testa živali nikoli ne dobijo kakršnihkoli protibolečinskih sredstev! Ta test je strogo kritiziran že dlje časa in proglašen kot neznanstven tudi s strani samih znanstvenikov (obenem pa se kaže tudi kot izjemno izkrivljen test).

 Razvpit primer opičjega mladiča Britches je leta nazaj razburil javnost. Bil je eden izmed 24 novorojenih opic, namenjenih za raziskavo o čutilih. Takoj ob rojstvu je bil odvzet svoji materi, zašili so mu veke, ga brutalno mučili in po glavi in očeh prevezali z obvezami, ki so skrivale globoke rane. Debeli  šivi so mu trgali veke in rezali v oči, pokrite z vato, vso prepojeno z gnojem. Novorojenček je obupno iskal in potreboval bližino in varnost svoje mame, katere pa ni bilo ob njem, zato je prestrašen, v šoku in bolečinah objemal jekleni drog, na katerega je bila privezan, in v njem iskal zavetje. V naravi bi objel toplo telo svoje mame, ki bi mu nudilo zavetje in varnost. Tu pa je bil jekleni drog vse, kar je lahko objel. 

Malo opico Britches so aktivisti za pravice živali sicer rešili, njegovo okrevanje pa je trajalo dolge mesece. Kljub temu, da je bil rešen »že« po petih tednih testiranja na njem, je bilo njegovo okrevanje zelo dolgo – še mesece in mesece je njegovo telo trzalo, kot da bi vanj spuščali električni tok.

 Obstaja alternativa?

Seveda! Saj je celična toksikologija že postala uradna alternativa testiranjem na živalih.  Znanstveniki so razvili metode, s katerimi lahko v laboratoriju umetno vzgojijo katerokoli kulturo celic – tudi človeško. To pomeni, da se testi lahko vršijo na umetno vzgojenih celicah in mučenje živali ni več potrebno, poleg tega pa je zelo pomembno, da  gre za človeške celice, zaradi česar so ti testi tudi veliko bolj zanesljivi.

Eden izmed alternativnih načinov preverjanja novih sestavin je tudi uporaba ljudi prostovoljcev, pri katerih ima (če sploh ima) testiranje minimalen negativen vpliv na prostovoljca, česar pa ne moremo trditi za testiranja na živalih. Pri testiranju na živalih se namreč zelo pogosto testiranja izvajajo do največje možne škode (primer zgoraj opisanega preizkusa LD50, kjer je cilj preizkusa 50% smrtnost živali), da ugotovijo posledice pri maksimalni izpostavljenosti določenim sestavinam oz. kemikalijam.

Poleg zgoraj omenjene celične toksikologije in prostovoljcev je tudi računalniška tehnologija že razvila programe kjer s spreminjanjem vnesenih parametrov lahko predvidevamo potek reakcije na določeno sestavino. Na alternativni  način je bilo testiranih že okoli 8.000 sestavin, ki se dandanes varno uporabljajo na tržišču v kozmetičnih izdelkih.  Ker pa so testiranja na živalih še vedno najcenejša in najenostavnejša izbira, se po svetu še vedno množično uporabljajo in milijone in milijone živali umira v nepredstavljivem trpljenju.

Vsak posameznik ima možnost izbire, kaj bo uporabljal in kaj s tem podpiral. Na eni strani imate podjetja, ki podpirajo grozljiva in nepotrebna mučenja na živalih in na drugi strani podjetja, ki tega ne počno. Odločitev bi morala biti pravzaprav povsem enostavna.

Na voljo imate veliko kozmetičnih znamk, ki svojih izdelkov ne testirajo na živalih. Kadar nisem prepričana, ali je izdelek testiran na živalih ali ne, si pomagam s Facebook stranjo Bele liste ali kar s stranjo Pete.

Prosim, bojkotirajte podjetja, ki svoje izdelke testirajo na živalih! To so npr: Nivea, Avon, Garnier - L'oreal, Neutrogena, Head and shoulders, Pantene, Revlon, Max Factor, ... Uporabljajte izdelke, ki so ljudem in živalim prijazna. Izdelke, za katere vemo, da ni trpela ali umrla nobena žival.

Prav ta trenutek, ko vi to berete, se izvajajo testiranja na milijonih živali po celem svetu!

V laboratorijih evropske unije vsake 3 sekunde umre ena žival. Po podatkih Revizije direkcije 86/609 je vsako leto izključno zaradi testiranj medicinskih in kozmetičnih sestavin in izdelkov samo v Evropi ubitih in mučenih okoli 12 milijonov, po svetu pa kar preko 115 milijonov živali na leto!  

To niso le številke. To so in so bila življenja!

• On line zbiranje podpisov PROTI POSKUSOM NA ŽIVALIH V EU

Če se vas je objava vsaj malo dotaknila in vam ni vseeno za miljone živali po vsem svetu, ki trpijo v kletkah v hudih bolečinah, prosim podpišite peticijo in naj se ta agonija čimprej konča! Za oddajo podpisa kliknite tukaj.

Več informacij o sami peticiji pa dobite tukaj.

Hvala za vsak glas!

 

Torej, kdaj če ne zdaj? In kdo, če ne vi?

Je*enti petarde!

Začela se je pirotehnična sezona oz. obdobje, v katerem je dovoljeno prodajati pirotehnične izdelke katerih glavni učinek je pok. Preden se oborožite z vsem sranjem, prosim pomislite na živali, ki imajo zelo izostren sluh in slišijo mnogo bolje od nas ter nenazadnje na otroke, ki se pokanja prav tako bojijo.
 
Je užitek, ko poči, res vreden strahu, ki ga ob tem občutijo otroci in živali?

Metulj.

Moč metulja je v njegovi transformaciji in evoluciji na radosten način. Spominja nas na dejstvo, da na spremembe v življenju ne moremo vplivati, imamo pa v rokah vso odgovornost, kako nanje reagiramo. Na ta način si ustvarjamo lastno sedanjost in pletemo prihodnost. Podobno kot metulji prehajamo skozi določene faze v življenju, vse enako pomembne za nas.

(Urška Korun)

Razmišljam, kako se metulj lahkotno odpre spremembam, novemu življenju. Razvije se iz kokona, razpre svoja čudovita krila in poleti svobodi nasproti. V kokon se ne vrne več.

Tudi sama bi se morala večkrat enostavno prepustiti, si zaupati, se osvoboditi kokona in se odpreti novi fazi življenja. Na spremembe gledati bolj pozitivno, jih sprejeti kot izziv in zaupati vase. Ni dobro, da se čustva in misli zadržujejo v pretekli fazi, saj na ta način stagniramo in si zapiramo možnosti izkustva novih priložnosti in spoznanj. Potrebno si je zaupati, verjeti vase in kot metulj poleteti svobodi nasproti.

Točka moči je vedno v sedanjem trenutku.

Svetovni dan živali.

Svetovni dan živali obeležujemo vsako leto, 4. oktobra. Prvič se je začel leta 1931 v Firencah v Italiji na ekološkem kongresu. Ta datum so izbrali, ker na ta dan goduje sveti Frančišek Asiški, ki je zagovarjal odgovoren in ljubeč odnos človeka do okolja in živali.

Razmišljam kakšen odnos imamo do živali danes. Mislim, da ga najbolje opišem, če rečem, da je brezbrižen. "Najhujši greh v odnosu do živali ni sovraštvo, ampak brezbrižnost. To je bistvo človekove nehumanosti."

Na žival gledamo kot na predmet, kot na našo lastnino, s katero lahko počnemo kar hočemo. Pozabljamo, da je žival, prav tako kot mi, čuteče bitje, ki ima vso pravico do življenja in svobode. Med človekom in živaljo niti ni bistvene razlike. Oboji imamo srce, oči, nos, ... Oboji imamo živčni sistem, kar dokazuje, da oboji čutimo bolečino, strah, veselje, ... Zakaj potem na tak nehuman način ravnamo z njimi. Jih pobijamo za lastno zabavo, za hrano, za kozmetiko, ... Ne razumem. Od kje nam pravica, da odločamo kdo ima pravico živeti in kdo ne.

Žak

Po mnenju Jadranke Juras se je degradacija živali začela, ko smo jim odvzeli svobodo oziroma, ko smo jih zasužnjili (olepševalno temu rečemo udomačili). S tem so živali izgubile evolucijsko svobodo, gensko neodvisnost in bile podvržene človekovi domišljiji in muhavosti. Kmalu se je ta isti odnos začel kazati tudi v odnosu do sočloveka, čemur pa smo priča še danes. Nasilje nad živalmi je povzročilo nasilje nad ljudmi.

Hubert - Hubko

V planu imam prebrati knjigo Charlesa Pattersona, Večna treblinka, ki govori o našem odnosu do živali. Omenjeno knjigo sem že imela v roki, tudi prebrala nekaj strani, a jo žal nisem dokončala. Ne vem zakaj. Vem pa, da me ni pustila ravnodušno. Že po parih straneh so mi po licu polzele solze, saj pisatelj nazorno opisuje kako z živalmi ravnajo na različnih farmah, klavnicah, ... Pouči nas kaj treblinka sploh je. 

Treblinka je bilo eno izmed največjih koncentracijskih (uničevalnih) taborišč med drugo svetovno vojno na Poljskem. 2. svetovna vojna se je za nas, človeštvo, končala, a za živali, se nadaljuje. Nadaljuje se vsak dan. Znova in znova. Na tisoče živali se vsak dan ubije. Še preden se jih ubije, pa so deležne trpljenja v obratih, ki na las spominjajo na taborišča. Hitler je idejo o taboriščih in uničevanju ljudi povzel ravno po zgledu klavnic.

Definitivno bom v roke ponovno vzela omenjeno knjigo in tokrat jo bom prebrala do konca. Obljubim. Ne bom si več zatiskala oči in "bežala" pred resnico, pred dejstvom. Z ozaveščanjem in znanjem bomo morda spremenili naš pogled in ravnanje z živalmi. Ne obračajmo se stran in ne bodimo brezbrižni. Vsak lahko nekaj naredi za dobrobit živali. 

Če jim že ne moreš pomagati, jim vsaj ne škoduj. In pika.

Aja

The greatness of a nation and its moral progress can be judged by the way its animals are treated. 

(Mahatma Gandhi)

September.

Ne morem verjeti, da smo ponovno obrnili list na koledarju in da na njem piše september. Poletje se bliža h koncu in jesen je pred vrati. Čuti se jo v zraku, dan je krajši, noči so hladnejše in listje že počasi odpada. Jeseni se narava odene v čudovite barvne odtenke, listi se igrajo v igri vetra in čas je tudi, da iz omare ponovno povlečemo tisto toplo, domačo odejo, ki nam greje hladne večere. Ja, rada imam jesen.

September še vedno povezujem z novim začetkom. Tudi če nisem več šolarka in tudi če se poletje in z njo povezana brezskrbnost konča, se nekaj drugega prične. Prične se nek ustaljen ritem, urnik in ja, rutina. Sem človek, ki ne mara preveč sprememb, raje imam rutino in s tem povezano varnost. In zaradi vsega tega je september pravzaprav lep mesec. Pika.

http://www.youtube.com/watch?v=8_tZZ9GP8fo

Nov začetek.

Zakaj sem izbrala tak naslov? Zato, ker to v bistvu ni moja prva objava, ampak že tretja. In kje sta prvi dve objavi? Jih ni. Zbrisane. Zakaj? Ker začenjam znova. Objavi sta bili stari skoraj leto dni in, po pravici povedano, mi nista bili najbolj všeč. In sem jih zbrisala. Kako enostavno, kajne? :)

Torej, začenjam na novo. Boljšega dneva za nov začetek ne bi mogla izbrati, zadnji dan v mesecu. :) In še stereotipski začetek ni. Saj je dan ravno obraten kot je ponavadi pri novih začetkih. Deževen, turoben, mrzel, ... A včasih je ravno tak začetek najboljši. :)

Nobody can go back and start a new beginning,
but anyone can start today and make a new ending.
(Maria Robinson)