9.

Naš zaklad na štirih tačkah, vse najboljše! :)

  

Na Vremščico.

Vremenoslovci so napovedovali lep, že skoraj pomladen vikend in bilo bi škoda, da ga ne bi izkoristila. Tako je odločitev, da greva v soboto v hribe padla takoj, ko sem na tej povezavi zasledila zapis o družinskem izletu na Vremščico. Sonce, prijetne temperature, svež zrak in ravno prav hoda. To je bil plan, ki se pa ni  izšel ravno po najinih, predvsem mojih željah.

Od doma sva se, kot vedno, odpravila dokaj pozno in se potem do Senožeč vozila še po stari cesti, ker trenutno (še) nimava vinjete. Sonček, ki se je na začetku še skrival, se je kasneje le prikazal in nama omogočil, da sva lažje začela s potjo. Čakala naju je ura in pol hoda, po rahli vzpetini in večinoma po sončku zaradi golih pobočij. Vsaj tako je pisalo. Ampak ni bilo tako. Najprej sva se že takoj na začetku izgubila, ker sva zgrešila markacijo in sva tako približno pol ure hodila v napačno smer. Morala bi zaupati najini spremljevalki na štirih nogah, ki je vedela za pravo pot. :) In potem se je veselica pričela.

Namesto po sončku in rahli vzpetini, sva skoraj gazila po snegu (nisva ravno gazila, saj je bilo že shojeno, ampak za nosečko je to isto kot gazenje :)) direktno navzgor in zmrzovala v senčnem delu gozda. Aje sneg in mraz ni popolnoma nič motil in je veselo skakljala pred nama in nama kazala pot. Na poti do vrha, ki je bilo, lahko rečem, skoraj eno samo trpljenje, sem večkrat obupala in se vsa zasopla smilila sama sebi in se spraševala, če je nosečnici v 6. mesecu nosečnosti treba tega.

Skozi drevesa je posijalo sonce in vedela sem, da vrh ni več daleč. Zbrala sem še zadnje atome moči in se povzpela soncu naproti. Na vrhu pa namesto prijetnega božanja sončnih žarkov, močna burja in dejstvo, da pravzaprav še nisva na vrhu in da je do tja še približno pol ure hoda, po podobni poti. Ker noben od naju ni imel želje in volje "sprehajati" se po snegu in senčnem delu gozda, sva z najinim pohodom zaključila kar tam. Na odprti planoti, ki malce spominja na Toskano, sva poiskala zavetrje in si privoščila malico.

Po standardni pohodniški malici, ki vključuje sendvič s sirom, čaj in nekaj, s sladkorjem potresenih haribo kokakolc (Tinetova izbira :)) je bil čas za spust v dolino. Zapeta vetrovka, kapuca na glavi, tople rokavice ter dve improvizirani pohodni palici iz vej v rokah. Strah, da na snegu, pomešanem z blatom, padem kakor sem dolga in široka, je bil odveč, saj sem na izhodiščno točko prišla cela in v enem kosu. :)

Če zaključim je izlet na Vremščico lahko zelo lep in prijeten, le preden se odpravite preverite vremenske razmere ter poti iz katere boste štartali. Midva si namreč nisva izbrala ravno najbolj priljubljene in zato nič kaj prijetne, tako da so prave informacije še kako pomembne.

Baje, da bo vikend spet lep, tako da, kam tokrat? :)

Naša snežna kraljica.

Aja obožuje sneg. 

Ne mara pa se oblačiti. 

Ampak, ko pride na bele strmine, je še kako vesela, da jo rdeči plašček greje in preprečuje prekomerno kopičenje snežnih kep. In norenje se lahko prične. Za nekaj časa. Potem se začne tresti od mraza in zabave je konec. 

Faca je. :)

Foto: David Česnik

Aja in prvi sneg.

Ko sem danes zjutraj pogledala skozi okno sem takoj pomislila na zimske radosti, skupaj z Ajo seveda. Aja pa si je verjetno mislila to, kar si na sliki misli Pluto. :)

Na srečo obeh, snežna odeja ni bila previsoka in potep po sveže zapadlem snegu se je lahko začel. Žal ni trajal dolgo, saj so bile male tačke kmalu polne snežnih kep in so vztrajno oteževale hojo mali kepici, ki je vedno bolj postajala podobna veliki beli kepi. :)

Na špancir.

V najboljši družbi. :)

Aja.

Od Aje se lahko ogromno naučim.

O zvestobi in ljubezni.

O popolni nesebičnosti. 

Kot tudi o odgovornosti in skrbnosti.

Zdi se mi, da je Aja na svetu zato,

da nam podarja srečo. 

Da nas uči in spodbuja, da smo prijazni.

In da je včasih povsem dovolj,

če cel dan ne počneš prav ničesar. :)

Lepota brez nečimrnosti. 

Moč brez predrznosti.

Pogum brez popadljivosti.

In vse človekove vrline

brez njegovih pregreh.

To je Aja. Moja sreča. In moja zmeda. :)

♡

Nedeljsko kosilo v naravi.

Pod toplim jesenskim soncem in v objemu travnih bilk. Grška solata, domač jabolčnik in Vojskarska planota. Ni potrebno veliko za lepo nedeljo. :) 

Don't wait for the perfect moment,

take the moment and make it perfect.

(Unknown)

Takle mamo.

Že skoraj celo poletje ... :)

V soboto na morje, v nedeljo pa v hribe.

Tak je bil zadnji vikend avgusta. V soboto sva se šla turiste, v nedeljo pa pohodnike. :)

Tinetu sem že kar nekaj časa "težila", da bi rada šla na kakšen izlet. Tak, ko se lepo oblečeš in urediš, si ogledaš kakšno znamenitost, kaj dobrega poješ in se z roko v roki zaljubljeno sprehajaš ob sončnem zahodu. No, tak izlet to ni bil. :)

Že odhod od doma je bil relativno pozen, saj se je bilo potrebno zjutraj najprej naspati, nato pozajtrkovati in nato še ugotoviti kaj obleči za ta poseben dan. :) Po slabi uri vožnje je bil na vrsti že prvi postanek - nakup malice in ustavljanje sredi križišča, da sva "pobrala" štoparja Johna iz Bostona. :) Preden sva nadaljevala s potjo proti Devinskemu gradu v Italiji, sva zgovornega popotnika zapeljala še do železniške postaje v Novi Gorici.

S pomočjo Klipkota (beri Garmina) sva v dokaj zgodnjih popoldanskih urah prispela do gradu, katerega ogled pa je nažalost plačljiv. Vstopnina, ki na odraslo osebo znaša 8€, se nama je zdela previsoka, glede na to, kar ponujajo in sva se zato raje sprehodila po Rilkejevi poti, ki je speljana ob robu visokih pečin nad Sesljanskim zalivom. Pripekanje sonca, neprimerna obutev (sandali s pentljo pač niso primerni za hojo po relativno slabi kamniti površini) in pikanje komarjev sta naju s poti, ki ponuja res lepe razglede, kaj kmalu ponovno posedla v avto. Tokrat za kar nekaj časa.

Za romantičen izlet v dvoje si res nisva izbrala primernega dneva. Zadnji vikend v avgustu pomeni gužvo povsod! Plan je bil, če pri nama sploh kdaj obstaja kakšen plan :), da si pred ogledom gradu Miramare in njegovega parka, privoščiva še skok v italijansko morje. Ja, itak! Za osvežitev v morju in ogled gradu sva se lahko kar obrisala pod nosom. Razlog je bil seveda v množici turistov, ki so imeli iste želje kot midva. Ker pametni odnehajo, sva gruči turistov raje pokazala fige in se odpravila Jugoslaviji naproti. :) Tako je Slovenijo poimenoval starejši italijanski gospod, ko sva ga povprašala za pot. Z nasmehom na ustih sva se mu zahvalila za pomoč in ko so se šipe na avtu do konca zaprle, bruhnila v smeh. :)

Slovenija ni v soboto, v številu turistov, prav nič zaostajala za Italijo. Lačna in že malce utrujena sva za 2 urci nahranila parkomat v Ankaranu in se podala na slovenski jadran. V senčki pred prikolico nekega slovenskega starejšega para, ker je bila pač gužva in ker res nisva imela energije za iskanje idiličnega kraja, sva si privoščila lahkotno kosilo - palčke, vsak pol čokoladnega rogljička, sladoled in pivo. :)

Ko je bila lakota že prehuda in je lačen postajal tudi že parkomat, sva se odpravila v Izolo, na pravo večerjo. Na najbolj znano jed italijanske kuhinje, pico. :) Ker nisva ravno na frišno zaljubljen par, sva si čas, med čakanjem na pico, krajšala z igranjem igre 4 v vrsto in občasnim škiljenjem na televizijo, ker je ravno takrat potekala pomembna košarkaška tekma.

Najin izletniški polom, kot v šali praviva dnevom, ki se niso ravno iztekli po najinih načrtih, sva zaključila še s sprehodom po ogromni športni trgovini Decathlon, od kjer sem se, vesela kot mali otrok, vrnila s polnim roza nahrbtnikom. :)


V nedeljo pa sem sandale s pentljo zamenjala za pohodne čevlje in športne hlače so zamenjale krilo. Rdeč lak na nohtih je ostal.

Na planinskem izletu sta se nama pridružila še moja mami in očim ter planinska kaza (beri koza :)) Aja, ki pohodniške izlete naravnost obožuje. Višji in bolj zahteven kot je vzpon, boljše ji je. Ja naša Aja res ni tipična maltežanka. :)

 Po dobri uri in pol smo le prisopihali na cilj, si privoščili nedeljsko planinsko kosilo ter nabrali moči za povratek v dolino.

 Lepo vikend je bil. Kljub gužvi v soboto in kljub telesnim naporom v nedeljo. :)

Aja afne gunca.

... s Tinetom. :)

Petkov tekaški trening.

Včeraj sva z Ajo uspešno opravili 7. tekaški trening Pod Gričem.
3 minute teka, 2 minuti hoje, 10 ponovitev.

Fajn je blo. Tamala me je nesla za šalo. :)

V Staje.

Če se že v soboto vse naredi,
kar na spisku opravil ti že nekaj časa visi,
si v nedeljo lahko povsem brez skrbi.

:)

In tako sem se brez skrbi, saj so okna pomita, stanovanje pospravljeno in posesano in avto je po dolgem času spet čist in dišeč, skupaj z mami in Ajo odpravila v Staje. Aja obožuje take mini pohode, saj lahko sproščeno, brez nadležne vrvice, teka gor in dol.

Za takega malega psa, ima ogromno energije in kondicije. Ko smo prišli nazaj "v dolino", v primerjavi z nama, ni bila niti malo utrujena. Imela je dovolj energije še za igro z Astorjem, njenim pasjim prijateljem. Martinčkanje na toplem spomladanskem soncu ji je očitno napolnilo baterije. :) Meni pa tudi, saj bo teden ponovno dolg in naporen. Ampak sončen. To je pomembno. :) Preživite ga lepo.

Zunaj zima.

 ... v kuhinji pa pomlad. :)

Hvala teta Majda za pošiljko Modrejskega regrada in mami za dostavo, kljub snežnemu metežu.

Z Ajo na potep.

... v Staje. Izkoristit dopoldansko sonce, se nadihat svežega zraka in pretegnit mišice. Družba je bila odlična. Mala, bela kepica, oblečena v siv puloverček, z mahajočim repom. 

Dobre pol urce gor in slabe pol urce dol. Kratko, a za začetek vikenda, prav enkratno! :)

 

Pogovor prek skajpa.

... med Ajo in Tinetom.

Hude, hude debate! :)

Moja, moja.

(Foto: Tine Mažgon)

Je tvoj prijatelj,

tvoj partner,

zaščitnik, tvoj pes.

Ti si njegovo življenje,

njegova ljubezen,

njegov vodnik.

Vedno ti bo vdan in zvest.

Tvoj bo do zadnjega utripa svojega srca.

Dokaži, da si vreden take predanosti. 

7.

Vse najboljše Puhc muj! :)

Psi nas navdahnejo, da negujemo svojo otroškost in da ugotovimo,

da se vedno lahko čudimo življenju.
Lahko plešemo po obali in si zmočimo oblačila, 

na obrazih nam narava lahko zariše svoja znamenja.

Ob polni luni lahko delamo piruete in se igrivo prekopicujemo, 

lahko pojemo po ulici, se nasmehnemo zlovoljnežu in objamemo tujca ...

(Mari Gayatri Stein)

Moja sreča na vrvici.

 ♥ AjA ♥ 

 

Whoever said that diamonds are a girls best friend ...

Never owned a dog.

DIY - mačje/pasje ležišče.

Pred kratkim sem na strani Vse si lahko naredite sami opazila eno super idejo, kako narediti mačje/pasje ležišče iz starega puloverja. Ideja je res dobra, izvedba hitra, izdelek pa nadvse uporaben in prisrčen. Če bo res uporaben bomo šele videli, prisrčen pa je zagotovo. Vsaj meni. :)

Potrebujemo:
- star pulover/majico
- stare krpe/brisače/majice
- blazino
- sukanec in šivanko
- trak

Ko imamo vse "sestavine" se delo lahko prične. Najprej moramo skupaj sešiti zgornji del majice (če bo vaša žrtev star pulover, morate najprej odstriči ovratnik), da dobimo povezano celoto in da nam blazina, ne bo na drugi strani ušla ven. :)

Nato majico napolnimo z blazino oz. blazino oblečemo v majico. :) Rokave napolnimo s starimi majicami, krpami, brisačami (v mojem primeru). Malo potlačimo, lepo razporedimo, da so rokavi  približno enakomerno napolnjeni in nato sledi še zadnja faza (finale :)), da rokava povežemo skupaj in zavežemo v lično pentljo.

 In vola ... Ležišče je nared za mačje/pasje smrčke. :)

Aja ni še čisto prepričana, če ji je ležišče všeč. Recimo, da je še v fazi odločanja. :)

Poročilo sledi ...
:)