Dogodivscine v Britanski Kolumbiji st. 2

Vceraj smo se poslovili od nase velike hise v Uclueletu in se podali na pot na jug, proti Victorii, glavnemu mestu Britanske Kolumbije. Trenutno sedim za racunalnikom v hostlu Ocean Island v Victorii, ki bo nas dom naslednje 3 dni. Starejsi del ekipe se sprehaja po mestu, midva s Tinetom pa urejava vse potrebno (najem avtomobila, prenocisca, ...) za najino junijsko potovanje po zahodni obali Amerike, vse do Kalifornije. V bistvu se s planiranjem ukvarja Tine, jaz sem mu vecinoma le za moralno podporo. :) Nekako se se nisem udomacila v tem velikem obmorskem mestu in mi misli se vedno uhajajo v nas prejsnji dom, v naso veliko hiso v Uclueletu in k majhnim vasicam na zahodu.

Ucluelet je lusna, majhna obmorska vasica, z neskoncnimi pescenimi plazami. Razigrano, kot majhni otroci, smo doziveli prvi stik s Pacifiskim morjem. Bosonogi smo poskakovali po plazi gor in dol in se borili z valovi, da nas ne poskropijo z mrzlo vodo. Stik s pesceno plazo in morjem je v meni sprozil neverjeten obcutek srece in svobode. Pocutila sem se zares zivo in lahko bi kricala od srece. No, saj malo sem. :)

Poisci vsiljivca :)

Po dobri uri razgrajanja po plazi, smo se na hitro sprehodili se po mestu Tofino. Vsi smo bili navduseni nad preprostostjo in domacnostjo mesta, ki nas je spominjalo na kaksno Norvesko ribisko vasico. Tine se je odlocil poskusiti sreco na valovih in se je za dobre tri ure preobrazil v pravega surferskega frika. :) Njegova surferska punca ga je, tako kot se za surfersko punco spodobi, seveda spremljala in opazovala s plaze, s kavo in fotoaparatom v roki. Vse dokler ga ni igubila izpred oci, potem pa ... Ponesreci opazovala, navijala in ploskala ter tudi slikala napacnega surferja. :) Brez zgrazanja prosim, saj so v vodi vsi enaki v tistih crnih oblekah in kapuco na glavi. :)

Tinetov dvojnik :)

In zdaj smo tu, v Victorii. Iz luksuzne hise smo se ponovno preselili v hostel, kjer si sobo delimo s pocasno govorecim gospodom Paulom. :) Zjutraj smo se od njega poslovili, saj se danes selimo v drugo sobo, kjer bomo sami. V tako imenovano family room sobo. Za jutri ob 10h imamo rezerviran voden ogled kitov ubijalcev Ork, s colnom. Drzite pesti, da nas pridejo pozdravit in pomahat s plavutjo. :)

Mi pa vam mahamo iz Victorie! :)

Fotografije: Tine Mazgon

Dogodivsine v Britanski Kolumbiji st. 1

Ce ste prebrali nase dogodivscine iz Alberte in ste nam bili "nevoscljivi", nam boste sedaj le se bolj. :) Ravno sem prisla namrec iz jakuzzija, v nasi privat beach hisi, vsa odpocita, sproscena in pripravljena, da vas seznanim z nasimi novimi dogodivscinami. :)

Torej, v nedeljo pozno dopoldne smo zapustili Lake Loiuse in se podali proti Kelowni. Da nasa 6 urna voznja ne bi bila prevec dolgocasna in prenaporna, sta nas ze kmalu po odhodu iz turistom prijaznega mesta, pozdravila dva medvedja mladicka. Igrivo sta se podila po hribu, sprosceno tekala in radovedno pogledovala proti nam. Nimam besed, s katerimi bi lahko opisala ta enkraten dogodek. Nepozabno.

Skozi mesto Golden smo se le zapeljali in pot nadaljevali v Revelstoke. Tam smo se ustavili za obisk zelezniskega muzeja, katerega sta obiskala clana moskega dela ekipe ter obisk trgovinic, za potesitev  radovednosti potrosniske kanadske ponudbe, za zenski del ekipe. S "polnimi" vreckami in polnimi glavami znanja smo pot nadaljevali skozi Vernon. Predno smo prispeli do nase koncne destinacije za ta dan, Kelowni, smo si ob poti vzeli cas se za malico.

Nas dom za dva dni je tokrat postal Kelowna International hostel. Moram priznati, da smo bili ob prihodu v hostel, malce razocarani. Prejsnji, skoraj hotelski hostel, je zamenjal majhnen, studentskemu domu podoben hostel. Sobo smo si delili s studentom Rossom, ponovno plezali na pograde in prej prostorno kuhinjo je zamenjala majhna, utesnjena kuhinja. Ampak, ker smo vsi prilagodljivi in niti malo fini, smo kmalu hostel vzeli za svojega in se kar hitro udomacili. Hitra, dobesedno instant vecerja (instant spageti iz vrecke - njami :)) in spat.

Kelowna International Hostel

Jutra nam hitro zbezijo in najveckrat se sele pozno dopoldne odpravimo raziskovat okolico. Tokrat smo se odlocili, da dan prezivimo bolj lezerno in obiscemo eno od jezer, ki jih ponuja vinorodna in vedno aktivna Kelowna. Ko smo prispeli v park, ki ga je obkrozalo veliko jezero, naju je s Tinetom toplo majsko sonce tako zelo utrudilo, da sva na roza Hello Kitty brisaci (pred vecnim slovesom, jo je v Edmontonu, ko smo se odpovedovali nepotrebni prtljagi, resila Anica :)) najprej malo zadremala, ostali del ekipe pa je lep dan izkoristil za sprehod po okolici jezera. Ko smo bili vsi prisotni in prisebni smo si v parku pripravili se okusno, improvizoricno kosilo, njoke z paradiznikovo omako. Smeha ob pripravi kosila ni manjkalo. :)

Po kosilu in kavi Barcaffe v parku, smo se odlocili, da si pred spanjem se malo, res malo (skoraj celotno pot smo prevozili z avtom) razmigamo telo in duha. Odpravili smo se na hrib Knox Mountain, iz katerega je precudovit razgled nad celotnim mestom in jezeri. Hiter fotosut in pot pod noge oz. za volan in nazaj v nas trenutni dom. Tam smo se dobili se z bivsim Tinetovim sodelavcem Philom in njegovo punco Caroline, ki prav tako potujeta po Kanadi. Nekaj anglesko, nemsko, slovenskega pogovora, pecena koruza in polnocno plezanje na pograd.

Kelowna

Knox Mountain

Phil & Caroline

Nasi plani, da ze zarano odidemo proti Vancouvru so se podrli, saj smo se, tako kot vsak dan, dobesedno zataknili na zajtrku, pri pakiranju in splosnem "meckanju". Ampak ok, saj smo na dopustu, kjer hitenje in pogledi na uro, niso zazeljeni. :) Tako smo dokaj pozno zapustili Kelowno in se podali  na voznjo dolgo dobrih 5 ur, proti Vancouvru. Vmesna postojanka je bilo mesto Hope, kjer smo nase brboncice razvajali z okusnim sendvicem iz Subwaya ter krofi in kavo iz Tima Hortonsa.

V Vancouver smo prispeli v poznih popoldanskih urah in ker smo imeli do zadnjega trajekta, ki je odplul ob 21:30 se nekaj casa, smo se na Tinetovo zeljo, sprehodili na hrib iz katerega je razgled na celoten Deep Cove. In hvalezni smo mu, da nas je gnal v hrib, skozi "tropski gozd", saj je bil razgled na vrhu enkraten. V daljavi mesto Vancouver, spodaj pa se je razprostiral pogled na zaliv, v katerega se zajeda Pacifik.

Se preden smo se dobro razgledali, ze smo hiteli po hribu navzdol, saj se nam je mudilo na zadnji trajekt za Vancouver Island, v mesto Nanaimo. Med voznjo na trajektu, ki je trajala slabi 2 uri, smo se vsi zabavali po svoje. Mami s petjem in plesom, Mirko s fotografiranjem, Tine na igralnih avtomatih (voznja s crazy taxijem :)), jaz pa sem pozorno poslusala usluzbenko na trajektu, ki mi je z umirjenim in pocasnim glasom razlagala kako se oblece resilni jopic. Imeli smo namrec to "sreco", da je ravno takrat na trajektu potekala resevalna vaja v primeru kakrsnekoli nesrece in so vsi zaposleni, od kapitana do cistilke, letali po trajektu gor in dol. Ker sem bolj panicne narave, sem malo dvomila, da gre le za simulacijo in sem s strahom opazovala dogajanje in pozorno sledila navodilom usluzbenke. Ena in edina. Vsi ostali se se zmenili niso za dogajanje. :) Ocitno je prijazna usluzbenka opazila strah in negotovost v mojih oceh in je zato pristopila do mene in mi s pocasnim in umirjenim glasom potrdila, da gre le za vajo. Odlicno je opravila svojo nalogo in dosegla svoj namen. Pomirjena sem se usedla k ostali ekipi in cakala na pristanek.

V poznih vecernih urah smo prispeli na Vancouver Island, v mesto Nanaimo. Prespali smo v prijetnem hostlu Painted Turtle. Zjutraj, preden smo pot nadaljevali v Ucluelet, smo v hostlu odigrali se partijo namiznega nogometa. S smehom in vzkliki ob zadetem ali prejetem golom, smo najbrz prebudili kaksnega se specega gosta. :)

Na poti v Ucluelet smo se ustavili se v parku MacMillan Provincial Park in si ogledali mogocne smreke in cedre. Dobro uro dolg sprehod po parku, smo zapustili napolnjeni z energijo narave in pripravljeni na voznjo do nase tridnevne postojanke, Big beach house v Uclueletu. Na poti tja smo se ustavili se v trgovini No Frills, ki se steje za eno izmed cenejsih trgovin s hrano v Kanadi in se dodobra oborozili. Zaradi prostorske stiske v avtu je vsak dobil svojo skatlo s hrano kar na noge. :)

MacMillan Provincial park

 

V nasem trenutnem domu pa je tako lepo, da bi najraje ustavila cas. Hisa je velika, svetla in prostorna. Vsak ima svojo sobo, s Tinetom imava celo lastno kopalnico, velika kuhinja z vsemi pripomocki, dnevna soba s pametnim tvjem in ogromna terasa z jakuzzijem. Ves ta luksuz samo za nas, za 3 dni. Hvalezni in veseli smo za to. In vso to sreco posiljamo tudi vam v Slovenijo. :)

Big Beach House

Fotografije: Mirko Mazgon, Tine Mazgon

Dogodivscine v Alberti.

Saj poznate tisti obcutek, ko se ti zdi, da je prelepo, da bi bilo res in ce bi te nekdo uscipnil, bi se zbudil iz prelepih sanj. Tocno to, se dogaja meni. Odkar sem v Kanadi se moram veckrat uscipniti, da se prepricam, da to niso sanje, ampak cudovita realnost. A vse ne gre vedno kot po maslu, in rahel zaplet smo imeli ze takoj na zacetku nasega potovanja, ko smo zapuscali Edmonton. 

Preko interneta je Tine ze nekaj dni pred nasim prihodom rezerviral full size avto, torej (naceloma) dovolj velik za 5 oseb in prtljago. Ze na agenciji, ko sta Tine in njegov ata Mirko, prevzela avto, sta bila skepticna glede velikosti prtljaznika, a vsi vecji avtomobili so bili izposojeni zaradi podaljsanega vikenda, tako da je moznost menjave avtomobila za vecjega, odpadla. Vsi smo v dvomih ogledovali, sicer zelo lep, prakticno nov avto (90 km). Odlocili smo se, da si pred odhodom pripravimo se kosilo, malo zadihamo in v miru preucimo vse moznosti. Ker nismo dobili nobene nove ideje in ker nas je cas ze posteno preganjal, smo se odlocili za akcijo. Akcijo ciscenja kovckov in s tem odrekanju nepotrebnih stvari. :) Kar pred hiso je vsak odprl svoj kovcek in pricel z akcijo. Tako smo trgovini Value Village (second hand store) podarili kar nekaj oblacil, obutve, posteljnine, ... Sledil je tetris zlaganja kovckov v prtljaznik in polnjenje lukenj, ki so ostale, s cevlji, nahrbtniki, jaknami, ... :) Po dobri uri pakiranja prtljage, smo se pozno popoldne vendarle, z naso modro puscico Dodge chargerjem, odpravili iz Edmontona v naravo, v nacionalni park Jasper.

Po dobrih 4 urah voznje, na kateri smo na avtocesti opazili tudi volka, katerega se baje res redko vidi, smo prispeli v nas hostel v Jasperju, HI Jasper. Tam smo imeli spet nekaj tezav z nasim avtom, saj je ocitno premoderen za nas, saj ga nismo znali zakleniti. Ko se je Tine ze javil, da bo noc prespal v avtu in ga varoval pred morebitnimi nepridipravimi, smo koncno ugotovili, kako stvar deluje. Vsi srecni, a utrujeni in zaspani, smo dobesedno popadali v posteljo in nas ostali cimri (bilo jih je okrog 20) s katerimi smo delili sobo, sploh niso motili.

Hostel HI Jasper

Naslednji dan, ko smo se naspali in pozajtrkovali, je najprej sledilo premisljeno pakiranje kovckov v avto in polnjenje lukenj :), nato pa so sledile lokalne Jasperske znamenitosti, Maligne Canyon, Medicine Lake, Maligne Lake ter Pyramide Lake. Pri slednjem smo si privoscili tudi manjsi improvizirani piknik, ki pa se je zaradi nevihte koncal se predno se je dobro zacel. 

Maligne Canyon

Medicine Lake

Maligne Lake

Athabasca Falls

Drugo noc smo prespali v izjemno domacem, preprostem hostlu sredi narave, HI Athabasca falls hostel. Privatna lesena hisica za spanje samo za nas. V drugi, skupni hisici pa velika dnevna soba za druzenje in prostorna kuhinja. Mami sta se odlocili, da pripravita domaco fizolovko in sta spretno vrteli kuhalnici nad stedilnikom in oci nad privlacnima Spancema, ki sta si ravno tako pripravljala vecerjo. :) Malo sem jih vrtela tudi jaz, priznam. Ampak res cisto malo. :)

HI Athabasca Falls

Naslednji dan, sem za dobro jutro prejela prelepo sms sporocilo, da je moja draga prijateljica Darinka postala mamica malemu Nejcu. Veselje je bilo nepopisno. :) ♡

V poznih dopoldanskih urah, smo se odpravili proti Lake Louiseu, nasemu tridnevnemu postanku. Sledila  je ena izmed najlepsih vozenj z razgledom na svetu, Icefield Parkway. Prekrasno res. Zasnezeni hribi okrog in okrog, jezera skoraj za vsakim ovinkom in za piko na i se ob cesti pasejo se razne divje zivali. Nasa voznja je tako potekala izredno pocasi in s postanki na vsakih nekaj kilometrov, saj so nas lepote narave in razni kosmatinci (veverice, karibuji, losi, mufloni, medvedi, ...) dobesedno katapultirali s fotoaparatom v roki, iz avtomobila. 

Karibuji

Los

Ze po nekaj prevozenih kilometrih smo ob cesti zagledali nekaj avtomobilov in ljudi, ki so s prsti kazali  na hrib in veselo klikali s fotoaparatom. Tak zastoj vedno pomeni, da se ob cesti dogaja nekaj zanimivega.  In res, le nekaj metrov stran, je proti varnemu zavetju gozda lezerno stopical cisto pravi, crni medved. Neverjetno res. Od samega navdusenja in vznemirjenja sem se kar tresla. :)

Po bliznjem srecanju z medvedom, smo se vsi z nasmeskom na obrazu, odpravili proti slapu Sunwapta falls, nato zmrznjeni uzivali ob pogledu na ledenik, Columbia Glacier in se kasneje ustavili se v Mistaya Canyonu.

Sunwapta Fall

Muflon

Columbia Glacier

Mistaya Canyon

Srecanje z medvedom mi je se dodatno pognalo strah v kosti in z vsakim sprehodom v naravo, sem imela oci na pecljih. Na najveckrat slikano jezero na svetu Peyto Lake, ki je mimogrede veckrat slikano kot Brad Pitt in Angelina Jolie, sem se odpravila vsa v strahu. Bili smo namrec edini turisti, ki smo se odlocili, da si kljub temu, da je jezero popolnoma zamrznjeno, to znamenitost vseeno ogledamo. Do jezera smo morali priblizno 20 minut gaziti po dobrem metru snega in oprezati za morebitnim srecanjem z medvedom. Popravek, za medvedom sem oprezala samo jaz, ostali so sprosceno prepevali in uzivali v lepotah narave.

Proti veceru smo prispeli v nas tretji hostel HI Lake Louise Alpine centre, ki je pravi mali hotel in iz katerega tudi pisem trenutno objavo. Imamo privatno sobo in (skoraj) privatno kopalnico.

HI Lake Louise Alpine Centre

Vceraj smo se odpravili na malo daljsi sprehod in si ogledali Johnstone Canyon ter se v popoldanskih urah odpeljali se do mesteca Banff. Tam je v nas ponovno zagorela potrosniska iskrica, saj smo, vsaj zenski del ekipe, pregledale skoraj vse trgovinice. Cene hrane in pijace ter ostalih dobrin so tu malce visje kot pri nas, zato kaksnega vecjega sopinga nismo naredile. Zanimivo je to, da nas velikokrat v trgovini ali v hostlih, ko slisijo naso govorico, vprasajo od kje prihajamo. Ko odgovorimo, da iz Slovenije so vsi navduseni in nas ogovarjajo. Na splosno so ljudje tu izredno prijazni in ustrezljivi.

Chipmunk v Johnston Canyonu

Inkpots

Zemeljska veverica

Banff

Danasnji dan pa prezivljamo bolj lezerno, saj prvic, odkar smo v Kanadi, dezuje. Dopoldne smo si ogledali jezero Lake Louise, mestece Field ter jezero Emerald. 

Lake Louise

Emerald Lake

Na poti proti jezeru smo ponovno ob avtocesti zagledali crnega medveda. Res imamo sreco, da se nam skoraj vsak dan pokazejo in nas pozdravijo. :) Miru nismo imeli niti med vecerjo v hostlu, ko sem za trenutek, medtem ko sem na vilice nabadala prazen krompir, pogledala skozi okno in ga zagledala. Majhnega grizli medveda. Na par metrov. Zavpila sem, skocila pokonci in s tem na noge postavila se vse ostale stanovalce hostla. V parih sekundah smo bili vsi ob oknu in ga opazovali, kako se mirno sprehaja po parku pred hostlom. Obcutek je res neverjeten in ga nikakor ne morem opisati. Krasno res! :)

Mladi grizli

Fotografije: Mirko Mazgon, Tine Mazgon

Z lepimi spomini bomo jutri pomahali Lake Loiuse in pozdravili Kelowno!

Pozdrav v Slovenijo! :)