Adijo Slovenija in pozdravljena Kanada.

Budilka je zvonila ob 2:30. Slisala sem jo iz sosednje sobe. Zadnjo noc pred odhodom sem namrec prespala doma, zaradi lazje logistike in da sem bila lahko kar se le da dlje casa z mojo Ajo. Glede na to, da sem spala le slabe 4 ure, sem se zbudila popolnoma naspana in presenetljivo mirna in sproscena. Sledil je hiter zajtrk, priprava kovckov in slovo od Aje. Ta je bil grozen. Tisti, ki imate psa, ali kaksno drugo domaco zival, me razumete, ostali se mi najverjetneje potiho posmehujete.

 

Ob 3:30 smo z osebnim soferjem Markotom :) ze brzeli proti letaliscu v Trstu. Tam me je ponovno cakalo tezko slovo. Slovo od ocima Markota. Tako rekoc zadnja vez med varnostjo in domacnostjo. Zadnja moznost za morebitni pobeg, za stisniti rep med noge in preprosto reci, ne zmorem in oditi domov. Ko sem od njega na letaliscu prejela se neprecenljivo darilce, je bil odhod le se tezji.

"Tudi potovanje dolgo tisoce kilometrov,

se zacne z enim korakom."

 

(L. Tze)

 

Cestitam Petra!

 

 

Iz okna na letaliscu sem z zaskrbljenostjo, a hkrati vznemirjenostjo opazovala nase letalo, ki nas bo najprej popeljalo do Munchna in od tam naprej do Londona. Ob 7:15 je bil cas za odhod. Nahrbtnik na rame, pregled dokumentov in kratek sprehod do letala, katerega je pilotirala pilotka. :) Z neverjetno umirjenostjo sem se sprehodila po stopnickah in poiskala svoj sedez v res majhnem letalu. Pripela sem se z varnostnim pasom, dvakrat vdihnila, v roke vzela kamencek za sreco, fotoaparat in cakala na vzlet. Ko se je letalo zacelo premikati in pospesevati, je tudi moje vznemirjenje narascalo. Od presenecenja nad hitrostjo letala, obcutkov, ki ga le ta sprosca v trebuhu, in nenazadnje do neverjetnega razgleda ter najpomembnejsega dejstva, da to pa res ni nic takega in da mi pravzaprav ni hudega. :)

 

 

 

 

Srecno in varno smo pristali na letaliscu v Munchnu in tam cakali 4 ure na naslednji let v London. Cas za kavo (14,5eur za 4 kave!), malico in kratek pocitek. Ob 12:10 smo imeli naslednji let, vendar smo na vzlet, vsi pripravljeni in pripeti na letalu cakali skoraj eno uro, zaradi slabega vremena na Londonskem letaliscu. Situacijo sem sprejela z umirjenostjo in z dejstvom, da pac na nastalo situacijo nimam vpliva in sem se preprosto prepustila in verjela, da bo vse v redu. Vzleteli smo mirno, a pristali ne tako mirno. Vreme se v tem casu ocitno ni umirilo, zato smo nad Londonom, pred pristankom, krozili se skoraj eno uro. Pilot je veckrat poskusal pristati, a zaradi slabih vremenskih razmer, zal neuspesno. Doziveli smo kar mocno turbulenco in tako tudi pristali bolj adrenalinsko.

 

Zaradi zamude, smo v Londonu kar direktno prestopili na naslednji let za naso koncno destinacijo, Edmonton. Posledicno ni bilo casa za razmislek in paniko. Cezoceanski let pa je bil pravo nasprotje prejsnjim letom. Veliko letalo in udobni sedezi opremljeni vsak s svojim tvjem in neskoncno moznostjo filmov, glasbe, igric, ... Deveturni  let je res hitro minil, saj so nas prijazne stevardese in cedni stevardi :) stregli od spredaj in od zadaj. :) Problem sem imela edino s spanjem, saj se nikakor nisem mogla udobno namestiti in si vsaj malo odpociti.

Lucka na ekranu in glas stevarda: "Prepare yourself for landing", sta v meni povisala srcni utrip, saj sem vedela, da me samo se nekaj trenutkov loci, ko bom koncno skupaj z mojim Tinetom. Po lepem pristanku smo najprej morali oddati dokumente in referentu na letaliscu razloziti namen obiska Kanade. Par stavkov, prijazen odgovor referentke: "Enjoy your stay in Canada" in prevzem kovckov.

Odlocno in ponosno sem odprla vrata na terminal in med neznanimi ljudmi iskala znan obraz. Moja mami ga je prva zagledala in rekla:" Tam je!" Obrnila sem se in tam je stal, z napisom in balonom v roki. Stekla sem k njemu, ga objela in v tistem trenutku se mi je zdelo, kot da se je svet ustavil. Da obstajava samo midva. Prelepo je bilo.

Iz zdaj smo tu. Premagala ogromen strah in s tem dokazala sebi, da zmorem. In obcutek je neverjeten! :)

Do danes, torej prve tri dni, smo stanovali pri Tinetu, v hisi stevilka 7404, danes pa se odpravljamo dalje, proti Jasperju. Mesto Edmonton nas ni prevzelo, kvecjemu razocaralo. Je dokaj neurejeno, umazano in brez duse. Se strinjamo s Tinetovim preimenovanjem mesta v Bedmonton. :) Da ne bom naredila prevelike krivice mestu, naj pohvalim njihove parke, ki so urejeni, cisti in polni veveric. :)

 

 

 

 

 

Fotografije: Mirko Mazgon, Tine Mazgon

 

 

Mahamo v slovo Edmontonu in pozdravljamo Jasper!

 

Pozdrav vsem v Slovenijo! :)

 

Dan D.

Se približuje in vznemirjenost narašča. Razpoloženje mi niha, od popolne umirjenosti in zaupanja vase, do neštetih vprašanj, ki v meni sprožajo tesnobo in večajo strah. Strah pred letenjem, pred neznanim. Takrat se moram poglobiti vase, si potihem čestitati za vse korake, ki sem jih že uspešno prehodila in preprosto zaupati, da bo tudi tokrat tako. Predvsem verjeti vase, da zmorem. Da je točka moči vedno v sedanjem trenutku. Predvsem pa ne pozabiti, da me na drugem koncu sveta čaka on. To je vse, kar je v tem trenutku pomembno.

Srečka nosečka: Darinka.

V petek popoldne, na tih deževen dan, sem v svoj objektiv lovila spomine za bodočo, prelepo mamico Darinko. Darinka je oseba z zlatim srcem in bistrim umom. :) Je prijazna, nežna, čuteča in je moja najboljša prijateljica. Vem, da sem to besedno zvezo že uporabila pri Srečki nosečki Urški, ampak jaz imam to srečo, da imam kar dve najboljši prijateljici. Vsaka posebna in vsaka enkratna in edinstvena.

♡ ♡ ♡

Pred pričetkom fotografiranja sva ob skodelici kave še malce poklepetali, nato pa preuredili najino spalnico v fotografski studio. :) Glede na to, da je bil dan deževen in po svoje turoben, sem za boljše in prijetnejše vzdušje prižgala svečke ter na računalniku poiskala situaciji primerno glasbo. Z globokim in umirjenim glasom je Nick Cave ustvaril posebno, intimno vzdušje.

Darinka je prelepa in njena milina kar sije iz oči. Sploh kadar nežno pogleda in materinsko poboža svoj trebušček. 

 

Pomembne stvari v življenju:

voda, hrana, zavetišče, ljubezen in prijatelj. 

(L. MacFarlane)

Hvala, ker si moja prijateljica in s tem pomembna oseba v mojem življenju. *

Vrtičkanje.

V soboto sva z mami prvič letos vrtičkali. Pod budnim očesom Aje sva posejali semena Zmagine domače solate, zasadili prav tako domačo solato, ki jo je pridelala soseda Silva ter posejali radič. Prostor sva pustili še za korenček, peteršilj, bučke, paprike, paradižnike, ... Vse to pride na vrsto malce kasneje, ko bo topleje. Okrog vrta sva potresli še z domačimi semeni rož žametnic (po domače "smrdljivk"), ki naj bi odganjale vse nepridiprave obiskovalce vrta.

Z delom sva zaključili ravno pravi čas, saj je kasneje pričelo deževati. Ravno pravi čas za naju in za na novo posejano zelenjavo.

Vreme ima večji pomen, če imaš vrt. 

Nič ni lepšega kot prisluhniti dežju in razmišljati, kako pronica v zemljo okoli vaše solate.

(Mercelene Cox)

Pripravljena si.

... je rekel in mi zaželel srečno pot. 

Ne pozabi na Nerudovo pesem, prepusti se trenutku in preprosto uživaj. Vse bo dobro. 

Hvala za vse. Iz srca.

* pINTEREStki *

Berem: Ti povem še eno zgodbo?

Bucay me je ponovno navdušil. Z zgodbami za vsakega človeka, v vsakem trenutku njegovega življenja. 

  Zaljubljena gosenica

Nekoč je živela gosenica, ki se je zaljubila v cvet. Seveda je bila to nemogoča ljubezen, ampak cveta ni nameravala zapeljati ali hoditi z njim, niti govoriti mu ni hotela o ljubezni. Sanjala je le o tem, da bi prišla do njega in mu dala poljub. En sam poljub. Vsako jutro in vsako popoldne je gosenica gledala svojega ljubega, ki je bil čedalje višji, čedalje bolj oddaljen. Vsako noč se ji je sanjalo, da je končno prišla do njega in ga poljubila.

Nekega dne je mala gosenica sklenila, da tako ne gre več naprej, da ne more vsako noč sanjati o cvetu in ničesar storiti, da bi sanje uresničila. Pogumno je oznanila prijateljem, hroščem, mravljam in deževnikom, da bo splezala po steblu cveta in ga poljubila. Vsi so se strinjali, da se ji je zmešalo, in večina jo je poskusila odvrniti od tega, a vse zaman. Gosenica se je splazila do stebla in začela plezati po njem. Plezala je vse jutro in vse popoldne, in ko je sonce zašlo, je bila hudo izčrpana. "Oklenila se bom stebla in tako prenočila", si je mislila, "jutri pa bom zlezla naprej. Danes sem že bliže kot včeraj," je pomislila, čeprav je preplezala le 10 centimetrov, cvet pa je bil visok več kot poldrugi meter. Najhuje pa je bilo to, da je med spanjem njeno spolzko, vlažno telo zdrsnilo po steblu navzdol in se je naslednje jutro zbudila tam, kjer je prejšnji dan začela svoj vzpon. Pogledala je gor in si rekla, da se bo pač morala dvojno potruditi in se zvečer bolje oprijeti. Vendar jo dobri nameni niso pripeljali nikamor. Vsak dan je plezala in vsako noč zdrsnila nazaj na tla. Ampak vsako noč je, medtem ko je nevede drsela navzdol, še vedno sanjala o poljubu, ki si ga je želela. Prijatelji so jo nagovarjali, naj opusti sanje ali vsaj sanja kaj drugega, ona pa se je upravičeno zagovarjala, češ da sanj v spanju ne more spremeniti, če pa bi se sanjam kar odrekla, ne bi bila več ona sama. 

Tako je šlo naprej še nekaj dni, potem pa, neke noči ... Neke noči se je gosenici tako živo sanjalo o roži, da so se njene sanje spremenile v krila in naslednje jutro se je zbudila kot metulj, vzletela je k cvetu in ga poljubila.

Anže.

Srečka nosečka Urška, je danes postala mamica malemu princu Anžetu.

Dobrodošel Anže. ♡

Srečka nosečka: Urška.

Je moja najboljša prijateljica in je srečka nosečka. Drugič. :) Je čudovita oseba. Skrbna in ljubeča mama ter krasna prijateljica. Taka, ki je z mano v dobrem in slabem že od otroških dni, ki ve za moje najglobje skrivnosti in najtemnejše strahove. Me razume, posluša, podpira in sprejema. Vedno.

 

 

 

 

Ko sem ji rekla, naj poskuša napihniti navidezni balon, so nastale spodnje fotografije. Niti malo ostre, ker so se mi od smeha tresle roke, Urški pa trebušček. :) Niso popolne, so pa popoln spomin na zabavno fotografiranje.

 

 Zavpij in vsi te bodo slišali.

Zašepetaj in slišali te bodo tisti najbližji.

Molči in tvoj najboljši prijatelj bo slišal,

kaj si povedal.

(L. Macfarlane)

Hvala, ker me slišiš tudi kadar molčim. *

Sobotni večer.

3 punce iz "Krokodilje" klape.
2 božanski pici.
1 izjemno prijeten in sproščen večer.
1/2 ležernega nedeljskega dneva.

Lepo je bilo.

Hvala vama za družbo in za gretje osamljene polovice postelje. :)

 How did it happen that three such smart women 

have nothing to talk about but boyfriends?

(Miranda Hobbes)

:)

Verjamem v dobro.

Vedno.

Poglejte si čudovit filmček (pravzaprav gre za neko tajsko reklamo), ob katerem ne boste ostali ravnodušni. Klik.

Verjamem v to, da se dobro z dobrim vrača. Da z majhnimi pozitivnimi spremembami lahko spreminjamo svet na bolje. Da kar sejemo, to žanjemo. Čeprav se včasih ne zdi tako, se dobrota vedno povrne. Lahko z zamudo, a je poplačana. Vedno.

Na tem mestu mi lahko vrnete z znanim slovenskim pregovorom Dobrota je sirota. Ni sirota, če delamo v skladu s svojimi vrednotami in načeli, poslušamo svoje srce ter znamo poskrbeti zase, ne da bi s tem oškodovali druge. Saj poznate tisto, na padajočem letalu moramo najprej sebi natakniti masko, da bomo lahko pomagali drugim. 

Pozitivna naravnanost, nasmeh neznancu in prijazna beseda delata čudeže. In občutek, da si nekomu pomagal, pa čeprav z malenkostjo, mu polepšal dan z nasmehom, ga osrečil z majhno pozornostjo, je neprecenljiv. Tako malo je treba za lepši svet. Res. 

Zaradi dobrote ne bomo obogateli, niti ne bomo postali slavni. Bogateli bomo v srcu. In to je najpomembnejše.

Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.

Spominčki.

:)

7.2.2013

Dan za spremembe #4.

V soboto, 5. aprila 2014 se bo v Idriji na pobudo Slovenske filantropije in organizatorke Dneva za spremembe v Idriji, Monike Rijavec zopet odvil Dan za spremembe - Podaj naprej za idrijske gasilce.

Prostovoljci smo se letos odločili, da izvedemo konkretno akcijo, s katero bomo dopoldan očistili pot po starem Strugu od Kobile do Fežnarja, ob 18. uri pa v dvorani Gimnazije Jurija Vege izvedli dobrodelno prireditev - Podaj naprej za idrijske gasilce, ki so se letos resnično izkazali kot največji junaki v vremenski ujmi, ki nas je dosegla. Na sami prireditvi, na kateri bodo nastopile idrijske glasbene skupine (Žiga Lakner, Vokalna skupina MC Idrija, Banditi, ...), športniki in plesalci (Karate klub Idrija, Plesni klub Idrija), bomo določene gasilce tudi predstavili širši publiki, saj si zaslužijo vso priznanje. 

Vstopnine ne bo, boste pa lahko v zameno za donacijo 5€ prejeli čudovito knjižico Gasilec Jaka, ki je nastala izpod peresa in barv idrijske prostovoljne gasilke Katjuše Pavšič ob 120-letnici PGD Idrija.

Pridružite se nam v soboto, 5. aprila 2014 na čistilni akciji ali zvečer ob 18. uri na dobrodelni prireditvi v dvorani Gimnazije Jurija Vege v Idriji in nam skupaj s prostovoljci Dneva za spremembe pomagajte zbrati sredstva za idrijske gasilce. 

Se vidimo! :)

*****

Dan za spremembe organizira Slovenska filantropija v sodelovanju s številnimi organizacijami in posamezniki po celi Sloveniji, letos že petič. Idrija je trenutno edino mesto v Sloveniji, kjer smo lani ta dan izvedli kar trikrat in skupaj zbrali skoraj 5.000€, ogromno oblek, obutve, knjig, priročnikov in ostalih pripomočkov, ki so jih potrebovali socialno ogroženi posamezniki. Pomagali smo otrokom iz socialno ogroženih družin, da so se lahko udeležili šole v naravi, poskrbeli, da so bili vsi otroci deležni šolske prehrane ter z donacijo pomagali starostnikom iz Doma upokojencev Idrija - enota Marof.