Stenska ura.

Stenska Ura gre vedno naprej. Toda v resnici ne gre nikamor, ker je pritrjena na steno. Naprej gre čas, ki ga kaže. Čas začne včasih teči, včasih pa se čisto ustavi. Kadar gledaš zanimiv film, čas res hitro teče, ko pa čakaš na svoj rojstni dan, se čas kakor nalašč ustavi, da bi te razjezil. Nihče v resnici ne ve, kaj je čas - vsaj nihče ga še ni videl, zato je morda bolje, da o njem ne govorimo več.

Stenska Ura je prava nečimrna lepotica. Okoli vratu ima kravato, ki se ji reče nihalo. Z njim bahavo maha levo in desno. Krasita jo tudi verižici z utežmi. Ura pravi, da sta nujni za delovanje mehanizma, a najbrž ju nosi samo zato, da bi bila videti lepša. 

Na nos ima Ura pritrjena kazalca: mali kaže ure, dolgi minute. Kazalca se vedno vrtita samo v eno smer. V nasprotno smer se jima ni dovoljeno vrteti, saj bi se tedaj tudi čas začel vrteti nazaj. In potem bi se ljudje začeli sprehajati zadenjsko, pa tudi avtomobili, letala in vlaki bi se premikali samo nazaj. Človeka spreleti groza, če pomisli, kako neprijetno bi bilo šele jesti in piti! Vladala bi prava zmeda. 

Za to, da se kaj takega ne bi zgodilo, je zadolžena Urina nadzornica Kukavica, ki živi za majcenimi vratci čisto na vrhu Ure. Budno pazi, da Ura ne bi uganjala kakšnih norčij. Dvakrat dnevno prileti na plan - opoldne in opolnoči. In tedaj zakuka, se za vsak primer razgleda naokoli in ... se spet skrije za vratci. 

In Ura spet mirno tiktaka: TIK TAK, TIK TAK. Kakor da bi nam hotela povedati, da je vse na tem svetu tako, kot mora biti, in da bo tako tudi ostalo. 

(Kęstutis Kasparavičius, Kratke zgodbe)

Na tega nadvse zanimivega litovskega pisatelja in ilustratorja sem naletela čisto po naključju. Z Brino sva bili v knjižnici ravno na mednarodni dan knjig za otroke, to je 2. april, ko je bil ta pisatelj posebej predstavljen kot pisatelj za otroke. Ob prebranih le nekaj straneh njegove knjige, sem takoj ugotovila, da zna biti pisatelj zanimiv tudi odraslim. In nisem se motila. Očaral me ni le slog pripovedovanja, pač pa tudi ilustracije, ki jih lahko občudujemo ob vsaki zgodbi. 

Vsaka zgodba je posebna. Pa ne posebna na način, da te navduši ali zabava. Nekatere so prav zelo preproste. A kljub temu bralca premami, da jo prebere do konca. In mogoče je ravno v tej preprostosti čar, da knjigo ne odložiš po prvi prebrani zgodbi. 

Priporočam v branje. 

Prebiti led.

Dolgo me ni bilo. Tako dolgo, da sem kar nekaj časa razmišljala, kako sploh napišeš novo objavo. :) 

Torej, predolgo. 

Kar nekaj stvari se je od zadnjega javljanja spremenilo - tamala rase, tamala na štirih tačkah ostaja ista (mogoče se celo malo "krči" :)), delovno mesto se je spremenilo, številke, ki prikazujejo starost (in tiste, ki merijo težo :)), so se spremenile, število las se je pri nekomu zagotovo zmanjšalo, pri nekomu pa predvsem povečalo število sivih las, število potovanj in s tem povezanih nepozabnih spominov se je spremenilo, naš domek, po temeljiti prenovi, izgleda drugače, ... Ma ni da ni. A nima smisla, da pišem o spremembah, ki so itak edina stalnica v življenju in prav je tako. Pomembno je, da bistvo ostaja isto. Da smo skupaj in se imamo fajn. To je to. 

Kaj počnemo, kako se imamo, kakšne plane imamo in kako razmišljamo, pa v kakšni od naslednjih objav. 

Tako, led je, po skoraj triletnem blogerskemu molku, prebit. Če si se bralec, po rahlo neposrečeni prvi objavi po dolgem času, uspešno prebil skozi skopo besedilo, te vabim k prebiranju moje naslednje objave. Ki bo, upam da, prej kot v naslednjih treh letih in upam da, bolj zanimiva in posledično bolj berljiva. :) 

Vam maham in želim krasen vikend,

Petra. 

Vse najboljše za 4. rojstni dan.

Na rojstni dan se pa ne sme pozabiti. Naj bo prva objava po 10 mesecih (!) obarvana z rojstnodnevnim voščilom in željo, da naslednjo objavo spišem prej kot v 10ih mesecih. :) 

Grozna sem, vem. Ampak, porodniški DOPUST, kot se "zadeva" imenuje, še zdaleč ni DOPUST. Ne vem, zakaj in od kot tako ime. Sem bila naivna in mislila, da bodo objave kar deževale, saj bom itak doma, na porodniškem DOPUSTU. Napaka. :) 

Zdaj sem že nekaj časa nazaj v službi in nisem več na "dopustu" :), tako da je časa še manj, ampak želja, da blog živi, je velika. Tako da se bo potrebno kdaj usesti tudi na razmetan kavč, pozabiti na umazano posodo v kuhinji in gore oblačil, ki jih je potrebno oprati ter pustiti prstom, da spišejo zgodbo.

Ponosna na 253 objav, 

hvaležna za 146.628 ogledov, 

cenim vseh 764 komentarjev

 in se zahvaljujem vsem 27 spremljevalcem. 

Pravilo 30ih minut.

Od zdaj naprej vsak dan. Obvezno.

Pa vi, si vzamete čas zase?

Nezaželen obisk.

Prišla je.

Nenapovedano in predvsem nezaželjeno. 

Popolnoma me je okupirala in premagala.

Položila me je v posteljo. Z vročino in vsem kar spada zraven. 

Ker ni kazalo, da se je bom zlahka rešila, sem posegla po okrepitvah.

Baje, da proti amoksiklavu nima šans. 

Bomo videli.

Zaenkrat dobro kaže. Trkam na les. 

Draga angina, lahko bi tudi ti prej potrkala, veš?

Te ne bi spustila naprej. 

Pri nas nisi dobrodošla. 

Nikoli.

Jesenski sprehod.

Lepo škrlatno je drevo,

ko hladen veter veje,

v vseh barvah zažari jesen,

a sivo je nebo.

Jesensko listje, kam hitiš?

Ujeli bi te radi,

ko z vetrom rajaš in vrtiš

kot zlato se kolo.

Ječijo veje in drhte

brez pisane odeje,

kako jih zebe brez kopren,

ko pride k nam jesen.

(J. Haydn) 

Adijo in hvala.

Nona, hvala za ... 

Vse brezskrbne počitnice v Lokovcu. 

Skakanje po senu.

Igranje v otroški sobi.

Šotorjenje na travi pred hišo s tapravim pohištvom.

Oranžno gugalnico za hišo.

Hiško v naravi.

 Vse lonce, ki si nam jih posodila, da smo lahko pred hišo kuhali mineštre in delali potičke.

Sprehode ali vožnje z bmx-om do Poduga ali Žerovca. 

Balkan piškote in benko, krompirjevo polento z jogurtom, potico, za zeleno.  

Polne vrečke dobrot, ki smo jih bili vedno deležni, ko smo se vračali z obiska.
Za vse uuuje, zgodbe in hvala za čas, ki si nam ga vedno namenila.

 Hvala za tvojo dobroto in večni optimizem.

Hvala za lepe spomine.

Pogrešali te bomo. 

  ♡

Tvoj črn poprč.

https://www.youtube.com/watch?v=9XGRQPvtxJ0

Gledam: Human Planet.

Skoraj vsak večer, ko dete zaspi, s Tinetom pogledava en del odlične dokumentarne serije BBCja, Human Planet. S tradicijo gledanja nanizank v postelji nadaljujeva še iz nosečniških časov, ko sva z zanimanjem spremljala mafijsko družino Sopranovi. Na morju sva pogledala še zadnji del omenjene nadaljevanke (po pravici povedano mene še čaka) in čas je bil za novo. Skupna odločitev je padla, da je čas za dokumentarno serijo.

Serija Human Planet opisuje, kako se je človek na različnih koncih sveta na neverjetne načine prilagodil življenju skupaj z naravo. Vsaka epizoda je osredotočena na drugo okolje. V prvi je bilo tako predstavljeno življenje na/z oceanom, v drugi v puščavi, nato džungli, na Arktiki, ... Vse te zanimive zgodbe so podkrepljene z veličastnimi posnetki narave in izjavami domorodcev. Všeč mi je tudi to, da po koncu vsakega dela, pokažejo kako so določeno zgodbo posneli. Ni ravno lahko posneti, kako pleme v osrčju džungle gradi hišo 40 m visoko na drevesu. Ali kako oče s pomočjo sina, na nepredvidljivem ledu, lovi ogromnega Grenlandskega morskega psa s katerim bo za več mesecev nahranil svojo družino. Zgodbe so res zanimive in včasih prav presunljive. Ravno v včerajšnjem delu je bilo prikazano pleme, ki še nikoli ni bilo v stiku s civilizacijo. Posnetki so bili zato le iz aviona, saj nimajo interesa posegati v njihova nedotaknjena življenja. Res neverjetno kje vse in na kakšne načine ljudje živijo ter sobivajo skupaj z naravo in živalmi.

Serijo vam res priporočam. Marsikaj boste izvedeli in marsikdaj obnemeli ob lepotah narave ter običajih ljudi.

Obvestilo.

Današnje obvestilo na vratih dostavljalcu hrane.

Danes namreč nimam časa za kuhanje. Imam drugo, pomembnejše delo.
Zato naj dete sladko spi, da mami čim več naredi. :)

Ne bojte se življenja.

Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res.

Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš edini svet, edini, ki v njem živite, 

da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi.

Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: Življenje je trdo, trpko in težko. Ni res. 

Res je, da je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo.

Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče. 

Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, moji zgodbi: 

Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo, 

mi je star mož, živi modrec, dejal: “In nikar se odslej ne boj življenja!” 

Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas:

“Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, 

naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. 

In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!”

(Tone Pavček)

*pINTEREStki*

Lanterna.

Sredina septembra je bil čas tudi za nas, da smo pomočili rite, nekateri le nogice, v morje, posončili telo in prevetrili duha. Za naš prvi daljši oddih sva izbrala turistično naselje Lanterna na Hrvaškem. Predvsem zaradi dolgih sprehajalnih poti ob morju, same lokacije apartmajev in ne tako dolge poti do tja. Naš morski domek za 10 dni je tako postala hiška Jasna, apartma številka 673.

Na pot smo se podali v soboto po kosilu. In to s tanovim avtom. In ker je tanov avto tako velik in prostoren, seveda nisva šparala s prtljago. Se mi zdi, da smo s seboj vzeli pol stanovanja. Ker smo pač lahko. :) Vožnja je večinoma potekala mirno, le ko je Brina postala lačna nama je to dala jasno vedeti in jasno nama je bilo tudi nekaj kilometrov pred ciljem, da ji je vožnja čisto odveč in bi z njo najraje kar zaključila. A kratek postanek, svež zrak in nepogrešljiva duda, delajo čudeže. Za nekaj časa. Nato se je kmalu spet spomnila, da ji vožnja, kljub čudežni dudi in mojemu animiranju, ni všeč. Tako smo v Lanterno prispeli v poznih popoldanskih urah z jokajočo dojenčico, ki se je v hipu, ko sva jo odrešila lupinice in je zadihala svež morski zrak, pomirila. In dopust se je pričel. :)

Dnevi so potekali ležerno. Kot se za dopustnike spodobi, se nam nikamor ni mudilo in prepuščali smo se toku dneva. Vsak dan smo pozdravili morje, se sprehajali po kamniti potki vzdolž obale, poskušali čimvečkrat nasprotniku zadati pokop v remiju :), štrikali, praznovali Brinino 3. mini svečko in Petrinih kar nekaj svečk :), ... Predvsem pa uživali.

Res smo se imeli lepo in res bi najraje spakirala (mogoče malo manj :)) in odšla nazaj. V hiško Jasno številka 673. 

Zadnje čase.

... besede ne tečejo. 

V osnutkih se sicer svaljkajo

na pol napisane zgodbe, 

katerim je potrebno dodati le še piko na i. 

Nekako ne gre in zato čakajo, 

da tista pika čimprej prileti na i. 

:)

Vse najboljše za 3. rojstni dan.

Ponosna na 233 objav, hvaležna za 113.436 ogledov, cenim vseh 718 komentarjev in se zahvaljujem vsem 26 spremljevalcem. :)

Nič velikega ne zraste naenkrat.

Prav nič hitreje kot grozdje ali smokve. 

Če mi rečeš, da želiš smokvo,

ti odgovorim, da je za to potreben čas.

Naj najprej vzcveti, obrodi in

šele nato dozori do svojega polnega okusa. 

(Epiktet)

*pINTEREStki*

Lucija.

Prejšnji teden sva z Brino uživali v našem morskem mestecu, Luciji. Družbo sta nama delala moja mami in očim, konec tedna pa se nam je pridružil še Tine. Oddih sem potrebovala predvsem jaz, Brina pa se nad menjavo okolja tudi ni pritoževala. :) Prvič je morala pokazati tudi osebno izkaznico, saj smo jo za en dan popihali tudi k sosedom Hrvatom, v Savudrijo. Dneve smo si večinoma krajšali s sprehodi ob morju in poležavanju na plaži, ko pa se je sonček skril in so poplesavale dežne kapljice, pa so prišle na vrsto družabne igre.

Bil je oddih ob pravem času, na pravem mestu in s pravimi osebami. :)

 

Balkan piškoti.

V porodnišnici smo jih dobili. Jaz že takoj, ko sem prišla iz porodne sobe, ker sem bila taakoo zelo lačna. :)                                 In doma odvisnost od njih kar traja in traja ...

Copati Ursanina.

Dober glas in dobre izkušnje, sežejo v deveto vas. Tudi v Idrijo. :) Eni in edini, za poleti in pozimi, Ursanina copati. :) 

Narejeni so iz 100% volnenega filca in so zato prijetni in udobni za nošenje. Noge se vam v njih ne bodo potile, saj volna diha in zrači. Preverjeno! :) Poleg funkcionalnosti odlikuje copate tudi čudovit dizajn. Zaradi pisanih barv in čudovitih dodatkov na copatih, jih najraje kar ne bi sezula, ko se odpravim od doma. Prav zaradi tega bodo moj naslednji nakup zagotovo balerinke, saj so primerne tudi za sprehode ob suhem vremenu. Juhej! :)

Vredno reklame - vredno nakupa!

Happy feet.

♡

Prosena kaša z jabolki.

Kadar si zaželim jed, ki bo pripravljena hitro in bo za povrh še sladka in zdrava, si velikokrat pripravim proseno kašo z jabolki. Priprava je res preprosta in hitra.  

Potrebujemo:

- skodelico prosa

- 2 do 3 skodelice mleka (jaz uporabim riževega)

- 3 jabolka 

- kokosovo mast (lahko tudi navadno margarino)

- javorjev sirup

- cimet

Priprava

Proso najprej oplaknemo pod tekočo vodo, stresemo v lonec in ga zalijemo z dvema skodelicama riževega mleka. Kuhamo približno 20 minut in po potrebi še dodatno zalijemo z mlekom. Ko se proso skuha, ga odstavimo z gorilnika, pokrijemo s pokrovko in pustimo nekaj minut počivati. Med tem naribamo jabolka in jih na kokosovi masti prepražimo ter dodamo javorjev sirup in cimet. Po nekaj minutnem praženju jabolk (lahko dodate tudi drugo sadje), dodamo v ponev še proso. Vse skupaj dobro premešamo, da se okusi prepojijo ter po potrebi dodamo še malo javorjevega sirupa ali cimeta in jed je končana. :)

Dober tek!