Misija nemogoče?

Pozdrav iz horizontale. :/ Že približno 14 dni se borim s povišano vročino in glavobolom. Žal bolj neuspešno kot uspešno. Nekaj dni sem preležala doma v prepričanju, da se borim s standardno gripo in prehladom, a ker se stanje v nekaj dneh ni spremenilo, sem se odločila, da obiščem svojega zdravnika. Standarden pregled in diagnoza: sinusitis. Čeprav sem še vedno imela povišano temperaturo, a naj ne bi bila "kužna", mi je zdravnik bolniško zaključil in z delom sem pričela že naslednji dan. 

Dan je bil res pravljičen. V službi sem skozi okno opazovala ples snežink, se jih veselila kot majhen otrok in sklenila sem, da se domov odpravim peš. Ulice so bile polne ljudi in otrok, ki so jih starši vozili s sankami in prav užitek je bilo gledati pristno otroško veselje. :) Na poti domov sem kar naenkrat v srčku začutila hvaležnost, pomirjenost, srečo. Nazadnje sem tak občutek doživela na božični večer, ko sva se s Tinetom odpravljala na božično večerjo v krogu domačih. To je bil tisti trenutek. Trenutek, ko se ti naenkrat zazdi, da vse poteka prav, tako kot mora, da si srečen. Res da so ti trenutki redki, a so, takrat ko pridejo, toliko bolj intenzivni. :)

A žal ta moja ekstaza ni trajalo dolgo, saj me je iz blažene hvaležnosti, na realna tla postavil poškodovani srnjaček, ki se je ujel v obrežje reke Idrijce. To nesrečno bitje je baje padlo preko slapa, kar nekaj metrov in pristalo v reki Idrijci, iz katere je potem splezal na obrežje, a dlje mu žal ni uspelo. Do ceste je namreč kar nekaj metrov visok zid, ali pa bi moral preskoči še en potoček in nato premagati kupe snega, ki ločijo cesto in obrežje reke. Dogodek sem opazila, ker so se na drugi strani ceste zbirali ljudje in gledali v reko. Nisem se imela namena ustaviti in tudi sama pofirbcati, a ko je nekdo dejal, uboga žival, takrat so se mi misli ustavile in začele plesti povsem drugo zgodbo. Stekla sem na drugo stran ceste in tam zagledala ubogo, prestrašeno žival. Ljudje so odkimavali z glavo, razglabljali kako je do tega prišlo, da itak nima možnosti za preživetje in podobno (sranje). Moje prvo vprašanje je bilo, če je katera od pristojnih služb že obveščena o nesreči. Baje da ja, da pridejo gasilci, je bil odgovor. A ker jaz pač ne bi bila jaz, sem poklicala gasilca, ki ga osebno poznam, in mu opisala situacijo in ga prosila, če lahko gasilci pridejo kar se da hitro in pomagajo tej ubogi živali. Vmes sem poklicala tudi prijateljico, ki je velika zagovornica, zaščitnica in borka za pravic živali ter tudi njej opisala nastalo nesrečo. Pomagala mi je z nasveti in tudi sama urgirala, tako da je poklicala lovskega skrbnika. Med tem se je na kraju dogodka zbralo še nekaj gledalcev, ki so želeli videti ubogo žival iz samega firbca, ne pa iz želje po pomoči. Prišel je tudi starejši gospod, ki je menil, da je najbolje tako žival ubiti in nato iz nje narediti golaž. Zraven pa pojesti žlikrofe (tradicionalno idrijsko jed), ki odlično pašejo zraven. Te besede so meni dobesedno odprle pokrov! Ne, sem rekla, niti približno. Ubiti nedolžno žival?! Ni govora. Seveda sem to izrekla v sami evforiji in z glasom, ki bi lahko bil malo nižji, a take reči so zame pač nesprejemljive in pika.

Nekaj časa je trajalo do prihoda gasilcev, a roko na srce, prišli so dokaj hitro, to je potrebno priznati. A naslednji šok je bil ta, ko gasilec vidi ubogo žival in ležerno reče, da se ji žal ne da pomagati. Brez da bi vsaj malo premislil o možnostih, ki bi omogočale rešitev srnjačka iz nezavidljivega položaja. Ne da se ji pomagati. Konec za gasilca, a ne zame. Napadla sem ga z hudimi obtožbami, da če bi šlo za človeka, bi verjetno drugače reagirali in bi z veliko vnemo pričeli z reševanjem. Vmes se je vmešal še drugi gasilec in začel groziti meni, naj se pomirim in naj pazim kaj govorim. Obema sem na lep način povedala, da gre za čuteče bitje, ki čuti. Zabolel me je njun odnos in ker nista bila pripravljena niti malo razmisliti o možnostih, ki bi omogočale rešitev srnjačka. Takoj brezbrižnost, brezčutnost. Vmes je gasilec tudi dejal, da bi bilo najbolje, da se ga ustreli. Seveda naj se ga ustreli, če je pa gospod gasilec tudi lovec. Kaj pa drugega. Nisem se dala, niti približno. Klicala sem tudi veterinarja, ga seznanila z vsemi dejstvi, a nič. Odgovor je bil, da žal ne more pomagati, ker za to ni pristojen. O žal, gospod veterinar dolžni ste pomagati, ne glede  na to, za katero žival gre.

Zakon o zaščiti živali, 8. člen: Bolne, poškodovane in onemogle živali morajo biti takoj ustrezno oskrbljene. 32. člen: Zapuščenim, bolnim in poškodovanim živalim mora veterinar nuditi potrebno nujno veterinarsko pomoč. Neozdravljivo bolnim ali poškodovanim, težko prizadetim in poginjajočim zapuščenim živalim, mora veterinar zagotoviti takojšnjo usmrtitev. 

Kodeks veterinarske etike, 5. člen: Veterinar mora pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti nuditi strokovno pomoč pravočasno, strokovno pravilno, vestno, pošteno, učinkovito in razsodno. Vedno mora pomagati po svojih najboljših močeh in ne sme odkloniti nujne veterinarske pomoči. Veterinarjevo delo mora temeljiti na pravilih stroke in trenutnem stanju veterinarske znanosti.

Nato je končno prišel tudi lovski čuvaj, pogledal situacijo in podal svoje strokovno mnenje. Rogovje naj bi imel poškodovano od padca skozi strugo reke in naj bi se samo pozdravilo nazaj. Srnjačka naj se pusti pri miru, da si nabere moči in ko se bo popolnoma umiril, bo imel dovolj moči, da se sam reši in zbeži nazaj v naravo.

Še vedno nisem mogla sprejeti dejstva, da ne bomo storili ničesar in da ga bomo pustili samega poškodovanega ležati v snegu. Z nekaj pregovarjanj s strani lovcev in ostalih prisotnih sem popustila in (poskušala) verjeti besedam lovca. Sam si bo pomagal, le mir potrebuje.

Sprašujem se, zakaj so potem, ko naj bi srnjaček potreboval mir in naj se ga ne bi vznemirjalo, gasilec, policaj in nekaj lovcev prižgali cigareto in pričeli z debato v neposredni bližini srnjačka? Kaj niste ravno dejali, da vse kar potrebuje je mir?

Takrat sem odšla domov. V solzah in z občutkom, da nisem storila dovolj. Ves večer sem razmišljala o bogem srnjačku in o tem, če mu bo uspelo. Uspelo se rešiti in pobegniti v naravo, tam kjer je doma. Stran od ljudi in njihove brezbrižnosti. 

Naslednje jutro srnjačka ni bilo več tam. Upam, da mu je uspelo. Ne. Verjamem, da mu je.

Jaz pa sem se zbudila s slabim počutjem in s še večjo vročino. Skakanje in zmrzovanje na snegu pač ni priporočljivo, ko si še na pol bolan in na antibiotikih. Tako da sem ostala doma in sem še vedno doma, na bolniški, z celo vrečo zdravili. Baje, da si moram odpočiti in preležati še nekaj dni. Upam, da bo res tako, ker sem sita horizontale in gledanja snega le skozi okno. Mogoče, če bom dovolj dolgo gledala skozi okno,  zagledala srnjačka kako svobodno uživa v naravi. Mogoče. :)

Vas pa prosim, če vidite ranjeno žival ali ujeto žival, ne glejte stran oz. ne ostanite brezbrižni, pomagajte! Pokličite 112, kjer vas bodo povezali z azilom ali lovci. Pojdite na veterinarsko ambulanto, saj so dolžni pomagati. Obrnite se na zavetišče, saj so dolžni pomagati. Za poškodovane divje živali je po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah dolžen poskrbeti Azil za živali prosto živečih vrst, po Zakonu o divjadi in lovstvu pa so za divjad dolžne poskrbeti za tisto območje pristojne lovske družine.

Pomembne telefonske številke (za Goriško):

• Pristojno zavetišče Oskar Vitovlje: 05/30 78 570
• Veterine: LOGATEC: 01/ 756 41 67, VIPAVA: 041/671 170, AJDOVŠČINA: 05/366 23 00, POSTOJNA: 040/674 600
• Prijava mučenja živali: lokalna enota VURS-a NOVA GORICA: 05/330 22 70 ali POLICIJA 113
• Najdba mrtve živali: Veterinarsko higienska služba (SEVERNO PRIMORSKA): 05/338 37 03

 
The greatness of a nation and its moral progress
can be judged by the way its animals are treated.

(M. Gandhi)