Danes sem se skupaj z Ajo sprehodila do pokopališča. Do groba, kjer počiva moj dragi ati ter nona in nono.
Do tja sem se, za razliko od večine (verjetno lahko rečem kar od vseh), ki so bili urejeni od glave do pet, kot da so prišli na modno revijo, sprehodila v udobnih hlačah in majici ter supergah. Izstopala sem, ne le zaradi oblačil in psa, pač pa tudi zato, ker moje roke niso bile polne raznobarvnih sveč in bogatih, poglejkakofensišmensi ikebano imamo pa mi. Ne, moje roke so v eni roki držale povodec od Aje, v drugi pa šopek jesenskega ruja. Preprosto in domače.
Zato ker za obisk atija ne potrebujem ničesar drugega kot pa sebe in svojo prisotnost, da se bom za nekaj trenutkov posvetila samo njemu in se z njim "pogovorila". Da počastim njegov spomin ne potrebujem sveč, ki gorijo do 90 dni in spreminjajo barvo, niti ne dragih in velikih ikeban. Prav tako ne potrebujem zlikanih hlač in čevljev z visoko peto. Pravzaprav ne potrebujem ničesar. Niti praznika, ki bi me spomnil na moje drage, ki so me prezgodaj zapustili. Nanje se spomnim skoraj vsak dan in nobena sveča, niti ikebana, jih ne bo vrnila nazaj. Ostali pa bodo v mojih mislih in mojem srčku. Za vedno.
Se popolnoma strinjam s tem, kaj rabimo in česa ne za obisk tistih, ki jih ni več med nami.
OdgovoriIzbrišiSe pa ne morem odločit, ali mi je v redu, da se na žalah pečejo čevapi ali ne. Saj prvi november je tudi druženje sorodstva in to, ampak ravno žur s čevapi na stohnicah mi pa ne 'diši'. Recimo, da kostanj bolj paše zraven. Če že.
PS: Biserna Nono in Nona sta pa ful simpatična!
Moram rečt, da me je prav ganilo tisti večer, ko si napisala. Res lepo! Ti dam v vsem prav, mora biti ena srednja pot, ne pa tekmovanje. L.p. Anica
OdgovoriIzbriši