En tak dan.

En tak fajn dan. Ko se zbudiš, ko se pač zbudiš. Ko nimaš začrtanega nobenega plana, nobenih opravil, nobenih skrbi. En tak dan, da ko pogledaš v nebo, vidiš to.

En tak dan, ki ga začneš v miru, brez hitenja, z veliko skodelico kave in odličnim zajtrkom. Ko še v pižami, le na pol pospraviš posteljo, pomiješ posodo in se prav počasi oblečeš in urediš. Spregledaš kupčke prahu v kotih in na policah ter se raje odpraviš na sonček na sprehod. Z vrvico v roki, ki ima na koncu največji beli zaklad. 

En tak dan, ko srečaš veliko nasmejanih ljudi, ki se jim nikamor ne mudi. Ki si vzamejo čas za kosilo v parku, za dolg sprehod s psom, za igranje z otroki, za klepet s prijateljem.

En tak dan, ki ga začneš in končaš v dobri družbi. In dan, ko si neizmerno hvaležen, da si v srcu čutil mir in zadovoljstvo, se svobodno prepustil toku dneva in preprosto užival. Ker lahko.