Lara.

Pred nekaj tedni me je kontaktirala prijateljica Martina in me prosila, če bi lahko fotografirala njeno malo štručko Laro. Fotografije bi potrebovala za izdelavo vabila za Larin Sv. Krst. Ob njeni prošnji so se v meni porajali mešani občutki. Od vznemirjenja in veselja, do dvoma ali bom to zmogla izpeljati uspešno in kvalitetno. Ker se ne počutim dovolj suverena pri delu s fotoaparatom, da bi prevzela tako odgovornost, sem za pomoč prosila mojega Tineta, ki to delo obvlada.

V petek je Martina, z malo Laro prišla v najin domek, ki se je za nekaj trenutkov spremenil v pravi pravcati studio. Naloge in vloge posameznika so bile razdeljene in akcija se je lahko pričela. :) Medtem ko je Tine naredil nekaj fotografij Lare v najini spalnici, z lučkami v ozadju, sem jaz v dnevni sobi pripravila drugo postavitev. Najin tepih se je ponovno izkazal za odličen pripomoček pri fotografiranju, kot idealna podlaga in ozadje. 

Na koncu našega fotografiranja, smo ob skodelici dobrega, domačega čaja še prijetno poklepetali, pocrkljali zvezdico popoldneva in naredili še nekaj skupnih fotografij mlade mamice in še ne pol leta mlade Lare.

Lara je svoje delo opravila več kot odlično, kako pa sva ga opravila midva, pa presodite sami. 

Jaz sem zadovoljna in pika. :)

 

Fotografija+obdelava: Tine

Ideja+postavitev: Petra

Pretegnit mišice in lovit sončne žarke.

Sobotno sončno dopoldne smo izkoristili tako, da smo se podali na malo daljši sprehod v naravo. Dan je bil prečudovit in škoda bi bilo, da ga ne bi izkoristili. 

Sončen, že skoraj pomladni dan in odlična družba. Perfect! :)

Foto: Tine Mažgon (http://tinemazgon.blogspot.com)

Life is not measured by the number of breaths we take,
but by the moments that take our breath away.

(H. Cooper)

Kritične točke.

Pred dnevi sem naletela na spodnji zapis.

15 stvari za katere se ni vredno sekirati:

1. Kaj si drugi mislijo o vas, je nepomembno.

2. Nerealni in prenatrpani razporedi samo škodujejo.

3. Ponedeljek pride naokrog prav vsak teden, zakaj bi se zaradi njega sekirali?

4. Zunanjost je minljiva.

5. Razpad zveze ni stvar, zaradi katere bi umrli.

6. Bolezni so na vsakem koraku, a to ne pomeni, da je treba ves čas razmišljati o njih.

7. Življenja drugih ljudi niso vaša stvar.

8. Trači škodijo samo tistim, ki jih prenašajo.

9. Gneča v prometu ni nekaj, kar lahko sami rešite.

10. Pospravljanje stanovanja ali hiše je vseživljenjski  posel, tako da ni nujno, da pospravljate prav ta ali naslednji dan.

11. Prihodnost je nekaj, kar šele pride.

12. Starost je neizbežna in je ne morejo ustaviti niti lepotne operacije in posegi.

13. Nesposoben šef vsekakor ni vreden vašega zdravja.

14. Negativne osebe, ki vas živcirajo, umaknite iz svojega življenja.

15. Denar pride in gre, tako da ni treba življenja temeljiti na njem.

Zanimiv seznam, kajne? 

In sem začela razmišljati, katere so tiste tiste stvari, tiste kritične točke, zaradi katerih se preveč obremenjujem in si s tem delam sive lase (že tako se mi zdi, da rasejo kot gobe po dežju).

Moje kritične točke: 1., 3., 9., 10. (!:)), 11. Vsake toliko se zatakne tudi pri 14. točki, ampak se jo nekako otresem. :)

Kritičnih je 5, mogoče 6 od 15. Not bad, not bad at all. :)

V procesu življenja se spopadamo z različnimi  situacijami, problemi in takrat se kritične točke spremenijo, zamenjajo vrstni red in v ospredje se postavijo popolnoma nove. To je čar življenja. Nič ni enako, vse se spreminja. Tudi življenje.

Katere so pa vaše kritične točke? :)

Popolna prepoved.

... Trženja na živalih testirane kozmetike!

:)

V Evropski uniji z današnjim dnem ni več mogoče tržiti kozmetičnih izdelkov, ki bi bili v kakršni koli obliki testirani na živalih. Velik del evropske javnosti meni, da tovrstna testiranja niso moralno dopustna. 

Sočasno s to prepovedjo bo Evropska komisija nadaljevala prizadevanja za razvoj alternativnih metod testiranja, saj te za zdaj še ne morejo popolnoma nadomestiti testiranja na živalih. V ta namen je Evropska komisija med letoma 2007 in 2011 že namenila okoli 238 milijonov evrov, še naprej pa bo podpirala raziskave in bo spodbujala tudi tretje države, naj sledijo njenemu zgledu.

Pred prepovedjo testiranja kozmetičnih izdelkov na živalih, torej pred letom 2004, so v EU tovrstne teste opravili na 8998 živalih. To število se je leta 2008 znižalo na 1510, leta 2009 pa na 344. Tovrstna testiranja opravljajo na podganah, miših, morskih prašičkih in zajcih.

Vse oblike testiranja kozmetičnih sestavin na živalih so po letu 2009 izvedli zunaj EU. Po ocenah naj bi tovrstna testiranja letno zunaj EU opravili na 15.000 do 27.000 živalih.

(vir: 24ur)

Podatki kažejo, da evropski potrošnik v povprečju uporabi najmanj 7 kozmetičnih izdelkov na dan. (!)

Vsak posameznik ima možnost izbire, kaj bo uporabljal in kaj s tem podpiral. Na eni strani imate podjetja, ki podpirajo grozljiva in nepotrebna mučenja na živalih in na drugi strani podjetja, ki tega ne počno. Odločitev bi morala biti pravzaprav povsem enostavna.

Na voljo imate veliko kozmetičnih znamk, ki svojih izdelkov ne testirajo na živalih. Kadar nisem prepričana, ali je izdelek testiran ali ne, si pomagam s Facebook stranjo Bele liste ali kar s stranjo Pete.

Uporabljajte izdelke, ki so ljudem in živalim prijazna. Izdelke, za katere vemo, da ni trpela ali umrla nobena žival.

 

Več o tej temi, o ceni lepote, sem pisala v tej objavi.

Liebster award.

Sobotno jutro mi je polepšala nagrada Liebster award, ki mi jo je podelila Anita, ki spada med moje najljubše blogerke. 

Hvala ti! :)

And here is a little about what the award is all about:

This award was designed to be a blog award in the "pay it forward" fashion. Once you've been nominated, you award it to five blogs that you like that have fewer than 200 followers, to encourage new visitors to visit these blogs.


The rules for accepting this award are:

You need to thank the person who gave you the award and link back to their blog. Post the award onto your blog. Give the award to five bloggers who you appreciate that have fewer than 200 followers. Leave a comment on their blog letting them know that you have given them this awesome award!

Next you need to PAY IT FORWARD!

In se igram naprej ...  :)

Izbrala sem svojih 5 najljubših:

• Tine
• Tatjana 
• Nastja 
• Iva 
• Mtka Uri

 

Nič več.

... Živalskih cirkusov, gojenja za krzno in klanja brez omamljanja!

:)

Včeraj, 7.3.2013 so poslanke in poslanci sprejeli novelo zakona, ki bistveno zaostruje poskuse na živalih, prepoveduje cirkuse, zakol brez predhodnega omamljanja in spreminja definicijo nevarnega psa. Novela zakona določa bolj stroge ukrepe pri laboratorijskih poskusih na živalih. Po novem bo potrebno za vsako dejanje, ki se opravi na živalih, pridobiti predhodno soglasje posebne etične komisije. 

Na predlog nevladnih organizacij so v zakon zapisali tudi prepoved reje in lov živali zgolj zaradi pridobivanja kožuhov.

Za nevarnega psa bo po novem veljal tudi napadalen pes in tisti, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti. Po zdajšni ureditvi velja za takšnega šele pes, ki je ugriznil človeka ali žival. Poleg tega se bo izboljšal zajem podatkov za vodenje centralnega registra psov. Obvezen bo vnos podatka o izvoru psa, s čimer se želi preprečiti nezakonit promet z živalmi. 

(vir: 24ur)

Thumbs up! :)

Dan za spremembe - PODAJ NAPREJ.

Slovenska filantropija že štiri leta zapored pripravlja po Sloveniji DAN ZA SPREMEMBE, letošnji s tematskim naslovom Prostovoljci širimo solidarnost. Več o tem si lahko preberete tukaj.

Ker v Idriji nimamo kakšne prostovoljske organizacije, se je moja prijateljica Monika, ki je mimogrede pravi multipraktik, odločila, da omenjeno prireditev organizira sama, s pomočjo prostovoljcev. 

Za kakšno prireditev sploh gre?

Tema letošnjega dneva za spremembe je izmenjava predmetov, s katero želimo čim več osnovnošolcem omogočiti, da se udeležijo šole v naravi. Ker smo Idrijčani znani kot dobri in zagreti športniki, se je Monika odločila, da bo tema idrijskega dneva za spremembe športno obarvana in bomo zbirali športne rekvizite za prosti čas in ostale športne izdelke (drese, knjige, priročnike ...). Na prireditvi bo postavljena tržnica, kjer bo lahko vsak našel nekaj primernega zase, za izbrano pa bo odštel vsaj 0,50€ in s tem doniral v šolski sklad OŠ Idrija, iz katerega bomo potem namenili sredstva otrokom iz socialno ogroženih družin, da se lahko udeležijo šole v naravi.

Na ta dan pa bomo v okviru športnega dneva na OŠ Idrija organizirali tudi različne športne dejavnosti za učence in starostnike, kjer bomo krepili medgeneracijske vezi. 

Kdaj bo prireditev?

Torej, dan D oziroma dan S, bo v Idriji, 6. aprila 2013 pred Osnovno šolo. Skupaj s prostovoljci, učenci Osnovne šole Idrija in starostniki Doma za upokojence Idrija bomo širili solidarnost. 

Kako lahko pomagam?

• Pomagate lahko tako, da malo pobrskate po svojem domu in zagotovo se bo našlo kaj takega, kar sami ne potrebujete več, nekomu drugemu pa bi koristilo. Športne rekvizite in ostale športne izdelke bomo zbirali vsak dan med 2. in 5. aprilom 2013 v Osnovni šoli Idrija med 17. in 19. uro
• Lahko nam pomagate tudi tako, da se nam pridružite kot prostovoljec/prostovoljka, saj nam bo vsak par rok prišel še kako prav. :) 
• Posredujete informacijo o prireditvi naprej 
• Se udeležite prireditve in s tem podprete naše delo in trud ter pomagate otrokom iz socialno ogroženih družin.

Ne prepuščaj se toku. Spreminjaj tudi ti!

Prostovoljstvo je oblika dela, za katerega oseba ne dobi plačila. Osebi, ki izvaja prostovoljna dejanja rečemo prostovoljec.

Jaz sem. Pa ti? :)

Sladkor? Ne, hvala.

Tak je moj odgovor na vprašanje, ko mi nekdo ponudi nekaj sladkega ali samo sladkor za v kavo. In to traja (že) 13 dni. Razlog? Post. Ali natančneje 40 (!) dnevni post.

Preden karkoli nadaljujem, morate nekaj vedeti, da sem izredno sladkosnedna punca. Pa ne samo na tak način, da rada pojem kakšen košček čokolade ali košček dobrega peciva. Ne. Jaz imam rada sladkor v velikih količinah. Ko si jaz privoščim čokolado, tukaj ne gre le za košček, največkrat ta košček pomeni nekaj vrstic. In nikoli ne ostane samo pri enem piškotu zraven kavice. Tega (žal) ne poznam. Da o sladoledu sploh ne govorim. Ena lučka, dve lučki, ...

Ko sem bila mlajša, mi je brat vedno, ko sem si zaželela nekaj sladkega in si s tem seveda tudi postregla, cinično dejal: "A ne bi povrhu dodala še nekaj smetane ali potresla s kakavom?"

Ja, o taki sladkosnedki govorimo. :) In jaz, da se sladkorju odpovem za 40 dni?! To je dosežek, ki mu ni para.

Sladkor, ki je pravzaprav škodljiv in vir praznih kalorij, nadomestim z naravnimi sladili, predvsem z javorjevim sirupom in medom. Javorjev sirup je najboljši dokaz narave, da sladkor ni nujno greh. Proizvajajo ga iz soka javorjevih dreves. Sirup vsebuje približno 64% sladkorja, večinoma saharozo in je vir številnih mineralov (kalcij, kalij, mangan, cink, magnezij, ...) in vitaminov B kompleksa. Baje se ga uporablja med postom, saj čisti organizem. Pa še kako res je. :)

Poteka 13 dan moje bitke. Zaenkrat (trkam na les) poteka dobro in so zmage na moji strani. Premagali me nista niti Nodijeva čokoladno-sadna torta niti sladoledna torta, ki sta dobesedno vpili pojej me. Nodi je bil še posebej vztrajen. A sem se vzdržala in svoje brbončice zadovoljila s kosom kruha. Bolje kot nič. :)

Lansko leto smo skupaj s puncami zmagale isto bitko. In ne dvomim, da jo bomo letos tudi. Z močno voljo in željo, se vse da. Tudi zmagati proti sladkorju.

Ne potrebujem sladkorja, imam dovolj sladko življenje. :)

Priznanje: Post varam s kečapom. Brez tega si pice žal ne znam predstavljati. To je pa tudi vse. Častna! :)

Na predstavitvi knjige Večna Treblinka.

Dan res ni bil ravno najboljši za odhod od doma, saj so bile vozne razmere res slabe in tako se je pot do Škofje Loke, ki navadno traja 45 minut, skoraj podvojila. Kaj me je gnalo, da sem v takem vremenu zapustila varno zavetje in toplino doma? Veganska večerja in predstavitev knjige Večna treblinka pri Rdeči ostrigi v Škofji Loki. Čeprav sem se na polovici poti že skoraj obrnila, saj so mi brisalci na šipi kar naprej zamrzovali in je bila vidljivost zaradi tega zelo slaba, nekajkrat sem tudi malo zaplesala po cesti, sem vztrajala in ni mi žal. Niti malo. Kot se je izkazalo je bil večer zelo prijeten, sproščen in poučen.

Izjemno topli, prijazni in preprosti osebi, Jadranka Juras in Špela Šuškovič, sta na začetku na kratko predstavili vsebino knjige, v kateri avtor z izredno bogato podkrepitvijo zgodovinskih dejstev, vleče vzporednice med načinom ravnanja z žrtvami v času nacizma in načinom ravnanja današnje družbe z živalmi.

Jadranka meni, da je do odnosa do živali, kakršnega imamo danes, prišlo z leti, počasi. Začelo se je takrat, ko je človek posegel v naravo in udomačil prvo žival in ji s tem odvzel svobodo. Odnos je prišel tako daleč, da si živali lastimo in nanje gledamo kot na objekte, na našo lastnino. Seznanila nas je z krutim dejstvom, da je v Sloveniji za potrebe mesne industrije vsak mesec ubitih 3 milijone živali! Samo v Sloveniji. Kakšna je številka, ko vključimo cel svet? Grozna in nočem niti vedeti.

V razmišljanje je ponudila tudi ideologijo o karnizmu, ki ljudem omogoča, da jemo nekatere živali. Kako na primer brez slabe vesti pojemo del krave, prašiča, konja (namenoma tako pišem), moralno sporno in neetično pa je pojesti del psa, mačke, ... Naši hišni ljubljenci imajo ime, imajo prostor, imajo dom in so naši družinski člani. Krava, prašič, konj, katerih dele kupimo v trgovini, pa le tega nimajo. Na etiketi ne piše, to je krava Liska, imela je 10 otrok, živela je tam in tam, ... Te živali za nas niso subjekti, temveč objekti. Namenjeni so nam za lastno prehrano in naše udobje. Saj jesti živali je (naj bi bilo) naravno, normalno in nujno. Številni ljudje, med njimi tudi uspešni športniki so priča, da temu ni tako.

Jadranka nam je omenila tudi zanimivo študijo, ki jo je neka ameriška raziskovalka izvedla v osnovni šoli pri prvošolčkih. Na platnu jim je pokazala sliko psa in zraven sliko prašiča. Otroke je vprašala, kakšne lastnosti bi pripisali psu in otroci so vsi zadovoljno in veselo pripovedovali, kako je pes človekov najboljši prijatelj, kako so prijazni, ljubeznivi, simpatični, ... Nato jih je povprašala o lastnostih prašiča. Zgodba je bila tu popolnoma drugačna. Prašiča so ozmerjali z zelo grdimi žaljivkami, da je umazan, neprijazen, da smrdi, ... S pogovorom in razmišljanjem je raziskovalka otroke privedla do tega, da so spoznali, da je prašič pravzaprav popolnoma enak kot pes. Prav tako ima oči, nos, rep, uha, ... In kar je najpomebnejše prav tako kot pes, prašič in ljudje imajo živali živčni sistem. Kar pomeni, da prav tako kot mi čutijo bolečino, strah, ljubezen. Razlike med živalmi ni. Ljudje smo tisti, ki smo jih naredili.

"Umazan kot prašič!"
"Voziš kot kura!"
"Obnašaš se kot opica!"

To so vse žaljivke za živali  in s tem kažemo naš odnos do njih. Priznam, tudi sama večkrat uporabim kakšno od zgoraj napisanih besednih zvez, ampak se bom v prihodnje poskušala takim izrazom izogibat. Če mi bo kdo rekel, da se obnašam kot opica, mu bom preprosto odgovorila nazaj, hvala. :) Le zakaj bi bila to žaljivka. Saj opice so pa res krasne živali.

Proti koncu našega druženja smo se vsi vključili v debato in razvnela se je prava diskusija. Ne samo o našem odnosu do živih bitij, pač pa na splošno o tem kako si človek rad vse lasti, kako radi imamo ugodje in udobje, kako smo si  podredili ta naš planet in se postavili na vrh hierarhične lestvice, v kateri smo, če nam odvzamejo orožje, praktično nemočni.

Večer mi je bil všeč predvsem zato, ker ni šlo samo za suhoparno podajanje informacij in dejstev, pač pa je bil usmerjen k temu, da začneš sam pri sebi razmišljati in da na situacijo pogledaš iz drugega zornega kota, da izstopiš iz ukalupljenega sistema. Kot je dejala, retorično zelo spretna Jadranka, sam pri sebi moraš razčistiti kaj je zate moralno in etično ter kako boš živel. Sama zagovarja načelo manjšega zla. Če je naprimer, kastriranje in steriliziranje mačk, lahko moralno sporno, je v tem trenutku to edina rešitev, da  se reši čim več zapuščenih mačk in se prepreči njihovo povečanje. Kot je dejala, za nerojenega mladiča mi ni žal, za pohabljenega in sestradanega mačkona, mi je pa.

Po dvournem predavanju sem odšla domov polna novih informacij, drugačnih pogledov, predvsem pa zadovoljna in srečna, ker sem preživela večer v tako raznoliki družbi in da sem imela priložnost spoznati Jadranko, katero res cenim in spoštujem.

Tem za pisanje je ogromno in tudi to objavo bi lahko še kar pisala in pisala in pisala ...

 Če vas je zgoraj napisano vsaj malo spodbudilo k razmišljanju, je bil moj cilj dosežen.

* pINTEREStki *

 

 

 

 

MAN.

V razmislek ... Klik.

You must not lose faith in humanity.
Humanity is like an ocean;
if a few drops of the ocean are dirty,
the ocean does not become dirty.

(Mahatma Gandhi)

Žal je teh kapljic v oceanu vedno več in počasi izgubljam vero in upanje v ljudi in s tem posledično v boljši jutri. Lahko me označite za pesimista, a glede na splošno stanje in razmere, ki so trenutno pri nas in v svetu, razmišljanje in odnos ljudi do narave, sočloveka, dobrin, živali, ... Se nam obeta nič kaj svetla prihodnost.
Smo kot možicelj v videu. Uničiti in prisvojiti si vse okrog nas, do zadnjega izmolsti objekt ali subjekt, ga maksimalno izkoristiti za naše potrebe, si dobesedno nagrabiti vse materialne dobrine, ne glede na ceno in ob vsem tem plesati zmagovalni ples in dirigirati s krono na glavi. Sprašujem se, koliko časa bomo sploh lahko še tako plesali?

Dinozaver na obisku.

"Petra, eno prošnjo mam zate."

Ja, povej, sem rekla Aniti na drugi strani slušalke.

"Bi lahko šla po službi po Eneja v vrtec in ga nato še malo pazila?"

Sledil je moj piskajoč odgovor: "Jaaaa! Itaak" In še nekaj ostalih besed, povedanih z zelo visokim, piskajočim glasom in veselim navdušenjem.

In sem šla. Po službi v vrtec, z mojim miškotom (beri: moj mali clio), ki je prvič na zadnjem sedežu prevažal otroški stolček. Skupaj s Tinetom, ki je Enejev stric, sva potrkala na vrata Pingvinčkov. Tam, na blazini, se je skupaj s skupino otrok, igral nadvse prikupen mali fantin. Enej. Nasmeh na njegovem obrazu, ko naju je zagledal, je povedal vse. Takoj je odšel iz igralnice in hitro odhitel v garderobo, kjer nama je ponosno pokazal, kje je samo njegov "kotiček" in kako na njegovem dežniku piše njegovo ime in njegov priimek. :) V družbi punčke Anje, prijateljice iz vrtca, ki je po mojem mnenju, rahlo zaljubljena v Eneja, smo se preobuli in oblekli ter odšli k nama domov. Medtem, ko sva s Tinetom pripravljala kosilo, je Enej odigral nekaj, po njegovih besedah, ful dobrih igric na računalniku. Ben 10, ali nekaj takega. Priznam, nikoli nisem pretirano igrala igric, razen Maria in kakšnih  iger povezanih z iskanjem besed. No ja, včasih prek telefona odigram eno nadvse zasvojljivo igro, Hill Climb Racing. Hvala Andrija, da si mi jo pokazal. Not! :)

Sledilo je kosilo in po njem zopet .. igra. Kako lepo je biti otrok. Pa čeprav le za en dan. :) Igranje igre Človek ne jezi se, pri kateri se ve kdo je bil zmagovalec (mu že vrneva!), preobrazba v velike, zastrašujoče dinozavre, ki se oglašajo z glasnim raaaaw, igranje odpadlega tovora, pri katerem se je smeh še potrojil, pa spet dinozavri, ... Med "odmorom" od igre, je Tine Eneju pokazal odlomek iz filma Jurski park, ki ga je dobesedno prikoval pred ekran. Ob koncu odlomka je dejal: "Še dobr, de jih ni več, a?" :) S takimi in podobnimi izjavami naju je nasmejal kar pogosto, na vsakih nekaj minut. :) Iskrenost, preprostost in ne poznavanje sramu je pri otrocih res nekaj najlepšega. Iskreno ti dajo vedeti, če jim kaj ni všeč, če jim kaj ni preveč dobro, če jim nisi najbolj pri srcu in v očeh jim lahko prebereš, kaj jih enostavno očara. Iskrenost in otroško veselje, to nam odraslim manjka in to lastnost bi morali obdržati in jo negovati tudi v odrasli dobi.

Zvečer je Enej odšel domov, upam da zadovoljen, s prijetnimi spomini in da naju kmalu spet obišče. Preleviti se v dinozavra je v bistvu kar zabavno. :)

Fotografij ni, tako da, uporabite domišljijo. :)

Včasih se nas polasti občutek žalosti, ki ga ne moremo obvladati. Spoznamo, da je čarobni trenutek tistega dne že minil, mi pa nismo storili ničesar.

Prisluhniti moramo otroku, ki še vedno živi v nas. Otrok ve za čarobne trenutke. Njegov jok lahko zadušimo, a nikdar ne moremo utišati njegovega glasu. 

Bodimo pozorni na tisto, kar nam govori otrok. Nikar se ga ne sramujmo. Ne pustimo, da bi se česarkoli bal.

Če se ne rojevamo vedno znova, če vselej znova ne gledamo na življenje z otroško nedolžnostjo in navdušenjem, nima več smisla živeti. Če ne izgubimo stika z otrokom v sebi, ne bomo nikoli izgubili stika z življenjem.

(Paulo Coelho)

Zaprašenke.

Z Ajo sva ta vikend same doma in namesto, da bi se na pustno soboto odpravljala ven, sem ob 7h zvečer že v svoji najljubši pižami. Udobno zleknjena na kavču, z debelimi štunfi na nogah in z računalnikom v naročju. Na mizi gori sveča z vonjem vanilije, kamin oddaja prijetno toploto in mala bela kepica se zvita v klobčič stiska k meni. Če odmislim brneč zvok vlažilca zraka, bi lahko trenutno situacijo opisala kot popolno. :)

Pregledujem slike in obujam spomine. Spomine na čas, ko sva s Tinetom skupaj urejala stanovanje, na 1. rojstni dan mojega nečaka, na poroko moje prijateljice, na najin dopust v Franciji, na prijetne poletne dni preživete s prijatelji in družino, ... Veliko trenutkov in veliko lepih spominov.

Dragocenost življenja so trenutki, ki dajejo lepoto spominom in smisel prihodnosti.

 

Fotografije: Tine Mažgon, Andrija Majsen, Robert Zabukovec, Petra Pelhan

Dobro jutro.

Včasih, redkokdaj

se fino ti zdi, 

da si živ,

da te nič ne boli,

da je najlepši žarek,

ki tebe zbudi,

ko si ga odgrneš z oči.

To je tvoje jutro, tvoj dan!

Današnje počutje.

* pINTEREStki *

 

PETke se predstavijo.

Kje? Povsod! :)

 
Tukaj in tukaj in tukaj pa tukaj. Aja, pa tukaj tudi. In verjetno še kje. :)

Kaj naj rečem ... Dober glas seže v deveto vas. :)

Ponosna in pika.
:)

Misija nemogoče?

Pozdrav iz horizontale. :/ Že približno 14 dni se borim s povišano vročino in glavobolom. Žal bolj neuspešno kot uspešno. Nekaj dni sem preležala doma v prepričanju, da se borim s standardno gripo in prehladom, a ker se stanje v nekaj dneh ni spremenilo, sem se odločila, da obiščem svojega zdravnika. Standarden pregled in diagnoza: sinusitis. Čeprav sem še vedno imela povišano temperaturo, a naj ne bi bila "kužna", mi je zdravnik bolniško zaključil in z delom sem pričela že naslednji dan. 

Dan je bil res pravljičen. V službi sem skozi okno opazovala ples snežink, se jih veselila kot majhen otrok in sklenila sem, da se domov odpravim peš. Ulice so bile polne ljudi in otrok, ki so jih starši vozili s sankami in prav užitek je bilo gledati pristno otroško veselje. :) Na poti domov sem kar naenkrat v srčku začutila hvaležnost, pomirjenost, srečo. Nazadnje sem tak občutek doživela na božični večer, ko sva se s Tinetom odpravljala na božično večerjo v krogu domačih. To je bil tisti trenutek. Trenutek, ko se ti naenkrat zazdi, da vse poteka prav, tako kot mora, da si srečen. Res da so ti trenutki redki, a so, takrat ko pridejo, toliko bolj intenzivni. :)

A žal ta moja ekstaza ni trajalo dolgo, saj me je iz blažene hvaležnosti, na realna tla postavil poškodovani srnjaček, ki se je ujel v obrežje reke Idrijce. To nesrečno bitje je baje padlo preko slapa, kar nekaj metrov in pristalo v reki Idrijci, iz katere je potem splezal na obrežje, a dlje mu žal ni uspelo. Do ceste je namreč kar nekaj metrov visok zid, ali pa bi moral preskoči še en potoček in nato premagati kupe snega, ki ločijo cesto in obrežje reke. Dogodek sem opazila, ker so se na drugi strani ceste zbirali ljudje in gledali v reko. Nisem se imela namena ustaviti in tudi sama pofirbcati, a ko je nekdo dejal, uboga žival, takrat so se mi misli ustavile in začele plesti povsem drugo zgodbo. Stekla sem na drugo stran ceste in tam zagledala ubogo, prestrašeno žival. Ljudje so odkimavali z glavo, razglabljali kako je do tega prišlo, da itak nima možnosti za preživetje in podobno (sranje). Moje prvo vprašanje je bilo, če je katera od pristojnih služb že obveščena o nesreči. Baje da ja, da pridejo gasilci, je bil odgovor. A ker jaz pač ne bi bila jaz, sem poklicala gasilca, ki ga osebno poznam, in mu opisala situacijo in ga prosila, če lahko gasilci pridejo kar se da hitro in pomagajo tej ubogi živali. Vmes sem poklicala tudi prijateljico, ki je velika zagovornica, zaščitnica in borka za pravic živali ter tudi njej opisala nastalo nesrečo. Pomagala mi je z nasveti in tudi sama urgirala, tako da je poklicala lovskega skrbnika. Med tem se je na kraju dogodka zbralo še nekaj gledalcev, ki so želeli videti ubogo žival iz samega firbca, ne pa iz želje po pomoči. Prišel je tudi starejši gospod, ki je menil, da je najbolje tako žival ubiti in nato iz nje narediti golaž. Zraven pa pojesti žlikrofe (tradicionalno idrijsko jed), ki odlično pašejo zraven. Te besede so meni dobesedno odprle pokrov! Ne, sem rekla, niti približno. Ubiti nedolžno žival?! Ni govora. Seveda sem to izrekla v sami evforiji in z glasom, ki bi lahko bil malo nižji, a take reči so zame pač nesprejemljive in pika.

Nekaj časa je trajalo do prihoda gasilcev, a roko na srce, prišli so dokaj hitro, to je potrebno priznati. A naslednji šok je bil ta, ko gasilec vidi ubogo žival in ležerno reče, da se ji žal ne da pomagati. Brez da bi vsaj malo premislil o možnostih, ki bi omogočale rešitev srnjačka iz nezavidljivega položaja. Ne da se ji pomagati. Konec za gasilca, a ne zame. Napadla sem ga z hudimi obtožbami, da če bi šlo za človeka, bi verjetno drugače reagirali in bi z veliko vnemo pričeli z reševanjem. Vmes se je vmešal še drugi gasilec in začel groziti meni, naj se pomirim in naj pazim kaj govorim. Obema sem na lep način povedala, da gre za čuteče bitje, ki čuti. Zabolel me je njun odnos in ker nista bila pripravljena niti malo razmisliti o možnostih, ki bi omogočale rešitev srnjačka. Takoj brezbrižnost, brezčutnost. Vmes je gasilec tudi dejal, da bi bilo najbolje, da se ga ustreli. Seveda naj se ga ustreli, če je pa gospod gasilec tudi lovec. Kaj pa drugega. Nisem se dala, niti približno. Klicala sem tudi veterinarja, ga seznanila z vsemi dejstvi, a nič. Odgovor je bil, da žal ne more pomagati, ker za to ni pristojen. O žal, gospod veterinar dolžni ste pomagati, ne glede  na to, za katero žival gre.

Zakon o zaščiti živali, 8. člen: Bolne, poškodovane in onemogle živali morajo biti takoj ustrezno oskrbljene. 32. člen: Zapuščenim, bolnim in poškodovanim živalim mora veterinar nuditi potrebno nujno veterinarsko pomoč. Neozdravljivo bolnim ali poškodovanim, težko prizadetim in poginjajočim zapuščenim živalim, mora veterinar zagotoviti takojšnjo usmrtitev. 

Kodeks veterinarske etike, 5. člen: Veterinar mora pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti nuditi strokovno pomoč pravočasno, strokovno pravilno, vestno, pošteno, učinkovito in razsodno. Vedno mora pomagati po svojih najboljših močeh in ne sme odkloniti nujne veterinarske pomoči. Veterinarjevo delo mora temeljiti na pravilih stroke in trenutnem stanju veterinarske znanosti.

Nato je končno prišel tudi lovski čuvaj, pogledal situacijo in podal svoje strokovno mnenje. Rogovje naj bi imel poškodovano od padca skozi strugo reke in naj bi se samo pozdravilo nazaj. Srnjačka naj se pusti pri miru, da si nabere moči in ko se bo popolnoma umiril, bo imel dovolj moči, da se sam reši in zbeži nazaj v naravo.

Še vedno nisem mogla sprejeti dejstva, da ne bomo storili ničesar in da ga bomo pustili samega poškodovanega ležati v snegu. Z nekaj pregovarjanj s strani lovcev in ostalih prisotnih sem popustila in (poskušala) verjeti besedam lovca. Sam si bo pomagal, le mir potrebuje.

Sprašujem se, zakaj so potem, ko naj bi srnjaček potreboval mir in naj se ga ne bi vznemirjalo, gasilec, policaj in nekaj lovcev prižgali cigareto in pričeli z debato v neposredni bližini srnjačka? Kaj niste ravno dejali, da vse kar potrebuje je mir?

Takrat sem odšla domov. V solzah in z občutkom, da nisem storila dovolj. Ves večer sem razmišljala o bogem srnjačku in o tem, če mu bo uspelo. Uspelo se rešiti in pobegniti v naravo, tam kjer je doma. Stran od ljudi in njihove brezbrižnosti. 

Naslednje jutro srnjačka ni bilo več tam. Upam, da mu je uspelo. Ne. Verjamem, da mu je.

Jaz pa sem se zbudila s slabim počutjem in s še večjo vročino. Skakanje in zmrzovanje na snegu pač ni priporočljivo, ko si še na pol bolan in na antibiotikih. Tako da sem ostala doma in sem še vedno doma, na bolniški, z celo vrečo zdravili. Baje, da si moram odpočiti in preležati še nekaj dni. Upam, da bo res tako, ker sem sita horizontale in gledanja snega le skozi okno. Mogoče, če bom dovolj dolgo gledala skozi okno,  zagledala srnjačka kako svobodno uživa v naravi. Mogoče. :)

Vas pa prosim, če vidite ranjeno žival ali ujeto žival, ne glejte stran oz. ne ostanite brezbrižni, pomagajte! Pokličite 112, kjer vas bodo povezali z azilom ali lovci. Pojdite na veterinarsko ambulanto, saj so dolžni pomagati. Obrnite se na zavetišče, saj so dolžni pomagati. Za poškodovane divje živali je po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah dolžen poskrbeti Azil za živali prosto živečih vrst, po Zakonu o divjadi in lovstvu pa so za divjad dolžne poskrbeti za tisto območje pristojne lovske družine.

Pomembne telefonske številke (za Goriško):

• Pristojno zavetišče Oskar Vitovlje: 05/30 78 570
• Veterine: LOGATEC: 01/ 756 41 67, VIPAVA: 041/671 170, AJDOVŠČINA: 05/366 23 00, POSTOJNA: 040/674 600
• Prijava mučenja živali: lokalna enota VURS-a NOVA GORICA: 05/330 22 70 ali POLICIJA 113
• Najdba mrtve živali: Veterinarsko higienska služba (SEVERNO PRIMORSKA): 05/338 37 03

 
The greatness of a nation and its moral progress
can be judged by the way its animals are treated.

(M. Gandhi)

DIY - mačje/pasje ležišče.

Pred kratkim sem na strani Vse si lahko naredite sami opazila eno super idejo, kako narediti mačje/pasje ležišče iz starega puloverja. Ideja je res dobra, izvedba hitra, izdelek pa nadvse uporaben in prisrčen. Če bo res uporaben bomo šele videli, prisrčen pa je zagotovo. Vsaj meni. :)

Potrebujemo:
- star pulover/majico
- stare krpe/brisače/majice
- blazino
- sukanec in šivanko
- trak

Ko imamo vse "sestavine" se delo lahko prične. Najprej moramo skupaj sešiti zgornji del majice (če bo vaša žrtev star pulover, morate najprej odstriči ovratnik), da dobimo povezano celoto in da nam blazina, ne bo na drugi strani ušla ven. :)

Nato majico napolnimo z blazino oz. blazino oblečemo v majico. :) Rokave napolnimo s starimi majicami, krpami, brisačami (v mojem primeru). Malo potlačimo, lepo razporedimo, da so rokavi  približno enakomerno napolnjeni in nato sledi še zadnja faza (finale :)), da rokava povežemo skupaj in zavežemo v lično pentljo.

 In vola ... Ležišče je nared za mačje/pasje smrčke. :)

Aja ni še čisto prepričana, če ji je ležišče všeč. Recimo, da je še v fazi odločanja. :)

Poročilo sledi ...
:)

58*

Ne ustavljaj se ob tem, kar je bilo včeraj.
Bodi puščica.
Bodi puščica v letu.

(S. Pelhan)

Cena lepote.

Da sem ljubiteljica in zagovornica pravic živali ste verjetno že ugotovili. Že kot majhna punčka sem oboževala živali in spremljale so me skozi celotno otroštvo, mladost in tudi danes si ne predstavljam življenja brez njih. Imela sem (imam) kar nekaj prijateljev iz živalskega sveta - maltežanka Aja, mačkon Timi, zajček Chandler, sova Kika, morski prašiček Mika, ptiček Piki, hrčki Jerry, Hubert ( po domače Hubko :)), želvice, ribice, ... Ni da ni! :)

Živali so tako nedolžna in nežna bitja, ki nič ne sprašujejo in nič ne kritizirajo. Ne poznajo sovraštva, hinavščine, zamerljivosti in podobnih lastnosti, ki jih žal  lahko pripišemo marsikateremu človeku. Dokazano je, da so živali čuteča bitja, kar pomeni, da prav tako kot mi, poznajo strah, ljubezen, žalost in imajo čustva in občutke. In ne razumem, res ne razumem, kako so v tem času, v 21. stoletju, sploh še dovoljena razna testiranja na živalih.

• Testiranje za kozmetične namene (vir: Društvo za zaščito živali Ljubljana)

Testiranja na živalih so grozljiva, boleča in smrtonosna. Živali so pri testiranjih izpostavljene nepredstavljivemu trpljenju in bolečinam. Namesto naravnega okolja živijo izolirane v majhnih jeklenih kletkah. Nemočne in prestrašene. Pri testiranjih se uporablja zelo veliko različnih vrst živali; vse od miši, podgan, morskih prašičkov, hrčkov, zajčkov, pa do psov, mačk, konjev, oslov, prašičev, opic … Najpogosteje uporabljene so  podgane in miši, ker je njihova oskrba zelo poceni obenem pa se ne morejo upirati tako, kot bi se lahko večja žival in se jih zato z lahkoto ukroti. Ker so majhne, ne zavzamejo veliko prostora, poleg tega pa lahko v samo enem letu skotijo od 50 – 100 mladičev, ki seveda predstavljajo nov, poceni, »testni material«. Zajci so pogosto uporabljeni pri testiranjih kože in oči, morski prašički pa predvsem za testiranja kože in množična testiranja –  npr. preverjanje določenih cepiv. Psi in primati so običajno uporabljeni za testiranja toksičnosti ter testiranja na možganih, zobeh in za različne kirurške eksperimente. Najpogosteje uporabljena pasma psa je Beagle, predvsem zato, ker je pasma relativno zdrava, obenem pa gre za manjše pse, ki so vodljivi in lahko ukrotljivi med samimi testiranji. 

Testi na živalih izzovejo hude, boleče reakcije. Tak je na primer "The Drazie Eye test" (test strupenosti), ki se na primer uporablja za testiranje iritacij oziroma draženja očesa in očesne sluznice. Kemikalije nakapajo v oči zajcev in nato daljše obdobje spremljajo odzivi zajčjih oči na različne vnesene kemikalije. 

Živali pri tem ne dobijo nikakršnih protibolečinskih sredstev!

"Skin Irritancy Test" uporabljajo za testiranje draženja kože. Živali obrijejo in jim neposredno na golo kožo nanesejo različne sestavine oziroma kemikalije ter nekaj tednov spremljajo reakcije na koži. Reakcije se kažejo v obliki vnetja (ki je znak okužbe), otekline, infekcije, razjede in podobno. Živali lahko pri tem testu razvijejo zelo hude rane, a vseeno ne dobijo nikakršnih protibolečinskih sredstev!

Merilo za uspešnost testa, strupenost oziroma smrtnost, imenovan LD50 je proglašen za enega najbolj krutih testiranj (prepovedan je tako na Švedskem kot tudi v Veliki Britaniji), saj je smrtnost živali že med testom kar 50%! Test se prične z zastrupitvijo večjega števila živali, količina strupa pa se postopno povišuje, dokler ne umre 50% vseh živali -  na ta način določijo smrtno dozo. Strup živali zaužijejo s prislinim hranjenjem, injekcijami, inhalacijo, … Med opravljanjem testa živali nikoli ne dobijo kakršnihkoli protibolečinskih sredstev! Ta test je strogo kritiziran že dlje časa in proglašen kot neznanstven tudi s strani samih znanstvenikov (obenem pa se kaže tudi kot izjemno izkrivljen test).

 Razvpit primer opičjega mladiča Britches je leta nazaj razburil javnost. Bil je eden izmed 24 novorojenih opic, namenjenih za raziskavo o čutilih. Takoj ob rojstvu je bil odvzet svoji materi, zašili so mu veke, ga brutalno mučili in po glavi in očeh prevezali z obvezami, ki so skrivale globoke rane. Debeli  šivi so mu trgali veke in rezali v oči, pokrite z vato, vso prepojeno z gnojem. Novorojenček je obupno iskal in potreboval bližino in varnost svoje mame, katere pa ni bilo ob njem, zato je prestrašen, v šoku in bolečinah objemal jekleni drog, na katerega je bila privezan, in v njem iskal zavetje. V naravi bi objel toplo telo svoje mame, ki bi mu nudilo zavetje in varnost. Tu pa je bil jekleni drog vse, kar je lahko objel. 

Malo opico Britches so aktivisti za pravice živali sicer rešili, njegovo okrevanje pa je trajalo dolge mesece. Kljub temu, da je bil rešen »že« po petih tednih testiranja na njem, je bilo njegovo okrevanje zelo dolgo – še mesece in mesece je njegovo telo trzalo, kot da bi vanj spuščali električni tok.

 Obstaja alternativa?

Seveda! Saj je celična toksikologija že postala uradna alternativa testiranjem na živalih.  Znanstveniki so razvili metode, s katerimi lahko v laboratoriju umetno vzgojijo katerokoli kulturo celic – tudi človeško. To pomeni, da se testi lahko vršijo na umetno vzgojenih celicah in mučenje živali ni več potrebno, poleg tega pa je zelo pomembno, da  gre za človeške celice, zaradi česar so ti testi tudi veliko bolj zanesljivi.

Eden izmed alternativnih načinov preverjanja novih sestavin je tudi uporaba ljudi prostovoljcev, pri katerih ima (če sploh ima) testiranje minimalen negativen vpliv na prostovoljca, česar pa ne moremo trditi za testiranja na živalih. Pri testiranju na živalih se namreč zelo pogosto testiranja izvajajo do največje možne škode (primer zgoraj opisanega preizkusa LD50, kjer je cilj preizkusa 50% smrtnost živali), da ugotovijo posledice pri maksimalni izpostavljenosti določenim sestavinam oz. kemikalijam.

Poleg zgoraj omenjene celične toksikologije in prostovoljcev je tudi računalniška tehnologija že razvila programe kjer s spreminjanjem vnesenih parametrov lahko predvidevamo potek reakcije na določeno sestavino. Na alternativni  način je bilo testiranih že okoli 8.000 sestavin, ki se dandanes varno uporabljajo na tržišču v kozmetičnih izdelkih.  Ker pa so testiranja na živalih še vedno najcenejša in najenostavnejša izbira, se po svetu še vedno množično uporabljajo in milijone in milijone živali umira v nepredstavljivem trpljenju.

Vsak posameznik ima možnost izbire, kaj bo uporabljal in kaj s tem podpiral. Na eni strani imate podjetja, ki podpirajo grozljiva in nepotrebna mučenja na živalih in na drugi strani podjetja, ki tega ne počno. Odločitev bi morala biti pravzaprav povsem enostavna.

Na voljo imate veliko kozmetičnih znamk, ki svojih izdelkov ne testirajo na živalih. Kadar nisem prepričana, ali je izdelek testiran na živalih ali ne, si pomagam s Facebook stranjo Bele liste ali kar s stranjo Pete.

Prosim, bojkotirajte podjetja, ki svoje izdelke testirajo na živalih! To so npr: Nivea, Avon, Garnier - L'oreal, Neutrogena, Head and shoulders, Pantene, Revlon, Max Factor, ... Uporabljajte izdelke, ki so ljudem in živalim prijazna. Izdelke, za katere vemo, da ni trpela ali umrla nobena žival.

Prav ta trenutek, ko vi to berete, se izvajajo testiranja na milijonih živali po celem svetu!

V laboratorijih evropske unije vsake 3 sekunde umre ena žival. Po podatkih Revizije direkcije 86/609 je vsako leto izključno zaradi testiranj medicinskih in kozmetičnih sestavin in izdelkov samo v Evropi ubitih in mučenih okoli 12 milijonov, po svetu pa kar preko 115 milijonov živali na leto!  

To niso le številke. To so in so bila življenja!

• On line zbiranje podpisov PROTI POSKUSOM NA ŽIVALIH V EU

Če se vas je objava vsaj malo dotaknila in vam ni vseeno za miljone živali po vsem svetu, ki trpijo v kletkah v hudih bolečinah, prosim podpišite peticijo in naj se ta agonija čimprej konča! Za oddajo podpisa kliknite tukaj.

Več informacij o sami peticiji pa dobite tukaj.

Hvala za vsak glas!

 

Torej, kdaj če ne zdaj? In kdo, če ne vi?

Sr(e)čno 2o13!