* pINTEREStki *

Sladkor? Ja, prosim.

Pa je za mano. 40 dnevni post brez sladkorja. Ponosna nase, da sem zdržala in se uprla vsem mikavnim sladicam, ki so mi prišle velikokrat pred oči in pod nos.

Petra : sladkarije = 1 : 0

:)

Proslavila sem takoj v nedeljo zjutraj (zakaj zgubljati čas) in si kar v postelji privoščila Hoferjev medenjak, polnjen z jagodnim nadevom. Pa ne samo enega, da se razumemo. :) Nič kaj zmagoslavno, kajne? Nič bat, sem tekom dneva še večkrat proslavila, z bolj okusnimi sladicami in sladkarijami. Jah, veliko dni je bilo potrebno nadoknaditi. :) Ker so prazniki, na mizi ni manjkalo dobrot. Odlična domača potica in veliko čokoladnih pirhov, malih in velikih. Kot vsako leto, me je tudi letos doma čakal "ta velk" pirh. Letos s simpatičnim presenečenjem. Vsaj tako je pisalo na etiketi. Vsa v pričakovanju, le kakšno simpatično presenečenje se skriva notri, sem radovedno in z vnemo odpirala veliko čokoladno jajce in na koncu, ko sem ga odprla ... Razočaranje. Simpatično presenečenje, my ass! Potrebovali smo precej časa, da smo sploh ugotovili, kaj to sploh je (še zdaj nisem prepričana, da smo pravilno ugotovili). Simpatično zagotovo ni bilo. Niti najmanj. Je bila pa zato vsaj čokolada dobra. Mogoče tudi zato, ker je prej 40 dni tudi povohala nisem.

Če sem že dan pričela s sladkorjem, sem ga tudi končala. S smutijem tutifruti - mešanico zdravja in sladkorja. V "blenderju" zmiksaš jagode, jabolko, banano, dodaš tekoči jogurt, smetano in vanilijev sladoled. Za dekoracijo potreseš še z mrvicami in dodaš koščke čokolade. Za prste obliznit dobro! :)

Glede sladkorja je tako. Ponovno je na jedilniku, a v zmernih količinah.

Upam! :)

Moja sreča na vrvici.

 ♥ AjA ♥ 

 

Whoever said that diamonds are a girls best friend ...

Never owned a dog.

Lara.

Pred nekaj tedni me je kontaktirala prijateljica Martina in me prosila, če bi lahko fotografirala njeno malo štručko Laro. Fotografije bi potrebovala za izdelavo vabila za Larin Sv. Krst. Ob njeni prošnji so se v meni porajali mešani občutki. Od vznemirjenja in veselja, do dvoma ali bom to zmogla izpeljati uspešno in kvalitetno. Ker se ne počutim dovolj suverena pri delu s fotoaparatom, da bi prevzela tako odgovornost, sem za pomoč prosila mojega Tineta, ki to delo obvlada.

V petek je Martina, z malo Laro prišla v najin domek, ki se je za nekaj trenutkov spremenil v pravi pravcati studio. Naloge in vloge posameznika so bile razdeljene in akcija se je lahko pričela. :) Medtem ko je Tine naredil nekaj fotografij Lare v najini spalnici, z lučkami v ozadju, sem jaz v dnevni sobi pripravila drugo postavitev. Najin tepih se je ponovno izkazal za odličen pripomoček pri fotografiranju, kot idealna podlaga in ozadje. 

Na koncu našega fotografiranja, smo ob skodelici dobrega, domačega čaja še prijetno poklepetali, pocrkljali zvezdico popoldneva in naredili še nekaj skupnih fotografij mlade mamice in še ne pol leta mlade Lare.

Lara je svoje delo opravila več kot odlično, kako pa sva ga opravila midva, pa presodite sami. 

Jaz sem zadovoljna in pika. :)

 

Fotografija+obdelava: Tine

Ideja+postavitev: Petra

Pretegnit mišice in lovit sončne žarke.

Sobotno sončno dopoldne smo izkoristili tako, da smo se podali na malo daljši sprehod v naravo. Dan je bil prečudovit in škoda bi bilo, da ga ne bi izkoristili. 

Sončen, že skoraj pomladni dan in odlična družba. Perfect! :)

Foto: Tine Mažgon (http://tinemazgon.blogspot.com)

Life is not measured by the number of breaths we take,
but by the moments that take our breath away.

(H. Cooper)

Kritične točke.

Pred dnevi sem naletela na spodnji zapis.

15 stvari za katere se ni vredno sekirati:

1. Kaj si drugi mislijo o vas, je nepomembno.

2. Nerealni in prenatrpani razporedi samo škodujejo.

3. Ponedeljek pride naokrog prav vsak teden, zakaj bi se zaradi njega sekirali?

4. Zunanjost je minljiva.

5. Razpad zveze ni stvar, zaradi katere bi umrli.

6. Bolezni so na vsakem koraku, a to ne pomeni, da je treba ves čas razmišljati o njih.

7. Življenja drugih ljudi niso vaša stvar.

8. Trači škodijo samo tistim, ki jih prenašajo.

9. Gneča v prometu ni nekaj, kar lahko sami rešite.

10. Pospravljanje stanovanja ali hiše je vseživljenjski  posel, tako da ni nujno, da pospravljate prav ta ali naslednji dan.

11. Prihodnost je nekaj, kar šele pride.

12. Starost je neizbežna in je ne morejo ustaviti niti lepotne operacije in posegi.

13. Nesposoben šef vsekakor ni vreden vašega zdravja.

14. Negativne osebe, ki vas živcirajo, umaknite iz svojega življenja.

15. Denar pride in gre, tako da ni treba življenja temeljiti na njem.

Zanimiv seznam, kajne? 

In sem začela razmišljati, katere so tiste tiste stvari, tiste kritične točke, zaradi katerih se preveč obremenjujem in si s tem delam sive lase (že tako se mi zdi, da rasejo kot gobe po dežju).

Moje kritične točke: 1., 3., 9., 10. (!:)), 11. Vsake toliko se zatakne tudi pri 14. točki, ampak se jo nekako otresem. :)

Kritičnih je 5, mogoče 6 od 15. Not bad, not bad at all. :)

V procesu življenja se spopadamo z različnimi  situacijami, problemi in takrat se kritične točke spremenijo, zamenjajo vrstni red in v ospredje se postavijo popolnoma nove. To je čar življenja. Nič ni enako, vse se spreminja. Tudi življenje.

Katere so pa vaše kritične točke? :)

Popolna prepoved.

... Trženja na živalih testirane kozmetike!

:)

V Evropski uniji z današnjim dnem ni več mogoče tržiti kozmetičnih izdelkov, ki bi bili v kakršni koli obliki testirani na živalih. Velik del evropske javnosti meni, da tovrstna testiranja niso moralno dopustna. 

Sočasno s to prepovedjo bo Evropska komisija nadaljevala prizadevanja za razvoj alternativnih metod testiranja, saj te za zdaj še ne morejo popolnoma nadomestiti testiranja na živalih. V ta namen je Evropska komisija med letoma 2007 in 2011 že namenila okoli 238 milijonov evrov, še naprej pa bo podpirala raziskave in bo spodbujala tudi tretje države, naj sledijo njenemu zgledu.

Pred prepovedjo testiranja kozmetičnih izdelkov na živalih, torej pred letom 2004, so v EU tovrstne teste opravili na 8998 živalih. To število se je leta 2008 znižalo na 1510, leta 2009 pa na 344. Tovrstna testiranja opravljajo na podganah, miših, morskih prašičkih in zajcih.

Vse oblike testiranja kozmetičnih sestavin na živalih so po letu 2009 izvedli zunaj EU. Po ocenah naj bi tovrstna testiranja letno zunaj EU opravili na 15.000 do 27.000 živalih.

(vir: 24ur)

Podatki kažejo, da evropski potrošnik v povprečju uporabi najmanj 7 kozmetičnih izdelkov na dan. (!)

Vsak posameznik ima možnost izbire, kaj bo uporabljal in kaj s tem podpiral. Na eni strani imate podjetja, ki podpirajo grozljiva in nepotrebna mučenja na živalih in na drugi strani podjetja, ki tega ne počno. Odločitev bi morala biti pravzaprav povsem enostavna.

Na voljo imate veliko kozmetičnih znamk, ki svojih izdelkov ne testirajo na živalih. Kadar nisem prepričana, ali je izdelek testiran ali ne, si pomagam s Facebook stranjo Bele liste ali kar s stranjo Pete.

Uporabljajte izdelke, ki so ljudem in živalim prijazna. Izdelke, za katere vemo, da ni trpela ali umrla nobena žival.

 

Več o tej temi, o ceni lepote, sem pisala v tej objavi.

Liebster award.

Sobotno jutro mi je polepšala nagrada Liebster award, ki mi jo je podelila Anita, ki spada med moje najljubše blogerke. 

Hvala ti! :)

And here is a little about what the award is all about:

This award was designed to be a blog award in the "pay it forward" fashion. Once you've been nominated, you award it to five blogs that you like that have fewer than 200 followers, to encourage new visitors to visit these blogs.


The rules for accepting this award are:

You need to thank the person who gave you the award and link back to their blog. Post the award onto your blog. Give the award to five bloggers who you appreciate that have fewer than 200 followers. Leave a comment on their blog letting them know that you have given them this awesome award!

Next you need to PAY IT FORWARD!

In se igram naprej ...  :)

Izbrala sem svojih 5 najljubših:

• Tine
• Tatjana 
• Nastja 
• Iva 
• Mtka Uri

 

Nič več.

... Živalskih cirkusov, gojenja za krzno in klanja brez omamljanja!

:)

Včeraj, 7.3.2013 so poslanke in poslanci sprejeli novelo zakona, ki bistveno zaostruje poskuse na živalih, prepoveduje cirkuse, zakol brez predhodnega omamljanja in spreminja definicijo nevarnega psa. Novela zakona določa bolj stroge ukrepe pri laboratorijskih poskusih na živalih. Po novem bo potrebno za vsako dejanje, ki se opravi na živalih, pridobiti predhodno soglasje posebne etične komisije. 

Na predlog nevladnih organizacij so v zakon zapisali tudi prepoved reje in lov živali zgolj zaradi pridobivanja kožuhov.

Za nevarnega psa bo po novem veljal tudi napadalen pes in tisti, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti. Po zdajšni ureditvi velja za takšnega šele pes, ki je ugriznil človeka ali žival. Poleg tega se bo izboljšal zajem podatkov za vodenje centralnega registra psov. Obvezen bo vnos podatka o izvoru psa, s čimer se želi preprečiti nezakonit promet z živalmi. 

(vir: 24ur)

Thumbs up! :)

Dan za spremembe - PODAJ NAPREJ.

Slovenska filantropija že štiri leta zapored pripravlja po Sloveniji DAN ZA SPREMEMBE, letošnji s tematskim naslovom Prostovoljci širimo solidarnost. Več o tem si lahko preberete tukaj.

Ker v Idriji nimamo kakšne prostovoljske organizacije, se je moja prijateljica Monika, ki je mimogrede pravi multipraktik, odločila, da omenjeno prireditev organizira sama, s pomočjo prostovoljcev. 

Za kakšno prireditev sploh gre?

Tema letošnjega dneva za spremembe je izmenjava predmetov, s katero želimo čim več osnovnošolcem omogočiti, da se udeležijo šole v naravi. Ker smo Idrijčani znani kot dobri in zagreti športniki, se je Monika odločila, da bo tema idrijskega dneva za spremembe športno obarvana in bomo zbirali športne rekvizite za prosti čas in ostale športne izdelke (drese, knjige, priročnike ...). Na prireditvi bo postavljena tržnica, kjer bo lahko vsak našel nekaj primernega zase, za izbrano pa bo odštel vsaj 0,50€ in s tem doniral v šolski sklad OŠ Idrija, iz katerega bomo potem namenili sredstva otrokom iz socialno ogroženih družin, da se lahko udeležijo šole v naravi.

Na ta dan pa bomo v okviru športnega dneva na OŠ Idrija organizirali tudi različne športne dejavnosti za učence in starostnike, kjer bomo krepili medgeneracijske vezi. 

Kdaj bo prireditev?

Torej, dan D oziroma dan S, bo v Idriji, 6. aprila 2013 pred Osnovno šolo. Skupaj s prostovoljci, učenci Osnovne šole Idrija in starostniki Doma za upokojence Idrija bomo širili solidarnost. 

Kako lahko pomagam?

• Pomagate lahko tako, da malo pobrskate po svojem domu in zagotovo se bo našlo kaj takega, kar sami ne potrebujete več, nekomu drugemu pa bi koristilo. Športne rekvizite in ostale športne izdelke bomo zbirali vsak dan med 2. in 5. aprilom 2013 v Osnovni šoli Idrija med 17. in 19. uro
• Lahko nam pomagate tudi tako, da se nam pridružite kot prostovoljec/prostovoljka, saj nam bo vsak par rok prišel še kako prav. :) 
• Posredujete informacijo o prireditvi naprej 
• Se udeležite prireditve in s tem podprete naše delo in trud ter pomagate otrokom iz socialno ogroženih družin.

Ne prepuščaj se toku. Spreminjaj tudi ti!

Prostovoljstvo je oblika dela, za katerega oseba ne dobi plačila. Osebi, ki izvaja prostovoljna dejanja rečemo prostovoljec.

Jaz sem. Pa ti? :)

Sladkor? Ne, hvala.

Tak je moj odgovor na vprašanje, ko mi nekdo ponudi nekaj sladkega ali samo sladkor za v kavo. In to traja (že) 13 dni. Razlog? Post. Ali natančneje 40 (!) dnevni post.

Preden karkoli nadaljujem, morate nekaj vedeti, da sem izredno sladkosnedna punca. Pa ne samo na tak način, da rada pojem kakšen košček čokolade ali košček dobrega peciva. Ne. Jaz imam rada sladkor v velikih količinah. Ko si jaz privoščim čokolado, tukaj ne gre le za košček, največkrat ta košček pomeni nekaj vrstic. In nikoli ne ostane samo pri enem piškotu zraven kavice. Tega (žal) ne poznam. Da o sladoledu sploh ne govorim. Ena lučka, dve lučki, ...

Ko sem bila mlajša, mi je brat vedno, ko sem si zaželela nekaj sladkega in si s tem seveda tudi postregla, cinično dejal: "A ne bi povrhu dodala še nekaj smetane ali potresla s kakavom?"

Ja, o taki sladkosnedki govorimo. :) In jaz, da se sladkorju odpovem za 40 dni?! To je dosežek, ki mu ni para.

Sladkor, ki je pravzaprav škodljiv in vir praznih kalorij, nadomestim z naravnimi sladili, predvsem z javorjevim sirupom in medom. Javorjev sirup je najboljši dokaz narave, da sladkor ni nujno greh. Proizvajajo ga iz soka javorjevih dreves. Sirup vsebuje približno 64% sladkorja, večinoma saharozo in je vir številnih mineralov (kalcij, kalij, mangan, cink, magnezij, ...) in vitaminov B kompleksa. Baje se ga uporablja med postom, saj čisti organizem. Pa še kako res je. :)

Poteka 13 dan moje bitke. Zaenkrat (trkam na les) poteka dobro in so zmage na moji strani. Premagali me nista niti Nodijeva čokoladno-sadna torta niti sladoledna torta, ki sta dobesedno vpili pojej me. Nodi je bil še posebej vztrajen. A sem se vzdržala in svoje brbončice zadovoljila s kosom kruha. Bolje kot nič. :)

Lansko leto smo skupaj s puncami zmagale isto bitko. In ne dvomim, da jo bomo letos tudi. Z močno voljo in željo, se vse da. Tudi zmagati proti sladkorju.

Ne potrebujem sladkorja, imam dovolj sladko življenje. :)

Priznanje: Post varam s kečapom. Brez tega si pice žal ne znam predstavljati. To je pa tudi vse. Častna! :)

Na predstavitvi knjige Večna Treblinka.

Dan res ni bil ravno najboljši za odhod od doma, saj so bile vozne razmere res slabe in tako se je pot do Škofje Loke, ki navadno traja 45 minut, skoraj podvojila. Kaj me je gnalo, da sem v takem vremenu zapustila varno zavetje in toplino doma? Veganska večerja in predstavitev knjige Večna treblinka pri Rdeči ostrigi v Škofji Loki. Čeprav sem se na polovici poti že skoraj obrnila, saj so mi brisalci na šipi kar naprej zamrzovali in je bila vidljivost zaradi tega zelo slaba, nekajkrat sem tudi malo zaplesala po cesti, sem vztrajala in ni mi žal. Niti malo. Kot se je izkazalo je bil večer zelo prijeten, sproščen in poučen.

Izjemno topli, prijazni in preprosti osebi, Jadranka Juras in Špela Šuškovič, sta na začetku na kratko predstavili vsebino knjige, v kateri avtor z izredno bogato podkrepitvijo zgodovinskih dejstev, vleče vzporednice med načinom ravnanja z žrtvami v času nacizma in načinom ravnanja današnje družbe z živalmi.

Jadranka meni, da je do odnosa do živali, kakršnega imamo danes, prišlo z leti, počasi. Začelo se je takrat, ko je človek posegel v naravo in udomačil prvo žival in ji s tem odvzel svobodo. Odnos je prišel tako daleč, da si živali lastimo in nanje gledamo kot na objekte, na našo lastnino. Seznanila nas je z krutim dejstvom, da je v Sloveniji za potrebe mesne industrije vsak mesec ubitih 3 milijone živali! Samo v Sloveniji. Kakšna je številka, ko vključimo cel svet? Grozna in nočem niti vedeti.

V razmišljanje je ponudila tudi ideologijo o karnizmu, ki ljudem omogoča, da jemo nekatere živali. Kako na primer brez slabe vesti pojemo del krave, prašiča, konja (namenoma tako pišem), moralno sporno in neetično pa je pojesti del psa, mačke, ... Naši hišni ljubljenci imajo ime, imajo prostor, imajo dom in so naši družinski člani. Krava, prašič, konj, katerih dele kupimo v trgovini, pa le tega nimajo. Na etiketi ne piše, to je krava Liska, imela je 10 otrok, živela je tam in tam, ... Te živali za nas niso subjekti, temveč objekti. Namenjeni so nam za lastno prehrano in naše udobje. Saj jesti živali je (naj bi bilo) naravno, normalno in nujno. Številni ljudje, med njimi tudi uspešni športniki so priča, da temu ni tako.

Jadranka nam je omenila tudi zanimivo študijo, ki jo je neka ameriška raziskovalka izvedla v osnovni šoli pri prvošolčkih. Na platnu jim je pokazala sliko psa in zraven sliko prašiča. Otroke je vprašala, kakšne lastnosti bi pripisali psu in otroci so vsi zadovoljno in veselo pripovedovali, kako je pes človekov najboljši prijatelj, kako so prijazni, ljubeznivi, simpatični, ... Nato jih je povprašala o lastnostih prašiča. Zgodba je bila tu popolnoma drugačna. Prašiča so ozmerjali z zelo grdimi žaljivkami, da je umazan, neprijazen, da smrdi, ... S pogovorom in razmišljanjem je raziskovalka otroke privedla do tega, da so spoznali, da je prašič pravzaprav popolnoma enak kot pes. Prav tako ima oči, nos, rep, uha, ... In kar je najpomebnejše prav tako kot pes, prašič in ljudje imajo živali živčni sistem. Kar pomeni, da prav tako kot mi čutijo bolečino, strah, ljubezen. Razlike med živalmi ni. Ljudje smo tisti, ki smo jih naredili.

"Umazan kot prašič!"
"Voziš kot kura!"
"Obnašaš se kot opica!"

To so vse žaljivke za živali  in s tem kažemo naš odnos do njih. Priznam, tudi sama večkrat uporabim kakšno od zgoraj napisanih besednih zvez, ampak se bom v prihodnje poskušala takim izrazom izogibat. Če mi bo kdo rekel, da se obnašam kot opica, mu bom preprosto odgovorila nazaj, hvala. :) Le zakaj bi bila to žaljivka. Saj opice so pa res krasne živali.

Proti koncu našega druženja smo se vsi vključili v debato in razvnela se je prava diskusija. Ne samo o našem odnosu do živih bitij, pač pa na splošno o tem kako si človek rad vse lasti, kako radi imamo ugodje in udobje, kako smo si  podredili ta naš planet in se postavili na vrh hierarhične lestvice, v kateri smo, če nam odvzamejo orožje, praktično nemočni.

Večer mi je bil všeč predvsem zato, ker ni šlo samo za suhoparno podajanje informacij in dejstev, pač pa je bil usmerjen k temu, da začneš sam pri sebi razmišljati in da na situacijo pogledaš iz drugega zornega kota, da izstopiš iz ukalupljenega sistema. Kot je dejala, retorično zelo spretna Jadranka, sam pri sebi moraš razčistiti kaj je zate moralno in etično ter kako boš živel. Sama zagovarja načelo manjšega zla. Če je naprimer, kastriranje in steriliziranje mačk, lahko moralno sporno, je v tem trenutku to edina rešitev, da  se reši čim več zapuščenih mačk in se prepreči njihovo povečanje. Kot je dejala, za nerojenega mladiča mi ni žal, za pohabljenega in sestradanega mačkona, mi je pa.

Po dvournem predavanju sem odšla domov polna novih informacij, drugačnih pogledov, predvsem pa zadovoljna in srečna, ker sem preživela večer v tako raznoliki družbi in da sem imela priložnost spoznati Jadranko, katero res cenim in spoštujem.

Tem za pisanje je ogromno in tudi to objavo bi lahko še kar pisala in pisala in pisala ...

 Če vas je zgoraj napisano vsaj malo spodbudilo k razmišljanju, je bil moj cilj dosežen.

* pINTEREStki *

 

 

 

 

MAN.

V razmislek ... Klik.

You must not lose faith in humanity.
Humanity is like an ocean;
if a few drops of the ocean are dirty,
the ocean does not become dirty.

(Mahatma Gandhi)

Žal je teh kapljic v oceanu vedno več in počasi izgubljam vero in upanje v ljudi in s tem posledično v boljši jutri. Lahko me označite za pesimista, a glede na splošno stanje in razmere, ki so trenutno pri nas in v svetu, razmišljanje in odnos ljudi do narave, sočloveka, dobrin, živali, ... Se nam obeta nič kaj svetla prihodnost.
Smo kot možicelj v videu. Uničiti in prisvojiti si vse okrog nas, do zadnjega izmolsti objekt ali subjekt, ga maksimalno izkoristiti za naše potrebe, si dobesedno nagrabiti vse materialne dobrine, ne glede na ceno in ob vsem tem plesati zmagovalni ples in dirigirati s krono na glavi. Sprašujem se, koliko časa bomo sploh lahko še tako plesali?

Dinozaver na obisku.

"Petra, eno prošnjo mam zate."

Ja, povej, sem rekla Aniti na drugi strani slušalke.

"Bi lahko šla po službi po Eneja v vrtec in ga nato še malo pazila?"

Sledil je moj piskajoč odgovor: "Jaaaa! Itaak" In še nekaj ostalih besed, povedanih z zelo visokim, piskajočim glasom in veselim navdušenjem.

In sem šla. Po službi v vrtec, z mojim miškotom (beri: moj mali clio), ki je prvič na zadnjem sedežu prevažal otroški stolček. Skupaj s Tinetom, ki je Enejev stric, sva potrkala na vrata Pingvinčkov. Tam, na blazini, se je skupaj s skupino otrok, igral nadvse prikupen mali fantin. Enej. Nasmeh na njegovem obrazu, ko naju je zagledal, je povedal vse. Takoj je odšel iz igralnice in hitro odhitel v garderobo, kjer nama je ponosno pokazal, kje je samo njegov "kotiček" in kako na njegovem dežniku piše njegovo ime in njegov priimek. :) V družbi punčke Anje, prijateljice iz vrtca, ki je po mojem mnenju, rahlo zaljubljena v Eneja, smo se preobuli in oblekli ter odšli k nama domov. Medtem, ko sva s Tinetom pripravljala kosilo, je Enej odigral nekaj, po njegovih besedah, ful dobrih igric na računalniku. Ben 10, ali nekaj takega. Priznam, nikoli nisem pretirano igrala igric, razen Maria in kakšnih  iger povezanih z iskanjem besed. No ja, včasih prek telefona odigram eno nadvse zasvojljivo igro, Hill Climb Racing. Hvala Andrija, da si mi jo pokazal. Not! :)

Sledilo je kosilo in po njem zopet .. igra. Kako lepo je biti otrok. Pa čeprav le za en dan. :) Igranje igre Človek ne jezi se, pri kateri se ve kdo je bil zmagovalec (mu že vrneva!), preobrazba v velike, zastrašujoče dinozavre, ki se oglašajo z glasnim raaaaw, igranje odpadlega tovora, pri katerem se je smeh še potrojil, pa spet dinozavri, ... Med "odmorom" od igre, je Tine Eneju pokazal odlomek iz filma Jurski park, ki ga je dobesedno prikoval pred ekran. Ob koncu odlomka je dejal: "Še dobr, de jih ni več, a?" :) S takimi in podobnimi izjavami naju je nasmejal kar pogosto, na vsakih nekaj minut. :) Iskrenost, preprostost in ne poznavanje sramu je pri otrocih res nekaj najlepšega. Iskreno ti dajo vedeti, če jim kaj ni všeč, če jim kaj ni preveč dobro, če jim nisi najbolj pri srcu in v očeh jim lahko prebereš, kaj jih enostavno očara. Iskrenost in otroško veselje, to nam odraslim manjka in to lastnost bi morali obdržati in jo negovati tudi v odrasli dobi.

Zvečer je Enej odšel domov, upam da zadovoljen, s prijetnimi spomini in da naju kmalu spet obišče. Preleviti se v dinozavra je v bistvu kar zabavno. :)

Fotografij ni, tako da, uporabite domišljijo. :)

Včasih se nas polasti občutek žalosti, ki ga ne moremo obvladati. Spoznamo, da je čarobni trenutek tistega dne že minil, mi pa nismo storili ničesar.

Prisluhniti moramo otroku, ki še vedno živi v nas. Otrok ve za čarobne trenutke. Njegov jok lahko zadušimo, a nikdar ne moremo utišati njegovega glasu. 

Bodimo pozorni na tisto, kar nam govori otrok. Nikar se ga ne sramujmo. Ne pustimo, da bi se česarkoli bal.

Če se ne rojevamo vedno znova, če vselej znova ne gledamo na življenje z otroško nedolžnostjo in navdušenjem, nima več smisla živeti. Če ne izgubimo stika z otrokom v sebi, ne bomo nikoli izgubili stika z življenjem.

(Paulo Coelho)

Zaprašenke.

Z Ajo sva ta vikend same doma in namesto, da bi se na pustno soboto odpravljala ven, sem ob 7h zvečer že v svoji najljubši pižami. Udobno zleknjena na kavču, z debelimi štunfi na nogah in z računalnikom v naročju. Na mizi gori sveča z vonjem vanilije, kamin oddaja prijetno toploto in mala bela kepica se zvita v klobčič stiska k meni. Če odmislim brneč zvok vlažilca zraka, bi lahko trenutno situacijo opisala kot popolno. :)

Pregledujem slike in obujam spomine. Spomine na čas, ko sva s Tinetom skupaj urejala stanovanje, na 1. rojstni dan mojega nečaka, na poroko moje prijateljice, na najin dopust v Franciji, na prijetne poletne dni preživete s prijatelji in družino, ... Veliko trenutkov in veliko lepih spominov.

Dragocenost življenja so trenutki, ki dajejo lepoto spominom in smisel prihodnosti.

 

Fotografije: Tine Mažgon, Andrija Majsen, Robert Zabukovec, Petra Pelhan

Dobro jutro.

Včasih, redkokdaj

se fino ti zdi, 

da si živ,

da te nič ne boli,

da je najlepši žarek,

ki tebe zbudi,

ko si ga odgrneš z oči.

To je tvoje jutro, tvoj dan!

Današnje počutje.

* pINTEREStki *